Jutro, 10. julij 1928
Dr. Henrik Tuma je ena najmarkantnejših osebnosti slovenske kulturne demokracije, pravi kulturni delavec v najresnejšem in najčistejšem pomenu te besede. Pred približno 25 leti je njegovo ime že pomenilo naši akademski in neakademski mladini cel program in če bi ne bilo naših slovenskih vaških političnih razmer, ki so ga že takrat, v nesrečni eri Andreja Gabrščka na Goriškem, prisilile na izstop iz Narodno-napredne stranke in v prestop v socialdemokratično in pa če bi bili mi že takrat imeli svojo univerzo, bi bil dr. Tuma morda postal slovenski Masaryk. Če po političnem konceptu ni šel v isti smeri, je v tem baš največja razlika med njima. V ostalem je eden filozof in profesor in človek velikega sveta, drugi advokat v malem mestecu, med ljudmi brez industrije, — in tako ne gre za primero med obema. Vendar pa je podan tertium comparationis, obsežno znanje, iskrenost, načelnost, vdanost demokraciji kot principu življenja, neumorna delavnost. Zato je tudi dr. Tuma postal in bil nekaj časa vodnik mladine in vzgled kot karakter.
V svetovni vojni so potem prišli drugi politični problemi, in tudi tu je baš dr. Tuma prvi in ob svojem času edini pokazal pravo smer. V Gorici nam je bilo znano, da je bil svoječasno učitelj, pozneje je absolviral jus in je postal sodnik, imel konflikte z avstrijskimi predpostavljenimi zaradi borbe in dela za pravice našega jezika v uradih, in da je končno postal ugleden advokat. Ugleden kot borec za naše pravice, kot pravnik in zastopnik strank, in kot politični organizator. V tistih časih se je baš izvršil politični razkol na Goriškem na klerikalce in liberalce; slednji so se organizirali v Narodni, pozneje Narodnonapredni stranki. Že takrat je dr. Tuma izražal simpatije velikemu mednarodnemu demokratičnemu proletarskemu pokretu, v katerem je videl edinega resnega nasprotnika mednarodnemu klerikalizmu nemško-avstrijsko-cesarskega kova. Udejstvoval se je pa kot politični agitator in organizator gospodarskih zadrug, zlasti razfajznovk in zlasti znane produktivne Mizarske zadruge v Solkanu pri Gorici, ki je prospevala, dokler jo je on vodil. Njegova včasih svojeglava, podučujoča in doktrinarska metoda je včasih izzvala odpor, odbila zlasti impulzivnega, a žal za resno narodno vodstvo nesposobnega Andreja Gabrščka, ki pa je v stranki nadvladal dr. Tumo. S tem sporom je prišla narodna demokracija ob uspeh, ki bi ji bil med razboritim primorskim našim rodom sicer gotov. Socijalna demokracija je pa v dr. Tumi in njegovem drugu dr. Dermoti dobila dve miselno in organizatorno krepki individualnosti, za katere smo to stranko naprednjaki lahko zavidali. Dr. Tuma je omogočil, da so Naši zapiski vdrugič mogli izhajati, — to zaslugo deli z dr. Dermoto in Antonom Kristanom — po smrti dr. Dermote je še dve leti to revijo sam urejeval in često tudi sam pisal. Njegove razprave so še danes aktualne. Važnejši sestavki dr. Tume v Naših zapiskih so: 1907. Zakaj ne more imeti soc. demokracija pravega uspeha na Slovenskem? — Dalje informativni, za takratno kritiko in publiko senzacionalni referat: Umetniška razstava v Trstu; l. 1910 je opisal moralni problem ruske buržujske mladine, kakor je fotografirana v Arcibaševa Saninu; leta 1911. Sociologija, Seksualni problem, Literarni pregled. L. 1912.: Seksualni problem, Problem mišljenja in volje, jugoslovanski in balkanski problem (še danes aktualni!) Pozornost so vzbujale njegove razprave o seksualnem problemu (kot etični in psihološki problem mlade generacije), napisal je dalje več študij o Marxu, o balkanski zvezi, cele serije revijalnih pregledov in referatov o aktualnih problemih, dalje o Vedini anketi o problemu jugoslovanske misli, literarne referate o Le Bonu, o Žunkoviču. Preglju, Finžgarju. Sočna in zanimiva, tudi za protivnika, je vedno bila dr. Tumova polemika, tudi kadar je dociral z dvignjenim prstom, in kljub temu.
Objavljal je svoje pravne razprave v Slov. Pravniku in tržaškem Pravnem Vestniku, v Foritm Julii, organiziral pri tem kmete in delavce in študentom predaval cele serije o darvinizmu, socijalizmu, materijalizmu, o etiki, o Sokolstvu. Cele generacije mladih ljudi je vzgajal in jim dajal svoj vademecum na pot.
Sila važno in značilno je bilo intuitivno spoznanje dr. Tume l. 1905., ko je med našo mlado akademsko generacijo nastal odpor ne le proti starim burševskim formam, marveč zlasti zoper nemogoči, zunanji in praktični brezciljni stari liberalizem. Takrat sta bila dr. Turner in dr. H. Tuma edina, ki sta pozdravila narodno-radikalni pokret našega dijaštva, oni pokret, ki je dal temelj sedanji slovenski in jugoslovenski demokraciji in hrbtenico našemu odporu v vojni, kolikor ga je sploh bilo. Nikdar ne pozabimo dr. Turni njegovih člankov v Omladini. (Pisma mlademu prijatelju).
Drugo veliko dejanje je bila mala brošura l. 1907, z naslovom Jugoslovanska ideja in Slovenci. Danes bi se morala izdati v ponatisu, — kljub političnim spremembam na Balkanu in kljub razpadu Avstrije, — ker je v tej brošuri prvič pravilno izluščeno jedro našega vprašanja, politično in plemensko. S to brošuro je zazvenela budnica v doslej gluha ušesa in odgovorilo mu je najprej čudenje. Tako… ? In Avstrija? In dinastija? Zajednica vseh jugoslovanskih plemen. — jej, joj! Le malo let, in beseda je… skoraj meso postala, in postaja, postaja.
Vmes je pa dr. Tuma proučeval tudi še pravno terminologijo in tehnično, zbiral folklorni materijal, čital in korespondiral ruski, srbski, češki, bolgarski, francoski, laški, nemški, furlanski, polemiziral s Škrabcem in raznimi drugimi lingvisti in zbral gradiva za celo fakulteto. Po vojni je iz te zakladnice izdal Krajevno imenoslovje v Jadr. Almanahu (Trst 1923.) in celo Vocabolario botanico latino-sloveno. Gorica 1924, ter študijo Rezija — geografske, etnografske in jezikoslovne črtice z zemljevidom. Te geografsko-jezikoslovne študije so bile med drugim plod njegove turistike. Kajti ne samo, da je poleg strokovnega dela in političnega organiziranja neprestano delal in čital — o vsem in vsem, — je neprestano hodil po naših planinah in hodil ne le z nogami, marveč sit venia verbo, z glavo in srcem.
On je naš najuglednejši in najuspešnejši plezalec, športnik, ki je tudi ne prvi, pa med prvimi preplezal triglavsko severno steno. Komu niso znani njegovi alpinistični članki? L. 1912. je izdal zemljevid Kanin skupine, a njegovo alpinistično delo se vidi iz površne liste njegovih razprav v Plan. Vestniku in drugod: Prisojnik. Škrlatica, Alpinizem, Kanin, Krn, Po koroško-italijanski meji, Morfologija in terminologija za alpiniste. Strma Peč, Kamniška in Mangartska skupina. V Višarskih Glavah, Po Trenti, Ob Soči, Črni Vrh nad Sočo, Kanjavec, Lanževica in Kan, Sedmera jezera. Za Skalo, Vel. Špičje, Trenta, Vršac in nebroj drugih. K temu vrsta skic, kart, slik, — kdor ve, kaj se pravi naporno delati, ne more razumeti, da je en sam mož v sedemdesetih letih zmagal tako ogromno gmoto jusa, jezikoslovja, terminologije, pedagogike. filozofije, raznih jezikov, literatur, zgodovine in vrh tega, da je vodil dobro advokatsko pisarno, prepotoval vso domovino, preplezal naše Alpe, vse to opisal, in da ni bil pri tem nikdar plehek, — vrh tega pa, da je bil borec, agitator, organizator, vodja. Tako prominentnega publicista in obenem karakterja, demokrata, delavca Slovenci do Tume nismo imeli in za njim jih bomo imeli malo. Ob 70 letnici mu izražamo s svojimi čestitkami in željami obenem svojo hvaležnost in globoko spoštovanje.
K.
