Planinski vestnik 2008/03
15. novembra 2007 je v Švici v starosti 86 let preminila Ruth Eigenmann.Pokojna gospa je s svojim delom v okviru Mednarodne komisije za reševanje v gorah IKAR pustila opazne sledi na področju varstva pred snežnimi plazovi, tudi v delu slovenske GRS. Med 2. svetovno vojno je prišla na delo v Italijo. Tam je pozneje spoznala svojega soproga, švicarskega industrialca Gina Eigenmanna. Ko je 6. februarja 1961 snežni plaz zasul njenega nečaka, Vannija Eigenmanna, med smučanjem v Val Saluverju in so pri iskanju odpovedali vsi klasični postopki, se je družina povezala z IKAR, delegirala Ruth v Podkomisijo za plazove, ustanovila »Fondacijo Vannija Eigenmanna (FVE)« ter pritegnila k delu številne znanstvene ustanove.
Z Ruth smo se seznanili januarja 1963 v Davosu med 1. simpozijem FVE o nujnih ukrepih za reševanje zasutih v plazu, sklicanem v sodelovanju z IKAR ter Inštitutom za raziskovanje snega in plazov (EISLF). Njena zavzetost in neutrudna delavnost sta pripomogli, da je bil zbornik simpozija kmalu na voljo vsem poklicanim in da smo se z novim znanjem s skupnimi močmi lotili dela. Dolga desetletja smo mu posvečali veliko potrpežljivosti in časa, četudi ni bilo takoj ali vselej kronano z uporabnimi rezultati.
Znala je najti prave ljudi, ki so skupaj s člani podkomisije zagnano raziskovali različne možnosti ter ugotavljali ugodne in slabe plati reševanja na podlagi dotlej znanih in teoretično možnih pojavov ter postopkov. Že aprila 1975 je pripravila 2. simpozij FVE, tokrat s temo »Plazovi – preprečevanje, iskanje, reševanje« v Suldnu pod Ortlerjem; tam je ob vsem drugem delu s svojimi najbližjimi tudi stregla udeležencem in skrbela za njihovo udobje. Po prvem simpoziju je bilo opaziti velik napredek. Lahko smo utemeljeno zavrnili ali odložili nekatere možnosti, ki so obljubljale rešitev za ujetnike plazov ali omogočale, da se ljubitelji belih strmin niso znašli v težavah. Številni poročevalci so opozorili na prednosti plazovnih žoln in postregli s prvimi izdelki. Ruth je spodbujala njihovo rabo in nenehen razvoj. Ni pa zavrgla niti drugih možnosti, ki jim takratna stopnja znanja še ni omogočala rešitve.
Ruth je s preizkusi v okviru FVE poskrbela za stvarno ovrednotenje uporabnosti plazovne vrvice, sodelovala pri uvedbi evropske lestvice nevarnosti plazov ter spodbujala obveščanje o stanju snežne odeje in o postopkih za oživljanje zasutih. Obravnavali smo uporabnost bajalice, plazovne vrvice z balonom in vrste drugih predlogov.
Konec sedemdesetih let je dozorela potreba po slovarju izrazov o snegu in plazovih. Ko je bila na voljo zbirka gesel, je Ruth poskrbela za računalniško obdelavo v okviru EISLF. Organizirala je več posvetov, med njimi tudi srečanje v Škofji Loki. Tako smo konec osemdesetih let dobili prvi elektronski šestjezični slovar, pet let pozneje pa mu je sledila naša razširjena knjižna izdaja, oplemenitena z slovensko razlago gesel. IKAR je ob petdesetletnici svojega obstoja priljubljeno Ruth nagradil za prizadevno in plodovito delo s častnim članstvom. Zvesta in vdana poslanstvu je po smrti soproga Gina poskrbela za gradivo fondacije, sama pa se še naprej zanimala za novosti in napredek varstva pred snežnimi plazovi.
Bila je prijetna sogovornica in tovarišica, skromna, odprta in objektivna, rada je imela ljudi, naravo in živali, zanimala se je za svet okoli sebe in aktivno živela življenje, v katerem ni bilo mesta za dolgočasje. Spominjali se je bomo in jo pogrešali.
Pavle Šegula
