Kazahstanski alpinist Boris Dedeško je bil prejšnji teden eden od treh preživelih v več snežnih plazovih, ki so se sprožili na 7010 metrov visokem Han Tengriju. O tem, kako sta on in dva Kazahstanca preživela, Aleksej Smirnov iz Moskve pa je umrl.
Nesreča se je zgodila 29. julija na Han Tengriju, drugem najvišjem vrhu v gorovju Tien Šan na mejah Kazahstana, Kirgizistana in Kitajske. Za pokojnega Anatolija Boukrejeva je bil “Vladar nebes,” najlepša gora na Zemlji. Čeprav ni osemtisočak, je težji in nevarnejši od več teh himalajskih in karakorumskih velikanov. Snežni plazovi so pogosti tako na severni kot na južni strani.
Nesezonsko toplo
Dedeško, ki se je s tovariši vzpenjal po južni strani, pravi, da je za to sezono neobičajno toplo vreme povzročalo snežne plazove podnevi in ponoči. Večino let velja, da je mimo tako imenovanega ozkega grla na južni strani v zgodnjih urah precej varno. Toda ta sezona je bila drugačna. Prečenje je bilo nevarno kadarkoli v dnevu.
Dedeškova ekipa se je srečala v Almatiju 25. julija, nato pa se je preselila v gore in se povzpela na prelaz Komsomol na 4000 m. Tu so postavili tabor in tam prenočili, da so se aklimatizirali. 27. julija so odšli v Kirgizijo. V baznem taboru Karkara je Dedeško srečal zdravnika iz Južnega Inelčeka, ki se je vrnil iz tabora, ko je v bolnišnico odpeljal bolnika z odprtim zlomom noge. Plaz, ki je zajel tega plezalca, se je sprožil ob 3.30 zjutraj, kar je nenavaden čas, ki kaže na nevarnosti tistega letnega časa.
28. julija zjutraj so Dedeško in njegovi odleteli iz baznega tabora Karkara v bazni tabor Južni Inelček. Istega dne so se povzpeli v svoj prvi tabor na 4200 m ob vznožju Han Tengrija.
Prvi plaz
29. julija so vstali ob 1. uri zjutraj, pozajtrkovali, pospravili šotore in se ob 3. uri odpravila proti taboru 2.
Ob 5.13 zjutraj je z vrha Čapajeva usul plaz, ki je dvignil ogromne gmote, ki pa so Dedeška in njegove soplezalce (le) prekrili s snežnim poprhom.
Ozko grlo
Ob 8. uri zjutraj so se plezalci ustavili pri vstopu v “ozko grlo”. To je ozko mesto pod steno vrha Čapajeva, kjer se prožijo kosi ledu in zapadno kamenje, ko sonce posije v steno. Dedeškova ekipa se je ustavila pod serakom, kjer običajno vsi zajamejo sapo, preden pohitijo mimo ovire.
Čez nekaj minut so zaslišali ropot novega plazu.
Pokrili so se in stisnili ob led.
Marianna Petrova, Pavel Blažnov in Dedeško so stali z ramo ob rami, pritisnjeni za ledeno steno. Aleksej Smirnov pa se je premaknil, zgrabil nahrbtnik in s tem naredil usodno napako. Sneg ga je zajel in stisnil v smrten objem.
Dedeško, Petrova in Blažnov, so bili pokopani, vendar so lahko dihali, zahvaljujoč svojemu položaju blizu prostora v ledeni steni. A v njihovem “zaporu” je bilo tako svetlo, da se je zdelo, da se bodo lahko izkopali. Toda niti Blažnov niti Dedeško se nista mogla izviti.
Dedeško je imel toliko prostora in moči, da je začel izkopavati svoj nahrbtnik, v katerem je bil radio. Uspelo mu je in vzpostavil je stik z baznim taborom, poročal o plazu in navedel njihovo točno lokacijo.
Štirje vodniki v drugem bližnjem kampu so jim takoj odhiteli na pomoč. Čez 20 minut so vodniki že začeli iskati Dedeškovo ekipo, ki je bila še vedno zasuta pod plazom. Najti jih ni bilo lahko, saj je snežni plaz zasul celotno območje. Že čez nekaj minut kasneje so zakopani plezalci imeli dostop do zraka. Pod snegom so bili približno 1 uro in 40 minut.
Tretji plaz
Plezalce je zakril sneg v višini skoraj dveh metrov. Nad Smirnovom pa približno 3,5 do 4 metre snega.
Ko so reševalci našli Smirnova, sta od snežnega plazu minili dve uri in pol. Smirnov je verjetno umrl že po nekaj minutah zasutja, saj okoli glave ni imel zračnega žepa.
Potem ko so tri plezalce osvobodili in Smirnova našli mrtvega, je prišel še tretji snežni plaz in raztresel še osebne stvari reševalcev. Po tem dogodku je vodja taborišča vsem ukazal, naj se vrnejo na varno. Reševalci in preživeli so se začeli spuščati in dosegli bazni tabor ob 17.20 – obupno utrujeni, a varni …
