Slovenske novice, 31. avgust 2023
GLOBALNO SEGREVANJE
Zaradi podnebnih sprememb geologi napovedujejo vse več odlomov gorskih vrhov v Alpah. Ogrožena je tudi najvišja slovenska gora; podira se že brez vpliva taljenja permafrosta.
Letošnjega poletja si ne bomo zapomnili le po katastrofalnih ujmah in poplavah, ampak tudi po ogromnih gorskih podorih na območju Alp. Na avstrijskem Tirolskem se je 11. junija odlomil vrh tritisočaka Fluchthorn. Kar milijon kubičnih metrov kamnin je zgrmelo v dolino in zmanjšalo prej 3399 metrov visok vrh za 19 metrov. Nekaj dni kasneje, v noči na 16. junij, je zagrmelo nad vasjo Brienz v Švici, kjer se je odlomilo pol gore Insel oziroma dva milijona kubičnih metrov skal in kamenja. Nanosi skal so bili ponekod visoki tudi 12 metrov. Ogromna gmota se je ustavila tik pred vasjo, iz katere so se sicer prebivalci zaradi grozeče nevarnosti morali izseliti že mesec dni prej.
podor v Jalovcu. Foto: Jurij Jeršin
Aprila letos je gorski reševalec iz društva GRS Rateče Jurij Jeršin opazil in opozoril javnost na ogromen podor v severozahodni steni Jalovca. Ogromen kamniti plaz, pomešan s snegom, se je valil čez pot na Kotovo sedlo in Jalovec vse do vznožja Zadnje Ponce v dolini Tamar.
Podori se pojavljajo že skozi vso zgodovino zemlje, a vendar geologi opozarjajo, da bodo zaradi globalnega segrevanja vedno pogostejši in močnejši. Opozorila so se začela že ob podoru leta 2006 v Švici, ko se je z vzhodnega pobočja znamenite gore Eiger odkrušilo okoli dva milijona kubičnih metrov skal. Takrat so švicarski geologi razložili, da se zaradi podnebnih sprememb tali permafrost, trajno zamrznjena plast zemlje, ledu in kamenja, značilna za območja v bližini severnega in južnega pola ter visokogorje, kjer je lepilo gora. Ko ga ni več, na njegovem mestu nastanejo prazni prostori, v katere začne prodirati voda in zaradi erozijskega procesa se vse skupaj začne rušiti in sesedati. Zadnje meritve švicarskih geologov so pokazale, da so se švicarski ledeniki v zadnjih 100 letih zmanjšali za več kot polovico, prav tako se zmanjšujeta debelina in količina permafrosta.
Skalni odlomi v Švici Pred šestimi leti je kamniti plaz z gore Piz Cengalo razdejal švicarsko alpsko vasico Bondo, jo polovico zasul in vzel tudi osem življenj, slab mesec prej pa so morali zaradi grozečega ogromnega ledeniškega podora evakuirati 220 prebivalcev švicarskega mesta Saas-Grund.
Triglav se vsak dan podira
Podobno se dogaja pri nas. Nekdaj mogočni Triglavski ledenik se je v dveh stoletjih s 40 hektarjev zmanjšal na le še majhno, slab hektar veliko zaplato sivkastega ledu in niti ni več ledenik. Zato nas seveda lahko upravičeno skrbi za prihodnost naše najvišje gore – Triglava, saj obstaja verjetnost, da se nam podre oziroma da se na njem zgodi podor večjih razsežnosti. Kakšna je ta verjetnost, smo povprašali prof. dr. Matija Zorna, predstojnika Geografskega inštituta Antona Melika (GIAM) pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU).
Triglavski ledenik je danes ujet v spodnji del ovršja Triglava oziroma v njegov položnejši del, zato samo taljenje ledenika ne bo povzročilo kakšnih večjih podorov, nam razloži prof. dr. Zorn. “To pa seveda ne velja za višje ležeče in strmejše ovršje Triglava, v katerem glede na povprečno letno temperaturo Kredarice lahko pričakujemo permafrost. A tudi brez vpliva taljenja permafrosta se Triglav, kot vse naše gore, ves čas stalno podira. Poglejte samo številna melišča okoli njegovega ovršja. Melišča so najbolj vidna posledica stalnega podiranja gora in tudi sam Triglavski ledenik je pozno poleti že kar precej pokrit z gruščem, ki pada z ovršja Triglava,” je dejal.
Permafrost višje od 2400 metrov
Razloži nam, da so skalni podori v naših gorah stalnica in nekaj povsem običajnega, večji so predvsem povezani s potresi, manjši, pravimo jih skalni odlomi, pa so pogosti predvsem spomladi, ko se stali led v stenskih razpokah, ki je čez zimo širil razpoke v stenah gora. Skalni podori, povezani s taljenjem permafrosta, pri nas lahko nastanejo le na nadmorskih višinah nad 2400 metrov. “Taljenje permafrosta je resen problem, ki zadeva predvsem dele Alp, ki so višji, kot je nadmorska višina naših gora. Permafrost lahko v našem visokogorju pričakujemo na območjih, kjer je povprečna letna temperatura pod nič stopinjami Celzija, to pa je zgolj na nadmorskih višinah nad 2400 oziroma 2500 metri oziroma nad Kredarico, kjer je bila v obdobju med letoma 1990 in 2020 izmerjena povprečna letna temperatura minus 0,7 stopinje Celzija. Skratka, na območjih, ki ležijo višje od Kredarice, bi skalne podore lahko tudi pri nas povezovali s taljenjem permafrosta, a z gotovostjo tega ne moremo trditi, saj nimamo nobenih tovrstnih raziskav,” pove prof. dr. Zorn. Pove še, da večjih odlomov oziroma podorov v zadnjih dveh desetletjih na območju Triglava ni bilo, zadnje so opazili po potresu leta 1998 v Zgornjem Posočju.
Tržiški zmaj sprožil plaz
Med največjimi znanimi podori na naših tleh oziroma v naši bližini prof. dr. Zorn posebej omeni skalni podor z gore Dobrač na avstrijskem Koroškem ob beljaškem potresu leta 1348. “Okrog 150 milijonov kubičnih metrov podornega gradiva je zgrmelo v Ziljsko dolino in domnevno zasulo več vasi, cerkva in gradov. Pisanje o tem domnevnem zasutju lahko v slovenski literaturi sledimo še stoletja po podorih. Šlo je seveda za pretiravanje, saj sta bili dejansko uničeni le dve vasi, pa še ti ne neposredno zaradi podorov, temveč zaradi poplave, ki je nastala, ker je podorno gradivo zajezilo reko Ziljo.”
Z istim potresom je domnevno povezan tudi skalni podor z Velikega vrha na grebenu Košuta v Karavankah. Sprožilo naj bi se prek 10 milijonov kubičnih metrov podornega gradiva in zasulo prvotno naselje Tržiča. Ta skalni podor se je ohranil tudi v ljudskem izročilu kot pripovedka o strašnem zmaju, ki je z grebena Košute sprožil ogromen plaz skalovja.
Tragedija pod najvišjo goro Peruja Največji skalni podor v novejši zgodovini se je zgodil leta 1970 v Peruju. 31. maja tega leta je pacifiško obalo stresel rušilni potres, ki je sprožil ogromen snežno-kamniti plaz z najvišje gore Peruja, 6768 metrov visokega Huascarana. Ogromne gmote blata, kamenja in vode so se po dolini reke Santa bliskovito hitro zgrnile nad mesto Yungay in vas Ranrahirca in pod seboj pokopale kar 20.000 ljudi. Rešili so se le prebivalci, ki so bili v tistem času na pokopališču na hribčku med obema vasicama, od Yungaya pa so ostali le kip Jezusa Kristusa in štiri palme na mestnem trgu. Osnovni plaz je vseboval okoli 25 milijonov kubičnih metrov plazovine, na svoji poti v dolino pa je narasel na kar 100 milijonov kubičnih metrov.
Tina Horvat
