Namen potovanja v Himalajo ni bil samo spoznati pokrajino temveč se vživeti v življenje v visokih gorah
Delo, 24. november 1975
LJUBLJANA — 38 dni v himalajskem visokogorju, 200 kilometrov prehojene poti ta deset tisoč metrov višinskega vzpona in spusta je za udeleženci prvega jugoslovanskega trekkinga. Organizator popotovanja je bila komisija za stike s tujino pri PZS, udeležilo pa se ga je 29 jugoslovanskih planincev (23 Slovencev in šest Hrvatov), med njimi pa je bilo tudi sedem žensk.
Kaj je treking.
Dobesedni prevod pomeni popotovanje z volovsko vprego. Med planinci pa ta izraz pomeni neko vmesno stopnjo med planinarjenjem in ekspedicionizmom. Primerjali bi ga lahko s planinskim izletom, saj cilj trekkinga ni tako zahteven kot cilj prave alpinistične odprave, medtem ko ga po organizacijski plati lahko enačimo z odpravo.
»Poglavitni namen planincev, ki so se odpravili na popotovanje po Himalaji je bil spoznati to čudovito visokogorje, poleg tega pa smo ga želeli poplemenititi z obiskom baznega taborišča VI. JAHO na 4.900 m pod južno steno 8481 m visokega Makaluja,« je dejal vodja odprave dr. Peter Soklič, ki je bil letos že drugič v himalajskem visokogorju (lani je bil zdravnik odpravi na Kangbačen).
»Namen trekkinga ni bil samo spoznat: Himalajsko pokrajino,« je nadaljeval dr. Soklič, »temveč se vživeti v življenje v visokih gorah. To ni bila samo preizkušnja telesnih in alpinističnih, temveč tudi psihičnih zmogljivosti. Ni namreč tako preprosto vzpenjati se v vseh mogočih vremenskih razmerah, večer za večerom na novo postavljati šotore, spati tako rekoč na prostem in se hraniti samo s konzervirano hrano. Res je, da smo do baznega taborišča prišli, vendar smo se z makalujsko odpravo srečali en dan hoje niže, tako da prvotnega namena nismo dosegli. S prisotnostjo v bazi smo hoteli psihološko podpreti alpiniste, ki so tako podporo verjetno potrebovali. Srečanje je bilo nadvse prisrčno, veselje pa neizmerno, saj so nas pričakovali že nekaj dni prej.
V neposredni življenjski nevarnosti nismo bili nikoli. Poznalo se je namreč, da so bili odpravi sami izkušeni planinci. Tudi zdravniški bilten ni bil obvezen. Razen ene pljučnice in opekline druge stopnje ni bilo nič hujšega,« je končal vodja odprav« dr. Soklič.
Odprava je na pot krenila 5. oktobra. Najprej so šli v Trevisso, od koder so z avionom poleteli do Katmanduja. Do Tumlingstara, kjer se končajo vse ceste, je bilo potovanje kratko in udobno v primerjavi z nadaljnjo potjo po himalajskem brezpotju. Po trinajstih dneh planinarjenja po Nepalu in Himalaji so končno le prišli na cilj trekkinga, baznega taborišča. Seveda je bilo teh 13 dni izredno zanimivih, saj so lahko spoznali različne tipe nepalske pokrajine. Začelo se je z pragozdom in veliko vročino v nižjih predelih, nato je sledilo nekoliko bolj umirjeno vreme. Pokrajina se je spreminjala od terasastih riževih polj prek visokogorskih kmetij do pravega visokogorja, pokritega z večnim ledom in snegom.
Ena izmed udeleženk Sonja Hutter je povedala: »To kar sem doživela, je težko opisati. Treba je doživeti. Bleščeči vrhovi so res nepozabni, prav tako prepevanje in čebljanje šerp in nosačev pred spanjem. Seveda smo mi kakšno zapeli, saj smo imeli s seboj kitaro.«
V bazo VI. JAHO so prišli vsi. Tu so ostali pet dni. V tem času so hodili na izlete po okoliških »hribih«, ki so trajali od pet do enajst ur. Več kot polovica je dosegala višino 5680 m, dvanajst najpogumnejših pa se je povzpelo na do takrat še neimenovani vrh, visok 6157 m. Seveda so ga takoj imenovali, in sicer je dobil ime Popotnik (angleško Trekking Peak). Prvi na Potniku so bili Japonci 1957.
Na koncu še nekaj o finančni plati. Popotovanje je bilo mogoče res malce drago (15.000 din), vendar je večina tega zneska šla na račun letalskega prevoza. Hrana v Nepalu je dnevno stala le dva dolarja. Seveda ne gre prezreti dejstva, da je bilo to popotovanje (romanje) v Himalajo veliki večini življenjski cilj, za uresničitev takšnega cilja pa se človek marsičemu odreče.
V. DIVAC
