Naš stik, november 2002
Na obisku pri Tomažu Jamniku
Tomaž Jamnik, pomočnik direktorja Elektra Gorenjska in dolgoletni vodja tehničnega sektorja, je poleg službenih uspehov udejanil tudi neverjetne športne podvige; med drugim se je udeležil prve jugoslovanske odprave na Everest leta 1979, smučal izpod vrha Komunizma s 7000 metrov nadmorske višine, dvakrat vodil odpravo na drugi najvišji vrh sveta, K2, doživljal pa je tudi tragično smrt prijatelja v snegu in ledu na višini prek 8000 metrov.
Tomaž Jamnik že 26. leto odgovorno opravlja svoje službene dolžnosti na Elektru Gorenjska v Kranju, v zadnjih letih celo kot drugi mož podjetja. Na službeno pot je zakorakal po diplomi na elektrotehniški fakulteti leta 1964. Najprej je služboval v Iskri Stikala – Razvoj, od tam pa je po dvanajstih letih prestopil k Elektru Gorenjska.
Pričel je kot vodja projektivnega biroja, nadaljeval z mestom vodje razvoja in vodje delovne skupnosti, nato prevzel zahtevno vodenje tehničnega sektorja, naposled pa postal pomočnik direktorja. Poleg redne službe pa je ves čas dejavno sodeloval v Cigreju in dolga leta vodil ŠK 31 – Distribucija.
Toda kljub napornim službenim obveznostim je v svojem življenju vedno znal najti čas tudi za uresničevanje svojega “drugega jaza”, ki je vselej hlepel in še hlepi po nevarnih doživetjih in tveganih odpravah v najvišje strmine sveta.
Najboljši mladinski slalomist v Jugoslaviji
Odsev gora je pred 64. leti ugledal v tedanji prestolnici Dravske banovine Ljubljani. Že v mladih letih je z očetom rad hribolazil po slovenskih gorah, mama pa ga je navduševala za smučanje. Z “dilcami” se je najprej začel spuščati po bregovih Sv. Jošta nad Kranjem, kjer se je kmalu pokazala njegova izredna nadarjenost za ta slovenski narodni šport. Kot mladinec si je s spretnim križarjenjem na snegu prismučal naslov državnega prvaka v slalomu, v preostalih disciplinah pa je bil ves čas med prvimi tremi. Vse do leta 1962 je bil tudi član državne reprezentance.
Toda vesela študentska leta so se neogibno približala koncu, tako da se je pred štiridesetimi leti prenehal dejavno udejstvovati v tej športni panogi. Nadomestilo je našel v alpinistiki, ki je bila tedaj na naših tleh še v povojih. Čeprav je v njej iskal bolj šport kakor pa globje doživetje narave, so mu bela prostranstva kamnito-ledenih slemen ob vsakem vzponu naklanjala mnogo več kakor pa samo telesno razgibavanje.
Prve alpinistične izkušnje je s prijatelji nabiral po slovenskih gorah. Ko pa je le-te dodobra preplezal in spoznal, so ga pred enaintridesetimi leti zamikale mogočne višave azijskih vršacev in se je pridružil odpravi na sedemtisočak Istor-o-Nal v pakistanskem Hindukušu.
Klonil niti pod vrhom sveta
Z odpravo v Pakistan pa nemirni želji po vzponih nad oblake še zdaleč ni zadostil, zato je z gorništvom po tujih vršacih nadaljeval. V letih zatem je občudoval črno celino z vrha Mawenzi na Kilimandžaru, se razgledoval po širnih prostranstvih indijskega podkontinenta s himalajskega osemtisočaka Makalu, nato pa že kot izkušen alpinist leta 1979 sodeloval v prvi jugoslovanski odpravi na najvišji vrh sveta, Everest.
Na streho sveta so se vzpenjali čez zahodni greben po zelo zahtevni smeri, ki je ostala neponovljena kar petnajst let. Odprava mu je pobrala celih pet mesecev neplačanega dopusta, toda splačalo se je, saj so vrh osvojili kot prvi Slovenci in Jugoslovani.
Toda tudi ta neverjetni dosežek mu ni zadostoval, kajti že naslednje leto je prevzel vodstvo vzpona na novozelandske Alpe z vrhom Mt. Cook, leta 1983 pa vodstvo odprave na 7495 metrov visoki Komunizm v Pamirju. Slednjo odpravo je uspel združiti tudi s svojo prvotno ljubeznijo – smučanjem. Izvedel je namreč tvegan spust s smučmi z višine 7000 metrov, podobno kot je to pred nekaj leti uspelo Davu Karničarju na Everestu.
Plezal tudi po aljaških višavah
Sodeloval je še v odpravah na Jalung Kang in na osemtisočak Broad Peak v Karakorumu, kjer se mu je izpolnila dolgoletna želja, da bi se povzpel na sam vrh. Leta 1988 pa si je zaželel razgledov na skrivnostni svet karakorumskega visokogorja, zato je organiziral in vodil izredno zahteven vzpon na drugo najvišjo točko sveta, vrh K2.
S pridobljenimi izkušnjami je v naslednjih letih uspešno vodil slovensko-italijansko odpravo na Everest (1990), slovensko na K2 (1993) in pred sedmimi leti na Gašerbrun IV. Pred štirimi leti pa se je z znanim slovenskim gornikom Tonetom Škarjo vzpenjal po najvišjih višavah Severne Amerike pod aljaškim šestisočakom McKinleyem.
Odprave so zahtevale precej denarja iz lastnega žepa, saj je takratna Športna zveza Jugoslavije prispevala le majhen del, ostale stroške pa so morali člani odprave pokriti sami ali pa poiskati pokrovitelje pri različnih podjetjih.
Razmere so se izboljšale šele v samostojni Sloveniji, saj sedaj za tovrstne podvige obstaja poseben sklad, del stroškov pa krije tudi Olimpijski komite. Tomaž Jamnik je še posebej hvaležen domačemu podjetju Elektru Gorenjska, ki mu je omogočilo neplačane dopuste.
Alpinizem je lahko način življenja
O alpinizmu je bilo napisano že ogromno knjig, privlačeval je že mnogo izkušenih plezalcev in hribolazcev, aktualen pa ostaja še danes, ko strmimo nad neverjetnimi dosežki slovenskih gornikov.
Zato in na podlagi svoji številnih izkušenj je Tomaž Jamnik trdno prepričan, da je alpinistika mnogo več kot samo šport, kajti čeprav jo v mladih letih večina alpinistov dojema kot športno dejavnost ali pa kot sredstvo za dosego slave, v zrelejših letih prinaša mnogo več, od nepozabnih doživetij soljudi in narave do prelomnih trenutkov strahu, požrtvovalnosti in izjemnih naporov.
Čeprav pravi, da so vse gore lepe, se mu je najgoblje v spomin vtisnila nepalska Himalaja, od domačih gora pa ga najbolj vleče v Julijce. Odkrito prizna, da ga je bilo na težkih vzponih na najvišje točke sveta večkrat strah, saj se je ves čas zavedal, da se nevarnosti na gori nikoli ne da do konca spoznati.
Večni pokoj pod večnim ledom
Meni, da alpinist še vedno, kot v prvih časih še neosvojenih vrhov, ostaja pionir, raziskovalec in avanturist, saj so na voljo številne še nepreplezane smeri in načini pristopa na sicer že osvojene vrhove. Alpinist mora biti poleg dobre telesne kondicije tudi primerno duševno pripravljen, kajti duševna pripravljenost je mnogokrat še pomembnejša od telesne. Za nameček pa se mora gornik tudi jasno zavedati meja lastnih sposobnosti.
Sam je v gorah premagal že veliko prelomnih trenutkov: več kot enkrat se je srečal z mejami svojih psiho-fizične sposobnostih, prestal težko izgubo prijatelja in soalpinista Kekca na odpravi na K2 leta 1993, ko je ta zaradi neustrezne aklimatizacije podlegel za višinsko boleznijo in so ga morali “pokopati” v večnem ledu na višini 8000 metrov. Še huje pa mu je bilo ob smrti prijatelja Slavca, ki ga je zaman čakal v taboru pod steno, ko se je le-ta sam lotil zahtevnega Gašerbruma IV, s katerega pa se ni nikdar več vrnil.
Pošten do sebe in do drugih
V prostem času se poleg gorništva navdušeno ukvarja tudi s kolesarjenjem, planinarjenjem po domačih in tujih hribih, seveda pa se ni odrekel niti ljubezni iz mladosti, to je smučanju. V slednjem tekmuje tudi na igrah distribucije slovenskega elektrogospodarstva. Poleg že omenjenega pa sodeluje tudi v gorski reševalni službi kot načelnik kranjske postaje.
Je tudi oče dveh, sedaj že odraslih hčera, Mojce in Maše. Za življenjsko vodilo mu služi poštenost do sebe in do bližnjih ter odgovorno izvrševanje dolžnosti in zadanih nalog. S svojim življenjem je tako popolnoma zadovoljen in četudi bi imel možnost, ne bi, razen morda kakšne malenkosti, spremenil ničesar.
V zadnjih mesecih počasi končuje dolgoletno delo na Elektru Gorenjska in bo konec letošnjega leta predvidoma odšel v zasluženi pokoj. Zaveda se “teže šestih križev”, toda kljub temu si na na tihem še vedno želi izvesti kakšen “lažji” vzpon na katerega izmed šestisočakov. Tej njegovi skriti želji se pridružujemo tudi mi in mu iz srca želimo še marsikakšen tak “lažji” vzpon.
Robert Jakomin
– – –
Tomaž Jamnik – Mišo
Rojen 29. decembra 1938 v Kranju.
Fakulteta za elektrotehniko, diplomiral 1964.
Zaposlil se je v Iskra Stikala – Razvoj, 1990 pa v Elektro Gorenjska, kjer je ostal do upokojitve konec 2002; pričel je kot vodja projektivnega biroja, nadaljeval kot vodja razvoja in vodje delovne skupnosti, nato je prevzel vodenje tehničnega sektorja, zadnja štiri leta je bil pomočnik direktorja.
Hčerki Mojca in Maša
Smučar:
– državni prvak v slalomu in kombinaciji
– 1956-62 član jugoslovanske smučarske državne reprezentance
– 19..: na smučeh 159 km/h
Z alpinizmom je začel 1964, alpinist postal 1966,
Leta 1989 že prek 700 alpinističnih tur …
Gorski reševalec
sedaj načelnik GRS Kranj
Organizacijsko delovanje
KOTG PZS
Odprave
1971: Istor-o-Nal ’71
1972: Kilimandžaro ’72
1975: Makalu ’75
1979: Everest ’79
1980: Nova Zelandija ’80
1983: Pamir ’83; Komunizm
1985: Jalung Kang
1986: Karakorum ’86; vzpon na Broad Peak (8051 m)
1987: Denali ’87; smučal z vrha
1988: K2; vodja
1989: Alpe Adria ’89, vodja mednarodne na Everest
1993: K2; vodja
1995: Gašerbrum IV ’95
1998: Denali ’98
Andrej Štremfelj ga predstavlja ob svojem plezalnem prečenju slovenskih Alp ’02
V prvih letih mojega delovanja na alpinističnemu odseku v Kranju sem ga videval le na vsakoletnih smučarskih tekmah, kjer je kot nekdanji državni reprezentant v alpskem smučanju pomagal organizirati tekmo. Vedel sem le, da je bil s kranjsko odpravo v Hindukušu in zame je bilo to dovolj, da sem ga gledal zelo spoštljivo. Z udeležbo na odpravi na Makalu je v mojih očeh le še pridobil na ugledu. Na Everestu leta 1979 je bil “minister” za transport in eden od štirih “Ekarjevih fantov”, kot so nas Kranjčane radi poimenovali ostali člani odprave. Na vseh odpravah je svoje alpinistične ambicije podrejal skupinskim interesom. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko smo leta 1986 skupaj z Marijo in Radom (Fabjan) stopili na vrh karakorumskega osemtisočaka Broad Peaka. Za najine prijateljske odnose je tako kot za večino značilno to, da obstajajo nihanja. Kadar naju združujejo interesi so srečanja pogostejša, sicer pa bolj občasna. Trenutno je načelnik GRS postaje Kranj, kjer že nekaj let ne sodelujem več aktivno, zato se videvava le bolj poredko. Ne vem več, ali sva v domačih gorah sploh kdaj plezala skupaj. Tokratno druženje bo prilika, da skupaj malo pobrskava po najini preteklosti.
