(1959–1982)
Alpinistka, inštruktorica, članica primorske odprave v Ande, nesojena udeleženka jugoslovanske ženske odprave Pamir 82
Tamara Likar je bila ena najizrazitejših osebnosti slovenskega alpinizma poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let. Njena pot je bila kratka, a izjemno intenzivna: v šestih letih je opravila več kot 230 vzponov, med njimi 12 prvenstvenih, številne prve ponovitve, ter se uveljavila kot ena najperspektivnejših alpinistk svoje generacije. Njena zgodba je zgodba o talentu, predanosti, nežnosti in odločnosti – ter o tragičnem koncu, ki je prekinil vzpon, ki bi jo skoraj gotovo pripeljal med najvidnejše evropske alpinistke.
Tamara se je rodila 24. maja 1959 v Postojni, očetu Jožetu Krapežu in materi Silvi Likar. Zgodnje otroštvo je preživela na Gori, kjer je doživela pristen stik z naravo, ki je pozneje oblikoval njen odnos do gora. Osnovno šolo je obiskovala v Novi Gorici, kjer je že kot deklica začela zapisovati svoje misli, pesmi in drobne zgodbe. Prvi dnevnik je začela pisati dan pred svojim trinajstim rojstnim dnem – 23. maja 1972.
Počitnice je preživljala pri dedku Francu in babici Betki na Otlici, kjer je pasla krave, raziskovala gozdove in se učila samostojnosti. Dedkova smrt leta 1976 jo je globoko zaznamovala; o tem je pisala z občutljivostjo, ki je bila značilna za njene zapise.
Že kot majhna deklica je kazala neverjetno gibčnost in pogum. Družinski spomin, ko je komaj enoletna splezala na najvišji klin petmetrske lestve, je postal del družinske mitologije – in prva napoved njene plezalne poti.
V gimnazijskih letih je začela intenzivno hoditi v gore. Navdihovali so jo strici in teta, še posebej stric Franc, član Tirolske gorske reševalne službe. Leta 1976 in 1977 je kot pripravnica opravila najmanj 33 zahtevnih poletnih in zimskih vzponov, kar je za mlado alpinistko izjemen obseg.
Med prvimi velikimi preizkušnjami je bila Orlovca (stena na robu Gore nad Vipavsko dolino), ki je bila dotlej skoraj mitsko »domovanje orlov«. Tamara je bila med prvimi, ki so se je resno lotili. S Pavletom in Petrom Podgornikom so leta 1976 v prvem poskusu prišli do police pod napuščem, nato ponoči pobegnili iz stene. V drugem poskusu, 29. avgusta 1976, so preplezali Gorjansko smer (V/IV A0, 80 m, 13,5 h) – Tamara kot komaj sedemnajstletna članica naveze.
Smer je pozneje večkrat ponovila, tudi 24. maja 1981, na svoj 22. rojstni dan, skupaj z Leonom Markičem.
Konec leta 1977 je bila sprejeta med alpiniste AO Nova Gorica. Prva polovica leta 1978 je bila posvečena maturi, a zadnji vzpon pred izpiti je bil skoraj usoden: 3. junija 1978 je v Hudičevem žlebu na Prisojniku snežni plaz zasul štiri alpiniste. Preživela je le Tamara. Bila je hudo poškodovana, okrevanje je trajalo dolgo, maturo je opravila šele jeseni.
Izkušnja jo je zaznamovala, a je ni ustavila. Po okrevanju je nadaljevala z vzponi, zapisovala pesmi in misli, med njimi eno najlepših – posvečeno soplezalcu Alešu Zorču, ki je v plazu umrl.
V letih 1979–1981 je Tamara plezala v Dolomitih, Julijcih, Grintovcih, na taborih v Paklenici, Belih vodah, na Alpiniadi v Karpatih. Leta 1980 je bila kot edina alpinistka uvrščena v zvezni jugoslovanski alpinistični razred, skupaj z imeni, ki so pozneje postala svetovna: Česen, Knez, Štremfelj, Zaplotnik, Grošelj, Humar, Manfreda, Andrejčič, Poljanec …
Leto 1981 je bilo njeno najbolj intenzivno: opravila je 54 vzponov, večinoma v Julijcih, in se začela pripravljati na prvo primorsko odpravo v Ande.
Od 2. januarja do 5. februarja 1982 je potekala prva primorska odprava v Ande. Tamara je bila edina alpinistka v ekipi. Skupaj s štirimi kolegi je preplezala vzhodno steno Aconcague (6959 m) in dosegla vrh. Doživetja je opisala v podlistkih Primorci na Aconcagui v Primorskih novicah. Za vzpon je prejela Kristalni kelih občine Nova Gorica.
Po vrnitvi je bila uvrščena v prvo jugoslovansko žensko odpravo – Pamir 82.
Pomlad 1982 je bila posvečena intenzivnim treningom v Kaninu, Mangartu, Zahodnih Julijcih, taboru v Paklenici, inštruktorskemu delu ter organizaciji odprave. Tamara je bila izbrana v osemčlansko ekipo alpinistk, ki naj bi se odpravila v Pamir 7. julija.
21. junija 1982 je v dnevnik zapisala zadnje priprave: opremo, filme, fotoaparate, intervjuje, sestanke. 26. junija 1982 pa je sledil zadnji trening – s Pavletom Podgornikom sta se odpravila v vzhodno steno Malega Koritniškega Mangarta.
Vreme je bilo sprva lepo, nato se je nenadoma ohladilo. Sledilo je 20 ur dežja in sneženja. Ostala sta v steni. Tamara je umrla na nedokončanem 38. vzponu v letu 1982. Do roba stene ju je ločilo le 50 metrov težkega plezanja in 150 metrov lažjega terena.
Zapuščina: več kot 230 vzponov, 12 prvenstvenih, pesmi, dnevniki, vodnik
Tamara je v šestih letih opravila: 230+ vzponov, 12 prvenstvenih, številne prve ponovitve, pisala dnevnike, pesmi, članke, predavanja, sodelovala pri pripravi plezalnega vodnika po gorah Trente, bila članica odprave v Ande in izbrane ekipe Pamir 82.
Njena zapuščina je ohranjena v rokopisih, fotografijah, filmih, člankih, spominskih ploščah na Oblem vrhu in v Šibeh – ter v dveh vrhovih na Grenlandiji, ki nosita ime Pavletov vrh in Tamarin vrh. Na oba sta leta 1984 prva priplezala Peter Podgornik in Janko Humar.
Tamara Likar je bila del generacije, ki je slovenski alpinizem ponesla v svet. Njena pot je bila kratka, a izjemno polna. Njeni dnevniki, pesmi, vzponi in zgodbe pričajo o mladi ženski, ki je gore ljubila z nežnostjo in spoštovanjem, a jih je znala sprejeti tudi v njihovi neizprosnosti.
Njena zgodba ostaja ena najlepših in najtragičnejših zgodb slovenskega alpinizma – zgodba o talentu, predanosti, pogumu in ljubezni do gora, ki je presegla čas.
