Razgled po svetu 11/1965

Tine Orel

MEDNARODNO ŠOLO SODOBNEGA PLEZANJA so odprli v Leysinu pri Aigle in jo bo vodil ameriški as svetovnega imena John Harlin. V učnem programu je plezanje v kopni skali, ledu, snegu, kombinirano in visokogorsko smučanje. V šoli pa bodo poučevali tudi jezike, meteorologijo, geologijo, biologijo in reševanje. Harlin bo zbral predavatelje iz raznih narodov z namenom, da bi šola izkoristila najboljše moči svetovnega alpinizma. Vsekakor zanimiva integracija na področju alpinistične izobrazbe in gotovo v duhu mednarodnih zvez na vseh področjih!

BONATTI skrbi za to, da mu njegova zvezda nikdar ne mrli, vedno močneje se sveti na svetovnem plezalskem firnamentu. L. 1965 je 35 let staremu silaku prineslo v dnevih od 18. do 22. februarja doslej nesluteno slavo. Njegovo ime je stalo na prvi strani svetovnih časopisov, »publicity« pa taka kakršne zlepa kak športnik ne doživi.
Že l. 1928 sta skušala premagati 1200 m visoko steno švicarska vodnika Kaspar Mooser in Victor Imboden iz Tascha. Prišla sta do 450 m višine v steni in obrnila, nekako v višini tretjega Bonattijevega bivaka, torej ni bila tako majhna reč. Bonatti je bil v steni en teden pred uspelim vzponom, spremljala sta ga Gigi Panei in Alberto Tassotti. Prišli so vsi trije do drugega Bonattijevega bivaka in so se morali zaradi slabega vremena vrniti.
14. februarja so bili vsi trije pod steno.
Štiri dni nato, 18. februarja, so spet štartali vsi trije, z njimi še popularni, priletni Guido Tonella iz Zermatta. Z žičnico so se peljali na Schwarzsee, s smučmi prišli do konca lifta Hornli, nato pa peš po letni poti k hotelu Belvedere. Tu so ostali Bonattijevi spremljevalci, Bonatti pa je odšel sam preko Matterhornskega ledenika, sam premagal vzhodni ledeniški prag, prečil ledeni k proti zahodu mimo vstopa v smer Franza in Tonija Schmida, se povzpel proti steni in prvič bivakiral malo pod vznožjem prave stene.

19. febr. je začel s plezanjem Že takoj v začetku ga je čakala snežna vesina z naklonino 55°, nato kombiniran odstavek, še bolj strm. Zmagoval ga je zelo počasi, saj se ni spuščal v pravo samohodstvo. Poslužil se je zanimive tehnike, plezal je namreč s fiktivnim soplezalcem, to se pravi, varoval se je tako, kakor če bi imel soplezalca. To je bilo komplicirano in zamudno. V vsakem raztežaju je zabijal kline, po 40 m pa se je ob vrvi spustil na začetek raztežaja, nato pa spet »gor grede« vse kline pobral, varovan seveda na klinu, s katerega se je po vrvi spustil. 300 m nad vznožjem stene je drugič bivakiral. 20. febr. je Bonatti z isto tehniko zmogel le 150 m stene. Skala je tu strma, prepadna in krušljiva. 21. febr. je dosegel gornji rob zelo strmega srednjega dela stene in tu prebil četrto noč. 22. febr. j e stopil na Zmuttski greben 250 m pod vrhom in po grebenu prišel na vrh Matterhorna ob 15. uri. Sestopil je po Lionskem grebenu. V višini 3900 m nekaj nad kočo Luigija Amedeeja je moral bivakirati peto noč. Šele 23. februarja je končno prispel v Breuil. Izjavil je, da je bilo prvo težko mesto pred drugim bivakom, imenoval ga je »angelska traverza«. Drugo ključno mesto pa je bil previs pod četrtim bivakom. Bonatti imenuje turo kot »svojo najtežjo«, težave so bile »ogromne«, stena da je »strašna«. Tako on, tako agenture, ki so mu sledile. Direttissima pa to ni. Še bo nekoč od četrtega bivaka narejena direktno na vrh, bo to Bonattijeva smer, nikakor pa ne direttissima, saj sta brata Schmid izstopila v vpadnici vrha in to od višine Bonattijevega četrtega bivaka. V gornji tretjini je direttissima torej že narejena, v spodnjih dveh tretjinah pa bi morala potekati nekako v sredi med smerjo Schmid in smerjo Bonatti. Če tu seve velja geometrija! Če primerjamo spodnji dve tretjini v smeri Schmid in v smeri Bonatti, je že na oko vsaj prva tretjina Bonattijeve v težjem terenu. Vsekakor je Bonatti naredil spet nekaj »nadčloveškega«, četudi se bodo našli ponavljalci, ki bodo njegovo smer zmogli v poldrugem dnevu ali pa še prej.
Bonatti je v Italiji in drugod znan, da svoje podvige zna dobro prodati. Tudi tu je dosegel lep finančni uspeh. Pogodbe za objave o vzponu so bile že tedne poprej urejene za ves svet. Računajo, da je v tistih petih dneh zaslužil 30 000 do 50 000 DM, kakih 10 milijonov dinarjev. Tisti, ki pri tem delajo velike oči, naj prebero v njegovi knjigi vsaj predgovor, v katerem med drugim pravi: »Alpinizem je sredstvo za samovzgojo in samopremagovanje, za očiščevanje in ponotranjenje. Da bi to dosegel, se alpinist ne sme ustrašiti največjih naporov in odpovedi. Cilj je vrh. Alpinizem je brez vrednosti, če presojamo vse s stališča materialne koristi. Alpinizem nima gledalcev, nobena industrija ne stori ničesar zanj. Njega ni mogoče gospodarsko izkoristiti.«
Kaj bi rekli k vsemu temu? Profesionalizacija športa je tu. Vdrla je tudi v alpinizem — skozi vse »pore«, ne samo skozi vodniški poklic.

ITALIJANSKI ALPINISTI se pripravljajo na veliko himalajsko ekspedicijo. Za moštvo niso v skrbeh, saj imajo celo vrsto »najboljših«. Dva smo zadnja leta večkrat imenovali: Marcella Bonafede in Natalina Menegus iz San Vito di Cadove. V Dolomitih imata skoro vse najtežje za seboj, nekaj tudi svojih, novih smeri. Pozimi l. 1963 sta bila z Robertom Sorgatom in Ignazijem Piussijem v severni steni Eigerja.
Ignazio Piussi, znanec naših alpinistov, saj je iz bližnjega Trbiža doma, član akademskega CAI, bi bil gotovo med prvimi kandidati za Himalajo, pa je težko obolel na žlezi ščitnici, izgubil 30 kg na teži in leži v videmski bolnišnici. L. 1963 je v osmih dneh kot prvi pozimi preplezal severozapadno steno Civette, sicer pa smo njegovo plezalsko pot vedno zasledovali.
Roberto Sorgato, 29-letni študent, je plezalec izrednih kvalitet. Prvi je pozimi preplezal severno zapadno steno Cima Su Alto, za seboj ima prvo ponovite v zimskega vzpona preko severnozapadne stene Civette, Walker itd. Težje mu gre pri študiju, zato njegova udeležba v Himalaji še visi.
29-letni akademik Giorgio Redaelli je že deset let v italijanski plezalski eliti. Prvi je zmogel direktno smer v jugozapadni steni Torre Trieste, prvi ponovil Bonattijev steber v Druju. L. 1964 je postal gorski vodnik, na kar so ga izključili iz CAAI, češ da tako terja štatut CAAI. Ali je to prav ali ne, o tem teko hude debate, češ ali Cassin ne živi od alpinizma in to celo zelo dobro, saj prodaja alpinistične rekvizite! Pa Maestri in drugi, cela vrsta. Stari predpisi o amaterstvu najbrž ne bodo mogli več zdržati. To pravi tudi Maurice Herzog, francoski državni komisar za mladino in šport. Samo bogati mladi ljudje se še lahko posvečaj o vrhunskemu športu, socialno šibkejši pa nujno pridejo v zagato zaradi 50 let starih predpisov, ki so se preživeli, oziroma, življenje in razmere so se tako spremenile, da so postali nesmiselni, neživljenjski.

LAŽNIVI KLJUKEC je, kakor smo pred leti že pisali, razsajal s svojimi izmišljotinami večkrat tudi v alpinizmu. O tem je zbral precej imenitnih anekdot Walter Schmidkun z (umrl 1962), imenitnih zato, ker je danes že težko ugotoviti, koliko je navadne goljufije in laži, kolikor pa pomot in zmot v dobri veri ali zaradi prevelikega navdušenja, ki od človeka zmerom terja »visok davek«.
Tako je stotnik A. J. Lawson na Novi Gvineji odkril 10757 m visok o goro, ki jo je imenoval, najbrž napet od klasične izobrazbe prav toliko kolikor od slavohlepja, Mt. Hercules. Od l. 1875 do l. 1922 je šla njegva legenda iz revije v revijo, dokler je ni vrgel »na odpad« Alpine Journal.
L. 1904 je Miss Annie Peck za vsako ceno hotela imeti ženski višinski rekord in je odkrila — Huascaran, ki pa v resnici meri 6768 m. Kakor Lawson je tudi ona napisala knjigo o vzponu na ta izmišljeni osemtisočak. Na mino pa je naletela prej kot Lawson. Amerikanka Fanny Workmann je na svoje stroške organizirala ekspedicijo pariške akademije, ki je znižala Huascaran za približno 1500 m.
Tudi nedavna preteklost je rodil a Kljukce ali Munchhausne. 15. sept. 1947 naj bi bil severno steno Matterhorna preplezal Gino Gandolfo v družbi zermattskega vodnika Julija Binerja. Z a italijanski tisk bomba kot nalašč, Italijani jo radi plasirajo in to tudi znajo narediti tako, da se dobro sliši. Nasedel je celo dobro informirani milanski »Lo Scarpone« (kdor urednika tega lista pozna, bi skoraj ne verjel!) in prisodil Gandolfu, da so ga celo Švicarji triumfalno sprejeli na nekem predavanju v Sittenu. Tu v Sittenu pa niso o Gandolfu ničesar vedeli, pa tudi med mnogimi Binerji v Zermattu niso mogli najti Julija. Tudi Schonbiihlhutte in v Hornlihutte niso o tem podvigu ničesar vedeli. Zermattski kronist, v našem listu prejšnja leta večkrat omenjeni Fritz v. Tscharner, je nato zapisal z biblično prispodobo, da bi lažje šla v Zermattu kamela skozi šivankino uho kakor pa plezalska naveza skozi severno steno Matterhorna — neopažena. »L o Scarpone« je molčal. Kaj pa naj bi bil končno odgovoril? Požreti je treba grenko slino in se »narediti Angleža«.
L. 1951. je z Matterhornovo severno steno javnost potegnil za nos tudi neki Josiph Brunner, švicarski študent. Izposodil pa si je samega Hermanna Buhla, da bi ja držalo. Buhl mu tega ni zameril, bil je prevelika dobričina, pritrditi pa seveda ni mogel.

SMUČARSKI TEČAJI imajo danes s svojih programih predvsem vaje na izglajenem in poglajenem vežbališču, s katerimi naj bi se tečajnik čimprej usposobil za to, da bi se z večjo ali manjšo srečo spuščal po standardnih progah. CIL, znani dr. Luther, smučarski veteran — publicist, ki je l. 1911 izdal knjigo »Moderner Wintersport«, je pred kratkim z zadoščenjem sprejel na znanje novost v novem nemškem smučarskem učbeniku, ki ga je izdala bavarska športna akademija l. 1964. Učbenik terja, da mora biti osnova smučarskega pouka smuški korak in prirodni tek. Isto je terjal že l. 1911 Luther, ki je svoje tečaje vedno začenjal z — izletom, s smučarskim sprehodom, na katerem so tečajniki dosegli vedno najboljše začetne uspehe.
Smučar —baby se mora najprej navaditi hoje kakor otrok, ne pa da takoj začne z — dričanjem. Dober smuški korak s svojim ritmom ni podlaga samo za vzpon, marveč tudi za spust, pravi H. v. Zallinger v svojem učbeniku iz l. 1931. Isto pravijo tudi moderni švicarski smučarski učitelji, na čelu njim Marzel Meier. Ta pri vsaki smučarski lekciji planira in izvede tudi sprehod skozi gozd. Obstaja akcija, da bi vse velike smučarske šole uvedle turno smučanje in smuški tek, torej stran od »brega idiotov« ali bolje idiotskega brega. — To bo seveda težko speljati, prizadevanje pa je več kot značilno in potrjuje, da je moderno, sodobno smučanje že začutilo zagato, v katero so ga spravili lifti vseh vrst.

ZAPORA NA SMUŠKIH PROGAH v razvitih turističnih deželah je postala pravni problem. Posebno primer znanega smučarja Willija Bognerja je razpihal žolčne debate o odgovornosti varnostne službe na pistah in vodnikov. Če varnostna služba progo zapre, to še ne pomeni pravega varstva in jamstva. Nespametni smučarji kljub temu lahko gredo na progo, ni jim mogoče preprečiti. Če pa se potem zgodi nesreča, je tisti smučar, ki jo povzroči, kazensko odgovoren in kazniv, ne glede na civilno pravno odgovornost. Četudi bi npr. tečajniki prostovoljno šli na progo, je to po kazenskem pravu irelevantno, odgovoren je kljub privolitvi učencev zadolženi vodnik, bodisi smučarski učitelj, vodja ture ali družinski oče. Odgovorni organi zapro progo, če je to zaradi plazov zares potrebno. Odgovorni ljudje ravnajo torej zelo neprevidno, če se na tako zaporo ne ozirajo.

101 SNEŽNI PLAZ se je sprožil po volji lavinske službe na Parsennu. kakor poroča znani vodja te službe Jost za zimsko sezono 1963/64. Za veliko noč je zdrvelo po parsennski pisti ca. 20 000 smučarjev, zato so se odločili za skrajne varnostne ukrepe in umetno prožili plazove. Porabili so za to 6 min, 12 raket in 236 lažjih razstrelivnih projektov. V 153 primerih se sneg kljub »odstrelu« ni premaknil.
Problem je bil tudi v tem, kako zapreti obstreljevano področje. Nekje je ušlo skozi zaporo kar 120 oseb in le po naključju so odnesli zdravo kožo.
Štirje plazovi so vzeli štiri ljudi. Enega so našli mrtvega po 1 uri 47 minut, drugega pa 30 minutah (!), dva pa so izgrebli živa po 4 oziroma 10 minutah.
Število ponesrečenih, ki so jih morali odpeljati s pist okoli Parsenna, je znašalo 462. Število teh od l. 1960/61 upada, verjetno zato, ker služba skrbi za red na pisti. Mnogo je bilo akcij zaradi iskanja pogrešanih in so rešile marsikomu življenje.
Christian Jost je v zimi l. 1964/65 zadnjikrat opravljal službo šefa na Parsennu. Izročil jo je v roke Hansa Tinnerja, kapetana alpinske vojske. Jost je imel čin nadporočnika in je služil na Parsennu 40 let.

TORINO, znano italijansko mesto, se rado ponaša z vzdevkom »alpsko mesto«, ker je pač v območju Alp in ker je tu tekla zibelka italijanskega organiziranega alpinizma.
23. okt. 1863 so v gradu Valentino grofje, baroni, generali, inženirji, zdravniki in advokati ustanovili alpski klub, ki se je l. 1867 preimenoval v Club Alpino Italiano (CAI).
Torinski CAI je za 100-letnico izdal knjigo »100 let torinskega alpinizma«, uredil jo je planinski publicist Armando Biancardi. Iz torinskega CAI so izšli Guido Rey, princ Luigi Amedeo Savojski, Adolf Hess, planinski pisatelj, Ugo de Amicis, pisec knjige »Majhni ljudje in velike gore« (1924), Piero Ghiglione, Pater de Agostini, Giusto Gervasutti in Boccalatte. V Torinu je prišlo tudi do ustanovitve CAAI, do prvega izbora najodličnejših alpinistov. Danes šteje CAAI 350 članov, torej nobene inflacije tega odličja.
L. 1946 so v Torinu ustanovili še GAM (Gruppo Amici Montagna), italijanski Naturfreund, ki pa je baje izgubil svoj proletarski značaj.

1000 KM S SMUČMI preko Alp so naredili smučarski vodniki (dva Francoza, en Italijan, en Avstralec, en Švicar) v petih tednih in s tem opravili veličastno smučarsko »traverzo« Alp od Avstrije do Francije. Ideja ni nova, že l. 1933 je prečil Alpe na smučeh Leon Zwingelstein: 1. febr. 1933 je šel iz Grenobla v Nizzo preko prelazov Izoard, Vars in de Grange — Commune, iz Nizze smučal v Chamonix, prehodil znano Haute Route v Wallisu, šel preko Simplona in Binna v dolino Bedretto, preko Olivone v Rheimvald Fiorn, Splügen, St. Moritz, Silvretto, Galtür in Paznaun v Avstriji. Ker še ni bil zadovoljen s tem, je »veliki Zwing«, kakor so ga imenovali, iz Avstrije prismučal v Grenoble preko Davosa, Parsenna, Oberalp, Grinsel in Berner Oberlanda. Bil je tri mesece na smučeh. Ljubil je samoto in svobodno življenje v gorah sredi ledeniških puščav, na katere je posajal svoj žolti šotor. 37 let star se je 13. julija 1934 smrtno ponesrečil na Pic d’Olan v Oisansu, nedvomno največji gorski potepuh vseh časov.

HIDROLOŠKO LETO 1963/64 v Alpah je bilo zelo suho, po snežnih padavinah med najbolj skromnimi vse od l. 1864. V višinah nad 3000 m je trajala ablacija vse od srede junija do začetka avgusta, povpreček temperature in sončnih dni je bil nadpovprečen. V višinah nad 2700 m so prišle na površje ledeniške plasti izpred 25 let.

LEDENIK ALETSCH je zaradi več stvari zanimiv, znan in »vodilen« na svetu pa zaradi kartografskega dela, ki so ga ob njem in zaradi njega napravili. L. 1964 so izšli zadnji listi imenitne karte 1 : 10 000 tega ledenika, ki so jo Švicarji začeli izdajati l. 1957 kot svoj prispevek k Mednarodnemu geofizikalnemu delu, o čemer smo takrat večkrat pisali v tej rubriki. Karta je skupno delo zvezne topografske službe, dalje hidrološke in glaciološke sekcije »laboratorija za hidravlična raziskovanja in mehaniko zemlje«, ki je v sestavu zvezne politehnične šole. Sodelovali pa so se: državni sklad za znanstveno raziskovanje, komisija za ledenike, znanstvena postaja na Jungfraujochu, železniška družba Wengeral Jungfrau in še kakih 40 članov CAS (Kako poučno za nas, ta koordinacija in teamsko delo pri eni sami karti za en sam ledenik!) Karta je delana v enajstih barvah in podaja natančno podobo širne ledeniške pokrajine v srcu Alp z namenom, da bi ocenila tudi volumetrične inačice na ledeniku. Pri tem so se »okoristile« seveda še druge znanosti.
Karta predstavlja ca. 200 km² in obsega bazen Massa do višine 800 m. 138 km² od teh je pokritih z ledom. Ledenik Aletsch so izbrali zato, ker je največji v Alpah, saj po horizontali meri 23,5 km dolžine, se začne v višini 3475 m in liže s svojim jezikom groh v višini 1500 m. Že dolgo časa ga opazujejo. Vedo, da je pri Concordi debel 800 m, niže doli še 500 m V nižjih legah dosega brzino 200 m na leto torej 55 cm na dan. Njegov metabolizem je že več desetletij deficitaren (po naše bi se to reklo, da ne raste, ampak »hujša« in »leze skupaj«), čeprav dobiva letno 4 do 6 m nove snežne hrane v višavah Jungfraue. Pri končnem jeziku ga je vsako leto 15 m manj. Totalni dencit, skupni vpadek pa znaša 2300 milijonov m³ po 16.5 m je to povprečno znašalo pri debelini ledenika od zime 1926/27 do zime 1957.
Višine na ledeniku so bile izmerjene vse aero-fotogrametrično, izohipse so bile tako omogočene na 10 m, celo na 5 m. Mikrorelief je bil posnet z največjo natančnostjo. Razpoke in ledeniški potoki, ledeniški lonci (morda bolje vodnjaki), grmade, ki nastajajo zaradi ledeniških plazov iz serakov se zelo jasno razločijo kakor tudi površine živega ledu, led, ki se premika, mrtvega, nepremičnega ledu in snežni pasovi. Označene so zelo dobro tudi ledeniške groblje in celo peščeni drobir, ki sem in tja pokriva ledenik.
Novodobna raziskovanja ledenika Aletsch so odkrila v njem debla in korenine zagozdene v pečine. S po močjo radioaktivnih merite v sta Oschger in Rothlisberger ugotovila, da starost lesa znaša 700 do 800 let. Okoli 1100—1200 n. š. je torej rastel gozd tam, kjer je danes ledenik na umiku. Napredovanje ledu je torej onemogočalo rast gozda. Svoj maksimum je dosegel od l. 1600 do l. 1800. Sodijo, da sta se ledenika Rhone in Grindenwald okoli l. 1600 skoro zalivala z Aletschem. Karta 1:10 000 ponazarja tudi te stadije.
Naj ob beležki za to karto omenimo še, da je v zimskem semestru 1964/65 imel svoje poslovno predavanje na tehnični visoki šoli v Zurichu Eduard Imhof »Kartografija včeraj, danes, jutri«. 70-letni švičarski kartograf je pri tem posegel vse do zemljevidov Leonarda de Vincija in končal pri sodobni švicarski karti, ki jo odlikujeta preprostost in jasnost in ki je nedvomno najboljša na svetu. Imhof ima pri tem velik delež zaslug.

MAMUTSKI SMUČARSKI KONGRES se je l. 1965 vršil v Badgasteinu. Udeležilo se ga je 22 narodov s 500 zastopniki. Strokovni poročevalci govore o osiromašenju smučarstva odkar se boji znoja pri vzponu. Temu osiromašenju pa niso podlegli Nordijci. Na kongresu so hoteli nekaj novosti v vožnji pokazati Francozi in Avstrijci, veliko priznanja pa so poželi italijanski mladinci s svojim prirodnim stilom. Japonci so posneli Avstrijce tako, da ni bilo nobenega razločka več. Kanadčani so posnemali Francoze, Američani pa se drže švicarske šole, ki se ozira bolj na povprečno sposobne in nedeljske smučarje. Nemci so prikazali posebne metode za smučarje invalide in baje uspeli. Na kongresu je bilo seveda veliko referatov, predvsem pa se je Badgestein izkazal kot zimovišče svetovnega formata. 8. mednarodni smučarski kongres se bo vršil v Aspenu v Coloradu.

LEDENIKI NA ALASKI so v 18. st. in v drugi polovici 19. stoletja prav tako napredovali kakor v Alpah. To je odkril Th. D. Hamilton geolog univerze v Wisconsinu, obenem pa po morenah in z merilnimi metodami ugotovil, da v zadnjih 50 letih ledeniki usihajo kakor povsod po svetu.
Veliki ledeniki so tudi na Meighen Islandu v severozapadni Kanadi, ki meji na Severno ledeno morje. Meighen Island je kanadsko področje z najnižjimi količinami padavin ena desetina površine je pokrita z ledom debeline do 150 m. Tudi tu led usiha v takem tempu da ga, če bo šlo tako naprej, v 100 letih ne bo več.
Tudi skandinavski ledeniki Svartisen se umikajo. Svartisen leže za Holandskim fjordom na robu polarnega kroga. Opazujejo jih od l. 1894, ko so obsegali 868 km2 in s svojimi jeziki segali v celo vrsto dolin. Na umiku so zapustili vrsto ledeniških jezer. 15 % umika gre na 20. stoletje. V zadnjem času jih je raziskoval angleški glaciolog Teakstone.

GRADNJO NOVIH PLANINSKIH KOČ bi morala danes investitor in arhitekt še bolj premisliti kot včasih. Prvič ima današnji človek drugačne pojme o »strehi nad glavo« kot pred nekaj desetletji, ko je nastalo največ koč. Drugič pa je treba misliti na dozidave in adaptacije in zato ne bi bilo odveč, če bi na gradnjo planinskih koč študijsko mislila tudi mladina, ki bo prevzela planinsko dediščino. Ali je naša gradbena tehnika kdaj pomislila, da bo Slovenija po vojni zgradila 100 koč? In če je, ali ne bi bilo prav, če bi bil gradbeni problem planinskih objektov tema za teamsko delo? Gradnja planinskega objekta terja od projektanta — kaj šele od študentov, ki se pripravljajo na življenjske naloge — cel roj hvaležnih manjših nalog v okviru celote: kako spraviti pod streho prehodnega gosta in prenočevalca obenem z njegovo opremo (garderobo?), kako ga prehraniti, kako omogočiti elektriko za razsvetljavo in gospodinjske stroje, kurjavo, vodo, kako opraviti z odpadno vodo in odpadki, kako organsko kočo vkomponirati v pokrajino — in še to in ono.
Münchenski politehnikum, največja visoka tehniška šola v Zapadni Nemčiji, je lani izdelala idealen projekt planinske koče kot izdelek teamskega dela in ga razstavila. Za naše potrebe in pojme je to velika koča, saj znaša kapaciteta 200 prehodnih in 160 prenočevalcev, s centralno kurjavo, toplo in mrzlo vodo, komfortnimi sobami, lastno hidrocentralo (vir ledenik) in tolikimi stroji, da je treba čim manj strežnega osebja za gospodinjstvo in transport blaga. Koča naj bi obratovala tri mesece poleti in tri pozimi, postavljena je v pokrajino Hennebergerspitzen, tako da so morali študentje misliti tudi na varstvo narave in nje kulturno oblikovanje. Šola ni delala na terenu, ampak se je glede mnogih podatkov zanesla na planinsko sekcijo Schwaben DAV, lokacijo pa so določili s pomočjo povečane karte in fotografij.
Pri načrtu so sodelovali študentje visokih gradenj, kurjave, plinske tehnike, hidrotehnike, elektrotehnike in strojništva. Naredili so štiri rešitve. Prva, navadna koča, sestoji iz višje gostinske stavbe in priključenega nizkega gospodarskega poslopja. Oboje veže ista veža, delovna soba oskrbnika je priključena kuhinji, a tako, da je iz nje možen pregled nad obojim. Gost mora iz veže v gostinski prostor, prenočevalec ima garderobo, kjer odloži čevlje in športne rekvizite. Koča ima dva gostinska prostora, posebno sobo za personal, zimsko sobo za 12 oseb, v kleti je shramba, pralnica in pokrit prostor za tovorno žičnico. Sobe so vse dvoposteljne z instalacijo, vsako nadstropje ima kopalnico in sanitarije, personal ima prostore v pritličju. Kurjava je centralna na mazut, z avtomatično regulacijo in avtomatično izpraznitvijo. Vgrajena je s tankom vred v kleti pod spalnico. Gostinski prostor ima klimatsko napravo, odpiranje oken, ki razburja goste, odpade. Koča je postavljena tako, da je preskrba z vodo čim lažja, tudi pozimi priteka 601 na sekundo. Hidrocentrala je urejena tako, da dela tudi, če bi nastopil izreden mraz. Vsi motorji so opremljeni z vsemi napravami za dušenje hrupa. Poskrbljeno je tudi za akumulacijo vode, pri čemer so se še prav posebno potrudili za prilagodite v okolici. Odpadna voda gre skozi čistilne naprave in to preko mehanične in biološke stopnje.
Koča ima svojo žičnico, določen je prostor za vlečnico za 300 oseb.
Koča je torej avtarkično podjetje in zato je načrt terjal veliko premisleka pri tehničnem prednačrtovanju. Stroške je šola namenoma pustila ob strani.
Po izvršenem načrtu so vsi sodelujoči odšli ob semestralni ekskurziji na mesto, kjer naj bi stala koča. Tu so bili navzoči vsi docenti in drugi strokovnjaki, med drugim tudi znan oskrbnik, ki je po svoje rešil vprašanje opozicije, ki je trdila, da je preskrba z vodo pomanjkljiva. Dejal je, da to ne drži, saj se planinci, ki radi dolgo spijo, ne umivajo vsi naenkrat, tisti pa, ki radi zgodaj vstajajo, se pa ponavadi umivajo z roso in znojem.