EPIcenter, oktober 2006
Tolmin – Dober mesec je bila zdoma osemčlanska odprava, ki je 4. septembra krenila v Himalajo, da bi osvojila vrh 8201 meter visokega Cho Oyuja. Med alpinisti je bil tudi Tolminec Peter Poljanec, ki ga je v Himalaji bolj kot bolezen ohromila pretresljiva izkušnja s kitajsko vojsko.
Foto: Marjan Kovač
Uroš Samec, Urban Golob, Pavle Kozjak, Miha Habjan, Marjan Kovač ter Aljaž in Emil Tratnik so sestavljali odpravo, ki se ji je Poljanec pridružil zadnji. Z brniškega letališča so odleteli do Katmanduja, kjer so potrebovali tri dni, da so uredili potrebne dokumente, nabavili hrano in si našli kuharja, ki jih je spremljal na njihovi nadaljnji poti. Po cesti kitajsko-nepalskega prijateljstva so dosegli kitajsko mejo, od koder so se dvignili na 3800 metrov visoko tibetansko planoto. Zaradi vožnje z avtomobilom je nadmorska višina hitro naraščala, zato so alpinisti naredili prvo aklimatizacijo na 4600 metrov, nato pa nadaljevali pot vse do kamionske baze. Ta je na 4800 metrih, kar je – za primerjavo – tudi nadmorska višina strehe Evrope, Mt. Blanca. Sledila je še ena aklimatizacija in naslednji dan je odprava nadaljevala pot proti osemtisočaku izključno s svojimi nogami.
Žal se je po Poljančevi pripovedi že prvo noč začelo zapletati, saj se je pri Golobu razvil možganski edem. Da ne bi ogrozili življenja komaj zavestnega kolega, so poskrbeli za njegov prevoz do nižje nadmorske višine. Naslednje jutro se je pljučni edem razvil pri Poljančevem soplezalcu Habjanu in tudi zanj je bilo podviga konec. Preostalih šest se je odpravilo na dvodnevno pot do baznega tabora, vmes so prespali pri prijaznih domačinih na višini 5200 metrov. Zaradi slabega počutja je Poljanec pri njih ostal dan več in se nato sam odpravil za kolegi. “Težave mi je povzročala tudi zelo pikantna hrana, ki mi sploh ne ustreza,” je potožil.
Aklimatizaciji na 6400 metrov je na isti nadmorski višini sledila postavitev prvega tabora. Tam so se slovenski alpinisti zaradi sovpadanja z normalnim pristopom na Cho Oyu morali soočiti z veliko gnečo. Kot je povedal Poljanec, jo povzročajo predvsem komercialne odprave. Po vsem svetu namreč agencije bogatim ljubiteljem gora ponujajo organizacijo odprav predvsem na Mt. Everest in Cho Oyu, prav slednji pa je zaradi lažjega dostopa še posebej priljubljen. Kozjak in Kovač sta nato na dobrih 7000 metrih postavila drugi tabor, vendar je takojšnje nadaljevanje podviga onemogočilo pet dni slabega vremena, ko je zapadlo 30 cm novega snega. V tem času se je Poljanec prehladil, iz česar se je razvila angina. Odločil se je, da jo bo poskusil pozdraviti z antibiotiki, kar pa mu je popolnoma pobralo moči. Vrnil se je v prvi tabor in upal na izboljšanje počutja, vendar se je njegovo stanje slabšalo, zato je tabor podrl in sestopil v bazo.
Pod steno je tako ostalo le še pet alpinistov. Kozjek se je odločil, da bo poskusil plezati sam. Samec in Aljaž Tratnik sta nameravala ponoviti eno že preplezano smer, Kovač in Emil Tratnik pa sta želela preplezati še nepreplezano smer. Nazadnje so vsi plezali isto, že omenjeno preplezano smer. Kozjek je vrh dosegel v štirinajstih urah, ostali pa naslednji dan. Poljanec je v tem času poskusil vrh doseči po tako imenovani normalki, a je zaradi začetka možganskega endema pravočasno odnehal. “Razočaran sem, ker je sledilo obdobje lepega vremena, ko je bilo toplo in brez vetra, jaz pa nisem mogel na vrh,” je pojasnil in dodal, da je kljub temu že takrat začutil, “da bo enkrat šlo”. Ob tem je poudaril, da so alpinistične odprave, še posebej takšne v Himalajo, precejšen finančni zalogaj, zato si jih brez sponzorjev lahko privošči le malokdo.
Sicer pa so se fantje v domovino vrnili tudi z eno zelo neprijetno izkušnjo. Nekega jutra jih je namreč pred njihovimi šotori v bazi zbudilo streljanje iz brzostrelk. Ko so prestrašeni pomolili glave na plano, so zagledali grozljiv prizor. Pripadniki kitajske vojske so tik pred tem streljali na Tibetance, ki so ponoči nezakonito prečkali kitajsko-nepalsko mejo na bližnjem prelazu. Kot so kasneje ugotovili, je to precej pogosta praksa tibetanskih staršev, ki želijo svojim otrokom omogočiti svetlejšo prihodnost in jih zato vodijo na izobraževanje v Indijo. Vojaki so tako pred očmi številnih alpinistov pokosili osem ljudi, njihove otroke pa zajeli in odpeljali neznano kam. Po Poljančevih besedah so se mili in prijazni Tibetanci v bazi ustavili zgolj zato, da bi tam dobili kaj za pod zob. A kaj, ko najbrž ni nihče od njih pomislil na izdajo in srhljive posledice, ki so jih doletele. Najverjetneje še ena zgodba v nizu mnogih, nam k sreči tako tujih, a v svetu še kako realnih.
Špela Kranjc
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-10-2006.pdf
