Glasova Panorama, 25. avgust 1962
Na Blegošu je v neprodirnih hostah živel v starih časih velikan, ki je bil takšen teleban, da se je povsod, kamor je stopila njegova noga, udrla zemlja v drago; zato je še današnji dan okrog Blegoša toliko dolin.
Na vrhu Blegoša si je velikan uredil ognjišče, kjer je pekel jagnjiče. Le-te je kradel pastirjem, ki so na pašnikih Malenskega vrha pasli ovce. Dolinci ob Selščici pripovedujejo, da si je velikan ukradeno jagnje pekel samo v jasnih, zvezdnatih nočeh. Na ognjišče si je nanesel dračja, si nagrabil v bližnji hosti suhega mahu, stopil na vrh Blegoša in stegnil dolgo kosmato roko do samih zvezd na jasnem nebu, da se je suhi mah vnel, ki ga je nato podtaknil pod gomilo dračja — in imel je ogenj, da je nad njim na ražnju spekel jagnje.
Le žeje si siti velikan ni mogel nikjer pogasiti. Do Selščice je bilo daleč, zato je z vrha Blegoša odtrgal dve ogromni skali in ju zalučal proti dolini, da sta se zapičili sredi nepregledne ravnine. Tako sta nastali novi gori: Mali Blegoš in Koprivnik, na kateri se je velikan oprl z rokami, kadar se je stoječ na Blegošu pripomnil in pil iz Selščice.
A četudi je bil velikan z Blegoša takšen hrust, se je le bal ljudi in se pred njimi skrival v temnih hostah. Njegova kraja jagenjcev in ovac pa je ljudi na Malenskem vrhu nagnala, da so pričeli iz dneva v dan razmišljati, kako bi velikana ugonobili ali prepodili z Blegoša.
Takrat je v debri pod Malenskim vrhom živel star kočar, ki je imel tri sinove, vse tri takšne korenjake, da so z drvarjenjem po bližnjih gozdovih prislužili hrane več ko preveč ne samo zase, ampak tudi za onemoglega očeta. Ti trije pogumni mladci so velikanu obljubili pogin.
Prvi je šel nad velikana najstarejši brat. S seboj je vzel drvarsko balto, da bi spečemu velikanu odsekal glavo. Hodil je in hodil po hostah Blegoša tri dni in noči, dokler ni sredi tretje noči zaslišal, kako velikan smrči. Šel je za glasom drnjohajočega velikana, a preden se mu je približal na doseg, se je velikan prebudil, pograbil velikansko skalo in jo vrgel v drvarja, da ga je pokopala pod seboj.
Minili so trije dnevi in ker najstarejšega brata ni bilo domov, je drugi brat zadel drvarsko balto na rame in se odpravil nad velikana. Hodil je in hodil po hostah Blegoša sedem dni in noči, dokler ni sredi sedme noči zaslišal njegovega drnjohanja. Približal se mu je in že dvignil sekiro, da bi spečemu velikanu zdrobil glavo — takrat pa je gorjan med spanjem vzdihnil in sapa je drvarja odnesla visoko v zrak, da se je ubil, ko je padel na črno zemljo.
Minilo je sedem dni in ker drugega brata ni bilo domov, je najmlajši sin dejal očetu: »Velikan na Blegošu mi je ubil dva brata. Zdaj grem še jaz v blegoške hoste, da ga najdem in mu odsekam glavo.«
Stari oče pa je sinu modro svetoval: »Ti pojdi, sinko! A s plenkačo velikanu ne boš kos! Zato poslušaj moj nasvet: Pusti balto doma, s seboj pa rajši vzemi vrečo, vanjo pa potisni zajca! Kadar boš naletel na gorjana, pa izpusti zajca iz vreče n zmagal boš!«
Temu nasvetu pa se je tretji brat smejal, da je kar poskakoval. Tolkel se je po kolenih, se dušil od smeha in vzklikal: »Oj, oče, oče, že vidim, da se vam od starosti kisa pamet! Če se velikan ne bo ustrašil moje balte, se tudi plašnega zajca ne bo! Ne, tega že ne bom storil, da bi šel z zajcem nadenj! Bolj se zanesem na drvenjačo!«
»Pa stori, kakor veš in znaš!« je stari oča užaljeno smrknil. »A pomni, da je stara pamet — modra pamet!«
Nazadnje pa je tretji brat le ubogal svojega očeta. Preden je odšel z doma, si je na eno rame zadel balto, na drugo pa vrečo, v katere je potisnil zajca. Hodil je in hodil po hostah Blegoša devet dni in noči. dokler ni sredi devete noči zaslišal velikana, ki je med spanjem drnjohal in mrmral, da se je tresel vrh Blegoša. Hotel je že nadenj, se je spomnil na očetove besede, da bi mu odsekal glavo, pa sede. Spustil je vrečo z ramen in v črno noč izpustil zajca. Tisti čas je za bližnjo pečino zabevskala lisica. Preplašeni zajec jo je ucvrl v dir. Misleč, da se je skril pod grm, je praščil kar pod kodeljo spečega velikana. Velikan se je prebudil in pričel otepati po bradi. Ko pa je zajček zacvilil, se je gorjan tako prestrašil, da je planil na noge in se ves dremoten ter motoglav od smrčečega spanja spustil v noč. Skočil je dvakrat, trikrat ter padel v Selščico, kjer se je utopil. Še zdaj leži v Selščici pri Zalem logu velikanska skala — velikan, ki je v rečni strugi okamenel, da bi ga ne požrle ribe. Še dandanašnji pa pastirji brezskrbno pasejo ovčje črede po lazih in tratah zelenega Blegoša.
Lojze Zupanc
