Alpinist, gorski vodnik in pionir prostega plezanja v masivu Mont Blanca
V nedeljo, 6. septembra 2026, so pod južno steno Brévanta našli telo Thierryja Renaulta, 68‑letnega (točen datum rojstva je težko najti) francoskega alpinista in dolgoletnega člana Compagnie des Guides de Chamonix. Umrl je med početjem, ki ga je spremljalo vse življenje: med vzdrževanjem in ponovnim opremljanjem ene od svojih smeri. Bil je sam. Njegov padec ni imel prič.
Renault je bil ena tistih chamoniških figur, ki so zaznamovale prehod iz klasičnega alpinističnega obdobja v novo vizijo prostega plezanja v visokogorju. Njegova smrt je pretresla lokalno skupnost, ki je v nekaj mesecih izgubila že pet gorskih vodnikov; leto 2026 je za francosko gorsko reševalno in vodniško skupnost izjemno težko.
Thierry se je rodil v Bretanji, odraščal daleč od gora, a ga je pot prek Pariza pripeljala v Fontainebleau, kjer je našel svojo prvo šolo gibanja. Tam se je izoblikoval njegov slog: natančen, eleganten, tehnično izbrušen. Ko je kasneje odkril Chamonix, je to znanje prenesel v velike stene.
Renault je bil med prvimi, ki so si zastavili cilj: prosto preplezati najtežje klasične smeri v masivu.
Njegov opus vključuje:
Digital Crack (Aiguille du Midi, 1990) – zgodovinski prosti vzpon skupaj z Alainom Ghersenom; smer je postala simbol chamoniškega plezanja.
Bonatti–Ghigo, Petit Capucin (1983) – eden prvih poskusov popolne proste ponovitve; Renault je prvi preplezal ključno 40‑metrsko ploščo in našel prehod, ki je omogočil kasnejše proste vzpone.
Ameriška, Aiguille du Fou – prva prosta ponovitev z Ericom Escoffierjem.
Ameriška direktna v Druju – njegov osebni »capolavoro«: celotna smer v prostem slogu, v enem dnevu, brez dodajanja klinov, z zatiči in metulji kot edino dodatno zaščito. Vse raztežaje je vodil sam.
Renault je bil tudi odličen ledni plezalec. Skupaj s Françoisom Damilanom je bil med prvimi, ki so plezali smeri najvišjih težavnostnih stopenj v Evropi, med njimi La Lyre, eno prvih ledenih smeri stopnje WI7 v Alpah.
Njegov pogled na led je bil skoraj literaren: led kot snov, ki jo je treba »brati«, ne premagovati; kot pokrajina krhkih oblik, kjer je napredovanje bolj ples kot boj.
Renault je bil tudi del zgodovinske prelomnice: SportRoccia 1985, prvega velikega tekmovanja v športnem plezanju. Takrat je stal na tretji stopnički, za Stefanom Glowaczem in Jackyjem Godoffejem – v času, ko se je šele rojeval koncept »športnega plezalca«.
Sam je kasneje dejal, da je na tekmovanje prišel »iz radovednosti, iz igre«, kot mlad plezalec, ki je še iskal svojo pot. A prav ta izkušnja je utrdila njegovo prepričanje, da lahko tehnika iz plezališč postane ključ za velike stene.
Čeprav je postal cenjen gorski vodnik, je Renault ostal predvsem plezalec. Ni ga privlačila himalajska višina, ne svet 8000‑metrov. Njegov svet so bile stene nad Chamonixom, stene južne Francije, Finale Ligure, in ledne smeri, ki jih je odkrival z enako radovednostjo kot v mladosti.
Brévent, kjer je umrl, je bil eden njegovih »domačih« vrhov. V južni steni je splezal več kot pol ducata smeri. Tam je delal, tam je plezal, tam je nazadnje ostal.
Renault je bil v času nesreče sam. Po vsej verjetnosti je ponovno opremljal eno od svojih smeri, ko je prišlo do padca. Njegovo telo so našli plezalci, ki so se tistega jutra odpravljali v steno.
Preiskava bo poskušala razjasniti okoliščine, a dejstvo ostaja: umrl je med »delom«, ki ga je spremljalo vse življenje – med skrbjo za smeri, ki jih je ustvaril.
Pogreb …
