Fotografski in plezalni grifi, 4. februar 2009
Urban Golob: Ni minilo dolgo časa od prvih predvajanj zadnje Mobitelove televizijske reklame, kjer gornik po zimskem vzponu na vrhu razširi roke in zarjove na vsa pljuča, da se ga sliši čez vse širne zasnežene gore, silen odmev pa doseže tudi njegovega prijatelja v dolini, ko so se med gorniki že sprožili odzivi. Načeloma so bili enotni: da pravi (t.j. kulturen) hribolazec uživa na vrhu vsaj potihem, če ne že skoraj molče. Poznavalci pokritosti naših hribov z GSM signali so povedali, da ta ni tako zelo dobra, kot se reklamira ne tem oglasu. Še najbolj zanimiv je bil komentar na prijateljevem blogu, da ga TV oglas malo spominja na tisti vic, ko Mujo z novim telefonom pokliče Hasota, (ki živi v sosednjem bloku), da naj pride na balkon, ker mu bo nekaj zavpil.
Priznam, tudi sam sem najprej debelo pogledal, ko sem videl tole televizijsko reklamo. Pravzaprav nisem vedel, ali naj se ob njej zabavam ali naj bom malo slabe volje. To drugo lahko tudi zaradi tega, ker je reklama tudi malo nevzgojna. Čeprav izgledajo snežne razmere na lokaciji snemanja kar v redu, je včasih dobro pomisliti na to, da v slabših razmerah lahko močan in nenaden zvok sproži tudi plaz. Skratka, če se že znajdeš na območju, kjer je velika nevarnost za plaz, je bolje, da si – ne samo zaradi strahu – tiho kot miška.
Po drugi strani pa sem lahko z lahkoto zelo popustljiv do neumnosti v tem televizijskem oglasu. Spomnil sem se namreč na razne npr. policijske filme in forenzične nanizanke, s katerimi nas ameriški izvršni producent Jerry Bruckheimer zasipa že kakšno leto in dan. Ne vem namreč, kaj si naši forenziki mislijo o tako hitrem in atraktivnem razvozlavanju na videz nerešljivih zločinskih podvigov v Las Vegasu, Miamiju in New Yorku, ko vsak forenzik že po delnem odtisu obuval na kraju zločina v minuti ali dveh ugotovi, kdo je kruti morilec, medtem ko pri nas za odtise superg v Tekačevem potrebujejo leta in leta ter najemajo tuje strokovnjake. Predvidevam, da je resnica nekje vmes, sploh pa da ne gre vse tako hitro kot pri Bruckheimerjevih Tv bestsellerjih, ampak naši preiskovalci se ne oglašajo ravno za vsako holivudsko izkrivljanje oz. interpretacijo dejanskih forenzičnih postopkov in ne pojasnjujejo, kako dejansko stvar poteka. Skratka, verjetno se naši kriminalisti ob gledanju teh ameriških forenzičnih zmogljivosti malo kislo nasmehnejo, se morda namuznejo v pest in si mislijo svoje.
Kar pa – se strinjam – ni vedno lahko. Se kdo še spomni filma K2, ki je tam pred 15 leti pustošil po naših kinematografih? Za tiste, ki ga niste videli, naj povem to, da same gore K2 v filmu niso sploh nikoli pokazali, sta pa zato plezalca na vrhu od veselja skočila v zrak vsaj pol metra (brez kisika in na višini 8611 m), alpinisti pa so se vzpenjali nanjo vzporedno, navezani a brez varovanja. Ko sva s prijateljem (tudi alpinistom) takrat sedela v kinu in se pri teh prizorih glasno smejala in komentirala ter se zgražala, so naju vsi drugi debelo gledali. Bi jim morala tam javno razlagati, da je tole, kar so videli totalna neumnost?
Podobno je bilo v filmu Cliffhanger, ko Stallone s pištolo strelja svedrovce v skalo, se v ledu samo z enim zamahom cepina v led itd. Ko so se moji plezalski kolegi zgražali zaradi izkrivljene podobe plezalskih manevrov, sem bil sam že malo bolj previden. Kaj pa menijo pravi zdravniki o holivudskih zdravniško-urgentnih nadaljevankah, sem si v mislih zastavil vprašanje.
Kljub vsem pesniškim svobodam se mi zdi prav, da gorniki ugotovimo, da stvari v zadnjem tv oglasu za mobilno telefonijo ne zdržijo, in to, da v gorah takole (iz kakršnegakoli vzroka) res ne rjovemo, tudi primerno povemo. Nenazadnje se je med gorniki sčasoma razvila razvila določena kultura in je prav, da nanjo opozorimo. Ne gre za to, da bi se gorniška srenja hvalila, kako kultivirana da je, ampak da tudi ostali vedo, kako se v gorah (ne) obnaša.
Komentarji
Franc Štibernik, nedelja, 8. februar 2009, ob 07:12
Tudi v meni se je, ob gledanju te reklame z vpitjem v gorah, sprožil negativen odziv. Hotel sem se že oglasiti, ko sem na teh straneh prebral Borutov odziv. Dodatno me je vznejevoljil tale komentar na ta odziv: “Tone Škarja, sreda, 4. februar 2009, ob 23:18
Vsaka stvar pa res ni vredna takšne polemike. Reklame so vse “odštekane” in pretirane. Ta opozarja pač na slišnost povsod in – če se ne motim – se celo ujema z “varnostno” zloženko PZS, ki jo je – spet: če se ne motim – plačal Mobitel. Večni, dejansko pa večinoma “neplodnih” polemik, hkrati funkcionar PZS in gotovo tudi uporabnik prenosnega telefona, naj včasih pretehta škodljivost in koristnost svojih prispevkov, predvsem provokacij zaradi provokacij, preden jih spusti pod nebo nam vsem v dar. In na koncu k svojemu člankcu prilepi še oporekano reklamo, da nas vznemirja še na “gore – ljudje”, ne samo na TV. Nič čudnega, da je rubrika hitro polna in zato hitro poniknejo v zobeh časa tudi pametnejši prispevki.”
Strinjam se z Urbanom, da moramo planinci ali če hočete gorniki opozarjati na planinsko kulturo.
Reklama pa vabi k nekuturnemu obnašanju in obenem zavaja, saj mobi tudi na vrhovih velikokrat odpove. Verjetno pa res ne odpove, ko se nanj obrne Tone, vendar pa to še ni razlog, da takih reklam ne bi smeli pokritizirati, še posebno, če te vrtijo na javni televiziji, ki jo plačujemo tudi mi.
Sam razmišljam kako bi lahko dosegli prepoved vseh reklam pred in med predvajanjem osrednje informativne odaje. Pridobljeni čas pa namenili zanimivim dejavnostim društev. Ali se še kdo strinja z mano?
Zoran Gregorčič, nedelja, 8. februar 2009, ob 09:53
Seveda Franc, še marsikdo se strinja z vami. Živalsko dretje (magari vriskanje zaradi pristnega veselja) v gorah je že davno preživeta stvar, odraz nekulture in nerazgledanosti. Zato tudi jaz ne razumem, kako lahko Tone zaradi nekaj fičnikov, ki jih je prispeval Mobitel za zloženko, napiše tako neumnost.
Igor Zlodej, nedelja, 8. februar 2009, ob 16:34
“Ta opozarja pač na slišnost povsod in – če se ne motim – se celo ujema z “varnostno” zloženko PZS, ki jo je – spet: če se ne motim – plačal Mobitel”. Tako visoki večni funkicinar PZS se seveda ne bi smel motiti tako zelo motiti. Da pa vehementno zagovarja svojega sponzorja pa je več kot očitno in očitno, da ima od tega tudi koristi.
Pa seveda sploh ni res, da Mobitel seže povsod. Pravzaprav signal potegne le v redke doline in vrhove. Še posebej je to očitno na Mangrtu, najemnik koče že vsa leta dela na italijanskem operaterju Tim, kar mu povzroča enormne stroške, ker se našemu ne zdi vredno postaviti nekaj naprav, ki bi pokrile ta konec. Da običajno s klicatelji na hitro opravi in ne daje pojasnil in raznih nasvetov v nedogled je mogoče že kdo izkusil. Pa seveda to še ni najhuje. Da so se zaradi tega že odvijale tragedije na Mangrtu ne bi ponavljal, navedem pa lahko, da sta nesrečna alpinista pred dvemi leti ravno zaradi nepokritosti s signalom pošiljala sporočila, kar je trajalo in trajalo. Seveda so že pred tem, še bolj intenzivno pa kasneje sledili razni dopisi na reklamiranega operaterja vendar se mu ne zdi vredno postaviti nekaj naprav na Predelu, ki bi omogočilo dobro pokritost najbolj obiskane slovenske gore. Tako bodo ravno zaradi nepokritosti slovenskega operaterja tudi v bodoče s te gore še naprej reševali Italijani in Avstrijci s svojimi helikopterji in vozili naše ponesrečnce v Udine ali Beljak in tako poleg telesnih bolečin našim zavarovancem PZS povzročali še finančne bolečine.
Tone Škarja, ponedeljek, 9. februar 2009, ob 08:06
Tokrat se moram posuti s pepelom in se opravičiti za neumestno pripombo – še najbolj nekaj dobrim dušam, ki so mi jo odsvetovale tako glede pomembnosti same zadeve kot medija. Sam reklame skoraj nisem opazil. Reklamni blok pred TV dnevnikom vedno utišam, tisti s prednjimi plavutmi krileči mrož v hribih me pa ni vznemirjal, saj so tja gor reklamarji in drugi zvlekli in namalali že vse mogoče. Res pa sem se na neki jutranji vožnji prav ustrašil krika, ker sem misli, da gre za nesrečo, a slike in krika do nedavnega sploh nisem povezoval. Za odmev sem “dolgo cincal in se bal” (hvala Prešernu!), a končno sta “prevagali” dve stvari.
Najprej: Ko se je predsednik Ekar že nekaj časa nelagodno prestopal ob karanju naročnika reklame, češ, mi vam pa tiskamo varnostno zloženko, sam pa ob podobnih polemikah (med ožjimi sodelavci pa nima ravno kakih advokatov) ni ravno spreten, sem šel zanj po kostanj v žerjavico.
Drugo: Najbrž niti to ne bi “prevagalo”, če me ne bi podražil pisec osnovnega članka, ki je na lestvici PZS precej višje od mene (saj je član UO PZS), pa na uradnih sejah ni kak borec, rad pa jih “spušča” takole na manjših gredicah. Pa ga osebno kar cenim, moral bi pa podpisu dodati funkcijo – član UO PZS. Potem bi bile pripombe bolj vprašanje, kaj o tem meni UO.
Reakcije na mojo pripombo so zaslužene. Najmočnejši mož PZS se mora znati braniti sam, oziroma mora svoje poteze prej dobro premisliti. Če je pri odgovoru komu le kanček hudobije zraven, mora kazen slej ko prej priti. Ker je prišla prej, sem tudi prej odrešen. Si bom hvaležno zapomnil.
Z mladeničem, ki se je prvi oglasil, deliva skupno skrb nad usodo ledenikov. Res so današnji že pri izvoru pol manjši in bolj onesnaženi, kot oni izpred pol stoletja na polovici. Zato najbrž niti posipajočih se moren na koncu le-teh verjetno ne bodo dosegli, pač pa prej poniknili v mulju ledeniških korit. Škoda!
Ob še vedno dobro opaznem kričanju obiskovalcev gora so prenosni telefoni nujnost, sa bi se med kriki planinskega veselja kak klasični klic na pomoč težko slišal. – Tone
Janez Marolt, ponedeljek, 9. februar 2009, ob 09:21
Meni pa se zdi, da se je možakar v reklami bil prisiljen tako zadreti, ker mu mobitel ni vlekel.
