Delo, 29. september 1975
Gorski reševalci so iz stene Travnika rešili ranjenega alpinista – Ranjen je tudi reševalec Miro Zakrajšek
JESENICE, 28. septembra
O četrtkovi nesreči v stenah Travnika smo na kratko poročali že v soboto. V jeseniški bolnišnici pa smo obiskali ponesrečenega Maksimiljana Trapa, starega 25 let iz Budine 4 pri Ptuju. Povedal nam je kako je do nesreče prišlo in kako so ga požrtvovalni reševalci Rateč, Jesenic in Mojstrane z marinarjem v petek popoldne rešili iz stene. Njegov soplezalec Darjo Durjava ni bil ranjen, reševalci so mu z jekleno vrvjo pomagali, da je varno sestopil.
»Štirje smo se odločili, da gremo v Travnik. Jure, Vinek, Darjo in jaz smo dobro opremljeni načrtovali v Tamarju kam bomo šli zabijat kline, kam bomo šli plezat. Pa se najprej eden ni dobro počutil in opustil je misel na alpinistični vzpon. Pod Travnikom je želodec zagrabil še drugega in z Darjem sva ostala sama. Odločila sva se za direktno smer v Čadovem stebru. Dobro opremljena in vajena alpinističnih veščin sva zjutraj v lepem vremenu začela s plezanjem. Želela sva si četrto ponovitev v Čadovem stebru. Le-ta je sestavljena iz previsne stene (400 m), takoimenovanega kegljišča in spet stene. Naveza (dva plezalca) premaga smer v enem dnevu, če …
Več kot 35 vzponov imam že za seboj, sem član AO, Matica Ljubljana, alpinistični pripravnik, pa me je neslo na najlažjem mestu, z grenkobo pripoveduje Maksimiljan, absolvent elektrotehnične fakultete, ki se je pred dvanajstimi dnevi spopadel že z diplomo. Hud zlom desne noge v gležnju pa ga je za dober mesec priklenil na posteljo. Skrbi ga kako bo z diplomo.
Kako je prišlo do nesreče?
»Bila sva te v zgornjem delu Čadovega stebra, ki ima v našem, alpinističnem jeziku, peto težavnostno stopnjo. Na polički mi je zdrsnilo. Plezal sem prvi v navezi. Vzelo mi je obe nogi in padel sem nekaj metrov niže. Darjo, ki je varoval, me je ujel, pa tudi klin je zdržal, le desna noga je šla… Darjo je zlezel gor. Uredila sva si prostor in se pripravila za noč. Vedela sva, da bova že drugi dan slišala in videla reševalce. Že v mraku sva začela oddajati z baterijo svetlobne signale SOS. Ker se Čadov steber odlično vidi iz Tamarja sva upala, da bo do najine signale videli…
Oskrbnik vidi signale
In res jih je opazil oskrbnik koče v Tamarju, sporočil je rateškim reševalcem, pa miličnikom in akcija je stekla že pozno zvečer. Ob treh zjutraj so bili reševalci z opremo 20 v Tamarju. Popoldne v petek pa že pri ponesrečencu. Ko so uredili in zavarovali sidrišča, pripravili marinar so oskrbeli Maksimiljana, ki si je pri padcu hudo polomil nogo in nato začeli s spustom. K sreči sta bila oba plezalca dobro opremljena in tudi primerno oblečena, da sta lahko prebila noč v steni. Bila je mrzla in dolga…
Zvečer je bil Maksimiljan že v jeseniški bolnišnici oskrbi zdravnikov. Njegovemu soplezalcu Darju iz Ljubljane so pomagali z jekleno vrvjo, da je sestopil.
V sobi jeseniške bolnišnice pa je s povezano roko tudi reševalec z Jesenic Miro Zakrajšek, ki mu je jeklena vrv, ko so reševalci sestopali iz stene omrtvičila živec. Na kratko, tako kot znajo samo reševalci, pove o akciji.
»Nočno sem imel v Želežarni, ko so me poklicali v petek ob dveh zjutraj. Šel sem, tako kot gre vsak reševalec. Šestnajst nas je bilo. Okrog enajste ure smo bili z vso opremo že na vrhu Čadovega stebra, na izstopni strani. Sunki vetra, ki so pihali krepko čez 40 kilometrov so onemogočili, da bi v akciji sodeloval tudi helikopter, pa tudi oblačno je bilo. Z vrha smo prodirali Maksimiljana. Ko je marinar s ponesrečencem in nekaj reševalci izginil v dolino smo se že v temi začeli spuščati po jeklenih vrveh. Le-ta me je ugriznila in mi omrtvila živec. Zjutraj, ob eni uri smo bili v Tamarju. Od tam pa v bolnišnico, za nekaj dni.
Tako so reševalci spet uspešno končali akcijo. Zgarani so bili in veseli, da je šlo vse v redu. Kaj utrujenost, kaj praske, najbolj pomembno je, da so rešili človeka.
MIRKO KUNŠIČ
