Tine Orel
ODNOSI MED PLANINSKIMI ORGANIZACIJAMI raznih dežel terjajo nove predpise. V SAC je doslej veljalo načelo: »Število inozemcev v sekcijah je treba omejiti na tako mero, da sekcija ohrani nacionalni značaj SAC«. V l. 1965 je zaradi tega predpisa več sekcij vprašalo centralni organ švicarske planinske organizacije SAC, kaj naj store, ker je pritisk inozemcev vedno večji, s tem pa tudi možnost za zaslužek. CC SAC v Bernu je odgovor odložil do posebne konference sekcijskih predsednikov, ki bo sklepala predvsem o pogodbi z DAV in OAV (prvi ima čez 200 000 članov, drugi bo to številko vsak čas dosegel), verjetno pa bo moral spremeniti statut SAC.
LYSKAMM je znana gora, tudi naše mlajše naveze so se je po vojni dotaknile. Malokdo pa ve, da je 18. marca letos minilo 50 let, odkar je prišel na njen vrh Marcel Kurz — s smučmi. Začel je v koči Betemps (danes koča Monte Rosa) s prijateljema de Choudensom in Mittendorffom. Na sedlu Lyjoch so pustili smuči, odšli na vrh, šli po smuči in nato odpeljali navzdol kar naravnost, jahaje palice, ker jih je plašilo neurje. Na Gornerskem ledeniku sta dva padla v ledeniško razpoko, vendar se je zadeva srečno končala. Marcel Kurz je znano ime, poleg Dyhrenfurtha najboljši poznavalec Himalaje, avtor mnogih knjig, med drugim je napisal tudi »Zimski alpinizem« (Alpinisme hivernal pri Payotu v Parizu 1925).
PREVEČ ČLANSTVA ima OAV, bi sodili po referatu, ki ga je imel na skupščini sept. 1964 predsednik OAV dr. Ekkehard von Hormann. OAV je po številu članstva med najmočnejšimi planinskimi organizacijami na svetu. Ker je v Avstriji še neka j drugih sorodnih organizacij, je tam okoli 300 000 organiziranih planincev. Pričakovali bi, da bo vodstvu OAV to všeč, pa ni tako. Von Hormann pravi: Vse na svetu raste, se razvija, trga vezi, v gospodarstvu, prometu, znanosti, v kulturi. Neugodno nam je, ker na ta razvoj ne moremo vplivati, mi sami smo nosilci novih smeri, ki dvigajo človeka iz vseh plasti in krogov in mu omogočajo, da se okorišča z vedno novimi pridobitvami življenja. Čeprav nimamo nič proti temu, da imajo vsi ljudj e polne pravice, vendar ne moremo tajiti dejstva, da mnogi ljudje za tako razširitev življenjskega področja še niso zreli (Vsekakor ganljiva odkritosrčnost, ki nas spominja na stare k. u. k. čase. ko je von Hormannove prednike prav tako skrbela nezrelost avstrijskih narodov za narodne pravice!).
Von Hormann nadaljuje: Promet se razvija, koče OAV so prepolne, oskrbovanje je vedno težje, gorska narava je ogrožena, nobeni ukrepi, nobene prepovedi ne pomagajo več.. . OAV naj zdaj začne z vzgojo množic. Glede UIAA si v. Hormann ne dela nobenih iluzij, saj so članice suverene. Ne gre da jim za planinsko tovarištvo, pač pa za pravice, za materialni interes in veljavo in ohranitev lastne miselnosti, ki da ne sme biti ogrožena. Predsednik OAV je s tem gotovo komentiral nova prizadevanja v UIAA v smislu nacionalnih izročil OAV, ki so se napram nam vselej izkazala kot šovinistična. — Res je, v planinstvu je zelo zgodaj zaživela misel na mednarodno povezovanje, sprva v obliki primitivnega kozmopolitizma, vendar je za planinstvo značilno, da je zraslo med drugim tudi iz čustvene navezanosti na svojo zemljo, pri nesvobodnih narodih, kakor smo bili Slovenci, pa iz skrbi za narodni obstoj, ohranitev in osvoboditev, torej iz energije narodnega gibanja. Na ta duhovni vir planinskih organizacij se bodo verjetno zdaj sklicevali tisti, ki jim ni všeč nova vsebina mednarodnega povezovanja, katere nosilec je delavsko gibanje in danes vrsta socialističnih dežel, ki so v UIAA s svojo navzočnostjo pomenile seveda neka j drugega, kakor so si zamislili ustanovitelji in še vplivni konservativni elementi. Evropska ali celo svetovna planinska integracija pod firmo UIAA je torej že naletela na zagovornike »očetnjav« kot edinih stabilnih vrednot, medtem ko je internacionalizem zanje — vsaj doslej — preveč gibljiv, spremenljivka.
BRENVA ima znano la Poire (Hruško) in je še vedno zelo popularen pristop na Mt. Blanc — za boljši razred montblanških častilcev. Trije italijanski vodniki, brata Alessio in Attilio Ollier in Franco Salluard so to Hruško sklatili — pozimi. 9. februarja so odšli iz zavetišča Torino, na vrh Mt, Blanca pa so stopili naslednji dan ob 20. uri. Priganjal jih je strupen mraz, 38° C. Dvema plazovoma so za las ušli. Pa naj kdo še reče, da je alpinizem v zagati! Kvečjemu ljudje, če ne vidijo, kaj vse se da doseči!
KAVKAZ 1964 imenujejo Avstrijci svojo ekspedicijo, ki jo je lani vodil na Kavkaz dr. inž. F. Thomaser. V svojem poročilu pravi, da so jih Rusi lepo sprejeli, ravnali z njimi kot z enakopravnimi planinci in bili z njimi ves čas v prisrčnih odnosih. Thomaseru ni všeč, da v SZ štejejo planinstvo za šport, češ da to onemogoča globlji odnos do gora. Ko pa je spoznal sovjetske alpiniste, je videl, da se v bistvu nič ne razlikujejo od avstrijskih in da se oni prav tako zavedajo slabih strani »državnega planinstva«, ki pa ima tudi veliko dobrih, koristnih. Thomaser je te koristne strani kmalu spoznal tudi v »lagerju«. Pravi, da njegova ekspedicija ni nikoli izkoristila nakazil za hrano, da je bilo preveč vsega in vse tudi za evropske želodce okusno. Opremo so imeli svojo, le šotore so vzeli sovjetske, ker so se jim zdeli boljši, lažji in odpornejši kot avstrijski. Bilo je pet navez, pustili so jim, da so šli, kamor so hoteli, večji del vsaka naveza zase. Do l. 1963 so v Bezengih zahtevali navezo v štirih, l. 1964 pa je ta zahteva veljala le še za sovjetske alpiniste.
SHAHAUER (7116 m) je vrh v Hindu-Kušu, ki ga doslej v svetovnih revijah še nismo srečali. Avgusta 1964 sta prva prišla nanj Avstrijca G. Gruber in R. Pischinger. Ista dva sta dva dni nato kot prva stopila na teme Udren Zorna (7131 m), prav tako doslej neimenovanega vrha.
NILKANTA je vrh v Garhvalski Himalaji. O njem smo poročali l. 1961, ko se je govorilo, da je poročilo o vzponu na ta vrh lažno. Da bi se stvar razjasnila, je Himalayan Journal sestavil komisijo, ki je v kratkem času dognala, da je l. 1961 na Nilkanto stopil M. Sharma z dvema šerpama Phurba Lobsangom in Lhakpa Giyalbu Lamo. Komisija svetuje, na j bi se kaka ekspedicija čimprej lotila Nilkante in vzela s seboj tudi člane ekspedicije iz l. 1961.
ČOKE SALIHANOV je najstarejši sovjetski alpinist. Pred kratkim je imel 110. rojstni dan. Doma je iz Kabardinsko-balkarske republike. L. 1963 je 108 let star prišel še na Elbrus, na katerem je bil vsega skupaj najmanj 200 krat. Sodeloval je pri gradnji zavetišča v višini 4220 m. Trije njegovi sinovi so tudi alpinisti. Ima 40 vnukov in pravnukov, pri vsem tem pa je pri dušnem in telesnem zdravju, še vedno dober svetovalec vsem, ki gredo na Elbrus.
NEPALSKI VRHOVI PREPOVEDANI, to je bila spomladanska novica 1965, razglašena po indijskih časnikih. Italijanski Lo Scarpone si jo je razložil s tem, da je izginilo v nepalski Himalaji večje število alpinistov. Vendar prepoved ne velja za že dovoljene ekspedicije v l. 1965, med njimi naštevajo tudi jugoslovansko na Kangbačen, tri japonske, indijsko in nemško na Annapurno. Vendar teh pet ekspedicij ne pomeni vsega, kar je nepalska vlada l. 1965 že dovolila. (Himalayan Club de Calcutta izdaja svoj bilten in v njem naznanja za l. 1965 11 ekspedicij v Nepalu.)
TIRIČ MIR (7692) v Hindukušu ima dva vrhova. Vzhodni ima južno steno, kjer so julija 1964 uspeli Norvežani. Vodil jih je Arne Naess, ki je že l. 1950 vodil ekspedicijo na glavni vrh Tirič Mira. Z njim so bili znani Opdal, Vigerust Hoibakk in Friis Baastad. Stena je visoka 2500 m in vsebuje vse težave kopnega in ledenega sveta. 400 m v spodnjem delu je III in IV. v zgornjem delu so morali zmagati strm, leden ozebnik. Tu so napeljali 850 m fiksnih vrvi. Zadnji bivak so prestali v višini 7000 m.
POLJAKI NA KAVKAZU: Uveljavljajo se, rekli bi: magnis itineribus, z velikimi pohodi. 19. do 23. julija so prvi preplezali 1900 m visoko steno v severovzhodnem stebru Dych— Taua. Bili so J. Jarecka z možem M. Jareckim, P. Mlotecki, W. Poplanski in A. Sobolevski. V istem času so E. Chrobak, T. Lavkajtys, J. Michalski in J. Warteresiewicz zmogli severozapadno steno Koštan-Taua, visoko 1600 m. V smeri je več raztežajev ledu v strmini 50° do 60°. Koštan-Tau je po višini četrti kavkaški vršak, visok je 5051 m. Naveza iz Koštan-Taua je preplezala tudi severno steno vzhodnega vrha Mižirgi, visoko 1800 m. Orjaška stena je ena najtežjih na Kavkazu, večji del strm led 60° do 70°, celo 90°, kar je pečine, vse V do VI. Poljaki so imeli slabo vreme, vihar. — 15°C. Vsi trije uspehi so zelo prepričevalni. Poljaki so, tako kaže, že nad svojim predvojnim nivojem, ki tudi ni bil nizek.
NANDA DEVI (zapadni vrh 7816 m, vzhodni 7434 m) je stopila v himalaistično zgodovino 1. 1936. ko so prvič prišli na njen vrh. L. 1951 smo poročali o nesxeči, ki je na Nanda Devi zadela Rogera Duplata in Gilberta Vignesa. Poslednjič so ju videli pod zapadnim vrhom 29. junija 1951. potem ko sta zapustila tabor III v višini 7500 m, da bi prečila več kilometrov grebena med obema vrhovoma. L. 1964 sta na Nanda Devi prišla člana indijske ekspedicije.
ZIMSKA POLJSKA EKSPEDICIJA v Alpah je letošnja novost z vzhoda. Poljaki E. Chrobak, M. Gryczynski, J. Michalski, G. Surdel in R. Szafirski — sama nova imena, so od 9. do 13. marca 1965 opravili prvi zimski vzpon po direktni smeri Argentiere. V torek so se z žičnico pripeljali na Grands Montets, dvakrat bivakirali v skalnatem trikotu, tretjič nad snežnim grebenom, četrtič tik pod vrhom, na vrh so prišli v soboto ob desetih dopoldne.
PERUJSKI ANDI so vedno mikavnejši. Nekaj zaslug pri tem ima tudi La Revista Peruana de Andinismo, ki jo ureja Cesar Morales Arnas, ki smo ga v beležkah v Andih že večkrat imenovali. Celo vrsto novih vzponov so zabeležile nemške, ameriške, argentinske, britanske, brazilske, čilske, španske, francoske, guatemalske, italijanske, japonske, novozelandske, peruanske in švicarske ekspedicije in naveze. Zadnje čase so zelo delavni Peruanci sami. V Yerupaji sta zapadno steno preplezala Argentinca J. Peterek in A. Weber od 19. do 23. junija. Stena tega vrha, ki je najvišji v Cordilleri Huayhuash, je zelo težka, strma, deloma previsna. Prvenstveni vzpon preko zapadne stene Ancocancha Grande sta v istem času opravila Comesana in Fonrouge. Vse kaže. da je v andinizmu že napočila nova doba, mikajo že stene, ne več samo vrhovi.
DESET LET HINDUKUŠA bi lahko rekli letos, saj je še pred 10. leti geograf iz Saarbruckena prof. C. Rathjens upravičeno zapisal, da o kakem alpinističnem odkrivanju afganskega Hindukuša še ni govora. Po 10 letih se je tu mnogo spremenilo. Začeli so l. 1950 Norvežani, nadaljevali Nemci iz Nurnberga l. 1959, nato pa so se zvrstile ekspedicije skoraj vseh evropskih držav, ki v alpinizmu kaj pomenijo: italijanske, japonske, avstrijske, poljske, švicarske, predvsem pa nemške. Nekatere so imele tudi znanstvene cilje. Predzgodovina Hindukuša pa seže v 19. st., ko so Angleži prodrli v skrivnostni Nuristan. Sem so l. 1935 prišli tudi Nemci. L. 1932 sta Iven in Brucki prekoračila prelaz Anjuman na pohodu v Wakhan. Vendar so bile vse te ekspedicije zadovoljene z raziskovanjem dolin in prelazov. Visoki vrhovi so ostali terra incognita. Še novejše karte to dokazujejo, že pred 10 leti se je malo vedelo o višinah vrhov, poledenitvi in o gorjancih. Še danes je mnogo pet in šesttisočakov, mnogo dolin, ki jih Evropejec še ni obiskal. Glavni greben Hindukuša je 750 km dolg (Alpe 1100 km) in je skoraj ves v Afganistanu. Mnogi prelazi, visoki 3000 do 4000 m, so bili znani že v antiki in v srednjem veku. Aleksander Veliki in Timur sta prekoračila Khavak (3600 m) v srednjem Hindukušu. Geološko v Hindukušu prevladujejo gnajsi, sljude in marmor, amfiboliti in granit.
Razen v Nuristanu je ves Hindukuš stepskega značaja s suhimi poletji in jesenmi. Pozimi in spomladi je veliko padavin, tako da Hindukuš s tem značajem padavin veže sredozemski prostor s Himalajo. Le Nuristan ima padavine tudi poleti. Zato seže tu drevesna meja v višino 3000 m. V ostalem Hindukušu je gozda manj, kje r pa je, seže tudi do 3500 m, stepska flora pa seže tudi v višino 4000 m. Zelenih planin, kakršne so v Alpah, tu ni, Ledeniki so zaradi skromnejših padavin manj obširni, jemlje jih tudi močna insolacija poleti in jeseni. Meja večnega snega je zelo visoka, 4700 do 5200 m, zavisi od lege (sever, jug), kar je značilno za subtrobska gorovja. Zato je pogled na severne strani Hindukuša lep, arktičen, z juga pa je videti pust, različno je tudi površje, ki ga na severu oblikuje glacialna erozija, na južni strani pa je položno in gruščnato. Največji ledenik je Tirič-Mir, ki je 1. 1934 meril ca. 170 km2 in bil 21 km dolg, sicer pa jih je nekaj takih kot Pasterza s 24 km. Jeziki ledenikov segajo od 4000 m, najniže do 3150 m, največ pa jih seže do 4200 do 4500 m. Značilni so za Hindukuš »spokorniki« (penitentes. Biisserschnee, Zackenfirn). dalje ledeniški bloki v višinah 4000 m ali bolje ledeniki v blokih, ki dosežejo tudi 5 km dolžine in jih doslej v nobenem drugem gorovju na zemlji niso našli. Sledove mlajše poledenitve je težko spoznati. Prof. Desio trdi, da so morene celo v višini 1300 m v Badakshanu. vendar to še ni dokazano.
Prof. Rajthjens trdi, da so nekdanji ledeniki na severni strani segali na Koh-i-Bali do 2800 m v dolino. Münchenska ekspedicija- 1963 je morene ugotovila v višini 2300 m. Ledeniki Hindukuša so zelo važni za gospodarstvo vzhodnega Afganistana, saj dajejo vodo oazam v predgorju. Oaze so močno naseljene, ker ugodne vodne razmere omogočajo pridelovanje bombaža, riža, sladkornega trsa, sadja in grozdja. Naseljene pa so tudi visoke doline. V afganskem Hindukušu je troje ljudstev: Na jugu in jugovzhodu so Nuristani, ki jih je za Afganistan in islam pridobil emir Abduraman šele l. 1895. Prej so se imenovali Kafiri = brezverci, njihova dežela pa Kafiristan. Obraza so bolj nordijskega ali dinarskega, zato menijo, da potekajo še izpred arijsko-indskega časa. nekateri celo, da so v zvezi z Aleksandrovim pohodom. Oboje, posebno pa drugo, spada med bajke.
Drugo hindukuško ljudstvo so gorski Tadžiki, ki govore perzijsko in segajo do Kabula, na severu pa do Pamira in čez v sovjetsko republiko Tadžikistan. V Zapadnem Hindukušu žive perzijsko govoreči Hasara, mongoloidno ljudstvo. Manj številni so Kuči, pasejo živino v srednjem Hindukušu. Vsi žive predvsem od poljedelstva, ki je povečini odvisno od namakanj a (abi: če je odvisno samo od dežja, se imenuje lalmi). Značilna je delitev na skrajno majhne parcele. Namakalne priprave so celo v višinah 3300—3400 m. Ozimna pšenica uspeva v Khvaja-Muhamad še v višini 2900 m. Radi jo sejejo s stročnicami in jo z njimi vred žanjejo, mlatijo in meljejo. Kruh pečejo iz ječmena s primesjo graha, pšenični kruh je le na gosposkih mizah. Sadje uspeva še v višinah 2400 m. Najvišje vasi, poseljene tudi pozimi, so na 3100 m, da celo 3400 m v Wakhanu pod prelazom Baroghil. Na oazah hišice skoro izginejo v bujnem zelenju in sadnem drevju. Obdane so z obzidjem. V višjih legah so koče nizke, iz kamna in okroglega tlorisa.
Planšarske koče imenujejo Tadžiki eilok, Nuristani banda. Najdemo jih še v višinah 3600 m, v Wakhanu celo na 3800 m. Imajo okrogel tloris in so zložene iz kamenja. Vsi pašniki so državna ali kraljeva last, pašna pravica pa seže v stare čase in ni nikjer zapisana. Živina, ovce, koze in govedo (jak) se pase še v višini 4500 m. Planšarsko gospodarstvo je razvito v vsem Hindukušu. Mlečni izdelki so glavna prehrana gorjanskega prebivalstva, planšarije so spomladanske, jesenske, visoke, nizke in jih izbirajo po potrebi. Ker je sena malo, morajo »planovanje« izkoristiti. V nekaterih dolinah je Hindukuš prenaseljen. Nekatere družine imajo komaj 1/4 do 1/2 ha namakanega sveta. A. Scheibe poroča celo o kočarjih z 800 do 1600 m2 posesti v Nuristanu. Ni čuda, da so parcele filigranske in raztresene. Delitev posestev je zapovedano tudi v koranu. Če hočejo ti kočarji živeti, se morajo vdinjati pri veleposestnikih ali od njih jemati zemljo v najem. Ti veleposestniki so pravzaprav majhni, lahko pa žive samo od dela kajžarjev. Del prebivalstva pa si mora poiskati kruha zunaj Hindukuša.
Stotine mladih ljudi gre vsako spomlad in jesen iz dolin Khwaja-Muhamada v rečne oaze Taluqan in Khanabad na riževa in bombažna polja. Nekateri najdejo delo v tvornicah Kataghana. V nekaterih dolinah Kh\vaja-Muhamada so nastale gosto naseljene obrtniške vasi. Tu delajo tkalci, kovači, mizarji, zidarji. Kovaška obrt je posebno razširjena ob cestah, ki drže čez važne prelaze. To pa ne bo dolgo, saj se promet zdaj osredotoča na prelazu Šibar, še bolj pa na prelazu Salang, čez katerega je SZ zgradila moderno avtocesto, ki je najkrajša in hitra zveza od Kabula v severni Afganistan. Vendar stari prelazi še niso omrtveli. Poleti so še vedno polni živine, ki jo gonijo iz Badakshana in Kataghana v Kabul. Tihotapci opija iz Badakshana in trgovci z živino iz gornjega Panjira, tovorniki soli in blaga še vedno uporabljajo odročne prelaze in se pote s prevoznimi sredstvi iz prejšnjih časov. Zadnje čase pa se mreža moderniziranih cest gosti in se uvaj a avtomobilski promet.
V Wakhanu se pride z avtom do Qala Panja (2800 m), v dolini Kakha do Jarma (1550 m), v dolini Farkharu do Varsaja (1800 m), v Panjiru do Dasht-i-Rivata (2250 m), v Pehu do Kandeha (1260 m). Izboljšava prometa je prvi pogoj za napredek gospodarstva, ki pa se do zdaj v Hindukušu še ni začel. Naša ekspedicija v Hindukuš bo šla torej v zanimiv, še malo raziskan gorski svet. ki ima verjetno mikavnejše raziskovalne kakor pa alpinistične cilje.
