Jože Vršnik: Nekako do leta 1880 je bilo v Solčavi veliko vojaških beguncev in vojnih obveznikov, ki so se vojaški službi izmikali. Verjetno jih je bilo precej iz Napoleonovih časov, ko so Kranjci raje odhajali na Štajersko kakor pa v Napoleonovo vojsko. Služili so pri kmetih, ki so jim dajali plačo in hrano tudi ob času, ko se je bilo treba skrivati. Zanimivo so imeli organizirano obveščevalno službo. Kraj Belskih njiv, na radoški strani Savinje, malo nižje od sedanje Ropasove hišice, je Radoška zijalka. Je to precejšnja votlina s skritim vhodom. Tu je stanovala njihova straža, ki so jo vzdrževali skupno. Kadar so prišli »lovci« žandarji ali vojaki po stezi iz Luč, je stražar zatrobil v rog. Takoj nato se je oglasil rog na Vršnikovih rebrih (na Vršiču), za tem pa pri Tovstovršniku, nato na Hudi peči, pri Sv. Duhu in še na Klemenčji peči, od tu pa so ga slišali skoz do Matka. Tako so bili v nekaj minutah obveščeni čez vso Solčavo, ne da bi »lovci« o tem kaj slutili, saj spodaj ob šumeči Savinji glasu prvega roga niso slišali, drugih rogov, ki so se oglasili s hriba na hrib, pa sploh niso mogli slišati. Begunci in obvezniki so vzeli potrebno obleko in hrano in odšli v svoja skrivališča v gozdih in gorah. Ko so lovci prišli h kmetom, seveda o kakih beguncih nihče ni vedel ničesar, čeprav so jih lovci trdo prijemali. Preiskali so vsa poslopja in z bajoneti presuvali seno na hlevih in dostikrat so ljudje trepetali v strahu, da najdejo koga, ki se je skril kar v seno ali steljo. Hudo je bilo, kadar se je kaka hajka vršila pozimi in dalje časa, ko je bilo treba vse sledi zamaskirati. V ta namen so se posluževali koz in ovac, ki so jih gonili s sabo, kadar so skrivačem nosili hrano ali obvestilo.
Kadar so lovci odšli, je v bližini Radoške zijalke spet zadonel glas roga in po istem redu kakor ob pričetku nevarnosti, je šla novica, da je nevarnost minila. Vsi so se oddahnili in skrivači so prišli domov, in spet se je pričelo redno življenje in pridno delo.
Poslednji, ki se je še skrival, je bil Paličnikov Gregor. Nekoč je pri Klemenščku zibal malo Micko, našo mater Robanovo, ko je vstopil žandar v hišo. Žandar ga je vprašal, če pozna Paličnikovega Gregorja. Gregor mu je priznal da ga pozna. Na vprašanje: »Kje pa je?« mu je rekel, da ne ve. Ko je žandar pričel razgovor s Klemenčjo materjo, je pa Gregor počasi izginil iz hiše. Nekoč je šel Gregor po potu iz Logarske proti Solčavi. Srečal ga je žandar in vprašal za Paličnikovega Gregorja. Gregor pa mu je odgovoril: »Ravno pred par minutami me je srečal, ko je šel proti Logarski.« Žandar je odhitel naprej, Gregor pa lepo za prvi ovinek, potem pa v grmovje.
