Ko se (tudi) gore znajdejo med zakonom in protestom
Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, če bi izginuli rod zavednih domačinov izpod gora zaradi preobljudenosti svojega prostora kar porezal (svoje) kline na lovski poti, ki so si jo prilastili turisti in egoželjni popularizatorji bivakov? Če bi nekdanji lovci, ki so jim bile gore življenjski prostor, z orožjem in vplivom odganjali nadležen mrčes, kot so to nekoč znali? Danes tega ne počnejo več – a včasih se pojavi kdo, ki v imenu narave, tišine ali protesta poseže po simbolnem nožu. In takrat se oglasi roka pravice.
V narodnem parku Ordesa in Monte Perdido v španskih Pirenejih je bila ta roka nedavno zelo konkretna. Trije moški, ki so maja 2025 odstranili več deset starih klinov s poti skozi Cotatuero, so bili obsojeni na eno leto zapora in 3000 evrov globe. Od tega 2418 evrov predstavlja civilno odškodnino parku. Če v dveh letih ne bodo storili novih kaznivih dejanj in poravnajo znesek, se lahko zaporu izognejo. Na kazen se ni mogoče pritožiti.
Preiskava se je začela 6. maja, ko so se na družbenih omrežjih pojavile fotografije odrezanih klinov. Uradniki parka so potrdili, da gre za zgodovinske kline, stare več kot sto let, ki so omogočale prehod čez skalno steno Cotatuero in olajšale dostop pohodnikom in plezalcem. Vpleteni so delovali usklajeno: dva sta poskrbela za prevoz iz Sabiñániga, trije so se povzpeli in snemali odstranjevanje, pri tem pa zakrili svojo identiteto. Posnetke so objavili kot obliko samopromocije. Šesti član skupine je v bližini postavil opozorilne znake o nevarnosti dostopa.
Policija je 1. julija aretirala tri glavne “storilce”, nato še voznika in dve ženski, ki sta sodelovali pri logistiki in postavljanju plakatov. Vseh šest prihaja iz regije Alto Gállego.
Med dediščino in nadzorom
Plezalna pot skozi Cotatuero je del naravne in kulturne dediščine območja. A hkrati je tudi simbol širšega vprašanja: komu pripadajo gore? So to prostori svobode, kjer se lahko posameznik upre sistemu, ali so to območja, kjer velja le pisani zakon, ne glede na motiv zaradi katerega je nastal?
V tem primeru je pravica odločila jasno: odstranitev opreme, četudi iz protesta, je kaznivo dejanje. A ostaja vprašanje: ali je bil to vandalizem ali dejanje civilne nepokorščine? So bili storilci res zgolj “samopromotorji”, ali pa glasniki nekega globljega nezadovoljstva z načinom, kako se upravlja z gorskim prostorom?
Primer Cotatuero razkriva, da se v sodobnem času “roka pravice” pogosto postavi na stran turizma, dostopnosti in institucionalnega reda. Klini, ki so nekoč pomenili preživetje, so danes infrastruktura. Njihova odstranitev ni več stvar osebne presoje, temveč kaznivega dejanja. In vendar – ali to pomeni, da je vsak poseg v goro, ki ni uradno dovoljen, zločin?
Ta primer odpira prostor za razmislek. Ne le o zakonitosti, temveč o legitimnosti. O tem, kdo ima pravico odločati, kaj je v gorah dovoljeno. In ali lahko včasih tudi tihi protest – četudi z orodjem – razkrije razpoke v sistemu, ki gore vidi predvsem kot prostor za obisk, ne pa tudi kot prostor za življenje, tišino in odpor.
Vsak dan lahko na številnih področjih in območjih le opazujemo nasilje instituta države in njenih zakonov, ki niso več na strani ljudi, ampak …
