EPIcenter, avgust 2006
Trentarski grintavec – simbol Kugyjevih mladostnih sanj in iskanj
Trentarski grintavec ali beli čopek v Juliani cveti septembra in s svojimi bledo rumenimi glavičastimi socvetji poživlja že odcvetele gredice. Hkrati pa obuja spomin na nenavadno zgodbo, ki je mladega Juliusa Kugyja privedla v naše kraje.
“Drobna, sloka prikazen, nežna, srebrno lesketajoča se čaša, svetla, bela cvetna obleka, vezana z zlatimi pestiči! To ni bila cvetka – bilo je kraljična iz devete dežele.” (Julius Kugy: Iz mojega življenja v gorah.)
V drugi polovici 18. stoletja je znameniti naravoslovec Balthasar Hacquet našel novo vrsto grintavca, ki ga je v svojem delu Alpske kranjske rastline (Plantae alpinae Carniolicae) opisal leta 1782.
Imenoval ga je po Trenti, saj ga je našel v trentarskih gorah in na večerni strani Triglava.
Rastlino je kasneje tudi narisal in primerek nabral še za svoj herbarij. Potem je trentarski grintavec (Scabiosa trenta) skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga zaman iskali. Prav njegova podoba pa je mladega Juliusa Kugyja pripeljala v Trento, v kraljestvo Zlatoroga. Trentarskega grintavca sicer ni našel, odkril pa je Julijske Alpe in postal njihov glasnik.
Uganko izginule cvetlice je razrešil avstrijski botanik Anton Kerner, ki si je ogledal primerek v herbarijski zbirki tedanjega Deželnega muzeja v Ljubljani. Ugotovil je, da Balthasar Hacquet v resnici sploh ni našel nove vrste, ampak že znani beli čopek ali bledo obloglavko (Cephalaria leucantha), ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju v submediteranskem območju. V Sloveniji jo lahko vidimo v okolici Socerba, Movraža in Sočerge. Trentarski grintavec je bil ostanek ali relikt iz toplejših medledenih dob, ko je kraško rastlinstvo prodrlo globoko v osrčje Alp. Prav mogoče je, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne več, ker je rastlina na zahodnih pobočjih Triglava že izumrla. Scabiosa trenta pa se je ohranila na dvesto let stari herbarijski poli v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, v izginulih Zlatorogovih vrtovih in v Kugyjevih sanjah.
Julius Kugy je šele kasneje izvedel, da je uganka trentarskega grintavca razrešena. Žalostno je zavzdihnil: “Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal – ne.” Zmagal je trezen, hladen razum učenjaka nad zasanjano dušo gorskega poeta. Scabiosa trenta pa je postala eden njegovih najlepših pesniških simbolov, simbol nedosegljivega, iskanega, lepega, mladega: “Pozdravljam te skozi vse čase in kraje, ljuba čudežna cvetlica mojega srca, Scabiosa Trenta!”
Dr. Nada Praprotnik, muzejska svetnica, vodja Kustodiata za botaniko in vodja alpskega botaničnega vrta Juliana, Prirodoslovni muzej Slovenije
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-8-2006.pdf
