Jutro, 9. januar 1937
Božični prazniki, tudi pravoslavni, so pri kraju. Snega pa od nikoder. Smučke počivajo, smučarji se dolgočasijo. Da ne bo zastala kri, naj v vzpodbudo navedemo svojevrsten rekord šmarnogorskega turista. Po njem se ravnajmo, pa bomo zdravi in čili tudi sredi zime …
Upokojeni nadučitelj Rajko Justin iz Ljubljane, ki smo se ga spominjali predlanskim v avgustu ob njegovi 70-letnici, je navdušen in vztrajen hribolazec. Navzlic svojim sedmim križem jo sleherni dan maha od svojega domka na Ižanski cesti že ob 5. zjutraj na Šmarno goro. Iz Ljubljane se popelje pozimi s prvim tramvajskim vozom do Št. Vida, potem koraka do vznožja Šmarne gore in se povzpne po najljubši poti »skozi kuhinjo« na vrh. Tam gori ob kratkem odpočitku popije skodelico čaja in se spet vrne v Ljubljano, kamor dospe redno ob 11.
V preteklem letu je g. Rajko Justin premeril Šmarno goro nič več in nič manj kakor 340-krat. Zadnji dan, na Silvestra, jo je celo obiskal dvakrat, da je dosegel omenjeno ravno število. Naj dežuje ali solnce sije, naj grmi in se bliska ali četudi najbolj sneži, — prav sleherno jutro se odpravi ta zdravi in čili mož z doma na šmarnogorsko turo. Res edinstven primer v planinskem športu!
