Polet, 4. september 1955
(Nadaljevanje in konec)
Igor Levstek: Chamonix, 5. avgusta. Že na vse zgodaj so nas prebudili helikopterji, ki letijo nad našimi šotori. Nekateri komaj kakih 50 metrov visoko, drugi več. Dober kilometer od našega tabora imajo svoj hangar – ogromen šotor. Piste tako ne rabijo. Z dvema helikopterjema se ponaša francoska gorska reševalna služba (v kratkem si bo nabavila še enega: reaktivni helikopter za 16 oseb, model, ki je dosegel višinski rekord nad 8000 m). Sicer smo jih vajeni, a danes nekam vznemirljivo lete. Naše slutnje niso bile neosnovane. Čez slabo uro smo zagledali helikopter, ki se je vračal v Chamonix in nosil pod trupom nekakšno veliko vrečo. Kasneje smo zvedeli, da se je zgodila nesreča v Chardonneta (3842 m). Neki Francoz je zdrsnil in si zlomil hrbtenico. Tovariši so pohiteli do prve koče in radiotelegrafirali v reševalni center. Ni preteklo 15 minut (1) in helikopter je priletel do ponesrečenca (2500 m višinske razlike in 11 km razdalje), zdravnik ga je pripravil za transport. Še 15 minut in helikopter je pristal na dvorišču bolnice v Chamonixu.
Helikopterji so na razpolago tudi turistom. Tega razkošja si seveda nismo privoščili niti se nismo potegnili z edinstveno vzpenjačo na A. du Midi (3824 m). Višinsko razliko 2800 metrov premaga takorekoč samo z dvema vmesnima opornikoma. Prihodnja leta jo nameravajo še podaljšati do koče Turino, tako da se bo lahko z vzpenjačo popeljal čez montblanški masiv iz Francije v Italijo, ne da bi naredil koraka.
Danes je prvič po enem tednu lepo, sončno popoldne. Če bi zdajle videli naš tabor! Vse povsod sami kosi obleke, ki jih sušimo. Najbolj mokri so Kersnik (vodja odprave) in Perko, ki sta bila včeraj na A. d’Entreves (3600 m) ter Krušic, Zupan, Ferjan in Debeljak, ki so se povzpeli prav tako včeraj prek jugovzhodnega grebena na La Tour Ronde (3782 m). Ves dan jih je močilo. V višinah sneg, spodaj dež Pred nekaj uram: je prišel iz Ljubljane dr. Avčin, naš tehnični vodja. Soglasno smo ugotovili, da letošnje snežne in vremenske razmere ne dovoljujejo nobenih težjih podvigov. Razdelili smo se v tri grupe, vsaka s svojim načrtom: 1, na Mont Blanc preko Grands Mulets. 2. z ledenika Argentiere v severno steno Les Courtes in 3. kočo Albert z namenom prečenja Chardonneta.
*
S tem se moj dnevnik konča, ne preostane mi drugega, da pišem naprej samo s pomočjo spomína in geografske karte.
Povzpeti se na Mont Blanc ni za dobrega planinca v normalnih razmerah nikak problem. Le v višinah nad 4400 metrov je dihanje sunkovitejše, korak počasnejši. Povsem nekaj drugega je Mont Blanc V slabem vremenu. Brez kompasa, višinomera in karte postane lahko tura usodna. V globokem snegu se
v tistih višinah telo trikrat prej utrudi in, kar je najvažnejše, zgrabi te skoraj neubranljiva in zavratna želja po počitku in mirovanju. Marsikaj tega so doživeli pri svojem vzponu dr. Avčin, Kersnik, Ferjan in Zupan. Bila je polna luna, Zato so krenili iz neoskrbovane koče (v višini 3050 m) že ob dveh zjutraj. Zarana so bili na vrhu in to je, bila njihova goriška sreča, Pri sestopu jih je zajela megla, od vsepovsod so letele snežinke. Zaupali so stopinjam, ki so peljale navzdol so vodile prav? To so se vprašali, a žal, nekoliko pozno. S pomočjo vseh priprav so ugotovili, da so jo brezskrbno mahali v Italijo. Nič ni pomagalo, ponovno nazaj za kakih 500 metrov kvišku. Nato pa ves čas s kompasom v roki pravi smeri prve koče…
Isti dan, ko so se naši plezalci vzpenjali proti vrhu Mont Blanca. To so bili Krušic, Debeljak in Perko v 1000 metrski steni Les Courtes (1956 m), dr. Zupančič (zdravnik odprave), Govekar, Kilar, Keršič in jaz pa smo stali pod severno steno Chardonneta (3824 m). Vsi smo doživeli isti vremenski preobrat, čeprav le v nekaj kilometrov oddaljenih stenah. Takole se je zgodilo.
V Chardonnetu smo imeli na izbiro dvoje: po vzhodnem grebenu na vrh in sestop po grebenu dalje, ali smer v severni steni, v normalnih razmerah označena s IV stopnjo.. Kilar, Zupančič in Govekar so se odločili za greben in so res priplezali na vrh in srečno sestopili. 11 ur so bili plezali, zdaj do kolen v globokem snegu, zdaj po spihanih lednih ploskvah, uporabljajoč kompas. Več ur pogled ni segal dalj kot seženj globoko v snežno kopreno.
S Keršičem pa sva se lotila severne stene, visoke 600 metrov. Pod steno so široke razpoke, v velikih lokih sva se jih izogibala, redkokatero sva preskočila.
Vreme? Ne vem, kaj naj odvrnem na vprašanje. Začelo se je slabo, še pred jutranjo zarjo je deževalo, nakar se je zjasnilo, zato sva bila tako pozno tukaj, tik pod vstopom. Že sva začela plezati, ko se je
vrhu nekje naredila meglica, še ena – trenutek in izginili sta obe. Čudno se nama je zdelo, a sva le nadaljevala s plezanjem. Moram reči, teh spodnjih 200 metrov je bilo pravi užitek: sneg trd, da sva večkrat uporabila samo sprednje zobe domačih derez Univerzal, ki so nas spremljale na vseh turah. Zamotila sva se, pozabila sva na vreme. A iznenada se je ovil vrh Chardonneta z meglicami, videti je bila, kot bi jih izpuhteval. To pot niso izginile, preraščale so ga in ovile njegove severne strmine z belo zaveso. Nesreča ne pride nikoli sama. Kot bi odrezal, namesto trdega snega sva v gornji polovici stene zagazila v pršič. Umaknila sva se med skale, a tu je bil led najslabše vrste, krhek kot steklo.
Med sekanjem stopinj me je Marjan opozoril na okolico. Še sva se obotavljala, a kot v poslednji opomin se mi je zlomila konica na cepinu. Instiktivno sva iskala smer navzdol prek lednega vodopada (povratek v smeri vzpona je bil nemogoč) in preizkušala srečo labirintu nevidnih razpok. Nehvaležen, hladen občutek je, pomisliti nazaj. Toda šele v koči se docela zaveš nevarnosti, a takrat si že daleč proč od vsega tega.
Stena Les Courtes je en del lednega zidu, ki pada na Argentierski ledenik. V odrezanosti linije spominja na stene Travnika in Šit nad dolino Tamarja. Prva tretjina smeri, ki so si jo izbrali Debeljak, Krušic in Perko, pelje po skalnatem grebenu, nato pa se dviga v izredno strmi, zasneženi steni do višine 3800 metrov. Opisani vremenski preobrat jih je dobil sredi stene. Odločili so se za nadaljevanje vzpona. K sreči ni stopinj na vrhu Les Courtesa popolnoma zamedlo, tako da so še isti dan dosegli kočo Courvercle (2700 m). Stena je visoka 1000 metrov, in je posebno v teh razmerah izredno tvegana. Zaradi novega snega je bilo varovanje brez haska. Cepin, čeprav porinjen do okla v sneg, ni vzdržal niti rahlega sunka, odstraniti sneg in priti do ledu, kjer bi zabili ledni klin, pa bi pomenilo ostati v steni neka dni. Preostalo ni drugega, plezali so kar istočasno in priplezali so.
V taboru je vladala rahla vznemirjenost. Nisem še omenil, da so se Kunaver, Jeglič in Pintar že takoj v začetku odpeljali na Montenvers in so si v višini 2000 metrov postavili šotor, kvalitetni izdelek podjetja Planica-šport. Slednja dva sta se lotila kopnega plezanja v Point Albert v A. de I’M (2844 m). Prvi poskus v 200-metrski, skrajno težavni steni, jima zaradi (že spet!) slabega vremena ni uspel. Drugič sta po 9 urah plezanja dosegla vrh. Smer je moderna, sicer kratka, a primer VI. težavnostne stopnje, ki jo do takrat Slovenci še nismo po znali v granitu. K drugim vzponom odprave prispeva ta smer zaželjeno pestrost, zaokroženost v težavah in v raznih konfiguracijah terena. Ista plezalca (Pintar in Jeglič) sta se nekaj dni kasneje povzpela na vrh ledenika Blatiere (3000 m) in sestopila na Mer de Glace.
Nekoliko drugačne načrte pa sta imela Kunaver in ing. Fajdigova. ki se je mimo odprave poslužila priložnosti, da prepleza kakor renomirano smer tudi v francoskih Alpah. In če je kje kaka razvpita stena, je to zahodna stena Malega Druja (3780 m).
Zgodovina osvajanja te stene je brez primere. Že pred vojno so jo oblegali najbolj znani francoski plezalci. Stena sestoji iz ogromnih, zgolj skalnatih plošč, prekinjenih s previsi in je visoka čez 1000 metrov. Od poizkusov je najpomemb nejši podvig Vignesa (Himalayaman, izginil je v snežnem viharju na Nanda Devi v Himalaji). Priplezal je 120 metrov visoko. Stena je spadla 1952. leta. Zmagovalci Magnone, Dagorie in Berardini so v celoti prebili v peklenskem zidu, kot so ga imenovali, 8 dni in 7 noči. Pri četrtem poizkusu so imeli s seboj 4 nylon vrvi po 60 metrov, 300 klinov, šotorske vreče itd. itd. Pretolkli so se prav pod vrh kakih 150 metrov niže. Zmanjkalo jim je moči za te zadnje metre zaradi pomanjkanja hrane, vode in naporov pri plezanju v silni vročini 40 stopinj C in v 6 bivakih v mrazu -10 stopinj C. Najhujše, prav Tantalove muke, jim je povzročalo šumenje ledeniških potokov ob vznožju stene. Po 18 urah vrtoglavega spuščanja po vrveh so se končno vrnili iz stene, vsi brez glasu od žeje. Uspeh pa so imeli takorekoč že v žepu. Čez mesec, dva so se vrnili, porabili 3 dni za zadnjih 150 metrov, se prebili na vrh neizmerno utrujeni, toda zmagoviti.
Letos je bilo v tej steni nekaj ponavljalcev. Uspeli sta le dve navezi: francoska in italijanska: več angleških in tudi slovenska naveza pa so morale sestopiti.
Kunaver in Fajdigova sta vstopila 5. avgusta. Dan je bil brez oblačka. Ves dan sta rabila, da sta premagala prvi ozebnik, ki se ga lahko prepleza v nekaj urah: toliko ledu se je nabralo v osojnem žlebu, da je bilo treba prav vsako stopinjo izsekati. Prenočila sta na polici, na začetku skrajnih težav. Vignesova poč jima je vzela dobršen del drugega dne. Do takrat je šlo še vse razmeroma redu. Tedaj pa je Kunaver, priplezal do 8 metrov visokega kamina v zgornji tretjini stene. Sam na sebi nepomemben, a izpolnjen z ledom, ga je prisilil k prenočevanju pod njim in k povratku. Ves naslednji dan sta se spuščala ob vrvi nazaj. Že itak je šlo počasi, toda ko se je Fajdigovi zgodila nezgoda in je zanihala, ter obvisela z glavo navzdol, je bilo spuščanje prava muka za oba. Še en, tretji bivak. Za nameček – vreme se je do kraja izneverilo. Začel je naletavati sneg. Bila sta v stalni nevarnosti, da ju zamete. Komaj se je Kunaver vsaj malo ogrel pod spalno vrečo, je že moral odmetavati sneg, ki ga je metalo na visečo, k njima nagnjeno polico. Četrti dan pode se oblaki, sneg naletava. V vreči je postalo že nekam udobno. Treba se je dvigniti, napraviti prvi korak, ponovno vpeti vrv, ko bi bila bolniška nega najbolj potrebna. Vztrajala sta do konca, dosegla vznožje stene in brez večjih poškodb dospela do Montenversa. Bilo je to 8. avgusta.
Tiste da je bil v steni velik promet. Po naključju so kar tri naveze z našo vred istočasno poskusile z vzponom. Med plezalci je bil tudi Bourdillon, Anglež, prvi človek, ki je stopil skupno z Evansom na Južni vrh Mont Everesta (8500 metrov). Nobena ni uspela. Pa drugič. Če bo vreme, seveda.
Tako so potekali in se končali najrazburljivejši dnevi za časa našega bivanja v Chamonixu. Preostalo nam je samo še nekaj dni. Vreme ni bilo sigurno. Trije (Keršič, Govekar in Pintar) so se odločili, da jo še »porinejo« na Mont Blanc. Ta podvig je še posebej zanimiv in je dokaz odlične kondicije udeležencev: še isti dan so se vrnili z vrha nazaj in manj kot v 20 urah prehodili razdaljo s 6300 metri višinske razlike (2500 m vzpona, 3800 metrov sestopa) ter 32 km poti po ledenikih in snežiščih. Ostali pa so prisostvovali zaključnim praktičnim izpitom, ki so jih na Mer de Glace (1900 m) polagali francoski vojaki — planinci pred civilnimi (!) predavatelji francoske nacionalne šole za alpinistiko. Ledenik Mer de Glace je močno razgiban in je ponekod do navpičnosti strm. Izpitna naloga se je glasila: brez derez in vrvi preplezati nekaj desetin metrov visoke, navpične ledene odstavke: naravnost navzgor, navzdol in izvedite vsa mogoča prečenja. Da bi jih videli, s kakšno sigurnostjo so se vojaki, bodoči predavatelji, lotili svoje naloge. S privajenimi gibi so sekali široke stope v led s svojimi lahkimi cepini (brez ročnih zank). Tudi mi smo si izbrali primeren kraj in vadili vse mogoče tehnične manevre. Posebno pozornost smo posvetili reševanju samega sebe iz ledeniške razpoke. Najboljši način je pač dvojni škripcev poteg v kombinaciji z dvojnim vrvnim sedežem — izum, ki ga imata Slovenca inž. Modec in dr. Avčin. Ta dan pa je bil tudi zadnji, ki smo ga preživeli v ledenem masivu Mont Blanca.
