Tine Orel
Kongur Debe (7681 m) leži severno od Mustagh-Ate, kamor so 26. julija 1956 prišli Kitajci in Rusi. Kongur Debe se vzdiguje na robu Pamirske planote, impozanten, uklenjen v oklepih ledu, podoben himalajskim vrhovom. 19. avgusta 1956 se mu prišli na teme Rusi (6) in Kitajci (2). Je težji od Mustagh-Ate.
Najvišji vrhovi v SZ so: Pik Lenin, prej Pik Kaufmann, 7134 m, tehnično ni težak. Prvi vzpon 1928: Allwein, E. Sebraider, Wien. Svojetskih vzponov je precej. Nova meritev Khan Tengri, (knez duhov) je dognala, da ni več sedem-tisočak, ima le 6995 m in leži v Tien-Šanu (Nebeško pogorje). Prvi vzpon leta 1931: Pogrebecki, Sauberer in Tjurin, leta 1936 Saladin. Pik Stalin (prej Garmo) v Alai-Pamirju je visok 7495 m. Prvi vzpon l. 1933: B. M. Abalakov. Pik Korženevskeja (7105 m) v Alai-Pamirju, 15 km od Pik Stalina, je težko dostopna, prvi vzpon šele l. 1953. Močno se upira Pik Pobeda (7439 m), ki so jo odkrili šele l. 1943 in jo izmerili. Skrivnostna gora, ki zdaj že več let brani svoje višinske metre iznad 7000 m — uspešno.
Predpisi nepalske vlade o ekspedicijah ne gredo v glavo starejšim himalajcem. Prof. Dyhrenfurth jih obmetava z znanim Goethejevim: Ein garstig Lied! Pfui! Ein politisch Lied! Posebno se huduje nad 11 in 13. Ali naj vodja ekspedicije več tisoč posnetkov in filmov razvija v Kathmanduju, da jih pregleda nepalska cenzura? Nepalska vlada je preveč napela. Sicer pa ima komaj še Dhaulagira naprodaj. Dyhrenfurth že grozi s pakistansko konkurenco, ki ni odvisna od Kitajcev ne od Indijcev. Za informacijo pa naštejmo še enkrat paragrafe, ki jih je nepalska vlada natrosila ekspedicijam na pot.
1. Ekspedicije morajo imeti s seboj nepalskega oficirja. Določi ga nepalska vlada.
2. Zvezni oficir mora dobiti 200 ind. rupij (180 šv. fr.), vso oskrbo in vso opremo s spalno vrečo vred.
3. Ekspedicija nosi vse potne stroške zveznega oficirja.
4. Delati mora izključno samo na področju, za katerega je prejela dovoljenje.
5. Nepalska vlada dovoljenje lahko prekliče, če misli, da sta obnašanje in dejavnost ekspedicije nezaželena.
6. Ekspedicija mora po povratku predložiti vladi natančno poročilo.
7. Predložiti mora pred začetkom dela natančno smer potovanja.
8. Za aparate zveze, orožje, municijo in eksplozive je potrebno posebno dovoljenje.
9. Ekspedicija mora upoštevati verska čustva, moralne in socialne običaje domačinov.
10. V primeru nesreče domačina mora ekspedicija plačati odškodnino. Življenjsko zavarovanje se pripravlja, medtem pa velja odškodnina za oficirja 5000.—, za nosača 2000 nepalskih rupij.
11. Vse, kar je ekspedicija zbrala, je treba predložiti nepalski vladi pred odhodom. Kopije posnetkov mora videti vlada, preden se publicirajo.
12. Položiti je treba pred začetkom dela takso od 500—3000 indijskih rupij (do 2700 šv. fr.).
13. Poročila o dejavnosti niso zavarovana z avtorskim pravom. Le osebna sporočila so prosta. Pred publiciranjem mora vse videti nepalska vlada.
14. Vse prošnje za ekspedicijsko dejavnost v nepalski Himalaji mora potrditi vlada prosilca in jih predložiti nepalski vladi v pregled.
Paragrafi so res ježasti in naježeni, so pa k sreči tudi zaviti, upajmo, da tudi v himalajski deželi.
Farquhar, urednik »American Alpine Journal« je mnenja, da je bil vzpon na Kangčhendzongo pod vodstvom Charlesa Evansa premalo upoštevan. Je večje alpinistično dejanje kot vzpon na Everest. Čeprav Kanč ni najvišja gora, spada v isti razred kot Everest. Po razsežnosti svojega četvernega ledeniškega sistema, po svojih silnih stenah in svojih neskončnih grebenih ta gora nima tekmeca na zemlji. Evansova zasluga je, da je odkril edino možni pristop. To je eden najsijajnejših alpinističnih podvigov. Na Kanč je že l. 1905 skušal priti Švicar dr. J. Jacod-Guillarmod. Ekspedicija se je končala tragično, eden od udeležencev poročnik Alexis Pache je našel svoj grob na groblji ledenika Yalung. Že l. 1899 pa je Freshfield ugotovil, da bo pristop možen kvečjemu po smeri, ki so si jo izbrali Angleži.
Kangčendzonga (v angleški transkripciji Kangchenjunga, v švicarski Kangchendzönga) tvori središče križnega gorskega hrbta, ki se razteza na jug. Štirje grebeni gredo na vse štiri strani neba in v njih se vzdiguje vrsta visokih vrhov. Na severovzhodni strani leži ledenik Zemu, na severozahodni ledenik Kangčendzonga, na jugovzhodni ledenik Talung, na jugovzhodno stran teče tudi ledenik Yalung. Monakovska ekspedicija pod vodstvom Paula Bauerja je startala z ledenika Zumu l. 1929 in 1931. Pri
zadnjem poskusu so Nemci prišli do višine 7620 m, zavrnil jih je monsum. L. 1930 je bil tu Dyhrenfurth in je poskusil s severozahodne strani. Šerpo Čettau je tedaj pobral ledeni plaz in ga niso mogli rešiti. Z ledenika Talung doslej še ni poskusil nihče. L. 1905 so Švicarji izbrali ledenik Yalung. Pache in trije nosači so našli svoj konec v snežnem plazu. Grob je do danes ohranjen. Isto pot so si izbrali Angleži. L. 1953 sta Kempe in Gilmour Lewis iz Yalunga dosegla Kabru, si ogledala pobočja ter zaključila, da je pristop na Kanč, kakor »familiarno« imenujejo Kangeendzöngo, možen. Oprt na njuno poročilo je Alpine Club ustanovil Kangchenjunga-Comite in postavil za predsednika Sir Johna Hunta. Royal Geographical Society je bila pripravljena sodelovati, vojvoda Edinburški pa je prevzel patronat.
Yalung se začne v višini 3000 m. Najbolj značilno mesto je Great Shelf (Grande Banquette), vesni ledenik blizu 1,6 km dolg in 400 m širok, spodnji kraj ledenika v višini 7160 m, zgornji kraj na višini 7770 m. Preko te ledene terase se vleče Gangway (Corridor), strma polica, ki drži na zahodni greben. Značilen je na levi strani tudi Sickle (Sichel, Faucille — srp). Obe južni tretjini spodnjega ledeniškega roba ležita nad steno, ki pada v globino proti dolini. Iz severne tretjine izvira ledeniški jezik, ki ima dva dela: zgornji del med 7160 m in 6180 m, in spodnji del od 6180 m do doline blizu ca. 5330 m. Na obeh straneh ledeniškega prepada sta dve skalni rebri, imenovani Kempe’s Butress (5940 m) in Western-Butress (6250 m), ki ga je Evansova ekspedicija krstila za The Hump (Bosse). Edini prehod je omogočal Kempe’s Butress, ki je odpiral pot vse do Grande Banquette.
Idealno moštvo za ekspedicijo v Himalajo tvorijo lahko samo možje, ki jih druži najožje, preizkušeno tovarištvo. Evans meni, da se mu je to posrečilo. Ni gledal na leta, na visoko tehnično znanje, marveč predvsem na moralne lastnosti udeležencev, ki so pred himalajsko preizkušnjo že prestali skušnjo za tova-riško prenašanje naporov. V Darjeelingu so se pridružili šerpe iz Sola-Khumbu pod Everestom. Izbral jih je Dava Tensing, ki je l. 1953 dvakrat brez kisiko-vega aparata dosegel južno sedlo pod Everestom. Imeli so tudi 300 nosačev za transport od Darjeelinga do doline Yalung, za kar so potrebovali deset dni. Iz Yalunga so odšli na mesto osnovnega šotorišča blizu Pacheovega groba, na kar so prehod mimo ledeniškega prepada dobili po ozebniku na levi strani (La Bosse), ne pa preko Kempe’s Butress, ki se jim je zdel prestrm, da bi preko njega tedne in tedne hodili šerpe. V treh tednih so po izborni organizaciji taborišč in oskrbe 13. maja že postavili pet taborišč, peto že nad Grande Banquette (7700 m). Od tu so se začele priprave za zadnji napad ali izpad.
Tabor VI so hoteli postaviti čim više, 8200 m, že nad Srpom. Jackson in Mackinnon sta naslednji dan sama nosila po 20 kg, ker je eden od šerp obolel. Jackson je dobil snežno slepoto, dostop do tabora V. je bil zaradi novega snega zelo težak. 11. maja se je vseh 11 sahibov zbralo v taboru IV. 22. V. so ugotovili, da je zasip novega snega na taboru V razmetal precejšnjo zalogo, ki so jo prejšnje dni mukoma spravili gor. Od 19. do 22. maja jih je namreč vihar blokiral v IV. Vendar so rešili razmetani »pratež«, le kisika je bilo za »juriš« premalo. 24. maja so uredili tabor VI. Stal je na majhnem prostoru v pobočju s 45° naklonine. Zunanji rob šotora je gledal 15 cm preko splaniranega prostora. Band in Brown sta se pred spanjem navezala in vrv skozi odprtino šotora pritrdila na skalni rob.
Naslednji dan nista imela ravno težkega dela, ker je sneg držal, ni pa bil pretrd. Kakor smo že poročali, sta nekaj korakov pod vrhom obstala, da sta izpolnila željo oziroma pogoj sikkimskega poglavarja. Naslednji dan sta po isti poti prišla na vrh še Hardie in Streather, vendar tako, da nista odložila derez, ker sta se ognila neki skalni zajedi po snežnem ozebniku. Vzpon na vrh je bil napet, ne brez nevarnosti, vendar smer direktnih nepi-emagljivih ovir ni stavila na pot.
Švedska turistična zveza (STF), ki šteje 200 000 udov, je za popotnike in turiste odprla posebni švedski sever, ki v dolžini 900 km in širini 250 km nudi po svoje zanimiva turistična doživetja s širnimi gozdovi, visokimi planotami, samoto in daljavo. Postavljenih je več zavetišč, pota so markirana. Poletje traja komaj štiri mesece, nato pa zagospodari polarna zima. L. 1955 pa so Avstrijci prekrižali to severno švedsko pokrajino na smučeh. Vodil jih je N. Hausegger iz Grazza, precej znano plezalsko ime. Sprejel jih je dr. Rossipal, po rodu Avstrijec, predsednik STF in soustanovitelj Švedskega alpskega kluba. Dobili so sani »pulka«, kajti oprema slehernega udeleženca je tehtala 50 kg. Sleherni je sam nosil 20 kg. Nekaj opreme in brašna so poslali naprej s helikopterji. Povprečna temperatura ves čas ture je znašala —25° C. Najtežji problem je bilo pravilno mazanje smuči, kož namreč niso jemali s seboj. Pulko sta navkreber, če je bilo zelo strmo, vlekla dva. Prvo noč so prebili na drevesni meji, ki poteka tu pri 700 ndm. Izkopali so snežno jamo in jo obložili z vejami. Zunaj je temperatura padla na —35° C, bivak pa je ponujal razkošje —10° C. Ker so imeli obleko iz dralona in sijajne spalne vreče, jim mraz ni delal težav. Značilno za to pokrajino so nenadne temperaturne spremembe. 2e drugi dan smuškega potovanja je topel veter spravil živo srebro na 0° C, mokri sneg pa je neusmiljeno prodiral do kože. V viharju so si morali, potem ko so izgubili orientacijo, spet skopati nekako snežno jamo, v kateri so zaradi varnosti prižgali svečo, ki naj bi dala signal, če bi zmanjkovalo kisika. Vihar jim je namreč bivak sproti zametal. V tem bivaku so morali potrpeti še en dan, kajti vihar je drvel z brzino 150 km h. Tretji dan se je ¡posmejalo sonce, na kar so smučali zdržema 10 ur. Sem in tja so zadeli na samotne kmetije, švedske ali laponske. Ti ljudje so po 8 mesecev na leto z zunanjim svetom v zvezi samo po telefonu. Če je treba, jim pride v.pomoč helikopter.
Po treh tednih so prismučali v Kvik-kjokk, vas z 200 prebivalci. Tu jim je vaški župan in učitelj nudil gostoljubje, počenši s sauno.
Po dveh dnevih počitka so nastopili pot v Sarek, švedsko pogorje, v katerem se dviga najvišji vrh Švedske Sarektjak-kos. Pogorje imenujejo Švedi »Švedska Himalaja«. Najvišji vrh je komaj 2098 m visok, zdelo pa se jim je, kot da stoje na sedemtisočaku.
Naslednji dan so presmučali 50 km, nekaj časa po ledeni ploskvi akumulacijskega jezera, ki pa to pot ni ležala na vodi, marveč visela 3 m nad vodo. Prestali so veliko strahu, vendar je led zdržal. Pet dni nato so stali na najvišjem vrhu Švedske, ki se imenuje Kebnekaise (2125 m). Tu je šola švedskih alpinistov, gora sama pa alpinistično še ni obdelana. S smučmi so prehodili 720 km dolgo pot.
Sasir Kangri (7672 m) je gorski masiv v zavoju reke Šajok, jugovzhodni podaljšek Karakoruma. Je težko pristopen. L. 1922 sta se mudila tu zakonca Visser — Hooft. L. 1946 so poskusili Angleži imeli tako malo uspeha, da so se vsi kandidati zbali Karakoruma. Ker Sasir Kangri spada k indijskemu delu Kaš-mirja, se je zanj posebej zanimal Himalayan Mountaineering Institute v Darjeeling. Leta 1956 se je spustil v akcijo major N. D. Jayal, pa brez uspeha. Jayal pravi, da je gora nezavzetna. Ni osem-tisočak, pa je kljub temu trd oreh.
Mauvoisin v Švici je znan po katastrofi l. 1818, ki jo je povzročil ledenik. Te vrste katastrofe so redke, pa strašne. L. 1891 je terjala v St. Gervaisu 200 življenj. L. 1633 je ledenik Allalin uničil toliko rodovitne zemlje v Saastalu, da so škodo popravljali osem let. V Mauvoisinu zasledujejo ledeniške katastrofe že od 16. st. dalje. Že l. 1817 so ledene mase nad Mauvoisinom zasule dolino, vendar si je potok Drance še utiral skoznje pot. Aprila 1818 pa so ljudje, potem ko so se z gora osuli veliki plazovi, opazili, da se je hudournik presušil. Zajezila ga je ledena masa, visoka od 75—150 m, za njo pa se je nateklo jezero, dolgo 900 m, gladina pa mu je rasla vsak dan. Vlada je poslala inženirja Venetza, ki je dal ledeni jez navrtati nad vedno gladino, češ voda bo to sama poglobila in počasi izpraznila jezero. Delali so noč in dan, bilo je nevarno, tako da je mezda iz dneva v dan rasla. 13. junija je začela voda odtekati. Jezero je medtem že merilo v dolžino 3,5 km široko je bilo 220 m in je bilo pri ledenem jezu globoko 60 m. Vsebovalo je 24 milijonov kubikov vode. V treh dneh se je gladina jezera znižala za 10 m, 17. junija pa je Venetz sporočil, da nevarnosti ni več. A prav ta dan se je položaj nenadoma spremenil. Venetz ni računal s tem, da ledeni jez ni iz homogene snovi. Voda je erodirala sneg hitreje kakor led, vertikalna erozija je potekala hitreje od horizontalne, dno podkopa oziroma rova se je približalo jezeru tudi vertikalno, ledeni jez pa je izgubil svoje ravnotežje in stabilnost, slišalo se je votlo grmenje in pokanje. Poslali so hitre sle v vas, naj se prebivalci rešijo na višine. Ob polpetih popoldne se je jez zrušil in jezero se je v kratkem času spraznilo. Voda je pometla s seboj drevesa, skale, zemljo, mostove, pridrla v vas z brzino 50 km na uro in izstružila obe strani doline do višine 30 m. Vasi Bovergnier je bilo prizaneseno, ker je grič pred njo vodo obrnil v drugo smer proti Mont Chemin. Po glavni ulici Bourga je segla do prvih nadstropij. Žrtev je bilo seveda veliko. Vse poletje je nad ravnino okoli Martignyja zaudarjalo po gnijočih truplih. Kako tudi ne! 15 milijonov kubikov vode je odteklo v pol ure, od Mauvoisina do Chablesa je rabila pol ure, drvela je 8 m na sekundo, Martigny je dosegla v eni uri.
Bilanca: 475 poslopij in 19 mostov je voda odnesla oziroma porušila, 40 oseb je utonilo, mnogo živine in divjačine. Cesto je porušila v dolžini štirih milj, uničila seveda vse pridelke, poškodovala vrsto hiš, skratka škode je bilo 1 181 000 švicarskih frankov, kar je pred 140 leti pomenilo ogromno vrednost.
Danes ni več nevarnosti, da bi se taka katastrofa zgodila. Ledenik de Giétroz se je umaknil daleč nazaj, dolino pa so zagradili in ustvarili akumulacijsko jezero za 200 milijonov kubikov vode.
Mednarodni filmski festival v Trentu je postal že tradicionalna ustanova. Poročali smo že o petem festivalu, ki je mnoge udeležence tudi razočaral, ne zato, ker niso bili nagrajeni, marveč zaradi slabe organizacije. Žirija, ki je l. 1956 delila priznanja in nagrade, je bila naslednja: Alberto Bertolini (Italija), Giulio Cesare Castello (Italija), Ludwig Gesek (Avstrija), Marcel Ichac (Francija), Giuseppe Mazzotti (Italija), Ago-stino Sannal (Italija), Martin Schlappe-ser (Švica), Guido Tonella (Italija). Jugoslavija se festivala žal ni udeležila. Prvo nagrado je odnesel spet Samivel s filmom »Grand Paradis« zaradi liričnih občutij, ki jih je znal dobiti s kamero v življenju živali v visokih gorah. Drugo nagrado je dobila M. Slavinskaja (SZ) s filmom »Vzpon na Muzgilghi« zaradi sijajne tehnike. Žirija je pohvalila tudi kitajsko-češkoslovaški film »Cesta do Tibetu«, katerega avtorji so Khou Tehbi, Li Tuno in Wang Ping. Na V. Festivalu je bila ustanovljena nova nagrada »Trofeja narodov« za deželo, ki tretjič zaporedoma odnese prvo nagrado. Prvo »Trofejo narodov« je pospravila Francija.
Vponke (karabinarji), ki jih zaradi vzdržljivosti priporočajo, so naslednje znamke: Stubai (2446,2 kg), Austria (1268,4 kg), PAT-Austria (1268,4 kg), Asmu (1014,72 kg). Te priporočajo tudi Angleži, ki baje nimajo tovrstnih kvalitetnih izdelkov.
Tuargur – Tubitag (7595 m) se imenuje vrh, ki ga je osvojila lani sovjetsko-kitajska ekspedicija pod vodstvom Beleckega.
Jean Joseph Carrel (1873—1947) je slavno vodniško ime. Jeseni 1956 so mu v Valtournancheu postavili spominsko ploščo na trgu pred cerkvijo. Carrel je naredil vrsto prvenstvenih vzponov in smeri. Jugovzhodni greben Dufourspitze (1907), prvi zimski vzpon in sestop po italijanski strani na Matterhorn (1907), prvi zimski vzpon na Dend d’ Hérens (1910), greben Furggen (1911), severno steno Dent du Géant (1919), vse v družbi Maria Piacenza.
CAI je imel lani v Comu svojo 68. skupščino. Od tujih planinskih organizacij so skupščino obiskali Nemci, Ho-landci, Švicarji, Belgijci, Španci, Jugoslavijo pa je zastopal conte Ugo di Vallepiana, kakor poroča Rivista Mensile 1956/11—12.
Ing. Piero Ghiglione je tudi letos na nogah. V začetku l. 1957 je z letalom odletel v Newyork, od tu pa v severno Columbio, kjer se je posvetil spet Andom. V njegovi družbi so bili Magagna, Echevarris in Morra. Ekspedicija je trajala en mesec. Istočasno se je v kolumbijskih Andih mudil tudi angleški alpinist Cunnigham- seveda z drugimi cilji kot Ghiglione.
Samivel je lani izdal drugo knjigo, ki na izviren, poseben način govori o gorah. Naslov ji je »Contesa pic« (italijansko Racconti a picco) in pomeni enak dogodek kakor njegova znana knjiga »Cimes et Merveilles«.
Monte Sarmiento na Ognjeni zemlji so zadnje čase večkrat omenjali v tekoči planinski literaturi. Za gore na Ognjeni zemlji so se zanimali v zadnjih desetletjih Švicarji, Francozi, Nemci in Angleži. Švicar dr. Arnold Hein, ki je bil v Patagonskih Andih 1939, 1940 in 1945, primerja te gore Himalaji, čeprav ne segajo više od 3000 m. Meja večnega snega je tu pri 600 m, od tu naprej pa so snežne razmere take kakor v ostalih Andih od višine 500 naprej. Dimenzije ledenikov so polarnega značaja, Hielo continental, kontinentalni led je posebnost te dežele, ki je nastal zaradi posebnih klimatskih razmer. Ledeniki segajo prav do morja in od njih se lomijo ledene gore (icebergs) kakor v polarnih krajih. P. Alberto de Agostini je že l. 1913—1914 poskušal priti na Monte Sarmiento in Monte Italia. Sarmiento stoji na zapadni strani, je visok le 2408 m, vendar ga je dve tretjini pod ledom. L. 1881 je Lovisato prišel do višine 800 m, Anglež Martin Conway z vodnikom Maquignazem iz Valtournanchea do 1000 m l. 1898, l. 1914 pa je Agostini prišel do višine 1800 m. L. 1955 je stari Agostini spet organiziral ekspedicijo, ki so jo podprle večji del znanstvene italijanske ustanove. Vodil jo je prof. Morandini iz Padove, v pomoč sta mu bila geolog Decima in fiziolog Sperti. Alpiniste je Agostini izbral iz Valtourman-chea (Luigi Carrel ga je že l. 1935 spremljal na Ognjeno zemljo), Ricardo Cassin pa mu je nasvetoval še nekatere. Chile je ekspediciji dodelil svojega topografa, majorja Ayalo, poleg njega še tri vojaške osebe. Opremo je dala znana firma Moretti, za svetovalca je bil Ricardo Cassin. Ekspedicija je deloma potovala z ladjo deloma z letalom. V Buenos Airesu je naredila prvi težji vzpon — skozi carinarnico, pri čemer je morala klicati na pomoč italijansko ambasado. Zadnje dni 1955 so se zbrali v Puntaš Arenas, glavno mesto čilske province Magallanes, ki je v nekaj letih naraslo na 45 000 prebivalcev, pač zaradi odkritja petrolejskih vrelcev. Čilske oblasti so šle ekspediciji zelo na roke »z vojsko, aviacijo in mornarico«, bučen sprejem so doživeli tudi od italijanske kolonije, 24. januarja so se iz Puntaš Arenas odpeljali proti M. Sarmiento, 180 km dalje, po Magellanovem prelivu, nato po kanalu Maddalena in Keats. Bazno taborišče so postavili kar na obali v pragozdu, ki se razprostira vzdolž nje. Tretji dan jih je dobil hud dež, vendar so vodniki kljub temu ogledovali za lažjim pristopom na vrh. Močvirnat svet med taborom in ledenikom je bil prva, nadležna ovira, zaradi katere so iz Puntaš Arenas naročili gumijaste škornje. Tabor I. so postavili v višini 550 m in tja prenesli večino živeža. Prof. Moran-dini pa je organiziral raziskovalno delo. Neprestano deževje je pomenilo resno težavo v baznem taboru, ki je stal blizu močvirnatega sveta, v višjem taboru pa je vodnike zadrževal sneg. V višini 1000 m je vladala ves čas napredirna megla, iz nje pa je neprestano grmelo, kajti plazovi so bili zaradi vedno novega snega neizogibni. Šele 30. januarja sta Carrel in Pellissier dosegla koto 1150 m na severnem grebenu Sarmienta. 16. februarja so v višini 2000 m postavili drugo taborišče, vendar so tu zdržali eno samo noč, kajti padlo je toliko snega, da so se iz zametenega šotora komaj prebili. Po treh dneh šotora niso več našli, pač pa so dosegli višino 2000 m.
Šele 26. februarja so spet naskočili vrh, kajti snežilo je dan za dnem. plazovi so grozili na vsak korak. Valdo-stanski vodniki niso tvegali. V višini 2000 m so varno bivakirali v ledeni jami, v kateri so namestili Marijin kip, kakor s posebnim veseljem poroča Agostini, čeprav ga je namenil za na vrh. 28. februarja so se vrnili v bazno taborišče po živež in po oddih.
2. marca so pričeli z drugim delom programa, z raziskovanjem Cordillere Darwin, ki poteka vzdolž kanala Beagle in se v njej dviguje Monte Italia. Za to nalogo so odbrali vodnike Pelissiera, Carrela in Barmassa, medtem ko sta Maffei in Mauri prežala še naprej na M. Sarmiento. Ekipa za M. Italia je
morala prebrodariti 300 km, da je prišla do izhodišča za turo v pristan Olla. Na slikoviti obali so 5. marca postavili bazno taborišče, naslednji dan pa so že šli na ogled ter prišli do višine 1200 m, tabor I pa postavili v višini 950 m v varnem zavetju. Pet dni je trajalo, preden so zavzeli 2150 m visok vrh Italia, potem ko so premagali 80 m visok leden prag, strma snežišča in nevarno razpokana ledena pobočja. Bila je tudi priložnost za najmodernejšo plezalno tehniko. No, na vrhu seveda spet ni šlo brez zastav in brez verskih simbolov. Zasadili so celo zastavico »della Madonna Nero d’Oropa«. Medtem pa je uspela tudi naveza Mauri in Maffei, ki je 7. marca prišla na vrh Sarmienta. Izbrala sta južno stran in ledenik Lovisato. Pri tem sta morala premagati 100 m visok skok in uporabljala kline. Skok pa ni bil en sam, marveč jih je sledilo še več, vendar nižjih.
Po teh dveh uspehih so naveze mislile še na Monte Francese in Bove, vendar je slabo vreme ovrglo to namero. Njihov brod »Chabunco« je odpeljal v Ushuaio, najjužnejšo pokrajino v Argentini. Tu so ponovili vzpon na Monte Olivio, na katero se je 1. 1913 povzpel Agostini.
25. marca so z letalom odpotovali v Rio Grande, odtod pa nadaljevali pot z avtomobilom. V Puntaš Arenas so ostali še teden dni, da so se zvrstile vse slovesnosti in ljubeznivosti, ki so jih izkazovale čilske oblasti in ustanove. Nato so odpotovali v Santiago del Chile, kjer jih je sprejel v prisrčni avdienci šef države general Carlos Ibanez.
Saint Loup, znamenit planinski pisec, piše o Sarmientu v »Monts Pacifique« str. 68—69 takole: Sarmiento je nedvomno najlepša gora v Ameriki. Ni tako visoka kakor Himalaja, ni tako elegantna kot Torre du Cordon Adela. Ni mlado dekle kot kaka dolomitska gora, prej častitljiv starec s sivimi lasmi od glave do peta. Če led goro okrona, potem je Sarmiento kralj. Med vznožjem, ki raste iz morja, in vršaki, ki bodejo skozi oblake, oko zastonj išče kako pečino. To ni več gora, to je ledena gora — iceberg. Če nima 3000 metrov, ni važno, kajti 50 milj naokrog mu ni kos nobena druga točka. Everest ima 8888 m nad morjem. Čista špekulacija, čista matematika. 8888 metrov, nato Južno sedlo, ledenik, Rongbuk, Darjeeling, nato reke, in stotine kilometrov ravnine, nato šele morje. Alpske in himalajske višine so relativne, Sarmiento pa predstavlja absolutno višino. Monte Sarmiento: Samota. Enota. Realnost.
Walter Bonatti je pod naslovom »Božič na Mont Blancu« napisal zgodbo o svojem vzponu na Mt. Blanc preko smeri la Poire. Bonatti pravi, da sta imela Vincendon in Henry nekaj opreme boljše kot onadva. »Napredovala sta nekoliko počasneje, vendar ni imel vtisa, da s težavo. Lepo je srečati v gorah sposobne ljudi, skromne in odličnega duha. Simpatija je bila vzajemna, zato sem ju povabil, naj gresta preko la Poire. Bila sta navdušena nad tem, ko pa sta pomislila, da ju bo to kasneje privedlo v Chamonix, smo se odločili, da bomo šli vsak svojo pot. Jasno je bilo, da sta bila slabo aklimatizirana in da sta zato počasneje napredovala.« Tedaj je prišel vremenski preobrat, tiste vrste, ki je že mnogim alpinistom vzel življenje. Tudi ta je bil te vrste. Elementi so se razbesneli, bivak je terjal od človeka vse. Bonatti je »po čudežu ostal nepoškodovan«, Gheser pa je dobil hude ozebline. Bonati je zvezal dvoje vrvi in jih vrgel Francozu in Belgijcu kot fiksno vrv. Po njej sta kmalu prišla do Italijanov. Henry je tožil nad ozeblinami na desni nogi. Kmalu nato se je pokazal vrh Mt. Bianca in Bonatti je predlagal smer Vallot preko Mt. Bianca, ker je tu pretilo najmanj nevarnosti. Navezali so se v dve navezi, da bi hitreje napredovali. Eno uro so hodili skupaj, potem pa sta Vincendon in Henry zaostala, vendar sta se Bonattiju zdela trdna, ko ju je nazadnje videl. V zavetišču Vallot je moral Gheser zre-zati čevlje, Bonatti pa je z alkoholom poskrbel za ozeble Gheserjeve ude, obenem pa ga je vedno bolj skrbelo za Vincendona in Henryja. Vendar kako iti na pomoč! Videlo se ni skoraj nič, megle so se vlekle od grebena do grebena. V Vallotu je bilo —18° C, zunaj — 30° C; naslednji dan 27. XII. ni bilo sledu o njima. Klical ju je, dve uri razmišljal, kaj naj bi se bilo zgodilo. Stanje Bonattija in Gheserja ni bilo tako, da bi bila zmožna reševanja, zato sta se odločila za sestop. Gheser ni mogel obuti čevljev, zato je Bonatti strgal odejo, ga obul v gumijaste čevlje in mu z žico navezal dereze. Sneg se je udiral tako, da si je moral pri vsakem koraku pomagati z rokami. Gheserja je skrbno varoval, kljub temu pa je opoldne že prišel na ledenik na Goüter. Na ledeniku je padel v 3 metre široko razpoko, 10—12 m globoko. Vrv ga je stisnila, nahrbtnik ga je davil, mislil je že, da je po njem. Potem se je pomiril, z največjo potrpežljivostjo namestil nahrbtnik, ne da bi spremenil svojo lego. Bilo je treba akrobatike za to. Če ne bi bil imel s seboj 8 mm vrvi bi se ne bil izmazal iz razpoke, saj mu poškodovani Gheser ni mogel dosti pomagati. Vendar mu je le toliko prišel prav, da se je rešil, saj je z glavno vrvjo le ravnal on. Po zamudnem reševanju iz razpoke sta bila prisiljena k tretjemu bivaku v mrzli noči. Bonatti je odstopil Gheserju rokavice, kapuco in spalno vrečo, sam pa je zlezel v gumirano vrečo. Kadar je začutil, da mu postajajo noge neobčutljive, je s cepinom razbijal po nogah, dokler mu ni bolečina povedala, da je kri spet stekla po žilah. Naslednji dan je bil lep, vendar je njima kazalo samo na umik za vsako ceno. Gheser že ni mogel več hoditi in ga je večji del vlekel privezanega na vrv. Ko sta prišla do zavetišča Gonella, Gheserju roke in noge niso prav nič več služile. Oba sta bila do kraja izčrpana, od mraza napol hroma. V zavetišču je bilo mnogo odej in suhih slamnjač, medtem ko le malo hrane. Tudi v njunih nahrbtnikih ni bilo ničesar več, kar bi ju poživilo. Spala nista skoraj nič, čakala sta le na pomoč. Naslednji dan, 29. decembra, je Bonatti naredil ogenj in očistil kočo. Edino, s čimer si je lahko postregel, je bil krop in spričo dolgotrajnega pomanjkanja tople hrane je prišel prav. Gheser je nepremično ležal na slamnjači in je potreboval zdravniške pomoči. Bonatti je našel nekaj zdravil, s katerimi je lajšal bolečine Gheserju, kakor je najbolje vedel in znal. Komaj je skrival skrb, ko je gledal Gheserjeve ozebline na rokah in nogah. Mislil je že iti po pomoč, pot bi bil zmogel sam, vendar se je odločil, da ostane pri bolnem tovarišu. 30. decembra je začelo spet snežiti. Stopil je pred kočo in klical na pomoč. Ob 10. uri je blizu zavetišča Gonella zagledal štiri smučarje. Po ure nato mu je segel v roke Gigi Paney, vodnik in smuški učitelj, z njim pa še trije prijatelji Cesare Gex, Albino Pennard, Sergio Viotto. Ti so mu rekli, da je Vincendonu in Henryju šel na pomoč helikopter na Grand Plateau in da sta živa. To ga je razveselilo in presenetilo, češ, kako sta neki tja zašla. Šele kasneje je zvedel za njuno dramo. Nato je začel z restavriranjem svojih sil in pojedel toliko, da presega vsako logiko, jedel je salamo s toplim mlekom, sir s pecivom itd. Reševalna služba si ni mogla misliti, da bo Bonatti zavil na Gonello, namesto v Chamonix. Potem so Gheserju pomagali v dolino, Bonatti pa je šel sam, nenavezan. Spotoma so srečali še drugo reševalno ekipo, v kateri je bil tudi Toni Gobbi. Vojaške oblasti so mobilizirale vse, kar je treba, vse pa so poskusili tudi vodniki iz Courmayeura, ki jih Bonatti imenuje »magnifiche guide« — veličastni vodniki.
Milanska ekspedicija v Hoggar je, sodeč po poročilu, ki ga je napisal Pietro Meciani, lepo uspela. Vodil jo je znani prof. Paolo Grünanger. Prišli so iz Alžira s francoskim letalom v 7 urah. Raziskali so masiv Ibouhaten, najzanimivejši del Tahabra, vsaj z alpinističnega stališča. Enajst kamel jim je preneslo 500 kg živeža in opreme za pet alpinistov in tri nosače (dva Tuarega in enega zamorca). Pogorje je vulkanskega izvora, vrhovi še niso kotirani, sledov o kakih vzponih niso našli. Zato so dali vrhovom provizorična imena, da bi kasneje ne bilo zmede. Topografsko krajina še ni obdelana, zato Italijani nočejo zanašati zmedo v saharsko toponoma-stiko. Vrhovi, ki so jih z različnih strani oblezli, so visoki med 1000 in 2000 m, eno od smeri so ocenili s IV +. V oazi Silet so ogledovali starodavne napise prvotnih prebivalcev, vsekane v skale. Na povratku jih je sprejel tudi poglavar plemena Tuareg Amenokal bej Ag Sidi Musa, ki je to pot pi-vič naletel na Italijane. V 20 dneh so na kamelah naredili 400 km, polovico od teh doslej še neraziskanih.
Južna stena Matterhorna je zadnji dve leti predmet polemike med Campiottijem, Cavazzanijem, Carrelom, Momijem in Pofijem. Kakor smo že poročali, sta Primo Momo in Bruno Pofi trdila, da sta l. 1942 ponovila z delno varianto v južni steni Matterhorna smer, ki so jo 15. okt. 1931 kot prvi naredili Benedetti, Luigi Carrel in Bich. Momo in Pofi sta predložila tudi fotografije, njuni nasprotniki pa jima ponovitev izpodbijajo žolčno, ne da bi izbirali besede. Baje bo o sporu odločala nevtralna alpinistična avtoriteta.
Monte Giner, gora v Presanelli, je 22. dec. 1956 stopila v zgodovino, ko se je nanjo zrušil aeroplan z 21 osebami. Aeroplan je nosil oznako tipa I Line. Zakaj se je zrušil, ni bilo ugotovljeno. Na mesto je prišla množica reševalcev, alpinistov. Italijanski tisk se je na široko razpisal o tem, kako je brezhibno delovala obveščevalna in mobilizacijska služba GRS (Corpo Soccorso Alpino), njena povezava z varnostnimi in z vojaškimi oblastmi. 22. dec. zvečer se je nesreča zgodila, nekaj ur nato so ekipe že delovale. 23. dec. so ob 12. uri dobile alarm še druge postaje, poldrugo uro nato so bile že na startu v višini 941 m,
istočasno pa so kraj nesreče ogledovali iz vojaških izvidnikov. Vse ekipe so bile dobro oblečene, opremljene in oskrbljene, imele so vse najmodernejše reševalne priprave, vse tudi medicinske komplete. Odlikovala jih je nesebičnost, požrtvovalnost. Sodelovalo je 10 postaj GRS, tri so bile alarmirane, vendar neuporabljene. 335 mož je bilo na nogah, 302 moža sta bila angažirana. Opravili so 208 delovnih dni in 94 delovnih noči. Stroški so spričo nesreče malenkostni.
Ing. Ghiglione je na zadnji ekspediciji v Ande spet otresel nekaj sadov. Sam je stopil na vrh Tairone (ca. 5000 metrov). Iz taborišča ob jezeru Mamo (4500 m) je kot tretji, spet sam osvojil vse tri vrhove Cristobal Colon (5777 m, špansko ime za Krištofa Kolumba). Dne 15. jan. 1957 pa je po novi smeri z jugovzhoda našel pot na M. Guardian (5295 m), 20. januarja pa je priplezal na Picco Ojeta (5494 m). Ing. Ghiglione je nedvomno eden največjih sladokuscev, izbira pa si vrhove, ki mu ne škodijo, razen le izjemoma. To pot je žel uspehe v Kolumbiji, kakor smo poročali.
Italijanska ekspedicija v Karakorum na Broad Peak (8043 m) se leta 1957 ni mogla odpraviti iz Italije, ker pakistanska vlada ni dala dovoljenja. CAI je zbiral sredstva z veliko težavo, vendar so bila v glavnem zbrana: dohodki filma »Italia K2«, prispevek Nacionalnega sveta za raziskovanje (Consiglio Nazio-nale delle Ricerche) in še razni drugi prispevki so končno ustvarili fond, s katerim sta CAI in CAAI že lahko naredila načrt za ekspedicijo, ki bi nadaljevala delo italijanske ekspedicije iz leta 1954. Vodja ekspedicije bi bil slavni Ricard Cassin, ki je že izbiral 14 najodličnejših italijanskih alpinistov. Pakistan pa je na prošnjo za vizum odgovoril po svojem ambasadorju v Rimu, da je za 1. 1957 prej že pred koncem l. 1956 prejel sedem prošenj za vizume od ekspedicij, ki bi rade v l. 1957 osvojile kak vrh v Karakorumu. To pa že presega število ekspedicij, ki jih Pakistan v enem letu lahko trpi na svojem ozemlju. Italijani so prošnjo pri pakistanski vladi kar pustili, da bi veljala za l. 1958. Da ni zraven tudi nekaj politike?
P. Agostini je izdal knjigo »Trideset let na Ognjeni zemlji« (Trent anni nella Terra del Fuoco).
Cenzi Sild je v 78. letu lani 28. avg. 1956 umrla. Bila je 53 let članica OAK in gotovo ena najvidnejših alpinistk. Imenovali so jo »Uschbamadel«, saj je leta 1903 bila z Rickmer Rickmersom na
Kavkazu in je stopila na vrh 4698 m visoke gore. Knez Tatarhan Dadežkeliani iz Svanetije je bil nad njenim pogumom tako navdušen, da ji je Ušbo podaril v osebno lastnino, darilno listino pa hrani planinski muzej v Münchenu. Na Kavkazu se imenuje po njej vrh Cenzi – Tau (3860 m). Leta 1906 je bila na ekspediciji v Turkestanu tudi z Rickmer-Rickmersom ter se povzpela na Sari Kaudal (4908 m) in na Veliki Ačik (5124 m). Odkrila je ledeniški svet ledenika Fedčenko. Bila je hčerka dr. Fi-ckerja, pravnega zgodovinarja iz Westfalije, poročila pa se je z dunajskim advokatom dr. Sildom. Z možem je bila 1. 1913 na ElbruSu in v Lapplandiji, kasneje je opravila mnogo resnih plezalnih tur v Karwendlu, ko pa sta ji zrasla sinova, je še od svojega 50. do 60. leta delala z njimi ture na Gross Venediger, Dreiherrenspitze. 54 let stara je v treh Cinah naredila še kar lepe plezalne ture. Stai-ejši sin se ji je ubil v Hochschwabu, oba ostala sinova pa sta padla v drugi svetovni vojni. Cenzi Sild bo v ÖAK ostala »pojem« odločnosti, zvestobe, okretnosti in energije.
Österreichische Alpenzeitung, glasilo ÖAK, ki ga urejuje Sepp Walcher in izhaja na Dunaju, je l.1907 načel 75. leto svojega življenja. Od l. 1943 do l. 1946 ni izhajala zaradi pomanjkanja. Ves čas je ohranila ista načela glede programa, vsebine in oblike. Literatura je bila in bo ogledalo časa in ljudi. Tako tudi planinska revija po svoje zbira portrete ljudi, kulturnega in športnega udejstvovanja v gorah. ÖAK je v načelih hodila srednjo pot, tolerantna do ljudi, realna do stvari, sodelavce pa je vselej izbrala med tistimi, ki so poleg cepina tudi dobro sukali pero. Poleg tega pa je seveda zvesto glasilo ÖAK, izbrane planinske druščine, v katero vrata niso ravno na široko odprta.
Avstrijci so dobili s Himalajo stik že v 17. stoletju, ko je Johann Grueber, jezuit, rojen 1623 v Linzu, v osemmesečnem potovanju prepotoval Kitajsko od Pekinga do Tibeta, odtod pa obiskal še Katmandu in Agro. Kot prvi Evropejec je bil v Lhasi in je narisal Potala, rezidenco Dalai – Lame. Do leta 1901 je bila to edina podoba te palače. Josef Tieffenthaler, jezuit, rojen leta 1710 je prvi opozoril na »Dhawalagiri«, ki so ga dolgo imeli za najvišjo goro na svetu. Imenujejo ga očeta moderne indijske geografije. Baron von Hugel, rojen leta 1795 v Regensburgu, umrl leta 1870 kot avstrijski konzul v Brusslu, je leta 1832 prišel do Tibeta, pisal o Kašmiru, Hindukuš in Sikhu. Ferdinand Stolička (1838—1874) iz Moravske je bil v službi Geographical Survey of India, bil v Tibetu, prišel do Kašgarja in Tienšana, bil na prelazu Karakorum in v Camp Murghi ob reki Šyok. Njegov naslednik v Indiji je bil Griesbach. Griesbachu je v isti službi sledil Diener, ki je narisal karto Kašmirja. Tirolski vodnik Kerer je spremljal Nemca dr. Boeka leta 1890 na ledenike vzhodne Garhwal – Himalaja.
V 20. stoletju se avstrijski alpinisti v Himalaji seveda vse češče pojavljajo. L. 1902 spremljata Eckensteina iz Londona proti K2 in Mustaghu dr. Pfannl in dr. Wessely. Nato slede od leta 1929 imena: Peter Aufschnaiter, ki je kasneje s Harrerjem ponovno v Tibetu, dr. ing. E. Schneider, Peter Aschenbrenner, Hoerlin, Pircher, dr. Bernard. Znani igralec Gustav DieBel je bil v Dyhrenfurthovi mednarodni ekspediciji v Baltoro (1934), ker je v filmu »Demon Himalaje« igral glavno vlogo. Nato sledi popularni dr. Herbert Tichy, ki je kot študent z motociklom prevozil pot iz Dunaja v Bombay in z enim šerpo prišel do višine 7200 m na »najsvetejši« gori na svetu, Gurla Mandhata, ki še danes ni premagana (7728 m). Leta 1938 je bil Tichy na Alaski. Od l. 1941—1948 je bil ves čas na Kitajskem. Po letu 1950 pa se je uvrstil med najuspešnejše hima-lajce, čeprav noče v planinski »ceh«, kakor pravi. Znana imena avstrijskih himalajcev so še: Fanghauser, Schwarz-gruber, dr. Frauenberger, dr. Jonas, Messner, dr. Kolb, Krenek, Kruparc, Buhl, Rainer, pa tudi znanstvenik Fürer – Haimendorf (etnolog, ki je drugo svetovno vojno preživel v Indiji), dalje dr. Beyer, Chval, Heinzel, ing. Moravec, Kari Prein, Kari Reiss, dr. Gattinger, dr. Weiler, Larch, Ratay, Reinagel, RoiC in Willenpart. To so že imena, ki jih zadnja leta stalno srečujemo. Skratka naša mala soseda Avstrija lahko postavi na noge celo vrsto himalajskih ekspedi-cij, ki ne bodo pogrešale niti izurjenih mož niti razgledanih vodij. Razume se, da vse to ni zastonj, da pa na drugi strani prinaša državi tudi velike politične koristi in ne nazadnje gospodarske, saj si Avstrija s svojimi ekspedici-jami neprenehno utira pot v svet in razširja svoj že tako široki turistični trg.
Avstrijska Himalaya – Gesellschaft je bila ustanovljena 29. aprila 1953. V njenem odboru so tudi prve znanstvene kapacitete, sami redni profesorji avstrijskih univerz, prvaki svoje stroke: dr. Ficker, meteorolog, dr. Hauer, geodet, dr. Kobex geolog, dr. Schubert, fiziolog, dr. Seelich, medicinski kemik, dr. Spreitzer, geograf. Tako je Avstrija dobila poleg številnih planinskih organizacij še himalajski komite, kakršne so večji narodi ustanovili že desetletja prej: Angleži Himalayan Club (1927) in Everest -Committee (1920), Nemci Deutsche Himalaya – Gesellschaft in Gesellschaft zur Forderung deutscher Forshung im Ausland. Tudi Švica je imela že pred vojno Schweizerische Stiftung für außeralpine Forschungen, Francija pa je svoj Himalaya – Comité pod Deviesovim vodstvom ustanovila po drugi svetovni vojni. Namen teh organizacij je, da združujejo primerne ljudi in zbirajo materialna in moralna sredstva. Ali ne bi bilo prav, če bi naša država imela nekaj podobnega? Naš alpinizem je dosegel stopnjo, s katere lahko stopi na višji nivo, s svetovnim razgledom in pomenom. Po nepotrebnem zamujamo čas in trosimo sredstva za vse športne reprezentance, le za izbran alpinistični team ne najdemo moči in volje.
Hermann Buhl je, sodeč po članku »Nanga Parbat«, v zadnjih letih pred smrtjo doživel precej razočaranj. Nanga Parbat imenuje dopolnitev in izpolnitev svojega življenja. Misel na ta razočaranja izzveneva kakor napačen ton v čudovitem življenjskem akordu, vendar se mu zdi, da mu pri tem odleže. Govori o nevoščljivosti in zlobi, ki bi hotela veliko dejanje izmaličiti. »Kaj pa so od mene pričakovali? Ali ne bi bil smel priti na vrh? Vse nas so dvignili, da stopimo na vrh, vseh 10 mož z menoj vred. Ali naj ostanem zadaj? Kdo bi naj bil šel naprej? Ali nisem drago kupil ta uspeh, ali ga nisem bolj zaslužil kakor katerega koli? Ali nisem tvegal za veliko stvar najdražje, kar imam, svoje življenje? Za vso ekspedicijo, tudi za tiste, ki so ostali spodaj: kje pa so bili ti?« 41 ur je bil v objemu smrti, vendar se mu zdi, kakor da javnost tega prav nič ne razume. Vse je postalo skupna last, poročilo o vrhu, snimek vrha, celo duhovna lastnina samohodca. Kakor da ta ni več človek, marveč pojem brez mesa in krvi. Ko se je na münchen-ski kliniki tresel pred amputacijo, ga je bombardiral tisk: »Buhl mi je ušel!« »Vodja ekspedicije ni zanemaril svojih zdravniških dolžnosti!« »Neupravičeni so očitki Hermanna Buhla … Pravico za dr. Herrligkofferja!« Nepokorščina! »Ali je Hermann Buhl odrekel kot človek?« Buhl pravi, da so ga vsi zapustili, kakor na Nanga Parbatu tudi na kliniki in v boju za pravico in resnico.
Nato popisuje Buhl, kako se je srečal s pogledom na vrh Nanga Parbata, na južno in severno steno. Ni ga zdržalo, šel je s prvo skupino nosačev na mesto baznega taborišča, pustil tu no-sače, sam pa zdrvel naprej, na vrh lede-niške grobi je, že nad 4000 m. Zdelo se mu je, kakor da stopa v svetišče. Iskal je prehode v severni steni, pa jih ni našel. V njem je gorela želja, da se preizkusi. Imel pa je občutek, da tega njegovi tovariši ne razumejo, kakor ne bi razumeli, če bi jim bil dva meseca pred odhodom v Himalajo rekel, da je šel pozimi sam v salzburško smer v severni steni Watzmanna samo zato, da bi se še enkrat predal najtrši preizkušnji. Stegnjen v dišečem senu sanja Buhl o bivaku v višini 8000 m brez spalne vreče, brez vrvi, stoje naslonjen na mrzli granit, potem ko že dva dni ni jedel ne pil. 20 do 25° C mraza, pod njim orjaški prepad. Ne ve, ali je bil v transu ali v avtohipnozi, izgubil je vsak občutek za telesno bolečino. »Nisem smel spati,« sem si ukazal in vendar sem zakinkal. Zbudil sem se, še vedno sem stal, v levi roki sem držal palice, z desno pa za oprimek. Moral je biti mraz, tako pravijo noge, roke, obraz.«
Te stvari je Buhl premišljal na Monte Rosi. Napotil se je nanjo za svoj rojstni dan in za stoletnico prvega vzpona na Monte Roso. Prizna, da je na Srebrno sedlo na Nanga Parbatu prišel z manjšo muko kakor na Monte Roso. Na povratku pravi, da je bilo treba malo paziti na razpoke, kmalu pa so bili zadovoljni s svetom in zadovoljni s samim seboj. Ali Matterhorn, Monte Rosa, Eiger ali Nanga Parbat — ne ime, višina in strmina odloča. Odločilno tudi ni, kaj o gori lahko poročamo. Le ugodje moramo čutiti ob njih. Zadovoljni bi se radi vračali s ture domov, zadovoljni…
Dolinski nosač – kuli dobiva na himalajskih ekspedicijah 3 rupije na dan (16,50 šiling) ob samooskrbi. V Pakistanu mora od Askola naprej skrbeti za prehrano ekspedicija. Do baznega taborišča so obroki hrane precej manjši kot v višinah, le »atte« dobi dolinski nosač več. Pri vstopu na ledenik morajo no-sači dobiti široke čevlje, snežna očala in vetrovke. Dobro je vzeti s seboj čim več vžigalic. Ponudba nosačev je zelo velika, najmanj trikrat več se jih pride ponujat, kot pa je potreba. V Askolu je n. pr. Moravec kupil množino sveže hrane: 2400 kg atte, 85 kg ghee, 10 koz, 240 jajc in 10 kur. Kolona je štela od Askola dalje 263 mož.
