Tomaž Banovec: »Mladi imajo vedno prav. Če ne danes, pa čez leta, ko nas ne bo več.«
Foto: Vlado Habjan
Po družinskih izletih v okolici Ljubljane me je oče začel voditi tudi na izlete v okviru PD Ljubljana Matica pod vodstvom Luke Kočarja. Kot gimnazijca me je z izletov zaneslo na odsek za gorsko stražo. Na gimnaziji sem ustanovil planinski krožek, da smo se enkrat mesečno podajali v hribe. To me je pripeljalo v mladinski odsek Planinskega društva Ljubljana Matica. Skupaj z Jožetom Rovanom so naju leta 1971 poslali na letni tečaj za mladinske vodnike v Vrata, naslednje leto pa še na zimski tečaj za mladinske vodnike na Komno. Pozneje sem prišel na čelo mladinskega odseka. Vodili in organizirali smo izlete za planinske skupine na osnovnih šolah, poleti in pozimi pa tudi nekajdnevno planinsko šolo v planinski koči.
Kot načelnik mladinskega odseka sem se udeleževal srečanj in izpopolnjevanj, ki jih je organizirala Mladinska komisija PZS. Kot predstavnik takrat najmnožičnejšega planinskega društva z zglednim programom za mlade sem padel v oči kadrovikom na Dvoržakovi. Potegnili so me v Mladinsko komisijo in ker sem bil Ljubljančan, kadrov za vodilne funkcije pa ni bilo na pretek, so me leta 1975 izvolili za načelnika Mladinske komisije. Za dve leti. Takrat so namreč povsod, od krajevne skupnosti do predsedstva države, mandati trajali dve leti. S tem naj bi preprečevali pretirano koncentracijo oblasti v rokah posameznikov na vodilnih funkcijah. Toda v društvih, v katerih nikoli ni bilo dovolj ljudi za izpostavljene funkcije, je to povzročalo kadrovske težave. Za mano je na čelo komisije prišel Bojan Žlender. Ker v dveh letih ni vzgojil nobenega kandidata, ki bi prevzel funkcijo, sem od leta 1979 do 1981 ponovno vodil Mladinsko komisijo.
Čeprav bi iz naziva komisije sklepali, da so bili njeni člani sami mladinci, ni bilo tako. Mladi smo delali pod budnim očesom starejših mentorjev. Jože Melanšek, Danilo Škerbinek in Dragica Onič, na terenu pa Franček Vogelnik, Vojko Čeligoj in Lojze Motore, so bili stalni člani Mladinske komisije v več zaporednih mandatih. V planinskih društvih je bilo podobno. Sredi sedemdesetih let je bilo skoraj 40 % načelnikov mladinskih odsekov starejših od 27 let. Takrat je bila 27 let meja za mladinca. Takšna sestava Mladinske komisije je na posrečen način združevala modrost in mladostno energijo. Čeprav smo se načelniki menjavali na dve leti zaradi načela rotacije, mladi člani pa iz osebnih (študijskih) razlogov, so starejši, recimo jim mentorji, skrbeli za kontinuiteto, da ladja ni zašla iz ustaljene smeri.
Program, ki smo ga izvajali, je bil obsežen. Organizirali smo letne in zimske tečaje za mladinske vodnike, mentorje planinske vzgoje in planinske inštruktorje ter njihova izpopolnjevanja. Osnovnošolcem je bila pisana na kožo akcija Pionir planinec, višjim razredom pa tudi planinska šola. Po uspešno izvedenem pilotnem eksperimentu v Ilirski Bistrici smo sredi sedemdesetih let po vsej Sloveniji uvedli še akcijo Ciciban planinec. Da se nam s težavami na orientacijskih tekmovanjih ni bilo treba pretirano ukvarjati, je poskrbel Janez Pretnar s svojo ekipo.
Vsako leto je skozi tečaje za mladinske vodnike šlo približno 100 kandidatov, tečajev za mentorje pa se je udeležilo 40 mentorjev. Polovica mladinskih odsekov je organizirala planinsko šolo, 40 % pa jih je sodelovalo v akciji Pionir planinec. Mladinska komisija je imela na leto okrog 90 dni akcij. Ker je vse slonelo na amaterskem delu, se je študentom, ki smo bili člani Mladinske komisije, študij podaljševal. Nekoliko lažje smo zadihali konec sedemdesetih let, ko smo od politike izposlovali denar za strokovnega delavca Mladinske komisije in zaposlili Božo Marenče.
Izpeljane akcije smo vsako leto analizirali, izmenjevali izkušnje ter jih dopolnjevali in spreminjali. V planinske vsebine smo vpletali tudi strokovne teme s področja vodenja, psihologije, pedagogike in skupinske dinamike. Naučili smo se vodenja ljudi in sestankov, poslušanja ter reševanja konfliktov. Vzpostavili smo planinsko kadrovsko piramido, katere temelje so predstavljale naše akcije. Mladinska komisija je s svojim programom vzpostavila valilnico kadrov za planinska društva in Planinsko zvezo. Predvsem mladinski vodniki so v skladu s svojimi interesi odhajali med alpiniste, markaciste in gorske reševalce ter prevzemali vodstvene funkcije v planinskih društvih.
Akcije, s katerimi je Mladinska komisija nagovarjala mlade, so temeljile na delu v planinskih skupinah in navajanju na aktivno življenje v naravi, s poudarkom na tovarištvu, medsebojni pomoči in zglednem odnosu do okolja. Silvo Kristan, vodja katedre za planinstvo in športno turistiko, na kateri je delal tudi Franjo Krpač, je za to uporabil izraz »vzgoja mladih za prosti čas«. Mladinske vodnike smo usposabljali tako, da so mlade v gorah vzgajali, ne zgolj spremljali.
Ker je bilo med starejšimi člani Mladinske komisije kar nekaj pedagogov, so ti vseskozi usmerjali programske akcije v šole in vrtce. Zaslužni so za to, predvsem pa Jože Melanšek, da je PZS od šolskih oblasti v prejšnjem družbenem sistemu dvakrat dobila priporočilo (leta 1969 in 1981), da je planinska dejavnost v šolah del vzgojno-izobraževalnega procesa in da se mentorjem delo s planinskimi skupinami prizna v delovno obveznost, vključno z udeležbo na tečajih za mentorje. V sedemdesetih letih je planinska skupina delovala na vsaki četrti osnovni šoli in na vsaki tretji srednji šoli. Po statističnih podatkih je bilo na šolah zgolj košarkarskih krožkov več.
Zaradi tega je planinska organizacija po številu članov rasla, mladi pa so v najboljših letih predstavljali polovico vsega članstva. Ko so planinske skupine na šolah začele ugašati, ker mentorji za svoje delo niso bili več ustrezno spodbujeni, je začelo upadati tudi število članov planinskih društev.
Kot načelnik Mladinske komisije sem bil po funkciji član Izvršilnega odbora Planinske zveze Slovenije. Nekoč, pred pripravami na skupščino PZS, ko so se vpisovala imena kandidatov za vodilne funkcije, me je dr. Miha Potočnik pogledal in vprašal prisotne: »Zakaj pa ne bi imeli mladinca za podpredsednika Izvršilnega odbora?« Za vodilne funkcije nikoli ni bilo dovolj kandidatov, zato je bilo treba vsakič koga prepričevati, da je privolil. V ozadju se je namreč tako lažje manevriralo in uveljavljalo interese. Nekako se mi je uspelo izviti in se ne zameriti predsedniku. Vodstvo Planinske zveze se je v tistem času največ ukvarjalo s težavami planinskih koč in odpravami. Najvplivnejša je bila Gospodarska komisija, sledila ji je odpravarska, ki sta jo vodila najprej Aleš Kunaver, pozneje pa Tone Škarja. Ob bok so se jima postavili še gorski vodniki. Mladinska komisija je bila po vplivu na planinsko politiko v drugi ligi. Mladi smo običajno prišli na dnevni red, ko smo predstavljali opravljeno delo in njegove rezultate. Takrat smo navadno dobivali pohvale in trepljanje po hrbtu. Na sejah Izvršilnega odbora PZS se je več razpravljalo o tem, katero vino postreči na srečanju planinskih jubilantov, kot pa o predstavitvi dela Mladinske komisije. Težave smo morali reševati sami. To se nam je vedno otepalo, kadar česa nismo znali ali mogli rešiti sami.
Eden takšnih problemov je bil vzgojno-izobraževalni center za akcije Mladinske komisije. Šlajmarjev dom v Vratih je bil dotrajan, dolina Vrat pa v poletnih mesecih preobremenjena z obiskovalci. Po večletnem opozarjanju Mladinske komisije, da tako ne gre več naprej, je vodstvo PZS našlo prostorsko rešitev v Bavšici. V tistem času so veliko pozornosti namenjali zapolnjevanju praznega prostora v gorah ob meji. Koče v tem delu Julijskih Alp so bile redke, nekaj pa so jih planinci po spletu naključij tudi izgubili. Posledica tega so bile slabše vzdrževane planinske poti. K manjšemu obisku gora ob meji je prispeval tudi strog režim gibanja v obmejnem pasu. Vodstvo PZS je sredi sedemdesetih let izposlovalo, da je gradbeno podjetje, ki je gradilo avtocesto Hoče – Levec, planincem odstopilo odsluženo barako in nabavilo šotore. Konec sedemdesetih let so v dolino napeljali elektriko, nato pa sta v letih 1979 in 1980 planinski mladinski brigadi urejali center. Bili smo zadovoljni, ker smo imeli prostorno učilnico, toplo vodo in elektriko. V Vratih smo namreč elektriko imeli le zvečer, ko so zagnali agregat. Za trajnejšo rešitev v obliki zidanega objekta takrat ni bilo dovolj volje.
Preskromen vpliv v organih Planinske zveze se je pokazal tudi pri sporu glede kompetenc mladinskih in planinskih vodnikov. Pobuda, da bi tudi starejši dobili vodniški naziv, je pravzaprav prišla od gorskih vodnikov. Eno leto se je na izpit za gorskega vodnika prijavilo izjemno veliko kandidatov, ki pa niso izpolnjevali pogojev za pridobitev tega naziva. Zato so hoteli v hierarhijo umestiti še planinskega vodnika, in sicer med mladinskega in gorskega vodnika. Program je bil enak programu za mladinske vodnike, le da se je namesto strnjenega tečaja izvajal ob koncih tedna. Pobudniki programa so zagovarjali stališče, da so planinski vodniki, ker so starejši (spodnja starostna meja je bila 23 let), bolj odgovorni, organizacijsko sposobni in že sami po sebi bolj kompetentni. Odločno stališče Mladinske komisije, da je takšno razmišljanje podcenjujoče do mladih, so žal omilili nekateri ugledni mladinski vodniki, ki so se med prvimi postavili v vrsto za priznanje novega naziva.
Ta neenakopravna in podcenjujoča obravnava mladih je bila ena od grenkih lekcij v moji »enajsti šoli pod mostom«. Ko sem se pozneje zavihtel na čelo Planinske zveze, sem se tudi zaradi te izkušnje vedno poskušal vživeti v interese tistega, ki je nečemu nasprotoval ali zahteval nekaj zunaj uveljavljenih okvirov. Takrat mi je vedno odzvanjala resnica, ki jo je rad delil Tomaž Banovec: »Mladi imajo vedno prav. Če ne danes, pa čez leta, ko nas ne bo več.«
Ker smo bili množično prisotni na terenu in v družbenem življenju, nas je opazila tudi politika. Zanimivi smo bili predvsem iz dveh razlogov: ker smo organizirali mlade in ker je bila naša dejavnost zanimiva z vidika splošne ljudske obrambe. Dr. Miha Potočnik je v razpravnih dvoranah politike prepričeval, da ima vzgojen planinec opremo za gibanje v gorskem svetu, da je za to gibanje izurjen in da pozna teren. »Potrebuje le puško in imamo branilca njegove zemlje,« je bila poanta njegovega argumenta. Od politike smo iztržili denar za strokovnega delavca Mladinske komisije in kritje vseh stroškov planinskih brigad na planinah v osemdesetih letih.
Vsi po vrsti smo v takratnih sestavah Mladinske komisije delali predano. Ne zato, ker bi morali, ampak ker smo hoteli. Zato so med nami ostale prijateljske vezi. Mnogi so ostali v rednih stikih še desetletja. Ko se srečamo, se veselo pozdravimo. Takrat privrejo na dan zgode in nezgode, ki so nas spremljale. Bilo bi jih za debelo knjigo, če bi jih prelili na papir.
Andrej Brvar
