V septembru 2025 se je v Logu pod Mangartom zvrstil niz dogodkov v spomin na domačina, oblastveno potrjenega gorskega vodnika, tesarja, lovca in pionirja planinske dejavnosti v dolini Koritnice. Na njegovi rojstni hiši v Spodnjem Logu, danes hišna številka 29, je bila v soboto slovesno odkrita spominska plošča z vodniško značko, ki jo je Janez prejel leta 1906 in se je ohranila do današnjih dni.
Kulturni program so s pesmijo obogatili Mešani pevski zbor Triglav Trenta, župnik je ploščo blagoslovil, odkritje pa je izvedel lastnik hiše Romeo Černuta. V nedeljo je sledil pohod po Voznikovih poteh — od Štolna do njegove senožeti, znane kot Voznikova frata. Popoldne je bila v Strmcu spominska sveta maša zanj in za vse ponesrečene gornike, ob kateri je bilo blagoslovljeno tudi obnovljeno znamenje pod vasjo. Pesem je prispeval MePZ S Planin, udeleženci pa so se poklonili tudi na obnovljenem grobu gorskega vodnika. Dogodek je pripravilo Turistično društvo Log pod Mangrtom v sklopu Festivala pohodništva in kolesarjenja v dolini Soče.
Iz domačih sten v planinsko zgodovino
Janez Černuta – Voznik se je rodil 13. februarja 1865 v Spodnjem Logu kot sin Ivana in Marije Černuta. Odraščal je v skromnih razmerah, ob delu na kmetiji in v gozdu. Že kot mlad fant je sodeloval pri lovu kot gonič, pozneje pa postal lovec, mali kmet in tesar. Redil je kravo, ovce, kokoši in občasno prašiča, na lešicah pa prideloval krompir in fižol. Kot tesar je sodeloval pri kritju večine streh v Logu in bil član dvanajstije takratne Občine Log.
Prelomnica v njegovem življenju je bil prihod župnika Andruška, člana Slovenskega planinskega društva (SPD), ki je Janeza povezal s češkimi planinci in alpinisti. Ti so si za svoj planinski dom izbrali Koritnico, kjer je Voznik že leta 1904 začel nadelovati pot iz Strmca do zatrepa doline — danes znano kot Voznikova, češka ali gosposka pot. Bil je tudi med glavnimi graditelji planinske koče in njen oskrbnik vse do začetka prve svetovne vojne.
Leta 1906 je v Ljubljani uspešno opravil tečaj za gorske vodnike in pridobil vodniško značko. Njegova vodniška knjižica je sicer izgubljena, a v njej je bilo zapisanih veliko pohval. Bil je zanesljiv, skromen in izjemno izkušen vodnik, ki je znal prisluhniti naravi in ljudem.
Sopotnik dr. Henrika Tume
Voznikov najtesnejši alpinistični sopotnik je bil dr. Henrik Tuma, ki ga omenja v svojih spominih in v Planinskem vestniku. Skupaj sta preplezala številne vrhove, med njimi Jerebico po severni strani, Loško steno, Jalovec, Mangart, Visoko špico, Razor, Predelske glave in druge. Če bi izbrali le tri prvenstvene ture — Jerebico, Jalovec in Loško steno — bi bilo to dovolj, da Janeza Černuto – Voznika uvrstimo med iskalce novih poti v Loških visokih gorah.
Njegovo poznanje domačega terena, občutek za varnost in spoštljiv odnos do gora so ga naredili za nepogrešljivega sopotnika v času, ko se je slovensko planinstvo šele oblikovalo. Tuma je zapisal, da je Voznik »vodil z razumom, ne z močjo, in da je znal najti pot tam, kjer je drugi niso videli.«
Gore kot življenjska pot
Med prvo svetovno vojno je bil na razpolago vojaškim oblastem kot stezosledec in pomočnik pri gradnji barak. Po vojni je živel umirjeno družinsko življenje z življenjsko sopotnico in posvojenim sinom. Umrl je 3. novembra 1937. Ker ni imel potomcev, sta hiša in posest prešla v last pranečakov.
Spominska plošča, obnovljen grob in pohod po njegovih poteh niso le poklon posamezniku, temveč tudi opomnik na čas, ko je gorsko vodništvo temeljilo na poznavanju domačih gora, spoštovanju narave in iskrenem sopotništvu. Janez Černuta – Voznik je bil eden tistih, ki so Julijskim Alpam vtisnili človeški obraz — z vodniško značko, ki ni bila le kovinska, temveč srčna.
