Bohinjske novice, junij 2021
Komentar na Strokovna pojasnila …
Ne morem molčati na Strokovna pojasnila glede poimenovanja gorskega grebena, ki ga je podala Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen RS in je v zadnji številki Bohinjskih novic. Že sam naslov bi v pravopisnem pogledu lahko kritiziral. V nadaljevanju večina njihovih navedb ne drži. Navajanje Krna očitno nima prostora na tem mestu. In da so Spodnje bohinjske gore umetna tvorjenka napram njihovemu novemu umotvoru. Melik je že več kot pol stoletja pokojni. Ali je tudi mlajši od imenovane komisije?
Inkriminirani predlagatelji verjetno ne vedo, da sta dva po velikosti podobna in ločena grebena: en se začne pri Tolminu in se nadaljuje čez Mrzli vrh, Rdeči rob, Krn, nato se deli na več grebenov in nadaljuje proti Bovcu. Ta greben je v prvi svetovni vojni branila avstroogrska in nemška armada. Po tem grebenu vodi planinska pot iz Tolmina na Krn. Obravnavani bohinjski greben pa se začne na Ratitovcu in se preko Črne prsti in Kuka (napačno Tolminski Kuk) nadaljuje preko Bogatinskega sedla na Lepo Špičje (napačno Veliko), Kanjavec in Triglav. Od tu se greben deli in nadaljuje. Dejansko gre okoli Bohinja in se iz Tolmina skoraj ne vidi. Komisija bo morala vzeti pot pod noge in zadeve pogledati, če se ne razume na zemljevide.
Ker so večinoma imena na zemljevidih pisali v Ljubljani, je toliko napak okoli Bohinjske doline, ki tudi ni uradno priznano ime. Naj pojasnim: Tuma je Kuk (2085 m) v svojem Imenoslovju označil v oklepaju, da je tolminski le zaradi pojasnila. Vrli Tolminci pa so se postavili tako, da so ga kar preimenovali po sebi.
Bohinjske gore so obrnjene proti Bohinju in noben Bohinjec ne bo nasprotoval, če bodo Tolminci svoje gore poimenovali po sebi. Domačini živijo z gorami tako, da koristijo pašno pravico na svojih planinah. In pošteni sosedje ne segajo čez mejo.
Ali si predstavljate, da bo domača učiteljica učila bohinjske učence, da gledajo Bohinjsko-Tolminski greben? Jaz si ne.
Ali je znano kakšno ime posebej za greben? Ali je kje imenovan greben po imenih nasprotnih pobočij? Grebenje le katastrska meja.
Pojasnjujem, zakaj je Špičje danes napačno imenovano. Zato, ker starejši gorniki vedo, tudi stare karte povedo, da se najvišji vrh Špičja imenuje Lepo Špičje. Pametnjakoviči pa mislijo, da mora biti ob Malem Špičju še Veliko.
Isto se je zgodilo Velem polju. Če čitate zapise o prvih pristopnikih na vrh Triglava, vsi so šli z Belega polja, ki je včasih pobeljeno od peska, ko ga nanosijo hudourniki po večjih neurjih. Danes je to Velo polje, ker naši odločujoči možje premalo berejo.
Naj nadaljujem z dolino Triglavska ali Sedmera jezera. Kar dva napačna pridevnika. Kako naj bo ime Triglavska, če se od tam Triglav sploh ne vidi. Še manj pa Sedmera, če jih ni sedem. Pravilno se dolina imenuje po bohinjsko Za jezeram v dialektu ali slovnično Za jezerami.
Ivan Veber
– – –
Nenavadno »polastnoimenjenje Bohinjsko-Tolminskega gorovja«
Pandorino skrinjice glede imena Spodnjih Bohinjskih gora ni odpri Ivo Cundrič, temveč Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen pri Vladi Republike Slovenije s svojimi »Strokovnimi pojasnili glede poimenovanja gorovja med Gorenjsko in Primorsko«. Nenavadno presenečen, da ne rečem jezen sem bil ob branju članka neznanega avtorja v imenu omenjene Komisije, ki je bil objavljen v Bohinjskih novicah. 7. maja 2021, številka 5 v okviru polemike o poimenovanju (?) Spodnjih Bohinjskih gora. Kakšna besedolomna pojasnjevanja in prekucljiva dokazovanja pisca pripeljejo do trditve, »da je ime Spodnje B/bohinjske gore ponesrečena umetna tvorjenka«, ki v »krajevnem govoru domačinov ni prisotna«! Saj se po piščevi trditvi »pridevniško določilo spodnji/zgornji v gorenjskem govoru uporabljajo glede na rečni tok«. Kakšno sprenevedanje! Kot da v Bohinju nimamo Spodnje in Zgornja doline! Kot da se s Podjelj ali z Uskovnice ali Senožet južni del Julijcev ne vidi kot Spodnje Bohinjske gore. Umotvorje Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen pri Vladi RS, ki ga predstavlja pisec, doseže vrh s trditvijo, da se mora po njenem mnenju greben južnih gora, ki ga vidimo iz Bohinja, bolj pravilno imenovati Peči, tako kot delu teh gora z južne strani pravijo Bačarji. Za »dokaz«, da se Spodnje Bohinjske gore ne morejo tako imenovati, češ da je to lahko le »občnoimensko poimenovanje« – bohinjske gore, ne more pa biti »polastnoimenjenje« – Bohinjske gore (Naj opomnim, da verjetno še to le polovica, severna stran, saj druga polovica so – primorske gore.), se pisec sklicuje na referenčni literaturi Atlas Slovenije 1985 in Atlas Slovenije 1995, ki imena Spodnjih Bohinjskih gora ne omenjata. In ga tudi ponatisa Atlas Slovenije 2005 in 2013 ne omenjata, niti Peči. Pač pa je ime Spodnje Bohinjske gore lepo napisano na planinski karti Bohinj, v razmerju 1 : 25 000, izdelane na Geodetskem inštitutu Slovenije leta 2019. Za sodelovanje Komisije z lokalno skupnostjo (in to samo bohinjsko!) se pisec sklicuje na skrivnostnega domačina J. C., geografa in informatorja, ki naj bi trdil, da zemljepisno ime Spodnje B/bohinjske gore v krajevnem govoru domačinov ni prisotno. Vendar tudi Peči niso prisotne in Bohinjsko-Tolminsko gorovje tudi ne. Seveda ime med domačini ni vsakodnevno uporabljeno, saj tudi ni bilo in ni potrebe, ker so te gore razdeljene še na posamezne dele, vrhove. Tudi Bukovske gore so del njih. To pa še ne pomeni, da ob potrebi poimenovanja grebena gora od Črne gore do Vogla Bohinjci ne bi vedeli, da je to greben Spodnjih Bohinjskih gora.
Vrhunec toponimije glede imena grebena J/južnih Julijcev od Baškega do Bogatinskega sedla je Komisija dosegla menda decembra 2016, ko je za obravnavani greben določila »standardizirano obliko zemljepisnega imena« Peči (!). (Peči se sicer imenuje skalnato območje gora pod Rodico na Primorski strani, v Bohinju pa skalnati hrib nad Lepencami.) Ker pa je Komisija podvomila v pravilno odločitev, je leta 2015 (?) ponovno razpravljala o tem poimenovanju in se na »podlagi znanih preteklih dejstev in argumentov« (?) odločila za novo ime Bohinjsko-Tolminsko gorovje, ki je na tolminski in bohinjski strani prav tako »odsotno ime«. Naj razume, kdor (z)more!
Tine Mihelič se v svojem planinskem vodniku Julijske Alpe (Planinska zveza Slovenije, 1998) res opravičuje vrlim Primorcem za uporabo opisa in imena Spodnjih Bohinjskih gora, ne pa po njihovo Peči. Vendar je z opravičilom hotel povedati le to, da je za te gore (del gora) s tolminske strani še eno ime, ki pa je manj uveljavljeno. Če smem kaj reči pri tem »sporu za Falklande ali Maldive«, svetujem Komisiji, naj Bohinjcem pusti ali uzakoni njihove Spodnje Bohinjske gore. Bačarjem in Tolmincem pa njihove Peči. Če pa že misli, da je za gorovje/greben od Možica do Bogatina potrebno novo zemljepisno ime, s čimer se ne strinjam, naj ga poišče in uveljavi bolj transparentno, skupaj z lokalno skupnostjo in prebivalstvom z obeh strani gora ter planinsko srenjo.
Janko S. Stušek, Društvo Mali vojni muzej Bohinjska Bistrica
– – –
(Ta) Spodnje goré, Bukovšče (Bukovške, Bukovske) goré
Veliko nas je z obžalovanjem »vzelo na znanje«, da je Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen na 37. redni seji (20. 10. 2017) potrdila tako rekoč dve novi imeni za Spodnje Bohinjske gore, in sicer: Bohinjsko-Tolminsko gorovje za poimenovanje pokrajine in Bohinjsko-Tolminski greben za poimenovanje grebena. Pobudo pa je komisiji l. 2015 poslal in utemeljil Ljubljančan Andraž Poljanec, pisec vodnika PZS po J delu Julijskih Alp, kjer tudi uporablja ti dve novi obliki. Verjamem, da je imeniten gornik, a škoda je zavreči dobra stara imena, s katerimi so naši predniki zaznamovali gore. Z njimi so živeli v drugačnem sožitju in jih tudi čutili drugače kot mnogi izmed današnjih rekreativnih planincev. Veliko tehtnega so na to temo v Bohinjskih novicah napisali Ivo Cundrič, Joža Mihelič in Mišo Serajnik. Prav zanima me, kako je novo ime všeč našim primorskim sosedom, s katerimi so nas zdaj postavili v »španovijo«, čeprav imajo oni na svoji strani svoje Peči (greben), ostale gore pa imenujejo posamično, kot je zapisal tudi Serajnik v svojem prispevku. Oni jih tudi vidijo drugače; zanje niso spodnje ne po legi in ne po višini. Joža Mihelič mi je v pismu napisal: Spodnje Bohinjske gore so na tolminsko stran svetle, obsijane s soncem in tudi višje, kajti dolina Soče in Bače je nižja od Spodnje doline. Kar nekaj kolegov in prijateljev z obeh strani upa, da se nove oblike ne bodo uveljavile, a po bohinjskih vaseh so v turistične namene že postavljeni »panoji« z zemljevidi, kjer so natisnjena nova imena.
Vsa ta poimenovanja, ki so izpostavljena v pričujočem naslovu, sem slišala od Bohinjcev in jih zapisala v svoj terenski dnevnik, ko je tekla beseda o Spodnjih Bohinjskih gorah. Bohinjci seveda med seboj izpuščamo Bohinjske, če pa se pogovarjamo z ljudmi iz drugih krajev, pa jih imenujemo s »polnim« imenom. Imenujemo jih Spodnje in Bukovske, kar ni nič nenavadnega, saj ima marsikakšen hrib, gora ali pogorje več imen. Nesmiselno pa je, da bi dodajali še nova imena, saj jih Bohinjci, kot že rečeno, stoletja poimenujemo tako na svoji strani, na primorski pa tudi po svoje. V Zgornji dolini predvsem starejši ljudje Bukovske dosledno izgovarjajo Bukovšče, saj je tu še živa sekundarna gorenjska narečna palatalizacija, v Spodnji dolini pa to mehčanje ni več tako dosledno, čeprav ga še uporabljajo. Seveda to ne velja za Bistričane, ki ga imajo samo še v kakšnem ledinskem imenu. Informatorji iz Spodnje doline te gore imenujejo Bukovske in Bukovške. Ime Bukovo za Spodnjo Bohinjsko dolino je povezano z gozdom, saj je bila dolina nekoč zaraščena z bukovimi gozdovi. To ime pa naj bi bilo po trditvah dialektologa Frana Ramovša istovetno z imenom Bohinj, ki naj bi bilo ilirsko-karnskega izvora in prav tako povezano z bukovim gozdom. Tudi Bukovske planine nosijo to ime po Bukovski ali Spodnji dolini, ki je gotovo botrovala imenu (Ta) Spodnje Bohinjske gore. Zato se na vso moč čudim Komisiji za standardizacijo zemljepisnih imen, ki navaja, da je bilo l. 2006 s pomočjo informatorja, geografa in domačina J. C. ugotovljeno, da zemljepisno ime Spodnje B/bohinjske gore v krajevnem govoru domačinov ni prisotno. Tako pomembnih odločitev nihče ne bi smel sprejemati s pomočjo enega samega informatorja in tudi ne samo po mnenju planinskega društva, kjer je ponavadi glasnejših samo nekaj članov. Tu gre v nacionalnem smislu za skupno družbeno odgovornost do ohranjanja nesnovne kulturne dediščine, kamor spadajo tudi imena gora. Zato me veseli Serajnikova pripoved o sodelovanju z Razvojno agencijo Gorenjske in o njihovem prizadevanju za natančen zapis domačih hišnih in ledinskih imen. V Zgornji dolini se je žal prikradlo kar nekaj napak na table hišnih imen, kjer sem tudi sama sodelovala z zapisom hišnih imen v Srednji vasi in pod Studorom. O tem kdaj drugič, a ker smo že pri zemljepisnih imenih, naj povem samo en primer z zemljevida ledinskih imen naše katastrske občine. Del Srednje vasi se imenuje Rênče ali V Rênčah, gre za množinski samostalnik s širokim e-jem, na zemljevidu pa je napisano Rénča, v ednini in z ozkim é-jem.
Komisija se je pri standardiziranju zemljepisnega imena Bohinjsko-Tolminsko gorovje / greben zagotovo zgledovala pri poimenovanju Kamniško-Savinjskih Alp, kjer tudi ni šlo brez hude krvi. Nekateri so celo mislili, da gre za dve gorstvi: Kamniške in Savinjske Alpe. Tako je zapisal celo Anton Ramovš v svoji knjigi Zgornja Savinjska dolina, zato mu je France Stele dopovedoval v svojem članku Kamniško-Savinjske Alpe so eno (Delo, 28. 2. 1992). Ker jim rečejo tudi Grintovci (Kmecl piše o njih), Stele pravi, da je to ime samo za v leposlovna besedila, v strokovnih pa je treba pisati o Kamniško-Savinjskih Alpah. Kamničani seveda rečejo samo, da gredo v Kamniške. Savinjčani pa najbrž (?) samo v Savinjske. Stele se posmehuje tudi stališču SAZU-ja, v katerem je zapisano, da so kamniške tiste gore. katerih vode odtekajo pretežno v Kamniško Bistrico, podobno pa iz savinjskih v Savinjo. Stele pravi, da naj gredo akademiki raje malo v hribe in naj dobro gledajo sem ter tja, da bodo videli, da z dveh sosednjih gora vode pretežno ne tečejo v isto dolino.
Pa se vrnimo k Bukovskim goram in starim ljudskim izročilom, ki so povezana z njimi. V mnogih bohinjskih pripovedih jih najdemo, saj pripovedujejo o veselih in žalostnih prigodah, ko so Bohinjci podnevi in ponoči »prehajali« čeznje. Eden izmed pregovorov svari tudi pred bukovskimi ženskami, ki najbrž niso bile hujše od zgornjedolinskih, vendar so se s takimi in podobnimi »zafrkancijami« med seboj zbadale sosednje »etnije«. Takole so »modrovali«: Bukovšče babe, belga konja pa benešče (beneške) vojšče (vojske) se boj.
Večkrat pa so Ta Spodnje gore prišle na vrsto v zvezi z vremenskimi pojavi. Spomnim se našega starega očeta, mojih staršev in tudi vaščanov, ki so se v zvezi s kmečkimi opravili zaskrbljeno ozirali nanje: Če se na Spodnjoh gorah kadi, bo kmav dǝž. Čǝ s Ta Spodnjah gora vǝlče vetǝr, bo slaf vreme. Ali: Če ta spodnjǝ (južni) vetǝr piha, na bo ta pravga vrǝmena. Izraz spodnji ne pomeni le, da nekaj leži niže, pač pa, da je na jugu. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo izraz spodnji označen tudi s kvalifikatorjem starinsko prav v pomenu južni: potovati po spodnjih krajih, po južnejših krajih. Nekoč so tudi v Bohinju južnjakom (prebivalcem, ki živijo v južnih krajih), prav gotovo nežaljivo rekli ta spodnjǝ. Tak primer najdemo v zgodbi, ki mi jo je povedala iz spominov na 1. svetovno vojno Angela Hodnik (1915 – 2020): Jǝ pa le rekov, k jǝ biv ta spódnjǝ: »Kao jêdna prismoda, táko druga.« (Izraz prismoda je najbrž pobral že v Bohinju. Za lažje razumevanje naj vam povem, da je starejša sestra Johana Angeli naredila punčko iz cunj. Ta jo je z veseljem pokazala oficirju, ki se je prišel fotografirat k bratu Valentinu. In ker ni imel smisla za tako narejene igrače, je hotel povedati, da sta obe, Johana in punčka, enaki prismodi.)
Iz povedanega lahko sklepamo, da tudi zemljepisno ime Spodnje Bohinjske gore ni tako relativno mlado, kot pojasnjuje komisija, kajti ljudsko izročilo, ki se prenaša iz roda v rod, je mnogo, oj premnogo starejše kot najstarejše navedbe poimenovanja gorovja med Gorenjsko in Primorsko. Če pa bi vprašali Einsteina, očeta relativnostne teorije, pa bi nam z veseljem pojasnil, da so iste stvari videti drugače, če jih gledamo z drugega »zornega kota«.
Profesor Jože Cvetek, zgodovinar in geograf, vseskozi poimenuje gorovje med Bohinjem in Primorsko: Spodnje Bohinjske gore. Tudi v šoli je tako učil, zato se zelo čudi, da je Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen uporabila njegovo ime za napačno trditev. Razmišlja tudi, da si je morda nekdo izposodil njegovo identiteto in komisiji poslal »razlago«, češ da »zemljepisno ime Spodnje B/bohinjske gore v krajevnem govoru Bohinjcev ni prisotno«. Komisija trdi, da je to ime ponesrečena umetna tvorjenka, a v resnici je taka novotvorjenka: Bohinjsko-Tolminsko gorovje.
Marija Cvetek
