Za vznemirljive projekte ni treba vedno leteti okoli sveta, dovolj je (le) alpinistična domišljija in razgledanost: letos to ponovno dokazuje projekt Švicarjev Rogerja Schälija in Romana Salisa. Profesionalna alpinista sta se v 16 urah povzpela po treh grebenih Palüja in do vrha. Od tam sta z jadralnim padalom vsakič odletela nazaj v vznožje. Naveza je povezavo že nekaj časa načrtovala. Največji izziv je bil najti okno, v katerem se vse ujema: razmere, vreme, termika, čas.
3. avgusta sta začela z Bumillerjevim grebenom (osrednji steber), sledil je zahteven zahodni Spinas in nato vzhodni greben Kuffnerpfeiler. Po vzponih je dvojec z jadralnim padalom poletel do naslednjega vstopa v steno.
Za primerjavo: naveza običajno potrebuje od šest do dvanajst ur za en (!) greben.
O treh grebenih Palüja
Piz Palü v festivalni dvorani Alp je najbolj znan po prečenju. A na vrh vodijo tudi trije grebeni z različnimi zahtevami:
1. Bumiller – srednji, neklasični greben Palüja (običajno okoli 55° V+), je eden od klasičnih kombiniranih vzponov na goro. Mešana smer se večinoma pleza pozimi (z dobrim razlogom). Dobri dve tretjini poteka v ledu, spodnji del pa velja za izjemno nevarnega tudi v mrzlem obdobju. Številni prvotni opisi te impresivne ture po severni steni niso več točni, zaradi napredujočih podnebnih sprememb na gori npr. strmega “ledenega nosu” (max. 90°) ni že več let.
2. Spinas – zahodni greben Palü je verjetno najmanj obiskan od treh. To je verjetno posledica dejstva, da je na spletu malo zanesljivih ali aktualnih poročil o »Via Zippert«. Tudi ocena težavnosti v različnih vodnikih navaja V- v skali in strmino do 50°. Tura je priporočljiva pozimi, saj lahko daleč do vrha sledimo markantnemu firno-ledenemu kuloarju. Poleti je prazno in vir ogromnih skalnih podorov.
3. Vzhodni greben je najbolj priljubljen od treh (znan tudi kot Kuffnerjev steber). Izkušeni alpinisti lahko pričakujejo večinoma skalno plezanje do IV in razmeroma zmeren snežni greben kot zaključek. Tudi vršni venec, ki ga opisujejo stari vodniki, je bil v veliki meri žrtev podnebnih sprememb. Na zahodu se mu je mogoče zlahka izogniti. Užitek pa lahko tu pričakujejo le izjemno izkušeni alpinisti.
