Tine Orel
PLEZANJE V TELEVIZIJI ni več redkost. Po dobro režirani češki oddaji je sledila tretja oddaja v münchenski TV, ki jo je uredil in priredil Lothar Brandler. Na razpolago so mu dali samo 14 minut, tako da so laiki snov težko prebavljali. Ekstremist iz leta 1957 Lothar Brandler je bil sam igralec, snemalec v naravi, komentator oddaje, plezal je v studiu po lesenih kaminih in prikazoval tehniko spuščanja po vrvi.
MUMC (Melbourne University Mountaineering Club) vsako leto priredi za svoje člane 24 urni pohod. Proga je predpisana, postavljene so kontrole na 15 ali 20 km, predpisana so počivališča itd. Kdor v 24 urah pride najdalje, je zmagovalec. Na pohod smejo samo dobro opremljeni člani. Vsi morajo imeti kompas, zemljevide, čelne svetilke.
FEUERKOGEL v Salzkammergutu gotovo ne spada med vrhove svetovnega imena. Nanj kljub temu vozi žičnica, kakih 100 potnikov povprečno na dan. Leta 1965 je bilo tu toliko snega, kot še ljudje ne pomnijo. Ker žičnica prepelje največ slabo opremljene »sedeče turiste« v šolnih in sandalah, je oskrbnik Feuerkogelhutte od žičnice do koče položil preproge, da bi taki gostje ne izgubili korajže priti do njegovega gostoljubnega ognjišča.
SELLA – STOLPI so znana plezalska slaščica, po težavah IV. stopnje. Junija 1965 je tu doletela v Stegerjevem razu nesreča enega najboljših italijanskih plezalcev dr. Donata Zenija, ki je bil leta 1958 s Cassinom na Gašerbrumu IV v Karakorumu. z njim je bil mladi Marko dal Bianco, sestopala sta prosto, saj je Zeni raz dobro poznal. Zeniju se je odtrgala luska, nekako tako kakor Comiciju. Bil je 15 let v prvih vrstah dolomitskih plezalcev. Preplezal je najtežje smeri, tudi najnovejše direttissime. Znan je bil tudi kot vnet zagovornik ekstremnega »akrobatskega alpinizma«.
400 EKSPEDICIJ v najvišja gorstva sveta je doslej opremila münchenska firma »Sporthaus Sehuster« (ASMU). Šef te gorske hiše prireja potovanja, plezalske tečaje v Isartalu in potovanja v Himalajo. Njegove plezalne tečaje vodita Eidenschink in Gasser. Pri slednjem pride en vodnik na šest tečajnikov, pri prvem na dvanajst. Temu primerna je cena: za en teden 295 DM pri Gasserju, 198 DM pri Eidenschinku.
PERMIT je mednarodni pojem za himalajce, ki krenejo v Nepal. Ta nepalski »lasciapassare« je vedno težje dobiti in dovoljena področja so vedno manjša. To sta izkusila celo Heini Harrer in Raditschnig. o katerih smo poročali, da sta odšla v Nepal po nov plen za svoje kamere. Harrer se je pri tem približal Tibetu na 50 km za Annapurno in Dhaulagiri. Nepalska vlada strogo kontrolira prav to področje. Čeprav ima Harrer tod velik ugled, so mu odrekli vsako nadaljnje dovoljenje in jasno povedali, da v Nepalu ni zaželen.
NOV TIP PLANINSKIH ZAVETIŠČ nastaja v Dauphinéji. CAF (Club Alpin Français) bi sicer rad gradil velike in drage koče (koča Promontoire 3093 m je stala 500 000 frs). Ker pa nima sredstev, se je odločil, da zgradi mrežo manjših zavetišč in bivakov v težko pristopnih dolinah. Na ledeniku Etançons (Meije) že stoji tako zavetišče za 10 oseb. V načrtu imajo kar 48 takih objektov. Lastno kočo je dobila grenobelska univerza v srcu Cisansa in jo bo v glavnem rabila za svoje elitno smučarsko moštvo. Koča je okroglega tlorisa in ima 40 ležišč.
HOLANDSKA KOČA V Alpah je leta 1965 nastala v Alpah. Zgradil pa je ni KNAV (Kraljevska nizozemska planinska zveza), pač pa holandska sekcija ÖAV, ki ima na Holandskem 7000 članov. KNAV pa oskrbuje kočo »Holandijo«, ki je last SAC v Berner Oberlandu.
MESTO BERN je v letu 1965 samo poslalo ekspedicijo v Ande, v Peru. Aklimatizacijski tabor je bil v višini 4680 m, vzpone pa so delali v skupini Huayhuaš ter si zapisali v svoje dokumente nekaj
pettisočakov. Ekspedicija je delala tudi za dr. Kinzla iz Innsbruck» s tem, da je zbirala fotodokumentacijo o stanju poledenitve, in za firmo dr. Wander iz Berna preizkušala nekatere nove preparate za stimulacijo.
CIVETTA ima v severozapadni steni množico znanih smeri. Poskusi jih našteti od leve na desno: Pan di Zucchero: Tissi—Andrich —Rudatis leta 1932. VI.;
direktna Aiazzi—Pelegrinon—Redaelli—Taldo 1962, VI +;
Punta Civetta: Andrich—Faè 1934, VI + ;
Aste—Susatti 1954, VI+;
Civetta: Comici—Benedetti 1931, VI+;
Kaiser-Rosenzopf 1962, njena varianta: Cassin— Dell’Oro 1935;
Solleder—Lettenbauer 1925, V + varianta Penzo— Dusso 1947;
Punta Tissi (kota 2992 metrov), Philipp— Flamm, VI;
Piccola Civetta: Haupt-Lömpel 1910 IV +.
Civetto imenujejo steno vseh sten in je še vedno ena najbolj obiskanih v vseh Alpah.
FITZ ROY, ki se ga spominjamo iz leta 1951, ko sta stopila nanj Magnone in Terray, so letos kot drugi zmogli Argentinci, vendar ne po francoski smeri. Šli so po zapadni strani, po steni visoki 1600 m, v glavnem po ozebniku. Carlos Comesana in José Fonrouge, ki sta steno premagala v dveh dneh, pravita, da ni bilo tako težko, kot so pisali Francozi za svojo smer.
GHM (Groupe de Haute Montagne) je junija lani počastila Pierra Allaina, ko je bil odlikovan z legijo časti kot udeleženec prve francoske himalajske ekspedicije leta 1936. V odboru GHM ni novosti. Predsednik je Robert Paragot, odborniki pa Berardini, Deck, Dreux, Escande. Pierre Henry, Pierre Mazeaud in še nekateri, torej ne sama plezalska imena. V letu 1965 so bili sprejeti za člane med drugimi: Audibert iz Chamonixa, Dal Bianco iz Vicenze, Brandler, Kirch in Schubert iz Münchna, Švicarja Buisson in Munter, Belgijec Van de Maele in še nekateri Francozi. Iz vzhodnih dežel v letu 1965 ni bilo kandidata za ta elitni plezalski klub.
1200 RAZISKOVALNIH DNI je v letu 1964 zabeležila raziskovalna postaja na Jungfraujochu. Redki sodelavci inštituta so doma iz Francije, Švice in Belgije in se posvečajo astronomiji, soncu, kozmičnim žarkom, glaciologiji itd. V letu 1964 je prišla močna skupina znanstvenikov iz Nemčije (zapadne). Votlino, v kateri je stalna razstava o delu znanstvenikov na postaji, je v letu 1964 obiskalo ca. 5000 turistov.
SCHYNIGE PLATTE je med alpineti gotovo najbolj znan. Leži v višini 1950 m do 2000 m. V letu 1964 ga je obiskalo 3340 obiskovalcev m to od srede junija do konca oktobra, v 165 dneh, ki so tu običajno brez snega. V vrtu raste do 550 rastlin od ca. 620, ki rastejo v švicarskih Alpah nad drevesno mejo. Povprečna letna temperatura v vrtu znaša ca. + 1° C (v Interlakenu 570 m + 7,5° C), v času rasti pa + 8. + 9» C, Z vstopnino zberejo 26 694 fr., SAC daje 8000 fr.. vzdrževanje pa je stalo leta 1964 39 946 fr.
VULKANE NA DNU MORJA je našla nemška raziskovalna ladja »Meteor« v severozapadnem delu Indijskega oceana pozimi 1965. Vulkani leže 5000 m globoko. Eden je visok 1930 m, drugi 3120 m, povprečna globina morja pa znaša 5000 m. Vznožje (baza) vulkana obsega 27 km, pobočja pa imajo nagib 20°.
KLUB WYSOKOGORSKI, poljski AAC, poroča, da ima zdaj 1500 članov v 16 sekcijah. Med častnimi člani sta tudi Egmond d’Arcis iz Ženeve, dolgoletni predsednik UIAA, in Italijan Degregorio, predsednik sekcije CAI v Cortina d’Ampezzo, ki je poljskim plezalcem v Dolomitih naredil marsikakšno uslugo. Leta 1873 so na Poljskem ustanovili društvo »Tatra«, iz katerega se je leta 1903 razvilo bolj športno »turistično društvo«, ki se je po vojni leta 1935 preimenovalo v »Klub Wysokogorski«, kot čisto alpinistična organizacija. — Danes se KW vedno bolj uveljavlja v mednarodnih krogih.
NESREČE V ŠVICARSKIH GORAH v letu 1964 so dosegle precej visoko številko, 71 v nižjih predelih, 44 v visokih gorah, od tega 6 smučarjev. Od tega je bilo samohodcev 30 (od tega 5 v visokih gorah), 40 navez v dvoje (17 v visokih gorah), 45 v večjih skupinah (22 v visokih gorah). 33 smrtno ponesrečenih jih je bilo starih do 20 let, 32 od 21 do 25 let, 27 od 26 do 30 let, 10 od 41 do 50 let, 17 pa jih je bilo preko 50 let, torej polovica v starosti do 25 let, 63 % Švicarjev, ostali so bili inozemci. Vzroki: največ jih je zdrknilo na ledu (32), 7 so jih sprožile ledeniške razpoke, 6 jih je ubila strela, 25 pa jih je vzel plaz. Dobro je ugotoviti, da je bilo največ ponesrečencev v plazu prav v dneh, ko je vremenska služba opozarjala k previdnosti. Sicer pa so vzroki kakor zmerom: Nekateri so se prepozno navezali, drugi so šli v dveh po ledenikih, namesto vsaj v treh, samohodci niso bili dobro opremljeni ali niso javili, kam gredo, drugi spet so precenjevali svoje moči, tretji niso poslušali nasvetov domačinov.
ARTISONRAJU (6025 m) je vrh v Cordilleri Blanci. 1. avgusta 1965 so kot drugi na njem stali Švicarji, med njimi dr. R. Schatz kot vodja. Vrh leži v Quebrada Gruz. V bližini so Švicarji prišli kot prvi še na tri pettisočake.
BEZENGIJSKO STENO SO kot 9. naveza prečili Avstrijci. Leta 1965 in sicer v navezi Lavička— Vanis—Karnthaler. Na Kavkazu so bili leta 1965 tudi Švicarji in sicer 15 Ženevčanov pod vodstvom znanega Reneja Ditterta.
250 000 JAPONCEV se letno povzpne na sveto goro Fudžijamo (3780 m), če računamo, da ima gora 160 lepih dni, potem se dnevno na njej zvrsti do 1500 ljudi. Poročajo, da se pri tem smrtno ponesreči do 60 oseb, čeprav tura na Fudžijamo ni naporna.
KITAJSKE PLANINSKE POŠTNE ZNAMKE so zabeležile vse kitajske dosežke v visokih gorah. Tako so upodobljene: Minya Konka (7590 m), na katero je prišlo leta 1957 6 Kitajcev: Muztagh-Ata (7546 m), leta 1959 je stalo na njej 25 mož in 8 žensk; tretja znamka velja Everestu — Čomo Lungma (8882 m), ki so ga Kitajci dosegli 25. maja 1960; četrta Kungur Tubie Tagh (7595 m) v Sinkiangu; nanj so stopili 17. junija 1961; peta pa ovekoveča kitajski vzpon Šiša Pangmo (8012 m), zadnji osemtisočak, ki je nanj stopila človeška radovednost in stremljivost. Znamke so 52 X 31 mm, lepo risane, v sivem in modrem.
MOUNT OLYMPUS je tudi v Ameriki, blizu Tihega oceana. Department of Athmospferic Science University of Washington proučuje ledenik te gore že več let. Vzhodni ledenik, Blue Glacier je od leta 1815 do leta 1900 nazadoval za 700 m, od leta 1900 do leta 1965 pa nadaljnjih 700 m. Zapadni ledenik, White Glacier se je v prvem razdobju umaknil za 1200 m, v drugem pa za 500 m. Za opazovanje ablacije v višini med 1625 m do 2250 m so postavili 19 postaj, s katerimi merijo počezne in po-dolžne profile ledenika. Mt. Olympus je visok 2478 m, predstavlja pa pravo visokogorsko naravo (ca. 4000 m); leži blizu 48. vzporednika severne širine. C. J. Hausser je po morenah dokazal, da je ledenik okoli leta 1650 in Blue Glacier bil še tri km severneje kot danes (Journal of Glaciology VL65). v reviji »Ice« (News Bulletin of the glaciological Society Cambridge) pa za leto 1965 poroča Liestöl, da je 6 opazovanih norveških ledenikov v enem samem letu nazadovalo od 6 do 60 m, povprečno 21 km, masa pa od 0 do 2 m.
JOHN HARLIN je po poklicu profesor telesne vzgoje na ameriškem zavodu v Leysinu, sicer pa as številka 1 med ameriškimi plezalci. On in Royal Robbins sta avgusta 1965 splezala novo direttissimo v zapadni steni Aiguille du Dru. Bivakirala sta pod steno in vstopila v steno 10. avgusta zjutraj, 13. avgusta sta po treh bivakih izstopila ob 16,30. Drugi dan plezanja je Harlina ranil kamen v golen in to ju je zelo oviralo. Sestop v kočo Charpoua je bil skrajno težak, presenetilo ju je neurje, morala sta še enkrat bivakirati, to pot v družbi dveh plezalcev, ki sta jima šla naproti. Nova smer teče preko samih previsov. Harlin je specialist za take direttissime. Z Nemcem Kirchom je leta 1962 uspel tudi v Eigerju kot 28. naveza, priplezal je tudi južno steno Aiguille de Fou, eno najtežjih smeri v masivu Mt. Blanca.
SOBRAL se imenuje kraj na Antarktiki, blizu polotoka Graham. Tu ima argentinska vojska svojo opazovalno postajo, ki je konec junija 1965 zmerila najnižjo temperaturo —60,7° C. To seveda ni najnižja izmerjena temperatura. Pozimi leta 1957 so Amerikanci 2800 m nad morjem v Antarktiki izmerili —75° C, Rusi pa na postaji Sovjetskaja med južnim tečajem in morjem. Dežele kraljice Marije (obala Indijskega oceana) —80,7° C in celo —81,2° C, pozimi leta 1958 (med Geofizikalnim letom), v notranjosti Antarktike, na visoki planoti, računajo s temperaturo med —50 do —65° C.
GORSKA POT bo v Švici odslej na začetku posebej označena. Znamenje za tako pot bo pomenilo, naj izletnik ne gre naprej, če nima primerne obutve, obleke in opreme. Marsikakšna nesreča bo izostala, če bodo izletniki to znamenje ubogali.
MATTMARK je od avgusta 1965 svetovno znano ime in to zaradi ledeniške katastrofe na ledeniku Allalinu. 30. avgusta 1965 ob 17,15 uri se je odlomil spodnji del ledeniškega jezika, kakih 0,5 milijona m3, in zgrmel v dolino ter zagrnil večino taborišča na gradbišču jezu za akumulacijo Mattmark. 26 Švicarjev, 57 Italijanov, trije Španci, en Avstrijec in en brezdomec so našli smrt pod ledenim pogromom.
Področje Mattmarka je s stališča glaciologije obdelal ing. Otto Lütschg v svojem življenjskem delu. V njem se je posebno posvetil proučevanju ledeniškega jezera, ki je že večkrat v zgodovini doseglo tako višino, da je grozilo s prodorom skozi moreno in tudi »plivknilo čez« ter pustošilo spodnje kraje. Že leta 1834 so ga skušali hidrotehnično ukrotiti. Jezik ledenika se je v zadnjih letih močno premikal, se umikal, spet naraščal, o čemer obstoje krajevni zapiski vse do leta 1865. Lütschg označuje Allalin, da je »len«, da njegovo gibanje ni tako močno kot sosednjega ledenika Schwarzberga. Sredi 19. st. je meril 7,6 km, do leta 1964 se je skrajšal za en kilometer. Da pa je jezik z jezerom vred nevaren, je bilo znano. Barake na gradilišču so sprva postavili tako, da jih je ščitil Schwarzenbergalp. Ko je bil jez že skoraj narejen, so morali barake premestiti in so se zanesli, da bo Allalin miroval. Izkazalo pa se je, da mu ne bi smeli zaupati. Katastrofa spominja na ono pri Altelu, ko je 11. septembra 1895 zgrmelo na podoben način v dolino 4,5 milijona m3 ledu na planino Spittal in pomedlo ljudi, živino, stanove in gozd. Leta 1949 je Glacier de Tour (Vallée de Chamonix) zasul nekaj izletnikov. Glacier de Giétre v Vallée de Bagnes je porušil vas Rando v Mattertalu. Znanost nima ravno dosti gradiva za ta pojav. Led je plastičen material in se prilagodi vsaki grbini in pride v vsako razpoko. Ledenik se navidez zagrize v podlago, preko katere teče in ima veliko trenja (adhezijo). Opre se na strminah na police in grede. Tam kjer se je Allalin umaknil, so take opore jasno vidne. Poleg tega ima led veliko kohezijo. Upira se teznim silam, seveda se ta upor s trajnostjo tega manjša. Allalin je visel na kritični točk: na nagibu 24 stopinj. Da je prišlo do katastrofe, so morale nastopiti posebne okoliščine, ki so premagale dotedanje statične opore ledenika. Marsikak drug ledenik visi na podobni podlagi in na enakem nagibu, pa se kljub temu ne odlomi. Vse pa je ena sama hipoteza, glaciologija si brez njih ne more pomagati. Morda so se prehitro stajale opore, na katere se je ledenik opiral prav na konici jezika. Od leta 1954/55 se je v konici nabralo več vode, kot pa jo je moglo odteči po ledenih žlebeh. Morda so se ti žlebovi zamašili. Morda je na jezik ledenika priletela ledena masa iz višjih leg. Morda so nekaj pripomogle posebne napetosti v ledu, ki so posledica terena. Lahko pa je prišlo do kakega pritiska v obliki nekakega valu iz višjih leg.
Zdaj ledenik še bolj od blizu opazujejo, merijo, vsak dan, če le vreme dopušča, je nad njim helikopter, da dela fotogrametrične posnetke. Geodeti delajo tudi te-restrične posnetke, ki jih je možno prej ovrednotiti kakor one aerične. Ledenik so leta 1955 stalno merili že zaradi vodnega gospodarstva. Nobena meritev ni dala slutiti tako kastrofo. Meritve so bile seveda površinske, res pa je, da tudi globinske sondaže prav nič ne kažejo poti k ledeniškim ugankam. Nobeden ne ve, kaj se je zgodilo na ledeniku nekaj ur ali minut pred katastrofo.
Gotovo je vprašanje, ali bi se dala katastrofa preprečiti, zdaj odveč. Po tako intenzivnem opazovanju, ni nikomur prišlo na misel, da tvega človeška življenja, če premesti barake in kantine na kritično mesto. Ce bi računali s takimi katastrofami, bi morali v Alpah pri 2000 ledenikih premestiti na varnejše mesto marsikakšno vas.
LIONEL TERRAY je bil nazadnje direktor za spuste okoli žičnice Lognan—Grands Montets pri Argentine v območju Chamonixa. Terrayeva dolžnost je bilo nadziranje smuških prog, vzdrževanje prog med 3500 do 1200 m in vodstvo vseh športnih naprav. V tej funkciji je Terraya dosegla prezgodnja smrt v steni. Lionel Terray, svetovno znani francoski alpinist, eden najuspešnejših plezalcev na svetu, se je smrtno ponesrečil v Vercorsu pri vzponu na Gerbier jeseni 1965, z njim je padel v smrt tudi Marc Marinetti. Terray je vedno posegal po skrajno težavnih ciljih v gorah. Tudi smer v Gerbieru ni bila lahka. Bil je eden prvih mož v Eigerju, bil na Annapurni, prvem osemtisočaku, ki se je vdal ljudem, bil večkrat v Andih. Napisal je knjigo »Pred vrati nebes« (Od Alp do Annapurne). Več o njem bomo še poročali, čeprav smo njegove uspehe spremljali v vseh njegovih najuspešnejših letih zadnjega poldrugega desetletja.
INDIJSKA EKSPEDICIJA NA EVEREST 1965 je 26. februarja odpotovala iz Jajnagarja in 22. marca postavila bazo na ledeniku Khumbu, tabor I 28. marca, zgornjo bazo ali tabor n v višini 6500 m 6. aprila, torej 4 dni kasneje kot AMEE 1963. Indijska ekspedicija je bila še »težja« kot ameriška (AMEE 1963). Imeli so 950 zabojev. Kaj so neki vlačili s seboj? Amerikanci, ki so navajeni živeti od konservirane hrane, so imeli samo te 400 zabojev, poleg tega pa so imeli velik znanstveno-raziskovalni program. Indijci imajo raje svežo hrano, pred seboj pa so imeli samo »fizičen« cilj — Everest. Vsekakor so poleg opreme imeli tudi prave ljudi s seboj, saj so se povzpeli na Everest tako »prepričevalno« kot doslej še nobena ekspedicija.
DR. HANS SATTEK je stalni gost naših gora in je o njih že marsikaj lepega napisal, med drugim v eni od prvih številk revije »Alpinismus« o naši transverzali. Tej je posvetil obširen in zares prisrčno napisan članek tudi v 1341 št. ÖAZ (österreichische Alpenzeitung 1965). Urednik Sepp Walcher je pripisal članku uvodne besede, v katerih se je zavzel za tako hojo po gorah, ki ji lahko človek ostane zvest vse življenje. No, take poti pa v obilni meri nudi ravno naša transverzala, ki jo opisuje po naših virih dr. H. Sattek.
ESCHER WALTER je bil častni predsednik »Prijateljev prirode« v Avstriji in njihovega mednarodnega odbora (NFI). Lani je v visoki starosti umrl, socialnodemokratska planinska internacionala pa se ga je spomnila kot velezaslužnega dobrotnika te organizacije. Leta 1934 je namreč rešil arhiv, dokumentacijo in premoženje NFI, ki je bilo last vse Evrope, pred tedaj zmaguj očimi reakcionarnimi silami in ga spravil v Švico.
MUZEJ JE MRTEV, če se od časa do časa ne reorganizira, so ponovno ugotovili v bernskem planinskem muzeju, ko so izvolili in imenovali nov ustanoviteljski svet. Nekdanji predsednik dr. Walther Rytz se je tega zavedal — in je zato pokrenil kot ravnatelj muzeja vrsto pomembnih občasnih razstav v muzeju, ki so za ustanovo pomenile pravo transfuzijo. Tudi med zadnjo vojno ni odrekel. Leta 1948 je postavil razstavo »Sto let švicarske kartografije«. Leta 1957 je dal ostavko na mesto direktorja, s svojim delom pa je usmeril metodologijo muzeja vse do danes, zajamčil pa tudi finance in popolno reorganizacijo v letu 1963 in 1964, o kateri smo že poročali in ima tematično osnovo. Muzej finansirajo mesto Bern, CC SAC, kanton Bern, manjše vsote pa vsako leto prihajajo od sekcij SAC, iz drugih mest in kantonov.
OREL je v Švici zaščiten od leta 1953 in to v vseh predelih. Leta 1964 so kontrolirali 300 znanih orlovskih gnezd in so ugotovili, da je bilo zasedenih komaj 47. Našteli so ca. 70 orlovskih parov, ki so zlegli v letu 1964 40 mladičev. Orli gnezda radi menjajo. Ne ve se, zakaj (Nekateri menijo, da zaradi sušenja). — Švicarska ornitološka revija je v letu 1965 ponovno zapisala, da je končno premagana legenda o orlu, ki krade otroke in živali, le fantasti in lovci, ki bi radi prišli do te trofeje, še čvekajo o takih rečeh.
