Reševali Madžara in izgubili Martina

Slovenske novice 05. februar 2003

Med reševanjem Madžarov, ki sta se v grozečih zimskih razmerah nespametno odpravila na Kredarico, je plaz za vedno pokopal 55-letnega gorskega reševalca iz Mojstrane Martina Čufarja – Njegova kolega Jure Noč in Iztok Arnol sta ušla smrti – Noro pogumno dejanje pilota Francija Lajovica

Krma, 4. februarja

»Jurišna skupina reševalcev, Miha Pintar, Rajko Lotrič, Mitja Peternelj in Grega Berce, je hitela do Madžarov, 31-letnega Attile Kissa in tri leta starejšega Norberta Totha, ki si je zlomil nogo. V ponedeljek zvečer sta sprožila reševalno akcijo na višini 2200 metrov blizu Konjskega prevala. V pastirski koči smo za hip počili in pred menoj sta bila Janez Brojan in Martin Čufar. Iskali smo najkrajšo pot čez tako imenovano Kurico, kjer bi se tudi vračali. Nekje na polovici nas je dohitel še Jure Noč. Martinu je padla baterija. Zavpil mi je, naj jo zaustavim s palico. Zgrešil sem jo, zdrsela je 20 metrov niže in tam svetila v metežu in snegu. Naenkrat se je vse skupaj zatreslo. Plaz. Pritisnil sem na mikrofon radijske postaje, ko me je že vleklo v plaz, in zavpil plaz me nese,« opisuje Iztok Arnol, gorski reševalec postaje GRS Mojstrana, trenutke ponedeljkove tragedije pod Kurico.
Plaz je zajel tudi Jureta Noča. Slednji se je sam izkopal in nato rešil Iztoka, ki je zacementiran v plazovini ležal vznak. Zmogel je še toliko moči, da je potisnil roko skozi sneg. Žal je bila takojšnja pomoč za tretjega v plazu, 55-letnega Martina Čufarja, reševalca z dolgoletnim stažem, prepozna. Trudil se je tako Jure kot pozneje zdravnik dr. Peter Najdenov, ki je bil z reševalci.
Šok je bil popoln. Tragedija se je zgodila, po pripovedovanju reševalcev, okrog 23. ure.

Madžarska uganka

Zakaj sta se Madžara, ki sta se z avtomobilom pripeljala vse do Krme, odločila za pot proti Triglavu, ostaja uganka. Zagotovo nista poslušala niti slišala opozoril, ki jih trosijo reševalci in vremenarji, da je gibanje v visokogorju zaradi novega snega in še ne predelanega starega nevarno zaradi proženja plazov.
»Tretjič sva prišla v Slovenijo. V ponedeljek dopoldne sva odšla proti Kredarici. Šest ur pozneje si je Norbert, ki je bil pred tem že na Vodnikovi koči, zlomil nogo. Zavaroval sem ga, kolikor se je dalo, in šel na Kredarico po odeje. Spravila sva se v snežno luknjo in čakala reševalce. Okrog 21. ure so bili prvi že pri naju,« pove mlajši od Madžarov, ki je šele v dolini izvedel, da je plaz utrnil življenje reševalcu, možu in očetu dveh hčera, Irene in vrhunske športne plezalke Martine.
Janez Brojan, ki je prišel v dolino upognjen od utrujenosti in žalosti, ni bil pripravljen za pogovor. Vse preveč ga je, tako kot vse, presunila usoda dobrega prijatelja, dolgo vrsto let tudi sodelavca.
»Tu pri pastirski bajti je sicer šele dva centimetra novega snega. Toda tako silovito piha in mede, da je noro,« je sinoči po radijski postaji sporočal meteorologu na Kredarici Janku Rekarju. Kljub slabši povezavi je bilo zaznati, da se je na gori zgodilo nekaj hudega. V reševanje so bili poklicani reševalci postaje GRS Kranjska Gora. Okrog četrte ure so v Krmo prinesli kolega, ki je dobesedno užival v gorah in se zanje tudi razdajal. V vseh letih, odkar spremljam delo mojstranskih reševalcev, je bil Martin vedno vrhunsko telesno pripravljen in vešč vseh postopkov reševanj.
»Ponoči smo ustanovili krizni štab, zastopali smo ga Branko Dervodel, namestnik direktorja uprave za reševanje, Rajko Simič iz Kranja, Valko Oštir s PU Kranj, Igor Potočnik kot načelnik podkomisije za reševanje izpod plazov in jaz, ki sem koordiniral vse aktivnosti. Poklicali smo reševalce iz Bohinja, Radovljice, Rateč, Jesenic. Prišlo je osem vodnikov z lavinskimi psi, šest pripadnikov gorske policijske enote in 22 reševalcev,« nam je dejal Toni Smolej, načelnik Komisije GRS Slovenije.

Ni pogojev

Slišali smo, kako so poskušali prepričati pilote helikopterjev Slovenske vojske in Letalske policijske enote, da bi poleteli in v dolino spravili Madžara in reševalce, ki so bili vso noč v vse debelejši in plazovno nevarni belini pod Kredarico. Vedno znova so dobivali odgovore, da ni pogojev. Nato so ob pomoči meteorologa poklicali lastnika helikopterja in direktorja Flycom Romana Bernarda, ki ima plovilo z vrhunsko navigacijsko napravo, in odličnega pilota Francija Lajovica.
To, kar sta naredila flycomovca v sneženju in taki vidljivosti, je neponovljivo. Zadnje trenutke, preden je megla ovila območje, kjer so bili ponesrečenec in reševalci, sta priletela do skupine, ki je že imela pripravljenega Madžara v nosilih UT 2000. Z obema turistoma sta kmalu nato pristala na strehi jeseniške bolnišnice.
»Ne vem, ali bi brez tega prevoza ranjenega spravili do noči v dolino,« slišimo med reševalci. Med prvimi, ki so prišli z gore, je bil tudi Izidor Kofler – Dorč, Mojstrančan, gorski reševalec in pripadnik gorske policijske enote.
»Ponoči ob treh so me zbudili, tri ure pozneje sem s turnimi smučmi odhitel iz Krme navzgor. Potegnil sem. Da bi pomagal. Bilo je 30 centimetrov novega snega. Vmes sem se izognil plazu. Dve uri sem porabil do višine 2200 metrov. Tam gori so bili moji fantje. Prezebli. Napeli smo 40 metrov vrvi. Mene so vpregli kot konja in ranjenega smo z nosili potegnili 250 metrov navzgor. Do skalnega pomola, kjer je nekaj trenutkov pozneje pristal pilot. Očistil sem mu led s šip, medtem sta bila Madžara v plovilu in naslednji trenutek je helikopter našel pot v dolino. Nekaj zatem je do nas prišla prva skupina reševalcev. Ko sem prišel v dolino, sem moral, zaradi vsega, povedati svoje mnenje o tem reševanju,« pove Dorč. Brez dlake na jeziku, domačin, ki je bil še včeraj s prijateljem, ki ga danes ni več.
Tako kot ni petih reševalcev z Okrešlja, ki so umrli pred dobrimi petimi leti, leto prej je na Brani odneslo v smrt reševalca postaje GRS Kamnik. Sedem jih je umrlo. Preveč tudi za slovensko GRS.
Krizni štab bo o vsem pripravil podrobno poročilo. Analizo. Da se tragedije ne bi nikdar več ponovile.

Mirko Kunšič