Pogozdovanje ob porečjih rek in v hribih: tabu ali konkretna možnost vredna razmisleka? – Moratorij na gradnjo novih gozdnih prometnic nujen ukrep? – Gorski gozd le še varovalni gozd?
Le peš potovanje pomeni opazovanje in tudi spoznavanje, kako se pristopi k upravljanju hribovskih in gozdnih območij razlikujejo od regije do regije, od države do države. Zadeva specializiranega pogozdovanja za proizvodnjo lesa, prakse, ki ponekod tujini obstaja skoraj izključno na ravnicah, pri nas pa so jo ob drznem prehodu iz socializma (skoraj) popolnoma opustili, bi lahko postala zanimiva in uporabna alternativa – “obnovam”.
Ujme in posledičen razvoj podlubnikov v dodobra zdesetkanih gozdovih so skladne z oživitvijo panoge žagarstva, ki pa ji nikakor ne sledi obnova gozdov. Gozdarji se predvsem zaradi povsem enostavno rečeno, lenobe (ki izvira iz načina šolanja in odlaganja kadrov v odlagališča) nagibajo k sonaravnemu gospodarjenju z gozdovi, kar pomeni, da se z novimi zasaditvami nihče ne ukvarja. Gospodarski les, če ne štejemo samo smrek, se (tudi polpredelan) uvaža iz bivših republik nekdanje, država pa je. Ker pa so gozdovi tudi naravni zadrževalnik za vodo in po podatkih, ki jih aparat v Bruslju (še mirno) sprejme, tudi evropski rekorderji v absorpciji CO2, ima zadeva vprašljivo trajnost. Vsak sam se lahko prepriča, kakšno je stanje (naših) gozdov, ki se vse bolj spreminjajo v skoraj neprehodno gmajno z grmovjem. Povsem enostavne zasaditve gospodarskih vrst lesa, ki so jih tudi pri nas v preteklosti predvsem ob rekah (recimo kar Savinji, ki ima poleg tega tudi vse naravne zadrževalnike še vedno zapolnjene) že gojili, bi z lahkoto preprečile marsikatero razdiralno poplavo. Seveda pa potem ne koncesionarji in ne gradbeniki (ter banke za kredite) nebi od države dobili na pladnju milijard za “obnovo” in gospodarska rast bi šla v negativno območje … (Res obupno je bilo gledati stroje, ki so sekali grmovja v in ob strugi Savinje.)
Gozdarji, odrasli, ob naturalističnem gozdarstvu, na pogozdovanja torej gledajo negativno. Vbito v m.m. imajo, da so ti gozdovi verjetno bolj krhki in manj odporni na podnebno krizo, saj jim primanjkuje biotske raznovrstnosti in so podvrženi načinu gospodarjenja, ki lahko v določenih pogojih povzroči težave z nestabilnostjo. A če gozdarji pogledajo tovornjake z zelo dolgo prikolico požaganih debel (recimo) duglazije in razmislijo o uporabnosti tega lesa tudi kot nadomestka za neobnovljive surovine; o količini CO2 shranjenega v njih; o ekonomski vrednosti teh sortimentov za gospodarstvo podeželskega območja se bi jim morala znova pojavila ključna beseda “kompleksnost.”
Ali bi res morali pod kakršnimi koli pogoji opustiti ustvarjanje specializiranih nasadov za proizvodnjo lesa v hribovskih in obrečnih območjih?
Ali bi res morali vedno reči ne eksotičnim vrstam, kot je duglazija topola, …?
Ali bomo s tem lahko imeli ves les, ki ga bomo potrebovali v prihodnosti, na poti ekološkega prehoda?
Kompleksna vprašanja, pravzaprav odprta vprašanja, …
Na nekaterih območjih srednjega hribovskega območja, zunaj zavarovanih območij, ki so bila prizadete ob poplavah, tudi tam, kjer se mnoga nekdanja kmetijska zemljišča hitro spreminjajo v gmajne, bi si morali prizadevati za razvoj visokokakovostnega drevesništva morda z eksperimentiranjem z vrstami, primernimi za prihodnje podnebje, in inovativnimi shemami sajenja. Te nasade bi se morali izmenjevati s številnimi gozdnimi območji, ki se upravljajo po naturalističnih merilih, in z območji okoljske vrednosti, ki jih je treba strogo zaščititi v odstotkih, ki jih je treba opredeliti za vsako območje, posebej vsak kontekst posebej s participativnim načrtovanjem …
Seveda pa je treba prebivalstvo (še pred novimi poplavami in plazovi) najprej prepričati, da se vzdigne dovolj kritični in enoten (kar je seveda misija nemogoče) glas in (do)pove politiki in gozdarjem, da nikakor ne smejo več spreminjati pokrajine in s sredstvi za popoplavno obnovo graditi (riti – bager kot delovni stroj je za okolje eno od najbolj nevarnih aparatov) vedno novih hudournikov v planinskem in celo gorskem območju. Vsaka nova vlaka, vsaka nova cesta je žleb, ki zelo odvaja vodo iz gozda. Zato nastaja škoda v valu, ki hitro pridrvi in potem zopet nastopi suša in ona je, tako kot človek – gozdar, sovražnica gozda in njegovih prebivalcev. Poleg tega pa bo moral nekdo nekoč res odšteti dolžino in širino 200.000 km gozdnih prometnic v Sloveniji od površine, ki jo statistično predstavljajo za gozdno površino na okrog 60% …
Je vse to res “tabu” tema ali bi se splačalo o tem začeti resno razpravo?
Ni nikogar (vsaj malo) sram, da povzroča nove probleme in da morajo zaradi te dejavnosti nekateri oditi iz svojih hiš?
Se nove vlake in gozdne prometnice upravičeno gradijo in obnavljajo iz sredstev za “obnovo”?
Je bilo ugotovljeno, da bi katera od gozdnih prometnic ob ujmi 2023 povzročila škodo? … Foto: arhiv G-L 27.8.2025
Robert Režonja: »Poleg opravljanja varstvenih, gojitvenih ter vseh drugih potrebnih del za zagotavljanje ekoloških in socialnih funkcij gozdov gospodarjenje z njimi obsega tudi gradnjo in vzdrževanje gozdne infrastrukture, to je gozdnih prometnic oziroma gozdnih cest, vlak in stalnih žičnic. Pri tem je zelo pomembno, da se upošteva določila, zapisana v zakonu o gozdovih, kjer je določeno, da se morajo gozdne prometnice graditi, vzdrževati in uporabljati tako, da ne ogrozijo vodnih virov, povzročijo erozijskih procesov, preprečijo odtoka visokih vod iz hudournikov, povečajo nevarnosti plazov, porušijo ravnotežja na labilnih tleh ter poslabšajo odtoka padavinskih vod tako, da bi bila ogrožena kmetijska ali druga zemljišča, ali da bi bil ogrožen obstoj gozda ali onemogočen njegov razvoj. Pozorni moramo biti tudi, da se pri gradnji ne prizadenejo območja, pomembna za ohranitev prostoživečih živali, ter se ne prizadene naravna ali kulturna dediščina in ogrozijo druge funkcije oziroma večnamenska raba gozdov.« … Vir teksta: https://agrobiznis.finance.si/gozdarstvo/gozdne-prometnice-so-nujne-za-uspesno-gospodarjenje-z-gozdovi/a/9006886
