Slovenski alpinizem 2009
Tomaž Humar (18. 02. 1969 – 10. 11. 2009)
Tomaž je alpinistično kariero je začel leta 1987, ko se je vpisal v AŠ pod vodstvom Franceta Malešiča in Borisa Štuparja. Leta 1990 je opravil alpinistični izpit in sprejem med kamniške alpiniste. Opravil je tudi izpit za AI in enkrat vodil plezalno, enkrat alpinistično šolo, pri drugih pa je sodeloval. V letih 1996, 1997 je bil načelnik AO Kamnik in spet vzpostavil odlične odnose z matičnim PD. Leta 1991 se je pridružil postaji GRS Kamnik in 1993 postal tudi gorski reševalec. Če so mu okoliščine in čas dopuščale, se je vedno odzval klicu na pomoč, doma ali na tujem. Že kot tečajnik, posebej pa še kot pripravnik, je pokazal velik talent za plezanje, tako da ga je bilo potrebno občasno malo obrzdati. Kot alpinist je v polni meri uveljavil svoje sposobnosti, svoje poglede in nazore in opozoril nase najprej z odličnimi solo vzponi in prvenstvenimi vzponi. Opustil je redno zaposlitev, da se je lahko popolnoma posvetil temu, v čemer je videl smisel svojega življenja, svoje poslanstvo, in se postopoma razvil v enega najboljših alpinistov na svetu, ki je utiral nove smeri v alpinizmu po svojem motu – »ni nemogočih poti«. Po uspešnih vzponih v stenah domačih hribov, slovenskih in evropskih, se je leta 1994 odpravil na Ganeš z legendarnim Šraufom, ki mu je bil nato še dolga leta svetal vzor. Sledila je Anapurna, leta 1996 pa Ama Dablam, ki je njemu in Vanji Furlanu, kot drugi slovenski navezi, prinesel prestižno priznanje »zlati cepin«. Jeseni je prišel na vrsto še Bobaje, naslednje leto pa Pumori, Lobuče in tragični Nupce, kjer je izgubil prijatelja Johana. Zato se je odločil, da bo plezal predvsem sam. To je uresničil najprej v granitu El Capitana, nato leta 1999 še v Daulagiriju. Njegov solo vzpon v južni steni je skoraj ves čas neposredno spremljala cela Slovenija, pa tudi ostali, predvsem alpinistični svet. To je bilo dejanje, ki je pomenilo nekaj povsem novega, neponovljivega v zgodovini alpinizma. Ne samo zaradi vzpona samega in nevarnosti, ampak predvsem zaradi neposrednega »prenosa« preko interneta. Alpinistični vzpon je iz nečesa odmaknjenega, iz nečesa, kar je oddaljeno, kar se spoznava samo za nazaj, prenesel v trenutno dogajanje, kot kakršen koli drug športni dogodek. Na ta način ga je nekako demistificiral, razgalil. Po nesreči doma, ko so mu prerokovali prisilno upokojitev, je bilo potrebno kar nekaj časa, da so vztrajnost, trma, trdo garanje in odrekanje »Gozdnega Joža«, kakor se je v šali sam imenoval, spet pripeljali na vrh Šiše Pangme. Nato je prišla Aconcagua, kamor je s seboj vzel mladega Aleša. V okviru priprav na Nanga Parbat je skupaj z Koželjem in Oprešnikom priplezal na Čolatse. Po uspešnem spektakularnem reševanju iz stene Nange Parbata so sledili Mera, Baruntse in južna stena Anapurne, letos pa še Lantang Lirung – prelep vrh s hermelinskim plaščem, kot ga imenuje Škarja, ki pa je postal usoden. Tomaž je bil izjemen človek, izjemna osebnost, nekaj posebnega, človek, ki je utiral nove poti.
Planinsko društvo Kamnik
