Stane Klemenc

Nedeljski dnevnik – Znanec iz sosednje ulice

Zaljubljen je v gore. Vtis imam, da so mu stene v njih zdaj bolj všeč kot dekleta. Vsak ima svoje veselje.

Če je človek aktiven, pravi, ni časa za kaj drugega. To pa je velika resnica.
Srečaval sem ga že nekaj let na hodnikih tiskarne, pa, nisem vedel, da je tako ves izročen drznosti in nevarnostim v gorah. Še zdaj, ko sva se zatekla v eno izmed številnih praznih sob in je pred menoj zaviha­nih rokavov, pomislim, da je videti prekrhek, prenežen za tisti boj, ki slehernega čaka, ko se loti gore. Bolj ko pa sem ga gledal in poslušal, bolj me je med pomenkom s svojimi mišicami na rokah, ki jih je nehote napenjal, in z odločnimi besedami, predvsem pa z veliko poštenostjo in iskrenostjo, prepričal, da je vztrajen borec in vnet osvajalec naših in tujih gorskih vrhov.
Alpiniste sem že od nekdaj ob­čudoval.
»Poročen?«
»Ne, še nisem. Nimam časa! Zaenkrat še nimam časa. Star sem štiriindvajset let. Mlad? Mlad. Letnik 1950. Z Vira sem pri Dom­žalah. Po osnovni šoli sem šel v fotografsko šolo. Začel sem delati v tiskarni Ljudska pravica. Zdaj sem v likovnem oddelku Dnevnika. Ukvar­jam se z reprofotografijo.«

Gledal me je naravnost v oči. Njegova odsekanost, njegovi kratki stavki so bili simpatični.
Ljubezni do gor se je nalezel od očeta. Tudi on je rad hodil v pla­nine. Najbolj pa so ga prevzemali vsakodnevni pogledi na venec Kam­niških planin, saj se od tam, kjer je doma, nanje odpira prekrasen po­gled.
»Od nas so tako blizu Kamniške, da so kakor na dvorišču. In ni mi bilo treba reči dvakrat, naj se igram na tem dvorišču.«

Pripovedoval je brez vzhičenja, posebnega zanosa, kot bi bilo to nekaj povsem razumljivega:
»Verjetno sem se največkrat vzpenjal okrog Korošice. Poznam vse plezalne smeri tamkaj okoli. Vzponi v severni steni Ojstrice so starejši. Dobro poznam Vežico in Korošiškega dedca. Saj pravim, tukaj nimam ali pa imam zelo malo nerešenih problemov.«

Stane Klemenc ima doslej 140 vzponov. Med njimi je kakšnih pet­indvajset tistih, ki so označeni s šestico. Šesta težavnostna stopnja.
»Kako je s tem izzivanjem gore, ko plezate proti njenim nedrjem?«
»Ne vem, če je to ravno izzivanje. Meni se zdi to uživanje. Pravzaprav je takole s to stvarjo: če so težave v steni prevelike, to tudi ni več uživa­nje, ampak garanje, saj gre včasih za glavo. Mislim, da vse do pete težav­nostne stopnje lahko v steni ime­nujem užitek. Če pa nastopi kaj hujega, se ravnam: reši situacijo na najhitrejši način.«

»Kakšni ste v steni, takšni kot ste tukaj pred menoj ali močno spremenjeni?«
»Pravijo, da sem po značaju hladnokrven. Takšen sem vselej. V steni, se mi zdi, sem bolj sproščen kot drugače. Pa saj poznate alpi­niste, ljudi, ki zahajamo v gore: veseli smo, vsakdanje probleme pu­ščamo v dolini, ukvarjamo se edino s tistimi problemi, ki jih želimo rešiti v steni. Radi pojemo in tako je vsako soboto in nedeljo. Samo res zelo slabo vreme nam vse to pre­preči.«

Član je alpinistične sekcije Dom­žale, odsek Kamnik. Tako se glasi njihov pravni naslov. Pravi, »da je veliko teh fantov, ki lezejo.« Sodi pa, da so nekdaj alpinisti svoje vzpo­ne jemali bolj filozofsko, manj športno, kot pa to zdaj jemljejo.
»Plezalna tehnika je zelo napre­dovala. Nekdaj je bila potrebna vrv in par klinčkov ter nekaj drugih kosov orodja, zdaj je pa čelada obvezna, material za kline je odlič­nejši, večja izbira klinov je in tako naprej. Nekdaj je bila samozavest prav takšna kot je zdaj, mislim torej, da vsak od nas ve, da s temi sredstvi, ki jih ima na voljo, moraš priti čez (steno)!«

Ko sva razpravljala o tako imenovanih izsiljenih smereh, se mu je obesil na obraz zagoneten nasmeh. Te smeri, ko so opravljene, so kot nekakšen avtoportret alpinista v steni in so vsekakor poslastica za razliko od logičnih smeri z vsemi naravnimi prehodi. Pomislil sem, da je izsiljena smer kot hitra vožnja čez polno črto na cesti. Tega nisem omenil znancu, ker bi ga s prispodobo bržkone spravil v zadrego. Vsekakor je tudi v steni kaj prepovedanega!
»Plezati klasično smer z vsemi njenimi lepimi prehodi je največji užitek,« je rekel Stane Klemenc, »čeprav sodobna plezalna tehnika omogoča tudi drugačne, v katerih se človek še na poseben način vdaja užitku.«

Spregovorila sva tudi o gneči v planinah. Na planinskih poteh je res velika, v stenah pa gneče še ni.
Zanimivo, kako je ta pojav raz­ložil sogovornik:
»Vsaka mladost ljubi nevarnost, jo izziva, kakor pravite. Alpinizem vsebuje vse to, vendar današnja mla­dost, večji njen del, ne ljubi garanja, kar pa alpinizem je, in zato to ni tako vabljivo, pa se zategadelj tudi ni bati, da bi bilo zelo množično.«

Stane Klemenc je bil pred krat­kim član jugoslovanske odprave na Kavkaz. Štirje člani odprave so se smrtno ponesrečili.
»Vsi skupaj smo najprej osvojili Elbrus. Odprava je štela petnajst čla­nov. Nanj, na Elbrus, smo se po­vzpeli predvsem zaradi njegove viši­ne. Visok je 5633 m. Zanimivo je, kako Rusi kontrolirajo vzpone. Vsak osvajalec vrha, naveza, mora pustiti pod kamnom kontrolni, li­stek, tistega od predhodnega osva­jalca, od prejšnje naveze, pa pobere in ga nato odda v dolini.«

Jugoslovani so se potem razdelili v tri skupine. Stane Klemenc je bil v tisti; ki se je lotila Čatintaua (Črne gore), ki je visoka 4340 m. Skupina, ki se je ponesrečila, se je hotela povzpeti na Užbo (Čarovnico).
»Visok je 4710 m. Je zelo izrazit vrh, prav gotovo eden najlepših v vsem pogorju. Vse to so bile smeri šeste stopnje.«

Dva iz ponesrečene skupine so reševalci našli, dva pa sta še poko­pana pod skladi ledu.
»Takšne nesreče nas samo za hip ustavijo. Registriramo jih. Ko mine teden, pa spet lezemo.«

Par Staneta Klemenca v navezi je že nekaj časa Bojan Pollak, ki je trenutno z našo odpravo v Himalaji.
»Dve leti sva že skupaj, dve leti privezana na vrv. Mi temu pravimo: dva v navezi eno življenje.«

Stane Klemenc je visok 174 cm in tehta 68 kg. Aktiven alpinist je štiri leta. Razen domačih sten in vrhov, pozna mnogo teh v Avstriji, Dolo­mitih, v francoskih Alpah. Modre oči mu včasih sivkastojekleno zasvetijo. Pomislim, da so takšne barve neka­tere stene. Če se je človek preveč napije s pogledi, postanejo oči pri­bližno takšne barve. Mnogo odloč­nosti, srčnosti in flegme je pokazal, ko mi je zaupal, da smatra vsako goro za nekaj živega, kako utriplje, diha pod njim in kako ga sprejema vabi ali odbija.
»Poznam strah, pa kako ga poznam! Zato se vedno zelo dobro zavedam, da gore nikoli ne smem podcenjevati, pa naj je še tako lah­ka.«

»Se vam zdi, da lahko odgovorile na vprašanje, ali je še kaj težjega kot je najtežja, smer v najbolj muhasti steni?«
Stane Klemenc je za hip umolk­nil. Begal je s pogledom po pro­storu, kot bi iskal najboljše mesto, kamor bi zabil klin, in se zavaroval ob tem kar se je namenil odgo­voriti:
»Seveda je: neresnica, laž v življe­nju. Ampak tega med alpinisti ni. Mi tega ne poznamo. Mi smo prijatelji. Slehernemu zaupaš, kakor samemu sebi.«

Ti ljudje, ki sem jih vedno ob­čudoval, slehernikrat ko so v steni, lahko spoznavajo, kaj je prijatelj­stvo. Privezani so z vrvjo, po kateri se pretaka ista kri. V dolinah pa so ljudje, ki imajo različne krvne sku­pine.
»Zaradi tega je toliko več vredno, živeti v gorah.«

Miran Sattler