Tine Orel
REŠEVALNI POLET in pristanek v višini 4060 m je izvršil švicarski pilot Ty Rufer iz Berna avgusta 1964. Pristal je na ledeniku v masivu Jungfrau in rešil dva izčrpana turista. Doslej na takem in tem mestu letalo še ni pristalo.
90 ODSTOTKOV VSEH NESREČ v gorah bi lahko izostalo, če bi se ljudje ravnali po nasvetih izkušenih, pri devetdesetih odstotkih nesreč se torej krivda išče in najde pri ponesrečencu, bodisi da je bil prepogumen ali premalo izkušen. Pri nesrečah plezalcev se ugotavljajo naslednji vzroki, ki dovedejo do nesreč: Tempo plezanja se bolj ceni kot previdnost (npr. saj je samo »trojka«); v krušljivem in drnastem terenu plezalci komaj še znajo hoditi; mokra skala terja podvojeno previdnost; vedno man j je pravega čuta za orientacijo, plezalci znajo zdaj iskati samo še naslednji klin; plezalci se ne znajdejo več na normalnih poteh pri sestopu; vse premalo je vaje v pravi hoji. Ali velja to že tudi pri nas? Upajmo, da ne, čas je še, da tak razvoj preprečimo.
STOLETNICA MATTERHORNA, ki jo letos praznujemo, je tudi stoletnica, odkar v analizo gorskih nesreč posega roka pravice, odkar se v družbi govori o kazenski odgovornosti planincev, ki nesrečo prežive. V 100 letih po Whymperju je bilo le nekaj desetin nesreč sodno obravnavanih. Whymper sam je bil pri strašni nesreči po vzponu na Matterhorn osumljen, da je vrv presekal, da bi sebe rešil. Bil pa je previden in je vzel pretrgano vrv s seboj. Preiskovalni komisiji je položil razcefrani konec na mizo in s tem naredil konec obtožbam, ne pa seveda govoricam in mukam, ki so se ga po nesreči polastile. Sodna preiskava se je potem v stotinah primerov začela, vendar je bila največkrat ustavljena bodisi, ker so preživeli skrbno molčali, bodisi da je manjkalo drugih zanesljivih prič. Če ni bilo trdnih dokazov, so obtoženca zaradi pomanjkanja dokazov oprostili po stari normi rimskega prava: In dubio pro reo, če je krivda dvomljiva, se krivcu oprosti. Gotovo pa je, pravijo juristi velikih alpskih narodov, da gre število nesreč, ki jim je botrovala malomarnost in lahkomišljenost, v tisoče — v zadnjem stoletju.
*****
Kazenska odgovornost pride v poštev pri dveh skupinah okolnosti — povedano mimo strokovnega juridičnega jezika —: če pride do nesreče iz malomarnosti, nesposobnosti, neodgovornosti ipd.; če po nesreči preživeli ne nudi pomoči, tudi v primeru, če nesreče ni zakrivil. Tretja skupina, če gre za zavestni, naklepni umor v gorah, se pri tem ne obravnava, čeprav zgodovina zadnjih sto let planinstva kaže, da ni izključena. Gotovo je to kategorija zase.
V drugih alpskih deželah so stali pred sodiščem največkrat vodniki. Če na ledeniku zdrsne klient v razpoko nenavezan, je kriv vodnik, čeprav je deset drugih prišlo čez. Dolžnost vodnika je, da zavaruje manj izkušenega. Ne samo vodnika, tudi vsakogar, ki je bolj izkušen, pa vzame s seboj manj izkušenega. Obtožnica se gradi na dejstvih, ki pričajo, da odgovornejši, bolj izkušeni ni upošteval osnovnih planinskih pravil v pogledu opreme, tehničnega znanja, vremenske napovedi, preziranja objektivnih in subjektivnih nevarnosti in če odpove kdo tehnično, moralno, duševno. Pravica pikira posebno na tiste, katerih odgovornost je evidentnejša: na vodnike skupin, kolonij, razredov ipd.
Te osnove veljajo za vse alpske dežele, sodna praksa pa seveda ni povsod enaka. Pri nas npr. še nismo zabeležili sodnega pregona pri gorskih nesrečah, čeprav so interne analize odkrivale sem in tja prvo in drugo skupino okolnosti, ki terjajo vsaj preiskavo o odgovornosti.
Pri drugi skupini okolnosti se seveda naveza, ki ni v nobeni zvezi z nesrečo, je pa v bližini dogodka in nič ne ukrene za pomoč, ne obtoži, da je kriva umora, pač pa, da je odrekla pomoč. Če pa spada naveza k ponesrečencem, jo druži »skupnost v nevarnostih«. V takem primeru je član družbe pravno odgovoren, da stori vse, da ne pride do še večje nesreče. Ne pa, da jo pocedi v dolino in predvsem poskrbi zase, tovariši pa »naj se znajdejo kakorkoli«! Vendar se o tej skupini okolnosti še mnogo razpravlja in stališča juristov posameznih alpskih dežel niso še soglasna. Doslej še ni bilo pravdoreka, ki bi kaznoval te vrste obtožence, preiskav in obravnav pa je bilo precej.
Zanimivo je, da pri nas o teh stvareh naši pravniki še niso spregovorili. Naša rubrika je o tem poročala, ker smo zadnja leta to pravniško problematiko vedno zabeležili, kolikor smo je našli v revijah sosednih alpskih dežel. Največ se o tem piše v Švici, v Avstriji in Nemčiji, medtem ko v romanskih revijah tega nismo zasledili.
PLATEAU ROSA pri Cervinii je kraj smučarskih rekordov v brzini. Kakor drugi rekordi tudi ti nimajo obstanka, leto za letom so tu novi dosežki. L. 1932 je Leo Gasperl v St. Moritzu prišel na 136,342 km/h. Imel je 22 kg težke smuči, na hrbtu pa aerodinamično gumijasto vrečo. Po vojni so obtežene smuči in druge pripomočke prepovedali. L. 1952 je Zeno Colo pognal na 159,3 km/h. Konkurenca je bila huda, 37 zastopnikov 7 držav na 700 m dolgi progi v višini 3800 m, merilna daljava je znašala 100 m pri naklonini 68°. Prav tu je bila dirka tudi 18. julija 1964. Prvi je bil spet Italijan Luigi di Marco, 27-letni carinar iz Predazza, in je dosegel 174,757 km/h. S tem je podrl rekord iz Chile, kjer sta Amerikanca Vaughan in Dorworth l. 1963 dosegla 171,428 km/h. Na Plateau Rosa se je Vaughan uvrstil na tretje mesto s 173,493 km/h. Najhitrejši Nemec je bil na 29. mestu, s 153,911 km/h. Luigi Marco je izjavil, da je v kratkem času shujšal na pisti 5 kg, da pri spustu nima časa misliti, treba je le silne koncentracije, ki človeka zdela. »Vozim v Caravella — stilu, v obliki jajca, z glavo med koleni, da bi bil čim bolj aerodinamičen, od tega vse zavisi, oči uporabljam samo zato, saj bi progo lahko prevozil z zaprtimi očmi. Lani je Willi Forrer pri izteku grdo padel, ker je iz jajca prekmalu pomolil roko.« Tudi l. 1964 si je Donvorth zlomil gleženj. Rekorder je imel 2.35 m dolge smuči, 7,5 kg težke kovinske smuči Kastle. Teža smuči je zdaj omejena,preizkušajo jih vsak dan na vse načine. Luigi di Marco vidi mejo možnosti pri 180 km/h, Vaughan pri 185 km/h. Luigi vidi v taki dirki preizkus poguma, Vaughan zraven še preizkus smuči. Zanimivo je, da je bilo največ tekmovalcev iz Italije in da je bil Perillat šele 17. (164 km/h).
SEVERNA STENA EIGERJA je v l. 1964 zabeležila 52. ponovitev. Naveze so bile večji del nemške narodnosti, kar 16 plezalcev od 22. Med Nemci je tudi Daisy Voog, »prima feminile«, prva ženska v Eigerju. Zabeležimo, da je poskusila priti čez steno že 17. in 18. jul. 1964 z Italijanom iz Trbiža Piussijem in Sorgatom. Z Bittnerjem je v steni dvakrat bivakirala, na vrhu Eigerja še tretjič. 52. vzpon je naredila alžirsko-francoska naveza. Direttissimo v Eigerju so skušali v l. 1964 speljati največji asi: Amerikanec John Harlin, Rene Desmaison, Roberto Sorgato, Ignasio Piussi, Natalino in Emilio Menegus in Marcello Bonafede.
GRANDES JORASSES so še vedno v prvem planu alpinističnega dogajanja. V l. 1961 sta zato poskrbela dva asa, Italijan Walter Bonatti, izredno sposobni, sam vase zaverovani W. Bonatti in simpatični Michel Vaucher iz Ženeve, ki sta se odločila za prvenstveno v Pointe Whymper. Pod steno sta naletela na Johna Harlina, ki se je hotel poskusiti z Mrtvaškim prtom (Linceul), strmim, strašno strmim snegom v severovzhodni steni Grandes Jorasses, pravzaprav v Pointe Walkerju. Poleg Amerikanca so v kočo Leschaux prišli še Sorgato, Mazeaud in še 7 drugih alpinistov. Vreme je dobro kazalo. 6. avgusta sta vstala opolnoči, pa nista bila prva. Ob treh sta že sekala stopinje v ledenem lijaku, ki tvori vstopno tretjino stene Pointe Whymper. Ob petih, ko je sonce vzšlo, sta imela 400 m stene za seboj, skoro brez besed. Če pa sta govorila, je Italijan govoril francosko, Vaucher italijansko, torej kurtoazija nad vse. Potem sta plezala ves čas med žvižganjem odtajanih projektilov, in se jim srečno umikala — a ne dolgo. Prigrmel je kameni plaz, ostala sta sicer cela, pač pa sta šli v franže obe vrvi. Z 20-metrskima koncema nista mogla misliti na spust navzdol, odločila sta se za nadaljevanje. Na višini 500 m sta v steni našla zarjavel klin iz l. 1931. Do sem sta prišla Hans Brehm in Leo Rittler. Klin je dobro sedel, plezalcema pa ni rešil življenja. V višini 600 m sta si pripravila bivak, opremila s klini nekaj raztežajev nad njim za naslednji dan, nato sta se vrnila v bivak. Ponoči ju je zbudil še hujši kamniti plaz, zjutraj je bil ledenik pod steno na površini 200 X 300 m ves črn, grom kamenja so slišali tudi v 5 km oddaljeni koči Couverclu. Bonatti ni zatisnil očesa vso noč. Zjutraj sta začela plezati, vendar se gora še ni umirila. Padajoči kamen je ranil Bonattija, morala sta dalj časa počivali. Nato sta se do opoldne dvignila komaj za 70 m, po krušljivem terenu in v snegu, ki je začel naletavati. Zvečer kamenje ni več padalo. Napočil je drugi bivak, snežilo je vso noč. Naslednji dan jima je velika skala spet prebila vrv, ostalo je je še 15 m.Doživela sta hud snežni plaz, Vauchera je zadel kamen v ramo, nastopil je tretji bivak, za Bonattija brez spalne vreče, ki se mu je po nesreči izmuznila iz rok in padla v temo pod steno. Pritisnil je mraz — 20° C, vendar je Bonatti »dobro« zdržal. Nomen omen, ime samo pove, iz kakšnega lesa je ta mož. Bila sta v višini 4000 m. Vaucher je občudoval molčečega Walterja, njegov pogum, nenavadno samozavest. Bolela ga je ranjena glava, ranjena roka. Od časa do časa je zapel, tožil ni. Naslednji dan je steno preiskoval helikopter, pa ju ni uzrl. Bila sta pod vrhom, premagovala sta mesta VI in V. Ob 18.30 sta si stisnila roke na vrhu, evforična čez vsako mejo, brezmejno srečna — po domače. Vaucheru se zdi, da Bonattija »od nekdaj pozna«. Nastopila je megla, noč. Bonatti ni našel sestopa in nastopil je četrti bivak; naneslo je spet 30 cm snega, bilo je mraz, 1 kg brašna na vsakega sta že davno pospravila. Brez hrane sta se drugo jutro spustila v meglo, nenavezana. Bonatti je padel v razpoko, pa ni bilo hudega. Reševalna kolona ju je pri tem zgrešila, vodil jo je Bonattijev prijatelj Cosimo Zappelli. Ko so prišli skupaj, je bilo vse tako enostavno. Vaucheru le to ni bilo všeč, ker so ju v dolini preveč slavili. Prizna pa, da ima Bonatti prav s svojo izjavo: »Najina smer je zadnja velika, pa logično prvenstvena v masivu Mt. Blanca.« Whymperjev steber je visok 4186 m. Preplezala sta ga Bonatti in Vaucher od 6.-9 . avg. 1964.
MT. EVEREST je bil za najvišjo goro priznan pred dobrimi sto leti, l. 1852. Koto »XV« je izumil šef Survey of India Sir George Everest in po njem je kota dobila ime. Lokalni naziv Čomolungma velja za ves masiv. Sredi 18. st. so še mislili, da je najvišja gora v Equadorju v Južni Ameriki. L. 1802 je bil Humboldt prepričan, da je s Cimborazzom (6310 m) zavzel najvišji vršič na svetu. Leta 1818 pa je Survey of India za Dhaulagiri nameril 8200 m. No, l. 1852 je zmagal Everest z 8848 m in ga danes mnogi imenujejo tretji tečaj — tretji pol. Danes pišejo vsi priznani himalaisti, da je tretji pol definitivno osvojen. Človek je v dobrih 50 letih premagal vse tiste težave, ki so mu do l. 1953 branile stopiti v take višave. Okoli l. 1900 je bila magična meja 7000 m, čeprav so alpinisti vedeli, da so se Indijanci brez posebnih priprav gibali v tej višini pred davnimi stoletji. Pred 68 leti je švicarski vodnik Matthias Zurbriggen prišel na Aconcaguo (6959 m), l. 1905 Longstaff 7250 m na Gurla Mandhati, l. 1907 je prišel na Trisul (7120 m), prvi sedemtisočak, ki mu je človek stopil na teme. Do prve svetovne vojne je »padlo« še več sedemtisočakov. Po prvi svetovni vojni so začeli oblegati Everest. Že l. 1924 je Norton dosegel 8572 m brez kisikovih aparatov, kar do danes ni bilo ponovljeno. 26. maja 1953 je po Annapurni in Tirič Miru prišlo do velikega dogodka. Evans in Bourdillon sta prišla na Everestu do višine 8754 m, tri dni na to pa sta stala Tensing in Hillary na njegovem vrhu 8848 m. O vsem tem smo v tej rubriki pisali in spremljali od l. 1950. Zdaj se pišejo že povzetki poldrugega desetletja, zaključek pa je ta, da ima Himalaja klasično dobo odkrivanja že za seboj. Tehnični napredek po drugi svetovni vojni in izredna pomembnost planinstva v zavesti kulturnega človeštva sta omogočila, da je danes »ekspedicionizem« že nekaj običajnega. Samo v l. 1964 je bilo v predmonsunskem času v Himalaji 23 ekspedicij, v pomonsunskem času pa 8. Med temi omenimo vzhodnonemško, ki nam je v pregledu ušla. H. Schroder je namreč avgusta 1964 vodil v jugozahodni Pamir ekspedicijo na Pik Engels (6510 m) in Pik Marx (6726 m).
GOSAINTHAN — ŠIŠA PANGMA (8012 m) je šel v zgodovino himalaizma brez dramatičnih polemik, kakor je to bilo pri kitajskem Everestu. O kitajskem uspehu na Šiša Pangmi ni nobeden podvomil in zdaj bo morda tudi o Everestu celo G. O. Dyhrenfurth začel razmišljati: Kaj pa, če so le prišli tja gor! Vsaj višina 7700 m na Šiša Pangma je po fotografijah bila nesporno dosežena, Šiša Pangma ima zasneženo teme, na vseh straneh velike snežne in ledeniške poljane, preprežene z razpokami in režami. Kitajci so bili razdeljeni v tri naveze, ko so 2. maja 1964 ob 6. uri napredovali proti vrhu in ga dosegli pri mrazu —20° C. V višini 7800 m so morali prečiti zaledenelo vesino s 50° naklonine. Bili so brez kisikovih aparatov, strmina proti vrhu ni popuščala, sukala se je okoli 45°. Na vrhu so imeli komaj 5 m2 prostora, ravno prav za 10 ljudi, če priračunamo košato višinsko obleko, ki je imajo Kitajci, kakor kažejo slike, dovolj. Pri ekspediciji je sodelovalo 185 ljudi, ekipo so izbrali februarja 1984, z ekspedicijo so šli tudi glaciologi, geologi (Vang Fu-Cou), meteorologi, kartografi in višinski fiziologi. 75 udeležencev je doseglo višino 7500 m. Med desetimi, ki so prišli na vrh, so bili štirje Tibetanci (Sodnam Dorji, Mimar Traši, Dorji in Dontan), kar pomeni tudi za Tibet velik napredek. 24 Tibetancev je doseglo višino 7700 m. L. 1959 je bilo 10 Tibetancev na Mustagh Ati v Pamiru. L. 1960 je Tibetanec Konbu z dvema Kitajcema dosegel Everest s severne strani, na Šiša Pangma pa ni šel, ker mu študij sociologije v Pekingu tega ni dovoljeval. Tako kitajski vir, ki ga je navrtala nemška revija »Alpinismus«. Vodja ekspedicije Hšu Cing je star 37 let, je mojster alpinizma, bil je 1959 na Mustagh-Ati (7546 m) in namestnik vodje leta 1960 pri vzponu na Everest s severne strani. Ostali udeleženci ekspedicije so stari od 24 do 34 let.
SONAM GYALTSEN je dobil zlato medaljo od predsednika indijske vlade Lal Bahadur Šastrija za izredne zasluge v gorah. Odlikovanje je uvedla 1. 1963 Indian Mountaineering Foundation. Gyaltsen je bil l. 1958 odločilni mož na Čo-Oju in l. 1961 na Annapurni II (7937 m). Bil je dvakrat v indijski ekspediciji na Everest, l. 1961 pa je vodil dvakrat višinski trening indijskih himalaistov.
BAMBUSOVA ZAVESA, ki je bila od 1. 1949 spuščena med Kitajsko in ostalim svetom, se je po obvestilu pakistanske letalske družbe (PIA) nekoliko razmaknila. Kitajske oblasti bodo odslej izdajale vize za šest največjih mest v državi, vendar teh viz ne bodo deležni državljani ZDA. Španije in Formoze. Ne ve se še, ali bo to veljalo tudi za himalajsko področje.
SMUČARSKA HIMALAJSKA EKSPEDICIJA na Čo-Oju v l. 1964 je sicer uspeh, velik uspeh za nemški ekspedicionizem, je pa zapustila zaradi tragične smrti Georga Huberja in A. Thurmayra slab vtis. Sestav ekspedicije je bil slabo premišljen. Thurmayr iz Munchena še nikoli ni bil v nobeni navezi in zato ni prišel v poštev nad 7200 m. Tabor IV se je spremenil v bolnišnico. Stammberger, ki je odšel v bazo po reševalce, je prišel prepozno, Huber je bil mrtev, Thurmayr je umrl pri transportu. Na vrh je prišel Stammberger sam, spremljevalec Fu Dorje ga je počakal 50 m pod vrhom. Fotografije, ki jih je Stamberger posnel na vrhu, se niso ohranile, Stamberger jih ni prinesel do Munchena. Ugotovili so tudi, da ekspedicija ni imela radijskih zvez niti drugih aparatov za zvezo, ki bi reševalno ekipo hitreje priklicala kakor sel Stammberger. Huber in Thurmayr sta šesta in sedma žrtev tega »lahkega« osemtisočaka. Morda pa tudi žrtev slabe priprave, slabega vodstva in še slabšega odločanja v taboru IV, saj je šele sedmi dan po kritični situaciji prišla pomoč iz baze, ne glede na to, da je Stammberger po sestopu z vrha govoril Hubru, da bo čez dan dva tudi z njim prišel na vrh. Kako je mogel to govoriti močno prizadetima tovarišema v »coni smrti«, kjer se načenja tudi zdravje popolnoma zdravega človeka? Zakaj Stammberger ni odšel po pomoč takoj, ko je videl, da se Huber ne more držati na nogah. Stammberger se izgovarja, da sam ni nikoli občutil nobenih težav zaradi višine in je meril vse okoliščine po sebi, poleg tega pa pravi, da bi mu Huber zameril, če bi mu svetoval odhod v nižje tabore. Stammberge r se je podal na Ararat, Demavend, v Nepal in Hindukuš že z 18 leti. V Alpah ni prišel čez ture IV—V. Je neverjetno samozavesten in trdi, da mu alpskih izkušenj prav nič ne manjka . Zakaj ni vzel s seboj raket, ki bi pomoč prinesla vsaj poldrug dan poprej, zakaj ni tvegal 500 gramov teže za radio oddajnik, ki ima 40 km dometa? Na to vprašanje je odgovoril, da bo to pri naslednji ekspediciji gotovo storil. Zanimivo je pri vseh teh ugotovitvah, ki jih je objavil T. Hiebeler, še to, da trije nemški himalajci, ki so stali na 8000 m, niso člani nobenega planinskega društva: Eden med njimi, Kinshofer, ni več med živimi, tretji je Anderl Mannhard. Ali je to samo naključje?
600 km DOLGI GREBEN KARPATOV omogoča Romunom, da intenzivno gojijo planinstvo in smučarstvo in z obojim pospešujejo turizem, ki postaja tudi za to državo važna gospodarska panoga. Program in metode planinske organizacije razodevajo sovjetski vpliv. Karpati nikjer ne presegajo 2500 m, vendar imajo stene, ki so v njih romunski plezalci naredili že nekaj VI + smeri, v Piatra Crarului (Kraljevi steni), Cheile Bicazului, Turzii in Bucegi. V Bucegi so stene visoke od 200—600 m, Valea Alba pa sega 1000 m visoko. Tu je že tudi direttissima Tisura Albastra (VI + ). Romunski plezalci so potegnili v stenah na stotine smeri. Samo skupina Muntii Fagarasului se vleče 120 km daleč in nudi alpinistom nešteto možnosti. Prečenje vseh Karpatov s smučmi traja 30—40 dni, 25 noči prebijajo v šotorih, ostalo v treh, štirih kočah, ki so na razpolago. Planinci so včlanjeni v športnih klubih, v športnih skupinah tovarn ali v mestnih in krajevnih organizacijah. Imajo šolske tabore in izlete, na katere jih vodijo inštruktorji. Klasifikacija in kategorizacija se vrši po sovjetskem vzorcu. Geografija in geologija sta v učnem načrtu tečajev in treningov. Tudi v Romuniji je vsako leto alpiniada, ki omogoča in zagotavlja razvoj planinstva v vseh letnih časih. Pozimi prirejajo visokogorske relije. Vsako leto se po točkah na alpiniadi izbere prvak. Točke se štejejo po smučarskih, prvenstvenih in ponavljalnih turah.
SAREK IN KEBNEKAISE sta dve švedski področji, v katerih Švedi na svoj način goje planinstvo, pozimi s smučmi in pulko (sanmi), vedno pa z nahrbtnikom od 30—40 kg in s šotorom. Tudi stene imajo v Sarektjakko. Kaskasapakte, Kouperttjakko in Toulpagorriu.
SFK (Švedski alpski klub) seveda navaja člane, da obiskujejo Alpe, vendar so domače gore prve na vrsti. Zato je alpinizem na Švedskem mlajšega porekla, Alpe so seveda daleč, vsaka tura je pravzaprav ekspedicija, prav take velike pa so daljave tudi na Švedskem. Vendar ima tudi Stockholm plezalni vrtec »Haggstaberget«, kjer je kakih 50—60 različnih smeri, tu so tečaji, tu se trenira, tabori in pripravlja na daljše ture. Središče domačega planinstva je v Kiruni, onstran polarnega kroga, na Laponskem. Brez šotora tu ni nič, čeprav je več zavetišč in koč. Kdor hoče plezati, mora za teden dni oditi iz koče, tako oddaljene so stene. L. 1964 so v Sareku in Kebnekaise imeli — dva tečaja za bolj izurjene, poleti in pozimi. Pozimi so morali tečajniki prisiljeno bivakirati v višini 1800 m pri —20° C. Ekstremno plezanje tu ni možno, zato Švedi bolj goje »ekspedicionizem« in to ka r doma. Od Stockholma do Kirune ni nič bliže kot do Chamonixa.
VREČA ZA BIVAK je boljša kot najboljša zavarovalna polica za življenje, je dejal znani strokovnjak za gorsko reševalno službo Wastl Mariner, pomemben avstrijski alpinist. Zdaj starta AV (OAV in DA V) na akcijo »Bivaksack«, s katero hočejo doseči, da bi vsak mladinec prišel do vreče za bivak s 50% popustom. Prav tako bo AV poskrbel za podpore pri nabavi vrvi (300 šil., 50 DM), ne glede na 25 °/o, ki ga že itak omogoča skupna nabava vrvi po sekcijah.
CLAUDE BARBIER je že nekaj let vidno ime, nedvomno prvak belgijskega alpinizma. L. 1964 je v zapadnem razu Cida de Gasperi v Civetti padel, ker se mu je odtrgal oprimek. Pellegrinon ga ni mogel obdržati, ker ni stal na klinu. Vendar ni bilo hujšega, Barbier je 10 m padca prestal brez težjih prask in ran. V 6 urah sta bila kljub temu na vrhu, Pellegrinon pa je na vrhu izjavil: »Če ne bi Claude padel, bi prišla na vrh v petih urah.« Smer je ocenjena VI— in je doslej nihče ni preplezal prej kot v 15 urah.
DAISY VOOG, prva ženska na svetu, ki je preplezala severno steno Eigerja, je bila v l. 1964 »šlager« žurnalalpinizma: Po rodu Estonka, stara 32 let, visoka 163 cm, težka 48 kg. Prišla je čez steno brez posebnih težav, čeprav za seboj do l. 1964 ni imela nobenih posebno težkih tur: stolpe Sella, Vajolett, raz Delago, vse druge so lažje. L. 1964 je šele posegla po direttissimah in preplezala kup šestič v Torre Venezia, Trieste, Civetti, Marmoladi, Predigtstuhl, Gurrwand. Zapadnih Alp sploh ni poznala, v ledu ni imela izkušenj. Na Eiger je bila obsedena, za vse na svetu ne bi odstopila. Kaj žene drobno stvarco v tako surove napore, se vprašuje alpinistični moški svet! Eiger je preplezala z Wernerjem Bittnerjem.
2500 m VISOKO STENO so preplezali norveški himalajci v Tirič-Miru (7692 m) 24. do 26. julija 1964 pod vodstvom Andreja Naessa, o čemer smo na kratko že poročali. S seboj so imeli brašna za deset dni, dobro opremo za bivak, ki so jo pustili v najvišjem taboru (7500 m). Pišejo, da so posebno veseli, ker so dobesedno odnesli zdrave pete, to je, da so prišli iz stene brez ozeblin. Noge so si vsak dan masirali. Tabore so poimenovali izvirno, eden je dobil ime »Integral«, drugi »Vranjegnezdo«, »Pri diagonali«, »Diferencial«; iz opisa je razvidno precizno delovanje vodstva in skromno, a vendar neprekrito veselje, da so zmogli steno, kakršne doslej še ni nihče preplezal v Himalaji, Karakorumu, Pamiru in Hindukušu. Vodja Naess je bil tega bolj vesel kakor naveza Hoibakk in Opdal, ki se ji je to posrečilo, saj je o tem vzponu sanjaril štiri leta. Gre za južno steno vzhodnega vrha Tirič-Mira. Na zapadni vrh je stopil Naess že 1. 1950 in spada tisti vzpon skoraj v rang francoske Annapurne. Slike, ki opis ponazarjajo, so vredne velikega dejanja.
JIM BALDWIN, slavni ameriški plezalec, se je smrtno ponesrečil v Washington Column v Yosemite National Park. Njegovi največji uspehi so vzpon Cooper Route v El Capitanu in v zapadni steni Chief. 700 m visoko steno je zmagal v 6 dneh in porabil 138 svedrovcev in več sto navadnih klinov. Z ekstremnim plezanjem je začel 1. 1960.
MOMHIL SAR (7342 m) je bil v tej rubriki že omenjen. Pripada Karakorumu, skupini Hispar-Mustagh, je blizu mogočnega Trivora (7720 m). 29. junija so stali na Momhil-Saru naši sosedje Gradčani s 1. štajersko karakorumsko ekspedicijo 1964 pod vodstvom H. Schella. Iz tabora III (6500 m) so prišli na vrh in sestopili v 22 urah po najtrših naporih in več poskusih. Do 6200 m so rabili smuči, kar je — če izvzamemo Rottovo nemško ekspedicijo na Čo Oju — doslej edinstveno. Iz Gradca so odšli 1. apr. 1964, do vrha so torej rabili tri mesece, ekspedicija je stala 40 000 DM. Štajerci so na ta uspeh lahko ponosni, prestali so hude preizkušnje z vremenom, se otepali s plazovi, premagali hude mrazove in tik pod vrhom 55° strmino. Imeli so 76 nosačev, tovora 1700 kg, torej srednje težka odprava, cena zanjo ni visoka. Nosili so tudi sami po 24 kg do 4600 m in to kot kuliji ter se pri večdnevnem tovorjenju dobro aklimatizirali. Ko so spravili ves tovor z 10 nosači v bazo, so še te nosače odpustili in bili dalje tedne sami ter so sami prenašali tovore na posamezne tabore. Najsposobnejši med njimi je bil Leo Schlommer, zadnja leta najvidnejša zvezda na firmamentu avstrijskega planinstva.
ELBRUS IN KAZBEK (5633 m, 5047 m) sta vrhova na Kavkazu, ki so jih l. 1964 odprli za turiste kot dva privlačna cilja, ki na j hitreje poženeta pulz turističnega gospodarstva v SZ. Na Krimu je za turiste določeno veliko lovišče, ribičem je dovoljeno po mili volji loviti na Bajkalskem jezeru, in še marsikaj se je odprlo po besedi Nikita Hruščeva: »Vrata naše dežele so na stežaj odprta turistom, ki imajo pošteno željo, spoznati življenje našega ljudstva in ga objektivno presojati.« Čeprav Hruščev ni več prvi mož SZ, te besede še niso preklicane in bo po besedi erivanskega radia, tako upamo, s sovjetskim turizmom v 1. 1965 — »po prežnemu« (kot poprej, besedna igra — po Brežnevu).
SNAGA V GORAH, posebno na modnih vrhovih, je problem, ki mu ne posvečamo dovolj pozornosti. Ne tako na Japonskem, kjer je lani na Fudžijamo (3780 m) stopilo kake pol milijona ljudi in odvrglo ob poti, predvsem pa okoli vrha ca. milijon konzervnih škatel in steklenic. 20 000 članov japonske planinske organizacije je po sezoni izvedlo »operacijo velikega čiščenja«. Zbrali so 2 toni takih odpadkov. Na Fudžijamo je l. 633 prvi stopil Enno Šokaku.
89 MEDALJ so doslej dobile Kastlove smuči. Fabrikant Anton Kastle iz Hohenemesa v Vorarlbergu je po vojni spoznal, da je uspeh podjetja odvisen od takih priznanj na mednarodnih tekmah in je poskrbel za prvo tako medaljo l. 1950 na FIS v Aspenu. Nato je sistematično podpiral tekmovalce in si preko njih za svoje blago priboril svetovno ime. Danes so Kastle – smuči pojem. Fabrikant je lani praznoval 60-letnico, začel je kot obrtnik, kolar, na industrijsko proizvodnjo pa se je usmeril že pred 30 leti. Med vojno je bil seveda vojni liferant, vendar je podjetje po vojni obdržal in ga še bolj razvil.
ENAM je kratica za špansko ENSA, za špansko državno alpinistično šolo (Escuela Nacional de Alta Montana), ki deluje po sekcijah Vitoria, San Sebastian, Pamplona, Bilbao. Tečaji trajajo 10—14 dni, 7 dni prebijejo tečajniki na turah, 18 tečajnikov dela pod vodstvom 8 učiteljev in enega vodje.
NAJMOČNEJŠI MOZ AMERIKE — ne, ne gre za boksarja, ampak za 48 let starega vojnega ministra po imenu Robert Stange McNamara, je bil 23. avg. 1964 v območju Matterhorna z ženo, s sinom, osebnim zaščitnikom, osebnim zdravnikom, z osmimi švicarskimi vodniki, pridružil pa se je še T. Hiebeler in poskrbel za primerno publiciteto tega dogodka. McNamara mu je izjavil, da je gore spoznal razmeroma pozno, da redno hodi v hribe tudi v Ameriki, da je na Matterhornu že bil leta 1956, da ga veseli vse, kar je v zvezi s planinstvom in da mu zaradi umika spred Matterhorna pred slabim vremenom in drugimi nevarnostmi zato ni nič hudo.
ŽENSKE V GORAH je tema, ki bi jo morali v posebni številki obdelati tudi mi, saj smo po vojni v kroniki nekaterih AO zabeležili težke vzpone naših žena-alpinistk, medtem ko ni nikdo poskrbel za primerno literarno, publicistično dokumentacijo naših ženskih navez. Odkar je Hiebeler izdal posebno številko, ki na j bi opozorila na vidne alpinistke po vsem svetu, je za to nekoliko več zanimanja, vendar »dejstva še nadalje spe«, stisnjena v herbarijih arhivov, kolikor jih AO hranijo. »Ženski« alpinizem ima pri nas lepo izročilo in mu je treba izkazovati dolžno čast tudi s tem, da primerno publiciramo dosežke mlajših, sodobnih ženskih navez. Poljaki so npr. poskrbeli za popularizacijo Helene Hajdukiewicz, žene dr. Hajdukiewicza, znanega moža z Dhaulagirija in z drugih razglašenih vrhov. Hajdukiewiczeva ima za seboj mnoge vzpone v Tatri, Gervasuttijev kuloar v Mt. Blanc du Tacul (50° naklonine), 2. vzpon preko severne stene Fiescherhorna, Pik Ščurovsky, Blbrus, Welzenbachovo smer v Breithornu, 3. vzpon v severni steni Grosshorna itd. Nimamo alpinistke s takim »diapazonom«, sposobnost njihova pa gotovo ni manjša, register tur pa tudi ne tak, da bi nas moglo biti sram. Pik Ščurovsky, Elbrus, Welzenbachovo smer v Breithornu, 3. vzpon v severni steni Grosshorna itd. Nimamo alpinistke s takim »diapazonom«, sposobnost njihova pa gotovo ni manjša, register tur pa tudi ne tak, da bi nas moglo biti sram.
SILVRETTA — CESTA, privatna cesta Vorarlberge v Ilhverke AG je že trdno v programu motoriziranih dopustnikov. Julija 1964 so našteli na njej 4000 avtomobilov več kot lani v tem času, vsega skupaj 26 000 avtomobilov z 88 000 potniki.
LETALIŠČA V GORAH se že zaznamujejo v sodobnih turističnih vodnikih in zemljevidih. Verjeli ali ne, Val d’Isere v Franciji ima v svojem okolišu v višini nad 3000 m 17 letališč, pist in pristajališč za helikopterje, zaznamovanih na prvovrstni karti 1 :20 000. In to v radiju 20 km okoli tega znanega francoskega letovišča in zimovišča! Ali bo treba iti tu na nočne ture, če si bo človek zaželel, da se za nekaj ur reši hrušča in trušča, ki ga ima v dolini preveč?
