Tine Orel
DIETER MARCHART, edinstveni samohodec zadnjih časov, je sredi l. 1962 zapisal kratko notico o severni steni Matterhorna. Zimski vzpon preko te stene mu je silno imponiral, dalje moderna tehnika in alpinistična oprema, ki omogočata take vzpone. Nejevoljen pa je bil zaradi časnikarskih izpadov ob uspehu v Matterhornu, ki so iz »boja za Matterhorn naredili neokusen cirkus, priredili pa da so ga gospodje alpinisti«. Z zadovoljstvom ugotavlja, da je zimski Matterhorn »padel« v roke takim, ki nimajo moderne opreme, superspecialnih čevljev itd., in so s tem dokazali, da gorniško doživetje »ni naprodaj v športnem magazinu.« Marchart se je lani smrtno ponesrečil v Eigerju.
FRENEY je steber v jugovzhodni strani Montblanca, znan žal po težki zimski katastrofi. Rene Desmaison je pred leti napisal zanimiv članek o prvem vzponu preko enega od razov tega stebra. Sešle so se francosko-italijanska naveza (Julien, Piussi, Yves-Villard, Desmaison), angleška (Bonington, Clough, Whillans) in Poljak Duglosz, v bližini pa sta bila še dva Amerikanca. Francozi so imeli na glavi Schusterjeve čelade, ki jim jih je poslal. Hiebeler (nadnacionalnost sem in tja le zmaguje nad »domovino«!), Francozi in Italijani so došli Angleže in Duglosza šele drugi dan plezanja. Nastopilo je vprašanje konkurence, posebno Piussiju je bilo mnogo na tem, da gredo vzporedno z Angleži in jih prehite. S pomočjo Duglosza pa so se sporazumeli, da bodo delali sporazumno. Naslednjo noč so Angleži bivakirali 40 m nad Francozi, Duglosz in Clough sta angleški bivak dosegla z metodo, ki ji Desmaison ni pritrjeval. Morala sta se od zgoraj nevarovana »prepi-usikati« (hinauf-prusiken) centimeter za centimetrom. Naslednji dan so iz nove smeri izstopili vsi skoraj hkrati. Za časnikarja je nastalo vprašanje, ali gre prvenstvena Angležem ali tudi Francozom. Desmaison odgovarja, da velja tako vprašanje le za ljudi iz »nižine«. Ni mu bilo sicer prav, ko je nek žurnalist. iz helikopterja na vrhu Mt. Blanca Angležem ponudil šampanjec, na Francoze pa ni počakal. Vse to se je zgodilo po nesreči, ki je v Freneyu zadela Guillauma, Kohlmanna, Oggionija in Vieillea.
RUDOLF FRITSCH je plezalsko ime, znano predvsem plezalcem, ki so v desetletju pred zadnjo vojno plezali v stenah okoli Okrešlja. Piipadal je dunajski plezalski družbi po prvi vojni, bil stalni gost v Gesause, Dachsteinu, Kamniških Alpah, Karavankah in Lienških Dolomitih. Med njegovimi soplezalci, katerih imena so zapisana tudi v naših stenah, omenimo Lindenbacha, Peterko in Zimmermanna. Fritsch je lani na Dunaju umrl. Delal je v kartografskem inštitutu, zadnja leta težko bolan. Z njim je odšel tudi kos alpinistične zgodovine našega Okrešlja.
VULKAN TRISTAN DA CUNHA, ki je dobil ime po portugalskem admiralu (l. 1506), je lani spet izbruhnil, čeprav so ga šteli med ugasle. Prebivalstvo je zbežalo z otoka, kjer se dviguje ta potuhnjeni velikan v višino 2060 m nad morjem med Južno Afriko in Južno Ameriko. Vrh vulkana je v večnem snegu. Zdaj se je razklal in ima nov vrh.
VZHODNO GRAPO v Storžiču so februarja plezali ing. Pavle Šegula, Rado Jeranko, Jože Žvokelj in Franci Ekar.
KOVINSKE SMUČI ameriškega tipa »Head« se baje imenitno obnesejo. Lažje je z njimi krmariti kakor z lesenimi, drse brez težave, brez posebnega naprezanja, obnesejo se prav posebno v globokem snegu, zato so priporočljive za starejše smučarje. So tudi odpornejše, do zloma skoraj ne pride. So pa seveda težje kot lesene, imajo težjo montažo vezi, drsna ploskev se hitro obrabi in rani. So tudi dvakrat dražje od lesenih. Vse kaže, da imajo bodočnost.
MACHU — PICCHU je porušeno mesto plemena Inka pod vrhom Huayna Picchu. Ležalo je v višini 3300 m in ga je pred 50 leti odkril nek ameriški arheolog, pravzaprav ga je iztrgal pragozdu, ki je mesto čez in čez prerasel. Sodijo, da je bilo mesto poslednje zavetje Inkov in da so se tu po svojem po-razu še držali 40 let. Mesto je danes dosegljivo z avtobusom iz Cuzca v enem dnevu, športnikom pa so seveda na razpolago tudi manj udobni pristopi. Turistom je na razpolago tudi hotel »Machu — Picchu«. V razvalinah je še razvidno svetišče, žrtvenik, palača Inkov, ostal je monolit »sončni kamen«, ob katerem so sončnemu bogu na čast trgala mlada dekleta svoja srca iz telesa. Se je viden vodovod, na njem in na drugih ruševinah silna arhitektura, ob kateri se danes vprašujemo, kako je to staro kulturno ljudstvo vse to zmoglo.
HELLBRUNN pri Salzburgu postaja vse bolj znan zaradi svojega živalskega vrta, v katerem goje gorske živali, da bi z njimi približevali prirodni svet modernemu stehniziranemu in zmaterializiranemu človeku. Hellbrunn je bil nekoč letni dvorec mogočnega salzburškega nadškofa in mu ga je zgradil arhitekt Solari v 17. st. ter ga opremil z umetnimi vodometi in parki. Kraj je bil že pred stoletji nekako gojitveno lovišče za gamse, kozoroge in jelene. Iniciator za moderni živalski vrt pa je graditelj glocknerske ceste ing. Wallack. On in drugi univerzitetni in muzejski strokovnjaki so se 1. 1960 odločili za zoo iz turističnih in znanstvenih razlogov, vendar ne za menažerijo. To se jim je imenitno posrečilo in danes ima zoo izredno velik prirodni prirastek. Zamisel ni ista kot pri alpskem zou v Innsbrucku. Hellbrunn se omejuje na Alpe. Tu pa bo obiskovalec videl tudi muflona iz Sardinije, medveda z balkanskega področja (na Salzburškem so zadnjega medveda ustrelili l. 1835, na severnem Tirolskem še l. 1898), grivasto ovco iz severne Afrike, karakulsko ovco iz zahodne Azije, liferantko perzijskih kožuhov, angor-sko kozo, lamo iz Andov, domačo žival južnoameriških praljudstev. Tu so tudi gorski lev puma iz Južne Amerike, jak iz Srednje Azije, divji veper, ris, grizli iz Severne Amerike.
OB 100-LETNICI ÖAV so v glasilu »Der Bergsteiger« (september 1962) zapisali svoja posvetila najvišji avstrijski oblastniki, med njimi sam kancler dr. Alfonz Gorbach, prosvetni minister dr. Drimmel, minister za trgovino in industrijo, minister za finance, za kmetijstvo, tudi minister za obrambo, za njim pa sta čestitala ÖAV predsednika DAV Bombard in Düting. Vsi poudarjajo pomen alpinizma in planinstva za mladino in za avstrijsko turistično gospodarstvo. Prosvetni minister je omenil predvsem vzgojno vrednost planinstva in znanstvene dosežke avstrijskih kartografov od Alp do Himalaje, drugi spet internacionalizem, tretji spet zaščito narave, obrambni minister pa zaščito miru v gorah, reševalno službo in usluge, ki so jih avstrijski alpinisti nudili vojski posebno v prvi svetovni vojni. Avstrijska vojska ima polovico moštva alpinskega in tako je sodelovanje med ÖAV in armado nepretrgano in tvorno. Zastopnika DAV imenujeta ÖAV bratsko organizacijo, ki jo je komaj možno ločiti že zaradi skupnih nazorov. Nič ni bilo bolj naravnega kot zlitje DAV in ÖAV, v Du ÖAV. Svoje poslanice sta poslala tudi dr. Hans Kinzl, prvi predsednik ÖAV, in Franz Jonas, dunajski župan. V sestavku, ki ga je o stoletnici ÖAV napisal urednik »Bergsteigerja« dr. Hans Hanke, je sicer med peterimi člani ustavnega komiteja omenjen tudi prof. Klun, toda popačen prof. dr. »Klum« (upajmo, da ne nalašč!), nekaj vrstic nato naletimo na profesorja Kluna. Dobrih 10 let po ustanovitvi je prišlo do združenja DAV in ÖAV v Du ÖAV, kratica, ki jo še danes srečujemo po naših markiranih potih. Črke so obledele, pričajo pa o začetkih ola-ninstva pri nas.
FREYTAG — BERNDT je pojem, ki ga pozna tudi pri nas slehern planinec, ki potuje po gorah z odprtimi očmi. Kartografski institut Freytag — Berndt na Dunaju je danes v alpski kartografiji neglede na avstrijske meje vodilen činitelj. Posebno znan je zaradi velike naklade in hitrih korektur. Freytag je to omogočil s svojim ozkim sodelovanjem z ÖAV, čigar član je sam bil. Izdelava kart je prvovrstna, karte so plastične in pregledne, nobena nova izdaja ne izide brez korektur, vsaka prinaša s seboj sleherno modernizacijo kartografije. Danes se glasi naslov tega 80 let starega zavoda »Freytag — Berndt und Artaria.«
NAJVEČ PRENOČIŠČ v Avstriji ima ÖAV s svojimi 265 kočami. Za obnovo teh so od 1. 1948 do 1958 izdali 37,5 milij. šilingov. Dolžina planinskih potov, za katere skrbi ÖAV, znaša 40 000 km. V drugem stoletju, tako pravijo, ne bo treba več graditi koč, le stare bo treba vzdrževati in obnavljati. Treba jih bo tudi drugače kategorizirati, posebno tiste, do katerih danes vodijo moderna prometna sredstva. Kot bodoče naloge omenjajo kartografijo tujih gorstev, zaščito prirodne prvobitnosti in pospeševanja kvalitetne planinske literature in seveda še marsikaj.
SIMONY ni znan samo kot ustanovni član ÖAV, ampak še bolj kot raziskovalec Dachsteina, na čigar vrh je stopil l. 1892. Pisatelj Adalbert Stifter ga je ovekovečil v romanu »Der Nachsommer« in objavil njegove pero-risbe in geološke ugotovitve. Simonyja je poleg drugih pojavov v gorah zanimalo za-krasevanje. L. 1895 je izdal svoje glavno delo »Dachsteinsko pogorje«, v katerem je zbral vse svoje znanje kot geograf in geolog, hidrograf in hidrobiolog, kot botanik in seveda kot risar in fotograf.
O DUHOVNIH IN SOCIOLOŠKIH TEMELJIH alpinizma je v Bad Bollu na alpinistični konferenci govoril znani dunajski filozof Kari Greitbauer. Izhaja iz domneve, da se alpinisti v sodobni družbi na zapadu čutijo izrinjeni iz »dobro temperirane družbe«. Greitbauer se ob tem dojmu najprej vprašuje, kaj je taka družba in ali sploh obstoji. Njegov odgovor se glasi, da je ni, pač da je taka družba le model, kateremu se posameznik z večjo ali manjšo srečo prilagaja. Alpinisti torej niso outsiderji, pač pa lahko diskutiramo o njihovi prilagoditvi na model »dobro temperirane družbe«. V zvezi s tem Greitbauer razpravlja o alpinizmu kot reakciji na industrializacijo in koncentracijo prebivalstva po mestih. Ta reakcija se je najprej razvila na Angleškem, kjer je po mnenju dr. E. Mehla dobila značaj pravega ljudskega gibanja. Človek se v dobi tehnike ni dobro počutil, se odtujil naravi, zato pa začel s planinstvom, da bi se naravi spet približal. Greitbauer pa ne soglaša s tem Mehlovim mnenjem, ker dvomi o tem, da bi tako počutje zares obstajalo kot splošna reakcija na nove razmere v modernem času. Morda se to nepočutje izraža v estetskih strujah za primitivizmom, morda je tudi delna sestavina planinstva, vendar ni mogoče pristati na to, da bi bilo planinstvo izraz neke krize modernega časa, nekake take stiske, kakršno je človek občutil, ko je iz nomadstva prehajal k stalni naseljenosti, k poljedelstvu. Premalo smo se še privadili na tehnične pridobitve, da bi lahko že govorili o obrambi proti njim. Planinstvo ni sila proti toku industrializacije, ampak nje spremni tok, ki vštric z njo narašča. Ekspanzivni človeški duh, ki je v 200 letih s tehniko ukrotil čas in prostor, je tudi terjal, da človek najde istočasno pot k naravi. Planinstvo torej ni beg v naravo kot posledica nepočutja v tehničnem veku, marveč paralelno in stanovitno istočasno prodiranje v gorski svet. Doba pionirstva v gorah je za nami, s tem pa ni rečeno, da je vse to, kar je zdaj, epigonstvo (Maduschka); to bi bil anahronizem. Prej je treba pritrditi Ortegi y Gasset, da so zdaj nove situacije, nove dimenzije. Današnje generacije pa nanje odgovarjajo. Planinstvo je danes že dovršen kulturni pojav v smislu eksistencialne projekcije. To pomeni, da ni več važno vprašanje, ali je planinstvo šport ali ni in ali naj bi bil šport ali pa je to oblika življenja. Smiselno je le subjektivno vprašanje t. j. »kar kdo v hribe nosi, to tam najde«, in je to povedal že O. E. Meyer: »Gorski svet je zrcalo, ki vsakomur kaže njegovo uboštvo ali bogastvo. Kar prinašaš v hribe, ti hribi zvesto vračajo. Kar si v življenju izgubil, ti ne more vrniti najsvetlejši vrh.« Eksistencialne projekcije v gorah le odsevajo in kažejo imaginarnost življenja v gorah, herojstva v gorah, čiste afirmacije v gorah. Ce kdo pravi: »Moje življenje je v gorah«, pomeni to, da vsakdanje življenje, ki ga mora živeti, da se preživlja, ni pravo življenje. Taka naziranja so nastala zaradi moderne parcialnosti dela, ki je delo diskreditiralo, človek je do njega izgubil pravi odnos, odgovornost, interes. Tako je mogoče, da je eksistencialno delovanje rodilo eksistencialne projekcije na druga polja, tako v alpinizem, s katerim je povezan mit o tveganju, mit o pravi dejavnosti, možnost, da se človek zave svoje eksistence kot nekaj pozitivnega, celotnostnega. Brez tega mita bi postalo planinstvo in alpinizem ekstremnega stila brez smisla. Zato se glasi odgovor alpinistov: Alpinizem je šport, ima poteze športa, pa je več kot šport.
Eksistencialne projekcije pa niso samo ekstravertirane, ampak tudi intravertirane, kar pomeni, da gornik ne živi samo navzven, da se v gorah »uresničuje«, marveč živi v neki resničnosti, ki ima mitično funkcijo, narava, gora in gorniška osebnost se stapljajo v kozmično enoto, kot je dejal E. O. Meyer. S tem pa gornik ne postane outsider, kajti današnji človek bogato oblikuje mite. Celo čtivo ima mitološko funkcijo, saj ne nadomešča samo pripovedovanja mitov v arhaični družbi, ampak omogoča modernemu človeku, da stopi iz časa, torej prav isto, kar so nekoč omogočali miti.
To »stopanje iz časa« pa ni beg iz časa, ampak le možnost cezure, premora, pavze, ki se je človek oklene. Ko stopi iz časa, se sprosti, se reši napetosti. To sprostitev prinaša tudi planinstvo, torej ne more imeti absolutnega smisla v sebi, pač pa omogoča, da človek živi prvobitno vsaj v simbolih, simbolično. To simbolično prvobitno življenje pa je pravzaprav esenca, bistvo planinstva. Gorniško življenje je arhaično življenje, arhaičnost je gorniku tabu. Zato ga ne moremo primerjati taborjenju, ki je le parafenomen tehnične dobe, medtem ko je gorništvo njena kompenzacija. Zato je gorniška etika takale: Dobro je, kar je prvobitno, slabo je, kar je proti prvobitnosti. Žičnice, vzpenjače, helikopterji? Vse zanič? Ne, kajti planinstvo se spreminja s časom, 3 splošno tehnično atmosfero, iz »časa stopiš« lahko na tej ali oni višini. Toda žičnice na najvišje vrhove pomenijo desakralizacijo gora, gore postanejo konsumno sredstvo za vsakogar. Pravi gornik se bo držal ob strani, da bo ohranil svojo osebnost, kajti tehnizacija gora pomeni opredmeteno strukturo tehnizirane družbe. S tega sociološkega vidika je gorništvo delni umik osebnosti v rezervate človekovega bivanja, v domovino »notranjega človeka«, t. j. pravo domovino pravega človeka. — Če pri tej filozofiji, ki v bistvu ne prinaša bistveno novih spoznanj, ni nič drugega zanimivo, je vsaj to, da je planinstvo tam zunaj tolikšen kulturen pojav, da mora zanj najti ustrezen moderen odgovor tudi filozofija, to je, v misel zajet čas.
LEO MADUSCHKA je za nemško alpinistično miselnost veliko pomenil in ga zato tudi omenja filozof Greitbauer. Maduschkina misel, ki ji Greitbauer oporeka, se glasi: »Problematika gorništva je v tem, da v današnjem času (bila so to leta okoli 1930), ko se vse presoja s stališča smotrnosti, predstavlja iracionalno življenjsko obliko, je brez smotra, čeprav ne brez smisla, z bistvom romantike pa tudi nima nič skupnega. V vseh gorniških srcih živi hrepenenje in slast po potovanju, značilna za nemško dušo; če gornik išče svojo srečo v navpičnih stenah, v razoranih grebenih in na stolpih divjih razov, je to samo izraz hrepenenja in ljubezni do dogodivščin, do bojevitega preizkusa, kakor pri Siegfriedu in Parcivalu«. — Maduschka je bil tiste čase precejšen ideološki idol tudi za ožji plezalski krog pri nas. Če natanko premislimo, je v tem nasilnem vrivanju literarnih in nacionalnih simbolov v gorniški svet vsaj nerodno, če ne brez smisla. Pričuje pa o tem, da človek nima miru, če kakršnemukoli svojemu početju ne najde tudi miselnega izvora in ga idejno legitimira. Zato je Maduschkino modrovanje o alpinizmu kot kulturnem pojavu vredno zabeležiti še danes. Za Maduschko osebno je alpinizem pomenil življenjsko obliko, tudi za svoje pesmi je iskal tematiko v gorah ali jo vsaj »lociral« v gore. Njegove impresionistične in meditativne pesmi so odraz njegovega romantičnega hrepenenja po samotnem gorskem svetu, gore so mu bile ne samo oblika, postale so mu vsebina življenja. Gore so mu bile, kakor E. O. Meyerju, pojoči kamen, arhitektura.
DUHOVNA IN ETIČNA PROBLEMATIKA se, zanimivo, bolj kot kjerkoli drugod raziskuje v nemških alpinističnih krogih. Na skupščini DAV v Bad Bollu l. 1962 je o tej problematiki spregovoril Ulrich Mann. Alpinizem mu je bistven pojav moderne dobe nastal iz »sekundarnega sistema« (pri tem misli na civilizacijo), ki da zdaj prihaja že v »terciarni sistem«. Slednjega označuje kot totalitarizem, čigar duh ne vpraša več, kaj naj človek še ustvari, ampak se samo še vprašuje, kaj bo še naredil. Mann se tu obrača zoper napredek buržoazne dobe, ki da je spričo svojih odnosov do etike in humanizma postala shizofrena, čeprav se tega ne zaveda. Če bi se zavedal, bi na svetu ne zrasla atomska goba. Alpinizem je v tej dobi doživel svoj razvoj, v bistvu enak: Začelo se je s spoznavanjem prirode, nadaljevalo z »zmago« nad njo, trenutno pa predstavlja zmago nad strahom pred smrtjo (tu navaja modnega filozofa Heideggerja), iskanje mejne situacije, grozi pa mu tudi neka — shicofrenija: kaj bo, če bodo tehnični pripomočki tako izpopolnjeni, da tveganja ne bo več? Torej »terciarni sistem« vdira tudi v alpinizem: Človek zmore vse ali vsaj hoče, da bi zmogel vse. Če človek ne bo imel nobenega spoštovanja več pred goro, mu gora ne bo mogla ničesar več dati. Mann pripominja, da sicer nima nič proti takim »uspehom« v stenah, da pa je škoda, če bi gora današnjemu človeku ne dala več tistega, kar mu je dajala doslej. — Tudi ta Mannov terciarni sistem z njegovo shicofrenijo je zanimivo razmišljanje, značilno za duhovni portret današnje Evrope. O mejni situaciji med življenjem in smrtjo se je močno razpisal tudi Dieter Kohse in se pri tem oprl na Maduschkine motive gorništva: voljo po moči in po uspehu, slast nad premagovanjem samega sebe, slast po tveganju, po doživetju smrtne nevarnosti, ki najgloblje prodre v človekovo duševnost. Kohse je oživel razpravljanja o »samomorilnem početju« in ga ocenil po Hesseju takole: »Intenzivno lahko živiš samo na rovaš svojega jaza«. Misli, ki jih slovenska planinska literatura deloma pozna.
NEKAJ PRAVIL ZA PLANINCE je dobro večkrat ponoviti. Nekatera od teh so »zlata«. Evo jih: Pred odhodom na turo povej, kam greš, in se napovedane ture drži. Vpisuj se v vpisne knjige! Nauči se na pamet, kako je treba ravnati v stiski, v nesreči! Vedno jemlji s seboj zemljevid, kompas, uro, signalno piščalko, svinčnik, svetilko, vžigalice, prvi zavoj in rezervno obleko! Ne zapusti tovariša v nesreči. Če greš po pomoč, pusti pri njem listek z obvestilom, kaj si ukrenil, če ga med tvojo odsotnostjo najdejo drugi! Če vodiš skupino, si odgovoren za vse. Imenuj tedaj namestnika, najsposobnejšega od vseh v skupini! Če slutiš nevarnost, obrni! To je težje, kakor pa nečimrno riniti naprej! Ne tiraj lahkomiselno tovariša v nevarnost! Preizkusi opremo, preglej vso, preden greš! Bodi v stanovitnem treningu, da boš zdržal, če pride do hujše preizkušnje! Imej pri sebi vedno legitimacijo in zapiske, odkod si prišel in kam greš.
