Tine Orel
HALINA PTAKOVSKA-WYCANOVICZ je decembra 1965 umrla v Bremnu. Pred vojno je bila znana alpinistka, naredila je več prvenstvenih vzponov v Visokih Tatrah. Leta 1960 je izdala knjigo »Od krinoliny do liny« (Od krinoline do vrvi), v kateri je opisala zgodovino poljskega ženskega alpinizma. Drugi zvezek, ki opisuje dobo od 1958 do 1965, je ostal v rokopisu.
NA NAJSVETEJŠO GORO SVETA, tako se je glasil naslov prve knjige dr. Herberta Tichyja, ki jo je izdal l. 1937. V njej je opisal avanture, ki jih je kot 23-leten mladenič doživel na potovanju skozi Afganistan, Indijo in Tibet. Potem je napisal še vrsto knjig. Spada med največje svetovne popotnike zadnjih 30 let. Imenujejo ga poto-pesnik, ne potopisec. Zdaj je na Dunaju dobil še častni naslov »profesor«, ne zato, ker je toliko in toliko presedel pri knjigah, marveč ker je toliko prehodil in znal to, kar je videl in spoznal, plastično, zanimivo povedati v svojih knjigah. Med drugim mu gre tudi zasluga, da je pri vzponu na Čo-Oju pokazal, kako se pride na osemtisočak z žepno ekspedicijo ob majhnih stroških.
MONVISO je manj znana gora tudi najboljšim spoznavalcem Alp. Leži na jugozapadnem robu Alp med Hautes Alpes Dauphinčje in med Padsko nižino. Monviso je visoka gora, saj sega 3841 m visoko. Italijani jo dobro poznajo, njena lepa piramida obvlada vso verigo vrhov vzhodno od Pianure Piemontese. Iz njenih bokov izvira mogočni Pad, največja reka Italije. Pred 100 leti so na Monvisu ustanovili Club Alpino Italiano. Na Monviso drže tri doline: Prva je Alta Valle del Po, po kateri pripelje avto do 2020 m na Piano del Re, odkoder je več poti na vrh, najbolj znana pa na Colle delle Traversette. Preko tega prelaza je baje šel Hanibal. Odtod je še dve uri do koče Quintino Sella, ki leži pred 1100 m visoko vzhodno steno Monvisa. Druga je Vallone di Vallanta, visokogorska dolina, ki pripelje do Monvisa z zapadne strani, tretja pa teče s francoske strani in se imenuje Vallé du Guil. Največ turistov prihaja na Monviso z južne strani, zelo veliko pa po ne težkem plezanju preko vzhodnega grebena.
BONATTIJEVO SMER V GRAND PILIER D’ANGLE so lani ponovili Poljaki. To je bil njihov lanski največji uspeh v Mt. Blancu. Poleg tega pa je 12 mož GUMS, njihovega visokogorskega kluba, poželo še več drugih, ne dosti manj slovečih smeri in to v slabih vremenskih razmerah. Preplezali so severno steno Aiguille du Triolet (smer Greloz—Roch) jugozapadni steber Petit Dru (Bonatti), zapadno steno Petit Dru (Magnone), zapadno steno Petites Jorasses (Contamine» severozapadno steno Col Verte (Charlet) s prvenstvenim vzponom v varianti grebena Mt. Blanc — Innominata. Poljaki so v Mt. Blanc povabili francoski alpinisti iz GHM, kar je samo po sebi veliko priznanje.
NAJVIŠJI VRH ŠPANIJE je Pico de Teide na Tenerifi. Za nas je to daleč, če že ne iz drugih razlogov, gotovo zaradi deviz. Španiji je vse drugače kot drugod, pravijo Španci sami. Če hoče planinec doživeti nekaj, kar je popolnoma drugače, bi to utegnil biti obisk Pico de Teide. Iz severne Španije do Santa Cruz na Tenerifi je tri dni vožnje s parnikom. Reaktivci družbe Iberia pridejo iz Madrida do Las Palmas v 3 urah. Z Dunaja na Tenerifo in nazaj z letalom bi stalo 1000 DM. Cenejši je seveda charter-polet, poceni je tudi promet po otoku, kjer te avtobus potegne na višino 2400 m. Pico de Teide je ugasli vulkan. Kadar je zima mrzla, se v njegovih višavah smučajo, zvečer pa kopljejo v morju. Na jugovzhodni strani ga reže avtocesta in se razgleduje državni hotel »Paradoi Nacional«. 3260 m visoko čepi zavetišče »Refugio Altavista«. Vzpon na Pico de Teide je ponavadi vroč. Do višine 2800 m gre steza med nizkim grmičevjem. Od postajališča do zavetišča je 800 m višinske razlike, pa je kar štiri ure hoda. Značilne so velike temperaturne razlike med osojami in prisojami, med dnevom in nočjo. Do vrha je od zavetišča še dve uri. Zrelo nekdanjega vulkana je ogromno, njegov rob pogorje zase.
TONI MARCHESINI je zdaj med najvidnejšimi samohodci. Leta 1965 je sam ponovil severni raz v Langkoflu (Esposito), Sollederjevo smer v Civetti, severno steno Pelmo, Stosserjevo smer v Tofana di Roces in zapadno steno Male Cine. V dveh smereh je bil prvi samohodec, v eni kot drugi, v Civetti pa četrti samohodec doslej. Ko je januarja 1963 ponovil kot prvi pozimi vzhodno steno Sass Maor, so mu domači oskrbniki vzpon spodbijali. Dokazal pa je, da mu gre zaupati.
1,5 MILIJONA RUBLJEV državne podpore so dobili alpinistični tabori SZ v letu 1965. Prevozna sredstva, sanitetni avtomobili in druge večje potrebe v to vsoto niso všteti. Tabor Ailama na južni strani Bezengov je sam dobil 80 000 rubljev. 20 dni bivanja v taboru je stalo 32 rubljev, v čemer je vključen penzion, oprema, zdravniška pomoč. 3000 začetnikov je imelo vse to zastonj. Poleg 19 taborov so v l. 1965 odprli še dve podružnici, eno v centralnem Kavkazu, drugo v dolini Alei pod severnimi pobočji Pik Lenina. Leta 1966 so takih podružnic odprli še več in to v Pamiru in Tien-Šanu. Alpiniade se je lani udeležilo 42 moštev s 400 možmi. Tekmovali so v štirih razredih, ki so obsegali težke vzpone, tra-verze, vzpone preko 6500 m in tehnične vzpone preko 6000 m. Med zahtevami navaja Rud. Mali severno steno Kara-Kaja v zapad-nem Kavkazu, 2500 m visoko severno steno Pik Mamornega stebra v Tien-Šanu, južno steno Kommakademija v Pamiru, visoko 2000 m, traverzo v višini 6000 m od Pik E. Korženevskaja do 6666 m visokega Pik Ahmadi — Doniša itd. V tridesetih tekmovanjih gorske službe je tekmovalo 80 reševalcev, iz teh pa se je izločila elita, ki je nastopila v Teberdi, zdravilišču v zapadnem Kavkazu. Ta je tekmovala v prvi pomoči pri 18 različnih poškodbah v transportu z uporabo pripravljenih priprav in v transportu z improviziranimi pripomočki, vse troje v težkih okoliščinah. Prvo mesto je dosegel tabor »Elbrus«, zmagovalec iz leta 1963 in 1964 »Adyl-Su« se je moral zadovoljiti z drugim mestom. Zahteve tekmovanja so bile neprimerno težje od onih v Alpah.
PALLAVICINIJEV OZEBNIK je še vedno alpinistično doživetje. Za tiste čase, ko je grof Pallavicini preplezal ta 800 m visoki, strmi zbiti sneg, pa je bilo v resnici veliko dejanje. Če ga je nekdo pred leti zmagal s smučmi navzdol, na stvari nič ne spremeni. Letos so po dolgem času spet spoznali ta žleb naši alpinisti, o čemer smo poročali že na drugem mestu. Severni prepadi Grossglocknerja se vrste ob 12 km dolgem grebenu, najdaljšem grebenu v Vzhodnih Alpah. Alpinistično so bili rešeni od l. 1879 do 1946. Od ZS do JV ima greben naslednje geografske točke: Teufelskamp 3510 m, Glocknerwand — Hoffmannspitze 3771 m, Glocknerwand — južni vrh 3719 m, Untere Glocknerscharte 2598 m, Teufelshorn 2618 m, Glocknerhom — Grossglockner 3798 m, Obere Glocknerscharte 3766 m, Klein-glockner 3783 m, Adlersruhe 3454 m. To so najbolj znane prepadnc stene v Vzhodnih Alpah, v katei-ih ostaja sneg vse leto in izpopolnjuje mogočno sliko Pasterze, največjega vzhodnoalpskega ledenika, dolgega 9,3 km s 300 m debelim ledom Pallavinicijev ozebnik je med najbolj izrazitimi potezami severnega obličja popularnega Velikega Kleka.
L. 1869 je Hoffmann našel prehod iz Hoffmannkeesa na Pasterzo. L. 1876 je dunajski mejni grof Pallavicini z vodniki Bauerlem, Tribusserjem in Kramserjem odkril sloviti ozebnik, ki ga ocenjujejo s IV—V in ga še danes štejejo med največje ledne ture Vzhodnih Alp. L. 1893 je Lammer sam prišel na Glocknerkamp. L. 1911 je prišel Gerin (znan tudi iz Grintovcev) po severni steni na Hoffmanspitze, isto leto je tudi s Pitschmannom preplezal Gerin ves severovzhodni greben. L. 1923 je zmagal Pallavicinijev ozebnik Horeschovsky kot samohodec. L. 1925 je dokončal, kar je začel Lammer, Roman Szalay (znan nam po Szalay-Gerinovem razu v Turski gori).
L. 1926 sta Welzenbach in Wien preplezala severno steno Grossgloknerja. L. 1950 sta Erich Vanis in Goldscmied prva pozimi preplezala severovzhodni greben, l. 1953 je Reinhold Gotz v februarju zmogel Pallavicinijev ozebnik, l. 1961 je Gerhard Winter s tovariši s kratkimi smučmi navzdol presmučal strmino, v kateri je Pallavicinijev vodnik Tribusser navzgor usekal 2500 stopov. To so le nekateri podatki iz razmeroma bogate alpinistične zgodovine Grossglocknerja, ki je v zadnjih letih mnogim našim alpinistom postal že kar domača gora, še več pa je takih, ki si ogledujejo mogočno goro in njen mogočni ledenik z varnega parkirnega prostora ali iz teras, kjer se gnete v sezonskih mesecih vsak dan truma pristašev »sedečega turizma« na kolesih avtomobilizma.
SEVEROZAPADNO ZAJEDO V SCHIARI štejejo med največje ture v Dolomitih. Toliko večji je uspeh Poljakov, članov varšavske sekcije Kluba Visokogorskega, ki so to steno zmogli kot prvi. Poljska prvenstvena v Dolomitih ob sijajni konkurenci štirih, petih dolomitskih »alpinističnih nacij«, to niso mačkine solze! Poljaki Jan Junger, Tadeusz Laukajtys, Jožef Nyka in Jacek Poreba so turo ocenili s VI +. Ekspozicija v steni je taka, da o umiku ni bilo govora.
NOVI PLEZALSKI REKVIZITI olajšujejo plezalcem zdaj ta zdaj oni opravek. Poleti 1966 je münchenska Salewa vrgla na trg »fiffi« za nahrbtnik, klin obešalnik, ki bo služil najbolj samohodcem na težkih mestih. Ko bo težko mesto premagano, plezalec lahko potegne nahrbtnik s »fiffija« s pomožno vrvico. Stane 4,50 DM. Druga novost je ledni vijak, ki spominja na ruski ledni vijak. S kladivom se v led zabije, z roko pa ga ni težko potegniti iz ledu. Uporablja se lahko samo v dobrem ledu. Cena vijaku znaša 4,70 DM. Firma Edelrid pa je izdelala plezalni pas s premerom 9 mm. Pas olajšuje plezalcu delo v strehah in varuje plezalca pri morebitnem padcu. Pas ima naramnice, vrv pa je treba navezati neposredno, ne na vponko. Cena ni ravno majhna: 24 DM.
MICHEL VAUCHER IN MICHEL DARBELLAY, prvi najmanj deset let najpopularnejši švicarski alpinist, učitelj matematike v Ženevi, drugi prvi samohodec v Eigerju, še mlad fant, ki pripada v vrh evropske alpinistike, sta odklonila sodelovanje pri direttissimi v Eigerju. Za sodelovanje ju je naprosil John Harlin, vendar posredno po Guidu Tonelli. Iz Vaucherove izjave je razvidno, da je bil načelno zoper to početje v Eigerjevi steni, čeprav je bilo po svojih detajlih kljub svežim zrezkom, ki so si jih naveze v steni naročale po radiu, v tehniki, naporih in preizkušnjah tudi ekstremno, posebno zadnja dva dneva. 24. marca je čelna naveza plezala v snežnem viharju, čigar brzino je ocenila na 150 km/h. švicarski centralni meteorološki zavod je za ta dan v Eigerju nameril 100 km/h in —21° C, 25. marca pa — 150 km pri —26° C. Naveza je bivakirala 200 m pod vrhom, jedla ovsene kosmiče s snegom, piti pa pri takem mrazu ni imela kaj. Na vrhu so jih pričakali z urejenim bivakom, med drugim je bil tam navzoč tudi Toni Hiebeler, eden najboljših poznavalcev Eigerja.
NOURSAON je 6200 m visok vrh v Himalaji, eden izmed tisočev takih. Za iranske alpiniste pa je velikega pomena. Čeprav so začeli z alpinizmom pred nekaj leti, so Noursaon dosegli in se ponašajo s prvenstvenim vzponom na tretjem zemeljskem polu.
ALFRED GROSZ je bil pred desetletji uspešen alpinist s 8 letnimi in 8 zimskimi prvenstvenimi vzponi. Imenujejo ga pionirja tatranskega alpinizma. Kot gimnazijski profesor v Kežmaroku je napisal knjigo »Visoke Tatre«. Lani je še pri močeh praznoval 80 letnico.
BALTSKI ALPINISTI prirejajo vsako leto alpinistično srečanje. Lani se je vršilo v Talinu in se ga je udeležilo 160 alpinistov iz Litve, Letonske in Estonije. Žirija je odločila, da je najtežjo storitev opravila letonska naveza v severni steni Pik Sčurovskij (V b), na drugem mestu je litovska naveza s prečenjem Dyh-Taua, na tretjem pa so spet Letonci z vzponom na Nilpato. Pohvalili so osem Litavcev, ki so prišli na Pamirsko Ušbo (5505 m), ki je svoje ime dobila zaradi podrobnosti s kavkaško goro tega imena. Leži v severovzhodnem Pamiru. Pet Letoncev, med njimi modna kreatorka Inna Petersons, je dobila naslov »mojster športa«. Estonska alpinistična zveza je bila za 10 letnico obstoja odlikovana z medaljo.
MUMIJSKE SPALNE VREČE, zunaj perlon, znotraj mako, s 600 g polnitve, kar je v primeri z dosedanjimi malo, s skupno težo 1500 g (dosedanje so tehtale do 2500 g) so bistven napredek za uspešen bivak. Material zdrži toliko, da tudi pri —16° C ni niti pri glavi niti pri nogah »mrzle noči«. Tudi vode se perlon uspešno brani.
120 000 POSTELJ imajo francoska zimovišča. 50 % jih je v hotelih, 30 % pri privatnikih, 20 % pa v raznih drugih kapacitetah, v sezoni 1966 je bilo v teh krajih milijon gostov, ki so ostali en teden, za konec tedna pa je število naraslo še za 150 000. Med 100 smučarji jih je bilo 34 srednjega stanu, 26 6/o je bilo delavcev, 22 % prostega poklica in imovitejših, 9 % umetnikov, 5 % pa poljedelcev. Inozemcev je bilo samo 8 %. Velikanska večina smučarjev je prišla iz velemest. V Franciji pričakujejo, da bo čez 10 let število smučarjev petkrat večje.
JAPONSKI ALPINISTI V ALPAH doslej niso mnogo nastopali. Zdaj imajo za seboj že Eiger. Lani je japonska naveza preplezala zapadno steno Druja, pri čemer je Takio Kato ves čas plezal kot prvi, druga naveza pa severno steno iste gore. Obe isti navezi sta uspeli tudi v severni steni Wetterhorna, v južni steni Aiguille du Midi in Dibonovem razu v Veliki Cini.
ALPINIZEM IN KOZMONAVTIKO so v SZ povezali na Kavkazu v posebnem taboru, kjer se bodo kozmonavti alpinistično izurili. Na kongresu astronavtov v Atenah leta 1965 je I. A. Vasilev, sovjetski strokovnjak za vesoljske polete, izjavil, da so alpinistično izšolani ljudje velikim preizkušnjam v vesolju lažje kos.
AVČINOVE DEREZE, ki jih pri nas nekateri kratko imenujejo avčinke, zdaj niso več naše, ampak gredo po svetu z blagom velike münchenske firme Salewa. V junijski številki revije »Alpinismus« so ponovno navedene prednosti tega izuma. Niso sicer najlažje (v tem pogledu jim konkurirajo
dereze Stubai s 600 g in Salewa s 550 g), vendar s svojimi 640 g predstavljajo eno najlažjih rešitev. Sestavljive in prilagodljive so pa bolj kot katerekoli druge, primerne za vsakogar, ki hodi v hribe. Imajo 14 zob, lahko se prenarede na 12, se razdele na »žabice« ali »kramžarje« »krampižàrje«, ki pridejo prav na strmih senožetih in drnéh, polovičke se lahko navežejo na smuči, če je treba v snežno srenasto strmino, prav pridejo gorskim vodnikom, če njihovi klienti nimajo svojih derez, skratka v resnici univerzalne dereze za univerzalnega planinca in alpinista.
SEVERNI TEČAJ danes za letalce in za podmornice ni več noben problem. Za pešca pa utegne biti kljub modernim rekvizitom in opremi še vedno zahteven. To je v letu 1966 poskusil münchenski zdravnik dr. Karl Herrligkoffer, znani organizator ekspedicij v Himalajo z 12 člani polarne ekspedicije. Za prehrano je zbral 4123 različnih konzerv. O uspehu njegove ekspedicije bomo še poročali.
VELIKI SVETI BERNARD ima prvi alpski cestni predor 5,8 km dolg. Ker veže švicarski Walles z dolino Aosto, ima seveda vedno velik promet. Pristojbine za motorna vozila so visoke, vendar nižje od montblanškega: za motocikle 4 sfr, za avtomobile do 1000 ccm 9 sfr, od 1000 do 1700 ccm 13 sfr, od 1700 do 2400 ccm 17 sfr, za vsa večja vozila pa 20 sfr. Če se vozilo vrača v petih dneh, ima voznik pravico do 40 ‘It popusta. Če pomislimo na reke avtomobilov, ki drve po alpskih cestah, si lahko mislimo, da inkaso ni majhen.
PERU je v Amsterdamu kandidiral za sprejem v UIAA (Union International des Associations d’Alpinisme). Kandidattiro je za Peru vložil Felix Méndez Torres, predsednik Federación Española de Montañismo.
SKUPINA NUVOLAU je manj znana, bolj pa Cinque Torri, h katerim pravzaprav spada. Za ekstremiste, ki leto za letom iščejo nove probleme za svoje zobe, pa je v Nuvolau prav prišel Torre Grande, v čigar južni steni sta Ivan Dibona in Luciano da Pozzo v 3 in pol urah izvedla prvenstveni zimski vzpon »direttissima Nórdica«, ki sta ga ocenila s VI A3. Južna stena je visoka 180 m, gre torej bolj za smer v plezalnem vrtcu, kar Torre Grande za Cortince tudi je. Smer so poleti prvi preplezali Norvežani Jokinen, Opdal in Hoibakk. S VI A3 so ocenili tudi vzpon preko jugovzhodne stene Punta Bruno Ferrario, ki je visoka 400 m in sta jo lani preplezala Scalet in Dell’ Antonio. Plezala sta 16 ur, porabila 70 klinov, med njimi 23 svedrov. 50 sta jih pustila v steni. VI A3 je seveda tudi 1000 metrov visoka severozapadna stena Punta Tissi, v kateri so od 29. julija do 2. avgusta naredili prvenstveni vzpon Ignazio Piussi, Roberto Sorgeto in Pierre Mazeaud. Porabili so 150 klinov in 50 lesenih zagozd. Smer v Punta Tissi nudi ekstremistu vse, prosto in tehnično plezanje. Čeprav so skoro vsi klini ostali v steni, pravi zmagovita trojica, da morajo ponavljalci računati vsaj z dvema bivakoma.
OPREMO ZA LEDNE TURE so v zadnjih petih letih začeli izdelovati tudi Angleži, ki so se doslej zadovoljili z importom ali pa so se držali pravila, da je bolje prodajati nekaj povprečnega, kar veča promet in jamči, da bo moral kupec ponovno kupiti. Moderni angleški cepini zadnjih let pa so izdelani tako, da že konkurirajo kontinentalnim. Imajo tudi uho v oklu, da ga alpinist tako obesi v vponko na prsih. Angležem se je končno odprlo: čemu uvažati iz Münchna, Lecca in Chamonixa, če pa imajo doma tako razvito jeklarsko industrijo? Samo za vojsko in Royal Air Force so proizvajali en reševalni rekvizit. L. 1961 pa je firma Jackson in Warr naročila v tvornici v Birminghamu vponke, žal jeklene in ne legirane. Bile so dobre kvečjemu za plezalni vrtec, sicer zanesljive, vendar pretežke. Potem je Hamish Mc Ines prišel na misel, da bi »razvil« angleški cepin.
Mc Ines, inštruktor alpinistične šole, živi v Glencolu v goratem škotskem gnezdu. Poskuse je delal 14 let, šele pred par leti pa se je firma odločila za izdelavo. Pravijo, da tako trdnega in prožnega cepina ni na svetu. Tudi ratišče je specialno iz lesa in hinduminija, specialne aluminijske legure, oblečeno v umetno maso, ki zdrži temperature od —50° do 150° C. Tulec izdelujejo v živih barvah, kar pride prav, če se cepin v snegu izgubi. Površina je nagubana, da se tudi z rokavicami dobro prime. Glava cepina je nasajena na ratišče pod pritiskom 20 ton, vsi kovinski deli so kadmirani, varni pred vsako kontaktno korozijo. Vsi cepini imajo skrbno preračunano težišče, tako da so za sekanje stopinj izredno lahki.
DENIS D. GRAY, 30 letni predsednik Alpine Climbing Groupe, je l. 1966 vodil angleško ekspedicijo v Ande, v CordiUero Blanco. Pokroviteljstvo predsednikove ekspedicije je prevzel Sir John Hunt, predsednik sam pa je že sam eden najuglednejših angleških alpinistov z 90 velikimi vzponi, med njimi je nekaj prvenstvenih v Dolomitih in himalajska ekspedicija l. 1961. Ostali člani ekspedicije so bili Roy Smith, John Amatt, Terry Burnell, Christian Bonington in David Bathgate, torej močna alpinistična skupina z visokimi cilji: južna stena Huandoy (6402 m) in veličastni Alpamayo (6134 m). Južno steno Huandoya pa je za l. 1966 izbrala tudi Fédération Française de la Montagne (FFM). Angleži so torej bili za to, da steno prijateljsko »dele« s Francozi. O uspehih obeh ekspedicij bomo še poročali.
LUIS TRENKER, ki se ga vsa srednja generacija v Evropi spominja kot avtorja ducatov filmov in ducata knjig, ki so med obema vojnama »šle za med«, kakor nekak western v alpinizmu, je zdaj na stara leta (rodil se je l. 1892) stopil v službo reklame za FS, za italijanske državne železnice, ki z njegovim značilnim obrazom vabijo dopustnike v »deželo, kjer cvete limonovec«. Pred par leti je nastopil z modernim alpinističnim filmom v Trentu in ugotovil, da so se časi zares močno spremenili zanj, pa tudi za alpinistični film. Hotel mu je dati vsaj skromno zgodbo, ne samo filmski zapis o plezanju, pa filmu to ni pomagalo. Je pa v filmu pri svojih sivih laseh še sam nastopil v steni z vrvjo.
MARTA MALY, 33 letna žena Miroslava Malyja, je lani prišla na vrh 7134 m visokega Pik Lenin. S tem je dosegla ženski višinski rekord ČSSR, istočasno pa vsa njena družba, v kateri so bili Miroslav Maly, František Lehar, Rastislav Caletka in Pavel Winternitz. V Pamiru v skupini Alai, so se Čehi mudili od 8. julija do 2. avgusta 1965 in sami znosili 380 kg opreme in hrane v višino 5600 m. Vzpon na Pik Lenin jim je vzel 10 dni. Ponoči je temperatura padla tudi do —40 °C. Spet velik češki uspeh.
