Tine Orel
MONT MAUDIT, francoske Frdamane police, ima vrh s čudnim, antičnim imenom Androsace. Po stebru tega vrha sta lansko jesen, o čemer smo že poročali, speljala prvenstveno smer G. Bertone in C. Zappelli. Zdaj še nekaj podrobnosti: Stena je visoka 800 m, V. in VI. posebno v prvih 250 m, nato težka mešana plezarija, krušljivost in nesoliden led. Plezalca sta zabila 120 klinov in 15 zagozd, bivakirala enkrat.
MONT BLANC DU TACUL je spomladi 1965 dobil še eno prvenstveno. Naredila sta jo D. Mollaret iz Morzinea in Janick Seigneur iz Megèva, oba vodniška aspiranta iz alpinske vojaške šole. Konec marca sta v snegu in ledu preplezala ENE greben in ga krstila za »La quille« (kegelj). Plezala sta sedem ur in
nato bivakirala, da sta naslednji dan zmogla 150 m granita desno od Gervasuttijevega ozebnika. Ta izstop v višini 4200 je bil krušljiv in plezalca se imata zahvaliti ledu, ki je zlepil grušč, da sta prišla srečno čez ne preveč težko steno.
OTOK JUŽNA GEORGIJA leži na 55° južne širine. L. 1921/1922 ga je prvi prečil Shackleton. L. 1964 je bil na tem antarktičnem otoku angleška vojska pod vodstvom kapitana korvete Burleya. Mornarji so se povzpeli na Alarduce Range, znanstveniki pa so otok kartografirali in opravili geološka in biološka raziskovanja. Ekspedicija je trajala štiri mesece.
MEDNARODNE NAVEZE v najtežjih stenah so vedno bolj pogost pojav, dogovorjene ali po naključju. Leo Schlömmer, eden najvidnejših nemških plezalcev v zadnjih letih, poroča, da je Bonattijev steber v Petit Dru preplezal s francosko navezo Gicquel Maurice-Lucien Berardini z enim bivakom. Pri sestopu iz koče Charpoua, ki jo naša javnost pozna iz velike dogodivščine Tineta Miheliča in Grudna, je zelo trpel Berardini. Tega francoskega plezalca se naši bralci spomnijo kot člana znamenite francoske naveze, ki je pred desetletjem v strašnih razmerah preplezala južno steno Aconcague. Berardiniju so po tistem vzponu morali amputirati vse prste na nogah. Isti Schlömmer je zapadno steno Druja preplezal s francosko navezo André Contamine – Robert Paragot in norveško Ralf Höibak – Anders Opdal. Trije Nemci in oba Norvežana so bivakirali na Rognonu, medtem ko sta Francoza priletela s helikopterjem »Lastovko« II iz Chamonixa. Kot možema z Mustag-Tower, Jannuja in Aconcague so jima Nemci in Norvežani odstopili prednost. Isti helikopter jih je opazoval iz bližine 20 m, ko so plezali streho »osamljenega bloka«. Bivakirali so v vznožju 90 metrske zajede. Vignesova poč, poč lesenih zagozd (40 m) in »poč prvega krajca« jim niso delala težav. Francoza sta plezala počasi, »za užitek, ne za rekord«. Ker so plezali v treh navezah, so bili večkrat v zagati pri »zapahu iz streh« nad 1000-metrskim prepadom. Bivakirali so pod vrhom severne stene, naslednji dan pa so prečili Grand Dru in se po vrveh spustili na ledenik, odkoder ni več daleč do koče Charpoua. Schlömmerjeva ocena: Obe smeri spadata med najpomembnejše vzpone v Alpah. Bonattijev sleber je težji kot zapadna stena, ta pa težja od vzhodne stene Grand Capucina.
FRANKENJURA je plezalski vrtec, o katerem se manj piše kot o pariškem ali dunajskem. V njem se urijo plezalci severne Bavarske. Sredi gozdov štrli v višino kakih 500 skalnih tvorb iz najboljšega jurskega apnenca, ki jih imenujejo plezalci »Die Fränkische«. V teh belih, sivih, rumenih, rdečih, rjavih in črnih pečinah je kakih 1800 smeri, visokih od 15 do 70 m. Struktura pečine je taka, da je vsaj dve tretjine V, VI in VI + stopnje. Pokrajina je tudi za izbirčne turiste mikavna in dobro prirejena in oskrbljena s postojankami DAV, NF, GRS in turističnih organizacij. Plezalci se drže častnega pravila, da zabijajo samo v skrajnem primeru. Že deset let velja nenapisan zakon, da prvi plezalec izbije vse, kar mu ni potrebno za vzpon ali za varovanje. Izjema so klini za stojišče in zgolj varovalni klini. Ti so v modnih smereh že za cementirani. Omejitev pri tehničnih sredstvih pa ni. Uporabljajo, če je treba, meter dolge kline — meče do 1 cm dolge in 1 mm debele pločevinaste klinčke, lesene zagozde s premerom 20 cm pa tudi »zobotrebce«. Da se svedrovcev ne manjka, je jasno. Smeri so tako težke, da je treba jemati s seboj kladivo in ves asortiment umetelnih sredstev. Pišejo, da se povprečno na leto tu en plezalec gotovo ubije. Že v 18. st. je tu plezal župnik Esper, prvi alpinistični vzpon pa je zabeležen l. 1880. L. 1914 so vpisali prvo šestico, po l. 1920 pa jih je nastala cela vrsta, med njimi v spomin Purtschellerju, Zsigmondyju, Merklu in T. Kurzu. Izšla sta dva plezalska vodnika, prvi s 400, drugi z 900 opisanimi smermi (1930, 1955). Po l. 1955 so nastopili »poslednji problemi«, poletni in zimski. Med drugim so nastali zdaj vzponi v spomin Hermannu Buhlu, »blazna zajeda«, smer Jeana Couzyja in vrsta drugih, vsaka s svojim značilnim imenom, ki vsako posebej kaže psihično klimo, v kateri je smer nastajala. »Najposlednejši« primeri so prišli na vrsto v letih 1960—1965. Izšel je plezalski vodnik, ki opisuje nič manj kot 1835 smeri, z 12 skicami in 2 fotografijama, 264 strani, stane pa kar 10,8 DM. Živ-žav v plezalskem vrtcu je vselej uvod k velikim dejanjem. V plezalskem vrtcu je vaja, pa tudi preizkušnja poguma, drznosti, ki je mati uspeha, kakor je dejal angleški državnik Disraeli.
AIGUILLE DES GRANDS CHARMOZ, kratko imenovana Grands Charmoz ali samo Charmoz je znana po svoji 1000 m visoki severni steni, granitni in ledeni. L. 1931 sta jo preplezala W. Welzenbach in W. Merkl. Po 34 letih spada ta vzpon še vedno med ugledne ture v Mt. Blancu, cilj najboljših alpskih navez.
KOČA GAMBA na južni strani Mt. Blanca je bila na straneh našega lista že nekajkrat omenjena. Zdaj je ni več. Na istem mestu so postavili novo, moderno, komfortno (60 postelj, telefon) imenuje pa se Monzinova koča po Guidu Monzinu, mecenu sodobnega italijanskega ekspedicionizma. Odprli so jo julija 1965 in pomeni izhodišče za Innominato, Peuterey, Aiguille Noire (severni raz, zapadno steno in južni greben), Aiguille du Brouillard in Aiguille Croux. Tudi stara koča Hornli bo dobila dvojčka.
AIGUILLE DIBONA ima v južni steni smer Fourastier – Madier z Berthetovo varianto, za binkošti 1965 pa sta Ženevčana Diethelm in Durouvenoz preplezala novo smer deloma VI. stopnje. Začenja se levo od koče Soreiller in križa Fcurestierova smer. Plezalca sta ji dala ime »voie du XXme«, to je smer za 20. rojstni dan. Oba plezalca sta rojena isti dan in sta smer preplezala »za vezivko« (ljudsko darilo za god ali rojstni dan).
PRVA ŽENSKA NAVEZA V MATTERHORNU, v severni steni, ki je bila doslej zabeležena v inozemski literaturi, je bila slovenska iz l. 1963, ko sta plezala Nadja Fajdiga in Ante Mahkota in izstopila na ramo v grebenu Hcrnli, ne prisiljena, ampak zato da sta šla drugim na pomoč. Letos so to »prima feminile« izpodbijali med drugim tudi na reprezentančnem zborovanju ob »Letu Alp« v Chamonixu, češ da Fajdigova z Mahkoto ni stene preplezala in da gre žensko prvenstvo v Schmidovi smeri Vaucherovi ženi Yvette Attinger, o kateri smo tudi že poročali. Attingerjeva je smer preplezala julija 1965 z možem in Kronigom. Dr. Miha Potočnik je v Chamonixu prikazoval okoliščine, zaradi katerih je slovenska naveza izstopila že onstran poglavitnih težav, vendar vse kaže, da bo popoln alpinistični akt zmagal nad torzom, ki je nastal iz etičnih razlogov. 14 dni za vzponom zakoncev Vaucher v Matterhornu je prva ženska preplezala tudi severno steno Ortlerja. visoko 1400 m, ki sta jo prva preplezala l. 1931 Franz Ertl in Franz Schmid. Stena ima naklonino 60 do 70°. Z njo je plezalo pet moških, zares množična asistenca plezalskih kavalirjev.
DONKIHOTSTVO imenuje Elmar Landes debato okoli vprašanja, ali je alpinizem šport ali ne. Tako je tragikomična literarna osebnost, ki jo je za vse čase in narode ustvaril Cervantes, stopila še v športno problematiko planinstva. Avtor pravi, da to zato, ker alpinističnih problemov ni, kdor se z njimi bori. je kakor vitez klavrne postave, ki je naskakoval mline na veter. Ničemurnost in dobičkoželjnost so splošne človeške lastnosti, ki se jim tudi alpinisti ne morejo upreti. Seveda je razloček v tem, kako so razni plezalski asi svoje uspehe izrabili včasih kako pa v današnjih okoliščinah. S tem ni rečeno, da se naj vse opravičuje s človeško slabostjo, spet pa nima smisla, da bi vse, kar nam v alpinizmu ni všeč, gledali z naočniki, pobarvanimi z raznimi alpinističnimi in drugimi ideologijami. Vprašanje, ali je alpinizem več kot šport, je nesmiselno, saj vsak šport poudarja svojo izjemno vrednost. Nesmiselno je govoriti, da alpinizem ne pozna tekmovanja. — Skratka pisec se upira vsemu pisanju tekoče planinske pisari je zadnjih sto let. Za orožje je izbral bumerang, očitek donkihotstva pada nanj nazaj.
KITAJSKI ALPINIZEM nima dolge zgodovine. Pred l. 1955 se o njem še ni nič slišalo. Tedaj so Kitajci poslali nekaj alpinistov na Kavkaz v roke sovjetskim mojstrom tega športa. Leto nato so bili Kitajci že na 7545 m visokem Mustagh-Ati in na Konguru II (7595 metrov) v Kašgaru. L. 1957 so prišli na Gungašan, sedemtisočak v jugozapadni Kitajski, l. 1958 so ponovili Mustagh-Ato. 25. 5. 1960 so s severne strani naskočili Everest, vzpon, ki jim ga zapad ni priznal, o čemer smo obširno poročali. L. 1961 so prišle na Konguru II Kitajke in postavile ženski višinski rekord. L. 1964 so stopili na teme osem tisočaka, ki so si ga rezervirali.
SOKOLE GORY se imenuje plezalski vrtec blizu Wroclawa, nedaleč od Jelenje gore. Sokole gory so granitne in dosežejo višino 650 metrov v Križni gori. Imenujejo jih saška Švica, šlezijski plezalci najdejo tu priložnost, da plezajo vse stopnje težavnosti, prosto in umetelno. Skala je večinoma gladka, brez poči in poklin.
EL PEINADO (5791 m) se imenuje argentinski vulkan, na katerega so junija 1965 stopili Avstrijci pod vodstvom specialista za ta del Andov Hiasa Rebitscha. Na robu žrela so našli kamnite stavbe, svetišča, v katerih so nekoč Indijanci darovali človeške žrtve bogu Soncu. Stari Indijanci so torej morali biti odporni ljudje, če so zmogli take vzpone in v takih višinah take gradnje.
SESTOP S PADALOM z Anticime v Mali Cini je izvršil dentist Felbermayr. Vrgel se je v 350 m globoki prepad ob Rumenem razu in pristal udobno pri koči Lavaredo. Pred 30 leti je nek ameriški padalec skočil s padalom s Hudičevega stolpa (Devils Tower). Upajmo, da ta način sestopanja še dolgo ne bo prišel v navado.
LINCEUL (Mrtvaški prt) je strahotna snežna vesina v Pointe Walker, levo od »običajne« smeri v tem stebru, v katerem se še vedno preskušajo najboljše svetovne naveze, pod Lastavičjim grebenom (Arete des Hirondelles). Vse do l. 1965 je ta Linceul čakal na prvega plezalca. Bil je to Parižan Roland Trivelini. ki je rešil enega zadnjih problemov v masivu Mt. Blanca.
PLEZALSKA ČELADA je danes že uveden plezalski rekvizit, čeprav se ta ali oni še utegne ponorčevati iz tega pokrivala, češ da je klobuk podložen s starimi nogavicami ali onučami prav tako dobra zaščita zoper padajoče kamenje. Konstrukcija čelade še ni dokončana, vendar že lahko rečemo, da čelada absorbira precejšen del kinetične energije padajočega kamna, kar se da izraziti z osnovno enačbo
A E = P . s [kpm] pri čemer je A E absorbirana energija, P in kp sila, ki se upira kamnu, ko se čelada vda, s pa pet. deformiranja čelade v m. P ni konstantna. Če je majhna, je tudi absorbirana energija zelo majhna, vendar še vedno mnogo večja pri klobuku. Če je čelada dobro konstruirana, je »pot deformiranja« bistveno večja. Tudi če bi se čelada nič ne vdala, bi zato ne absorbirala energije, je še vedno boljša kot klobuk, torej že samo zaradi trdnosti (brez dinamike). Najnevarneje je, če prileti oster kamen s svojim ostrim robom na lobanjski šiv. Klobuk oster kamen preseka, čelada udarec porazdeli in verjetno odbije. Brez čelade se danes skoraj nič več ne pleza.
PLANINSKA PREDAVANJA V RUŠČINI je lani v SZ prirejal avstrijski alpinist Gustav Doberl. Največkrat je govoril v Moskvi, nato pa tudi v Leningradu, Kijevu in Tiflisu. Doberl ni ravno znano ime. Tema predavanja: Avstrijski alpinizem. V SZ bo predaval tudi Norman G. Dyhrenfurth, vodja izredno uspešne AMEE 1963, o kateri smo v našem listu obširno poročali. Sin »himalajskega papeža« G. O. Dyhrenfurtha je isto predavanje ponudil tudi naši planinski publiki in sicer osebno v Chamonixu, kjer se je poleti na centralni proslavi Leta Alp sešel s predsednikom PZS dr. Miho Potočnikom. Norman bo s svojim predavanjem obiskal vse kontinente in skoraj vse države s količkaj razvitim alpinizmom.
SPECIALNE KLINE so izumili poljski plezalci. Klini služijo samo za vzpon, ne pa za varovanje. So izredno lahki, prirejeni tako, da se zelo lahko zabijejo ali »zataknejo«, pri tem pa s podaljšanim ušesom naslonijo na skalo. Namesto vponke se v okroglo, drobno uho vtika vrvica. Za previse seveda ti specialčki ne pridejo v poštev. Poljaki vsako leto pridobivajo na plezalskem ugledu. V zadnjih letih ima za to morda največ zaslug 37-letni elektroinženir Jan Mostowski iz Glivice. Preplezal je prvi pozimi vzhodno steno Matterhorna, kot drugi severno do Rame in končno opravil 18. ponovitev Schmidove smeri v isti steni. V Eigerju ima 20. ponovitev, l. 1963 pa je napravil prvi resni poizkus direttissime v Eigerju. Od l. 1963 je bival večinoma v Švici in Avstriji, zdaj živi v New Yorku. L. 1966 bo šel v peruanske Ande.
KUNOTAK (5798 m) je najvišji vrh, ki so ga dosegli Amerikanci l. 1964 v Hindukušu. Raziskovali so predvsem okolico ledenika Barun. kjer so se povzpeli na več pettisočakov. Poskusili so priti tudi na Tirič-Mir (7700 m), pa so morali obrniti pri 5481 m. V ekspediciji so bili White, Pat in Clarice Cavwood, Stud in Barbara Krebs.
RATONG (6679 m) je vrh, ki so ga l. 1964 spravili podse Indijci v masivu Kangčendzenge. Ratong leži 13 km južno od 8585 m visoke Kangčendzenge proti jugozapadu. Kaže, da Indijci himalaizem jemljejo toliko resno, kolikor jim res pristoji: Saj so to njihove, domače gore.
OBSODBO NAD ALPINIZMOM je izrekel vatikanski časopis »L’Osservatore della Domenica« ob tragediji na Aiguille Verte, v kateri je izgubilo življenje 14 francoskih alpinistov. Komentar Domenice, ki se še nikoli ni potrudila, da bi vsaj malo pohitela za časom, je označil alpinizem kot nemoralno početje, češ, čeprav alpinisti plezajo kvišku, gre s športom nezadržno navzdol. Stališče Domenice seveda ni uradno cerkveno stališče v nobeni od alpskih dežel. Pred vojno so radi citirali papeža Pija XI., ki je bil kot alpinist. Achille Ratti na Monte Rosa vpisal hvalnico etičnemu potencialu gora. Domenica je znana po svojih reakcionarnih stališčih.
BUCEGI je gorovje v Romuniji. Junija l. 1964 je bila tam romunska letna alpiniada, katere se je udeležilo 20 alpinističnih klubov iz vse države, 166 alpinistov, med njimi 33 deklet. Kljub slabemu vremenu so preplezali vse stene v Bucegih, klasičnega in modernega značaja.
ACHEZ CZIOCH (7020 m) je vrh zares čudnega imena vzhodno od Urgenda v Hindukušu. Pripadel bo avstrijski ekspediciji iz Eisenerza, ki je namenjena v ta predel.
RAGNI (= pajki) so italijanska plezalska bratovščina, ki ji predseduje Ricardo Cassin. Lani so »ragni« na vrhu Grignette odkrili tri bronaste table: eno v spomin Maria dell’Oro, s pridevkom »Boga«, Gigiju Vitale, ki je z Rattijem avgusta 1939 prvi preplezal direktno smer v zapadni steni Aiguille Noire de Peu-terey, in Amaldu Tizzoniju, ki ga je l. 1964 vzel plaz. Pri otvoritvi je bil navzoč tudi Cassin.
KOČA MESTA RIJEKE (cittä di Fiume) je bila lani 20. sept. slovesno odprta v dolomitski skupini Pelmo. Zgradila jo je reška sekcija CAJ (Sezione Fiume CAJ). O tem smo v našem listu že poročali, ponovimo pa zato, da ne pozabimo. Pri slovesni otvoritvi je pel znani trentski planinski pevski zbor.
MOUNT BRUSSELS je vrh v kanadskih Rocky Mountains. Zapadno steno tega vrha, ki je doslej imel komaj štiri goste, sta preplezala Art Gran in John Hudson. Vzpon spada med ekstremne plezalne vzpone v Kanadi. Prvi vzpon na 3479 m visoki Mount Torbert v ZDA pa so maja 1964 opravili Paul Crews in tovariši Na Alaski pa so novo smer v Mt. St. El i asu naredili Japonci z univerze Gakušin pod vodstvom Kavasakija. Mt. St. Elias je v kanadski Alaski in je najvišji vrh v Kanadi. Japonci so prišli nanj po ledeniku Seward in Columbus preko Mt. Newton.
KENNEDYJEV KULT se močno pozna na zemljevidu gorstev našega planeta. V severozapadni Kanadi, v Yukonu — kdo ne pozna tega imena — so po Kennedyju imenovali 4240 m visoko koto. John Fitzgei’ald Kennedy, umorjen v Dallasu (Texas) l. 1963. ima svojo goro tudi v Alpah na pobudo slavnega dolomitskega plezalca Gina Soldä. o čemer smo že poročali. V Ameriki so po Kennedyju imenovali že l. 1963 4300 m visoki vrh 8 km južno od Mt. Logan (6041 m). Geographic Society je ta
vrh odkupila l. 1935. Zdaj je organizirala odpravo, ki so se je udeležili tudi newyorški senator Robert Kennedy, obrambni minister Robert Strange, Mc Namara in notranji minister Stewart Udall.
OBSODBO NAD ÖAV je izrekel avstrijski socialistični notranji minister Hans Czettel in sicer takole: »Delovanje ÖAV je že večkrat sprožilo pritožbe z več strani. Pritožbe se nanašajo na objave v oficielnem glasilu ÖAV, ki niso redko prirejene tako, da izzivajo tiste kroge našega naroda, ki so pod nacističnim režimom največ trpeli… Če je zvezno ministrstvo za notranje zadeve kljub temu opustilo zakonite ukrepe proti ÖAV, je to le zato, ker je njegovo dosedanje delovanje sicer popolnoma nevredno, ne pa še državi nevarno.« — Na pisanje v glasilu ÖAV smo tudi na straneh našega lista že večkrat opozorili. ÖAV je naslednik Du ÖAV in zastopa v Avstriji miselnost te planinske organizacije, ki je delovala na našem narodnem ozemlju v velenemškem in zato največkrat v šovinističnem duhu. Prav zato je iz teh krogov izšlo nasprotovanje zoper stališča dr. J. Frischaufa v Gornji Savinjski dolini in še marsikaj. Naj opozorim na izjavo Wiesenthala, znanega preiskovalca nacističnih zločinov in neonacističnih pojavov, ki jo je dal našemu časnikarju letošnje poletje na Pohorju in je izšla v interviewu v eni od poletnih številk »Naših razgledov« 1965, da je »ÖAV nacistična organizacija, ki nemoteno dela«. Malokdo je pri nas to za planince senzacionalno izjavo opazil. Ce jo primerjamo z označitvijo, ki jo je dal ÖAV-u avstrijski notranji minister, se nam njegovo delovanje pokaže v drugačni dimenziji. Nič ni pri tem čudnega, če se je za ÖAV potegnil dr. Theodor Pfiffl – Percevic, minister za prosveto in član ÖVP (österreichische Volkspartei), češ da v ÖAV vidi zelo dragoceno in nepogrešljivo organizacijo. Da pa se resnica o ÖAV, za katero smo po tihem vedeli že od njegove obnove po drugi svetovni vojni, tako odločno odkriva, je povod v tem, ker mladine ÖAV vlada ni sprejela v Bundesjugendring, o čemer smo že poročali.
GRAND CAPUCIN ima švicarsko smer, ki so jo naredili Asper-Bron-Grossi in Morel v južni steni. 21. do 23. febr. 1965 sta jo Italijana Giani Ribaldone in Armando Marchi-aro v 20 urah z enim bivakom ponovila.
NEPALSKA PREPOVED v marcu 1965 je presenetila alpiniste vseh držav, ki imajo pred seboj načrte za himalajske vzpone. Jugoslovani s Kangbačenom (7902 m) za dve leti zaključujemo serijo ekspedicij v Nepalu. Za l. 1966 ni bilo izdano nobeno dovoljenje; Japonci so sicer upali na Everest, pa niso dobili takoj obvestila. Med tem je prepoved zvodenela, sodeč po tem, da bodo Japonci 1966 vendarle lahko štartali na Everest, Japonke na Kang Guru (7009 m) takoj, poleg tega še na Annapurno (8078 m) s severne strani. Norman G. Dyhrenfurth pa je upal, da bo pozimi 1966/67 v Nepalu priredil lov na jetija od Everesta do Kangčendzenge po južnih pobočjih. Vse to pa je bilo le upanje, nepalska vlada je nejasnost odstranila s posebnim dopolnilom k prepovedi. Z njo seveda ni zaprla poti v Nepal vsem tujcem, čeprav je himalaistična dejavnost prepovedana. S posebnim dovoljenjem bo še vedno odprta pot do Khumbuja. Pot čez Nangpa La v Tibet je prepovedana za vasjo Thami, zapadno od nje čez Traši Lapha v Rohvaling pa bo še možno iti. Khumbu in južna stran Everesta je edini sektor, kjer se še sme bližati k tibetski meji. Vendar je zunaj tega sektorja dosti lepih predelov, tako južna stran Dhaulagirija in skupina Annapurne v centralnem Nepalu. Znanstvene ekspedicije so na slabšem, saj prav te rade zaidejo v odročne predele, ki so s prepovedjo zaprti. To velja tudi za jetijevo cono, ki si jo je zamislil Norman G. Dvhrenfurth, ne pa za veliko znanstveno podjetje, ki ga opravljajo Thvssenovi štipendisti že od l. 1963.
Oficielno obrazložitev prepovedi je nepalska vlada utemeljila s tem, da ne more jamčiti za varnost ekspedicij v teh predelih. Dokler se ne bodo izboljšale razmere, tujci ne bodo smeli v te kraje. Utemeljitev ni prepričljiva, saj so zveze v severnem Nepalu zadnje čase precej boljše: zgradili so nekaj letališč za manjša letala, radijske postaje itd. V 15 letih ni bila ogrožena nobena od številnih ekspedicij v prepovedanih predelih, razen seveda od prirodnih okoliščin. Prehod v Tibet bo še vedno možen, dokler bodo možne izjeme z dovoljenji. V glavnem so bili vsi člani ekspedicij lojalni, izjeme, kot sta bila Škot Patterson in Amerikanec Sayre, res ne štejejo toliko, da bi morale biti udarjene z novimi predpisi številne poštene naveze. Nepalska vlada je res dostop prepovedala bolj iz skrbi kakor pa iz jeze. Morda je v ozadju še namera, da bi vse ekspedicije imeli še bolj pod kontrolo, morda tudi kak kitajski protest, posebno zaradi japonskega navala v Nepalsko Himalajo. Samo v l. 1965 so se Japonci potegovali za Annapurno I, Peak 29, Kang Guru, Makalu, Turas, Gangčen Lodrub in še en vrh v Lang-trangu. Za Dhaula IV. (7640 m) so se potegovali samo Angleži in jim ni bilo odrečeno. Verjetno bo nepalska vlada s prepovedjo naredila pavzo, v kateri bo v miru premislila, kako bo delila dovoljenja v prihodnosti, da bi ne prišlo do japonskega dumpinga! Saj je tudi v l. 1965 Japoncev v primeri z drugimi v Nepalu mnogo več (Ngojumba Ri-7806 m, Lhotse Shar 8383 m, Dhaulagiri II 7750 m). K nepalski kroniki v l. 1965 še to, da je bilo vreme pomladi zelo slabo, da je bilo torej prav, če smo Kangbačen odložili na jesen. Nemci, ki so šli na Annapurno I., so imeli še dodatno smolo s tovorom. Mnogo nosačev jim je odpovedalo in tako se je prenos zamudil. Nemška ekspedicija je na indijski železnici prišla ob 30 svojih zabojev, tako da jih je imela samo še 11.
DIRAN (7266 m) imenuje angleška literatura Minapin Peak. Dviga se 15 km vzhodno od Rakapošija (7788 m). Ledenik, ki daje vodo reki Hunza. sega 1000 m pod drevesno mejo. Prav zanimivi pojavi poledenitve, ogromne relativne višine in lahek dostop so privabile ekspedicije posebno na Diran in ledenik Minapin. Vendar se je Diran vse doslej upiral obisku.
Bazno taborišče je vas Minapin v višini 2000 m. L. 1957 sta Angleža Warr in Hoyte dosegla zapadni greben, iz Minapina so ju dobro videli. Nato ju je vzel vihar. L. 1959 je bil tu DAV. Kuliji so znosili tovor do višine 3400 m na rob ledenika Minapin. Šerpe so nato v višini 3930 m postavili prvo oporišče, v višini 4800 m je potem nastal tabor I. Ing. Bardodej je z enim šerpo iz Kabula postavil tabor III na zapadnem grebenu in prišel v višino 7000 m tik pred viharjem. L. 1959 sta poizkusila Frisch in Eggert iz Salzburga z malo ekspedicijo, ki je imela •drugačno taktiko, predvsem brzino, kratko zadrževanje v višinskih taborih, lahko opremo in mobilni šotor jurišne naveze. Prišla sta le do višine 5250 m, nakar ju je odgnalo slabo vreme. Sledili so še trije poskusi, pri četrtem sta prišla do višine 5930 m, odkoder sta upala priti na vrh v 10 urah. Sprememba vremena je tudi to onemogočila in po 40 dneh oprezovanja okoli te gore so se morali umakniti. Diran stoji v območju, kjer so lokalne nevihte izredno številne. Po sliki sodeč pa s strani, odkoder so prodirale dosedanje naveze, niti ni težak.
SEVERNA STENA MATTERHORNA je visoka 1200 m in nima primere v vseh Alpah. So sicer težje, višje, nevarnejše stene, Matterhornova severna stena pa je brez polic, brez »stopenj«, en sam odlom brez počivališč. 14. julija 1865 je v njej našlo smrt četvero mož: D. Hadow, Charles Hudson lord Francis Hudson in drzni chamoniški vodnik M. Augusto Croz. Preteklo je 58 let, da so se upali vstopiti plezalci. L. 1923 sta prišla Alfred Horeschowsky (kdo od alpinistov ne pozna tega imena!) in Franz Piekielko že v zgornjo polovico stene, pa sta morala obrniti zaradi padajočega kamenja. Spustila sta se po počeznem ozebniku in prečila na kočo Solvay na grebenu Hörnli. 12 ur sta prebila v steni. L. 1928 sta bila v steni walliška vodnika Kaspar Mooser in Victor Imboden. Končno, 66 let po Whymperjevem vzponu na vrh Matterhorna splezata čez severno steno Münchenčana Franz in Toni Schmid. Do konca l. 1964 je njuno smer ponovilo 120 alpinistov v 40 vzponih, največ Nemcev, nato Angležev, Francozov, Italijanov, Švicarjev in — Čehov. L. 1959 je Dieter Marchart, ki se je l. 1962 smrtno ponesrečil v Eigerju, v 5 urah sam prišel čez to steno. Avstrijec Forstenlechner je steno preplezal v navezi, potem je poskusil še sam in »odletel« preko vsega vstopnega snega in ledu ter ušel smrti, ne pa strahu. Trije vzponi so bili lažni: Kanadski oficir Wilson z vodnikom Brunom Primijem (1935), Gino Gandolfo z zermattskim vodnikom Julijem Binerjem (1947), Švicar Brunner s tovariši (1950), med katerimi naj bi bil tudi Hermann Buhl. Med najpomembnejšimi vzponi se omenjajo: Zimski vzpon Hilti v. Almen — Paul Etter, Schlömmer—Krempke, Bittner—Kauschke— Siegert (švicarska, avstrijsko-nemška in nemška naveza, o čemer smo obširno pisali); dalje prva ženska ponovitev, ki jo je 25. julija 1963 izvedla ing. Nadja Fajdiga z Antejem Mahkoto (žal opisa tega vzpona nismo mogli dobiti) in Bonattijev zimski vzpon 18. do 22. 2. 1965.
WHYMPER je imel na carini v Franciji in v Italiji velike težave zaradi opreme, ki jo je nosil s seboj za vzpon na Matterhorn. Carinarji niso verjeli, da ima sestavljive lestve, vrvi in druge pripomočke za hojo v hrib. Tedaj se je v Susi carinskemu uradniku vendarle posvetilo, da gre za artista, ki bi rad nastopil v Torinu. »Gospod pleše po vrvi?« je vprašal Whymperja. Anglež je pokimal, uradnik pa je privolil: »Lahko gre, dajte artistu vso njegovo prtljago!«
MATTERHORNOVI GREBENI so vsak zase pojem svetovnega alpinizma: Zmutt, Hörnli, Lion, Furggen. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svojo zgodovino. Zmuttski greben je pritegnil Alberta Fredericka Mummeryja, ki je bil najmočnejša osebnost »srebrnega veka« alpinizma — zlati se je namreč nehal z l. 1865. 25 let star je preplezal ta slavni greben. Njegovi prvi vzponi v Grands Charmoz in v Grepon l. 1881 so pomenili mejnike za resnični napredek alpinizma. Plezal je tudi v Kavkazu, l. 1895 pa ga je 40 let starega vzel k sebi Nanga Parbat. Bil je eden prvih angleških plezalcev brez vodnika, pri bogatih Angležih redek primer. Alpine Club ga ni sprejel na prvo prošnjo. Poseben komite je tedaj presodil tehnične sposobnosti kandidata, nato pa šele ocenil vzpone. Kandidate je nato sprejemala skupščina s tajnim glasovanjem. Ker se skupščine niso udeleževali vsi. je lahko klikica deseterice že lahko onemogočala sprejem nekoga, ki ga ni marala. Mummeryja ni maral Sir Edward Davidson, kasnejši predsednik AC. Ko je uspel Mummery v Gréponu in Charmozu, je bil Davidson v Chamonixu in ni se mu posrečila niti ena velika tura. Bil je proti Mummeryjevemu nazoru, da je plezanje brez vodnika težje in pomembnejše za napredek alpinizma. Davidsonova klika je onemogočila sprejem tudi Ryanu in Todhunterju, ki je z Youngom preplezal vzhodno steno Grépona. Sir Arnold Lunn pa je bil odklonjen, ker se je zavzemal za smučanje. Mummery je napisal knjigo »My Climbs in the Alps and Caucasus«. Z njo se je uvrstil med planinske klasike, ki je znal opisati dogodivščine, medtem ko ni bil močan v opisih gorskih prizorov kakor npr. Leslie Stephen ali Kugy.
VZHODNA STENA MATTERHORNA je visoka 1000 m. Spodnjih 750 m je ena sama strmina za padajoče kamenje in plazove. 250 m pod vrhom je skrajno težkih, posebej še za to, ker bi jih plezalec moral načeti v zgodnjih jutranjih urah, ko se led še ne taja. Prvi so jo preplezali Italijani l. 1932: Benedetti—Mazzotti z vodniki iz Valtournancha (dva Carrela, Bich in Gaspard). Pod vršno steno so čakali 23 ur. L. 1953 sta 100 m pod vrhom prečila iz stene Canali in Capelletti. Ustrašila sta se množine snega. L. 1959 pa sta v tej steni v zimskih razmerah 25. in 26. 4. uveljavila povojni poljski alpinizem Stanislav Biel in Jan Mostovski. Imela sta popolnoma zimske razmere. V sedmih urah sta prišla pod vršno steno, bivakirala in nato v devetih urah izplezala.
FERDINAND HOLDER, svetovnoznani alpski slikar, ni hotel slikati Matterhorn, češ da je pregrozen. Kakšno »strahospoštovanje«, če pomislimo, da so l. 1962 nekega lepega avgustovega dne planinci stali v koči pod vrhom, ker na vrhu ni bilo prostora. V koči jih je bilo čez 200!
Še nekaj zanimivosti o Matterhornu. Geologi so mu za 100-letnico izračunali prostornino: 2 500 000 000 m2 kamenja tvori ta najelegantnejši špik v Alpah in morda na svetu. Prve geološke študije pa je na Matterhornu opravil Italijan Felice Giordano l. 1866 v višini 4114 m na italijanskem grebenu. Koča Solvay se imenuje po belgijskem veleindustrialcu Ernestu Solvayu, ki je dal za kočo Solvay 20 000 šv. frankov. — Zermattski Seiler je l. 1855 imel gostilno s šestimi posteljami, njegov pravnuk Bernhard pa je danes lastnik petih hotelov s 700 posteljami. — Zermatt ima danes 7000 turističnih postelj, najvišji gost v Zermattu pa bi lahko bivakiral na vrhu Matterhorna. — L. 1898 je rojstno leto zermattske zimske sezone. Tedaj sta Paulcke in Schuster prišla do višine 4200 m na Monte Rosi. L. 1902 je bil v Zermattu prvi smučarski tečaj. Vodil ga je Oskar Supersaxo, gradbeni vodja pri koči Solvay. Isto leto je bil prvi smučarski tečaj za vodnike. Prvo skakalnico je v Zermattu finansiral Anglež Kay. Ze pred prvo svetovno vojno so bile tekme v smuških tekih poleti na Theodulu. Tekmoval je tudi veliki vodnik Antoine Carel, ki je bil tudi velik tihotapec. Prva zimska sezona pa se je v Zermattu začela l. 1927, ko je bil hotel Viktoria odprt tudi pozimi.
DOLINI RAKHUY IN UŠNUGAN sta bili cilj münchenske ekspedicije v Hindukuš leta 1964. Münchenski alpinisti so že leto poprej kot prvi pristopili na 42 vrhov v Hindukušu. To pet so Rinkel, brata Haase in Straas uspešno raziskovali obe dolini. 12. avgusta so postavili višinsko taborišče. Ta dan pomeni črn list v zgodovini Hindukuša. Dva nosača sta ubila Rinkla in Straassa. Mimo baze je držala pot od Iskazerja na planoto Ušnugan in po njej je hodilo razmeroma precej Afganov. Dva sta se ponudila za nosača. 12. avg. so nosači in alpinisti odšli v dolino Seab in prišli do višine 4000 m pozno popoldne. Nosači so dobili plačo, vendar niso odšli v dolino. Ko so alpinisti večerjali, je udaril kamen na ogrodje šotora. Straass je skočil ven, da bi ga popravil. Zdajci ga je podrl strel iz puške. Ostala dva sta se splazila iz šotora, da bi poiskala kritje. Znočilo se je, sem in tja je hušknila senca! Afganov, iki so napadali s kamenjem, alpinista pa sta se z istim orožjem branila. Haaseju se je posrečilo spraviti težko ranjenega Straassa v šotor. Pri tem je dobil strel še sam, vendar je še mogel po pomoč. Ko so prišli na mesto zločina, sta bila Straass in Rinkel mrtva. Že naslednji dan so oba morilca našli in izročili oblastem. Mrtva alpinista so pokopali na mestu.
PUNTA PENIA je vrh Marmolade s 600 m visoko steno. 20. marca sta jo kot prva pozimi preplezala Al uro Ciambiri in Heinz Steinkotter, Nemec, ki stalno živi v Tridentu. Snežne razmere so bile slabe. Steinkotter pravi, da so se spiralni klini Manva slabše obnesli kot Stichovi. V Marmoladi je lani nastala nova smer (Aste-Solina), ki jo imenujejo »Via deirideale«. V 54-urnem plezanju sta zmogla 700 m visoko steno Marmolade d’Am-bietta med Vinatzerjevo smerjo in Confortovo počjo. Zabila sta 154 klinov, 5 zagozd, 14 svedrovcev, v steni pa sta pustila 6 klinov, 1 zagozdo in vse svedrovce. Ocena VI+ . Armando Aste je izjavil: »Bil je veličasten vzpon, ves čas ekstremno težak, brez zasilnih izhodov, pečina sijajna. Morebiti je to sedaj najtežji in najlepši vzpon v kopni skali v vseh Alpah« — Kljub modemi opremi pa se danes še pleza VI + s skromnimi tehničnimi sredstvi. Mladi Domenico Vellantier je v 19 urah preplezal direktno severno zapadno steno Torre d’Allegha, visoko 350 m, od tega 200 m VI+. Zabil je vsega skupaj 10 normalnih klinov.
KRONIKA SOVJETSKEGA ALPINIZMA ima naslednje glavne podatke:
28. 8. 1923 je 25 gruzinskih alpinistov skupno prišlo na Elbrus. Naslednje so ustanovili v Tbilisi prvo sekcijo.
L. 1929 so geologi s pomočjo alpinistov začeli raziskovati Tien Šan. To leto so
ustanovili šolo za alpinistične inštruktorje.
L. 1931 je M. Pogrebecki prišel na Han Tengri.
L. 1933 Gorbunov in Abalakov na Pik Komunizma, l. 1934 Abalakov na Pik Lenin.
Leta 1934 so uvedli za športnike odličja in naslove (mojster športa).
L. 1936/37 so prišli na vse tri najvišje vrhove SZ: Pik Lenin, Pik Komunizma, Pik Korženevskaja. Ustanovi se zvezna alpinistična organizacija. L. 1938 je leto velikih traverz: Dych-Tau—Mižirgi, Dych-Tau—Koštan, Bezengi. Delovalo je 40 alpinističnih taborov.
L. 1939 so uvedli naslov »mojster športa« tudi za alpinistiko.
L. 1940 je izšla revija »Sovjetska turistika in alpinistika«. 50 000 ljudi nosi znak »Alpinist SZ«. Med vojno so ti služili v planinskih polkih. Njim gre zasluga, da so pozimi preko sedla Bečo prenesli najvažnejše stroje iz tovarn severnega Kavkaza.
L. 1943 so partizani in rdeče-armejci skupaj prišli na Elbrus.
L. 1945 so odprli tri alpinistične tabore, leta 1946 je sledila ekspedicija v Pamir na Pik Karl Marx in ekspedicija v Tienšan.
L. 1947 je v čast 30-letnice SZ 500 alpinistov prečilo 7 vrhov od Kazbeka do Elbrusa (250 km).
Leta 1952 posamezne republike organizirajo ekspedicije v Pamir.
L. 1960 preplezajo severno steno Pik Lenin, vzhodno steno Ušbe, jugovzhodni raz Pik Revolucija.
L. 1961 so na vseh vrhovih Kavkaza.
L. 1962 pridejo na Pik Tadžikistan, prečijo od Pik Pobeda do Pik Komunizma, 20 km dolg greben v višinah preko 6500 m.
PREZIMOVANJE NA SPITZBERGIH je organizirala tehniška fakulteta iz Dresdna, da bi omogočila zimska merjenja tamkajšnjih ledenikov. Posebno pozornost so posvetili nočnim opazovanjem, ker doslej ni ničesar znanega o nočnih spremembah na arktičnih ledenikih. Kartografi so svoje fotogrametrične meritve opravili pri ščipu. Imeli so s seboj tudi 5 m dolg zložljiv most iz lahke kovine. Mimogrede so se kartografi povzpeli na nekaj vrhov.
ANDERL HECKMAIR je prišel v zgodovino alpinizma s famoznim vzponom preko severne stene Eigerja. Čeprav je ta vzpon nacizem izrabil za rasistično propagando, spada še danes med največje dogodke v Alpah. Heckmair je danes vodja mladinskih grup na Bavarskem in skrbi za razvoj turnega smučanja okoli mladinskih planinskih domov.
BIVAKI se množe v italijanskih Alpah. V zadnjih šestih letih so jih zgradili kar 14, eden je dobil ime po Tržačanu Emiliu Comiciju in sicer oni na Sorapisu v višini 2050 m. Poleg teh je nastalo tudi več privatnih bivakov.
DR. JULIUS KOMARNICKI je Evropi odkril Tatro s svojimi prvimi vzponi pred pol stoletjem. Izdal pa je l. 1926 tudi tatranski vodnik, ki ga je v zadnjih letih prevedel v madžarščino. Star je 80 let. Blizu toliko je star tudi Janko Počuvaj, najstarejši češki gorski vodnik. Na Gerlacku je bil 625-krat.
