France Avčin
PLANINSKI VESTNIK 1962 ŠT. 6 omenja na strani 286, da se je Riccardo Cassin ob priliki svojih filmskih predavanj o izredno težkem vzponu svoje odprave na Mt. Mc Kinley v Alaski preko 3000 m visoke južne stene »mudil tudi na Kočevskem kot lovec na medveda.« Drži le, da je Cassin lovil divjega prašiča in je svojega merjasca po treh dneh gazenja po snegu končno res uplenil. Tako se mu je izpolnila goreča želja. Pomagala mu je pri tem PZS, ki je dosegla, da je Uprava gojitvenega lovišča »Rog« odobrila odstrel. Vedno skromni svetovni alpinist Cassin si je pridobil simpatije ne le lovcev temveč vsega tamošnjega gozdnega prebivalstva s tem, da je svoj film predaval zastonj tudi v Starem logu sredi gozdov, pa tudi s svojo znano cassinsko neutrudljivostjo pri hoji za prašiči, kot je pri inozemskih lovcih sicer niso navajeni. Tako so Cassina povabili, naj pride še na srnjaka in prašiča, lov na medveda pa je le za dolarske petičneže, kar pa Cassin nikakor ni. Odstrel rekordnega medveda 329 kg letošnje pomladi, kot že ni bil padel 30 let, je uplenitelja celovškega zdravnika namreč stal malenkost $ 3000 in nič več. Kakor kdo more!
Tine Orel
CIMA SU ALTO v znano severozahodno steno je letos 19. februarja vpisal v svojo zgodovino prvi zimski vzpon preko te stene. Sorgato, Ronchi in Redaelli so to zmogli v štirih dneh. Na sestopu jih je zajelo neurje in so bivakirali še enkrat. Redaelli je veliko ime italijanskega alpinizma. Ko sta Livanos in Gabriel, zmagovalca te stene iz l. 1951, slišala o tem vzponu, sta izjavila: »Stojimo na pragu sedme stopnje!« Steno je preplezala poleti tudi slovenska naveza Mahkota — ing. Fajdigova.
NOVIH NEPALSKIH POGOJEV ZA EKSPEDICIJE je od januarja l. 1962 še več. Uradni tekst za inozemce je izšel v angleščini. Dve ekspediciji, ki sta se ob izidu odloka že mudili v Nepalu, sta bili finančno »uničeni«. Po novem mora imeti vsaka ekspedicija posebno dovoljenje za kakršenkoli aparat za zvezo, za orožje in municijo. Religiozne in socialne običaje pa tudi vse druge šege in navade mora ekspedicija spoštovati. Ves geološki plen in probni material mora ekspedicija pred odhodom iz Nepala pokazati vladi, ki si pridržuje pravico lastništva in ves material lahko zadrži. Takse so se zelo povišale, glase se v rialih (realih), 1 rial velja 60 rupij. Predujem, ki ga dobi Nepal, zapade, če ekspedicija ne nastopi. Samo privatna pisma so prosta, vsa druga poročila o ekspediciji so podvržena kontroli. Zaželeno je, da ekspedicija v Nepalu plačuje vse z dolarji ali funti, če jih nima, pa mora zamenjati svojo valuto v zunanjem ministrstvu. Nepalska vlada se zaveže, da bo vsaki ekspediciji dala na razpolago sirdarja, šerpe in nosače.
USTANOVLJENA JE HIMALAYAN SOCIETY KATHMANDU. Če lahko verjamemo listu Lo Scarpone, je bilo lani v Himalaji vsega skupaj 12 ekspedicij. Nastopili so Indijci, Kitajci, Japonci, Pakistanci, Angleži, Nemci, Italijani in Amerikanci. Med njimi je bila tudi, kot smo že poročali, grofinja Gravina de Grittenden iz Kenta. Kdor se bo namenil v Nepal, bo moral odšteti lepe stotisočake, preden se bo poslovil od doma.
DR. AVGUST PICCARD, svetovno znani raziskovalec, ki je lani 25. marca umrl, se je zanimal tudi za alpsko floro. Pred petimi leti je izdal brošuro »Veliko umiranje alpskih cvetlic«, s sodelovanjem pisatelja Stickelbergeria. s katerim sta zadnjih pet let hodila po hribih, oba osemdesetletnika. Čeprav slavni Piccard ni bil alpinist, je ljubil gorsko pokrajino. »Vsaka cvetlica govori glasno s teboj«, pravi Piccard z Goethejem, »ohi-animo vse, kar raste, kasnejšim rodovom. Vsaka gorska cvetka je v svojem okolju neprecenljiva vrednost«. Vsekakor zanimiv in ganljiv življenjski finale znanstvenika, ki je l. 1931 in 1932 v neprodušni kabini dosegel stratosfero (16940 m), l. 1953 pa s sinom Jacquesom v neapeljskem zalivu globino 3150 m v batiskafu. ki je bil zgrajen po njegovih navodilih.
NOVE VELIKE ŽIČNICE osvajajo švicarske vrhove. Ena takih drži na Mali Titlis (2901 m), ogrožen pa je že Titlis sam (3229 m), ustanovili so poseben komite, ki žičnico na vrh Titlisa pripravlja. V komiteju sede turistične agencije, hotelirji, vodniki in krajevna oblast, ki pod vplivom gospodarskih činiteljev podleže tudi takrat, ko bi se zaradi zaščite prirode morala upreti frontalnemu pohodu tehnike v gore. Uradna zaščita prirode se v Švici bori samo še za majhne stvari, za obliko streh, za etnografske elemente, medtem ko gre mehanizacija turizma mimo nje. Ogrožena je že tudi dolina Lotschen, ki ji je prvobitnost doslej še ščitil CAS. Francosko-angleški kapital hoče na Tafleralpu narediti velik smuški center, načrt za ceste in celo mrežo raznih žičnic je že narejen, 30 milijonov švicarskih frankov bo v kratkem vloženih v mehanizacijo Bernskih Alp.
AIGUILLE GOUTER (3885 m) ostane slehernemu obiskovalcu chamoniškega sveta v spominu. Tudi vzpon nanjo bo mehaniziran. To se pravi, da bo mehanizacija obkolila tudi Mont Blanc, pristop nanj pa bo množičen. UIAA protestira, toda v Parizu že zaseda iniciativni komite za še eno žičnico velikanko v bližini Mont Blanca.
OGGIONI, slavni italijanski alpinist, ki je l. 1961 tako tragično končal v centralnem stebru Freney v montblanškem masivu, je bil doma iz Monze. Tamkajšnja sekcija CAI se je odločila, da mu bo nekje v Alpah postavila spomenik v obliki fiksnega bivaka. Mesta še niso izbrali, sredstva pa s subskripcijo že zbirajo.
Oggioni je bil znan po svoji skromnosti in nesebičnosti. Rad je uvajal mlajše alpiniste v najtežje vzpone. Med njegovimi vzponi omenimo VI+: Piz Badile po Cassinovi, Croz dell’Altissimo drugi vzpon, Aiguille Noire de Peuterey po Rattijevi, Grandes Jorasses po Cassinovi, drugi italijanski vzpon, Zahodna Cina po Cassinovi, Cima Su Alto, prvi italijanski vzpon, vzhodna stena Marmolade, smer Solda, Tofana di Roces po Constantinijevi smeri, prvi zimski vzpon, Torre di Valgrande, severozahodna stena po Carlessovi, Torre Bignami po Faccinovi, jugozahodna stena, in še nekaj drugih podobnih VI in VI+. Začel je l. 1949 in smo njegove uspehe sproti zabeleževali v tej rubriki. L. 1958 je bil v Patagoniji v ekspediciji Angelicum, v skupini Apolobamba. Zadnja leta je mnogo plezal z Bonattijem: Mont Maudit, Tour Ronde, Ciarforon. L. 1961 je bil v Peruju, povzpel se je z Bonattijem na Pic Rondoy, Ninašanka in Paria.
Zares bogato alpinistično življenje s svetovno reputacijo s tragičnim, krutim zaključkom v snežnem infernu Mont Blanca.
MARUSSI, tržaški univ. profesor geofizike, je iz italijanskih ekspedicij že znan. Lani je bil s prof. Desijem v Afganistanu tri mesece. Desio je dal ekspediciji geološke, geografske in geofizikalne naloge, dva člana ekspedicije pa sta se povzpela na dva neimenovana vrhova. Delali so v severovzhodnem in osrednjem Afganistanu v višini 1700 do 5095 m, tako da je bilo znanstveno delo tudi z alpinističnega vidika zanimivo. Enemu od neznanih vrhov predlaga ekspedicij a ime »Gora nad jezerom«, ker je blizu nje ledeniško jezero s površino 20 000 m2. Vsekakor je takale ekspedicija za napredek italijanske znanosti pomembna, koristna pa tudi za »profil« udeležencev. Svet zaradi napredka tehnike postaja majhen, zato je za znanstvenika toliko bolj potreben pohod in prodor v svet. Zato je tem večja škoda, da je letos šla po vodi prva jugoslovanska alpinistična ekspedicija z znanstvenimi ambicijami in cilji.
KITAJSKI EVEREST je še vedno aktualen, tako da so Ši-Čang-Čunov opis kitajskega vzpona na Everest v letošnjem letniku ponatisnili v Rivista Mensile in ga opremili z izdatnimi pripombami. Kakor znano so Kitajci Everestu dali novo ime: Čolmo Lungma, medtem ko je bil doslej kot domače ime znano le Čomo-Lungma. Šičančunov opis je opremljen s fotografijami, od katerih omenimo sliko baze: 20 velikih šotorov, o ozadju Everest, v ospredju pa — jutranja gimnastika, zarjadka ali nekaj podobnega. Zanimivi sta tudi sliki s Col Nord, na katerih je razvidna tehnična oprema Kitajcev. Videti je, da so bili dobro pripravljeni. Rivista Mensile priobčuje tudi tisto kitajsko fotografijo z Everestovega grebena, ki jo je vzel pod lupo Dyhrenfurth in jim dokazoval falzifikat. Med ostalimi podatki, ki jih še nismo zabeležili, je ta, da je 52 udeležencev ekspedicije doseglo najmanj 7600 m višine, 32 od teh je bilo iz Tibeta.
Italijanska redakcija pripominja, da so Kitajci lahko ubrali lažjo pot na Col Nord, pot, ki je bila Evropejcem po vojni iz političnih razlogov zaprta. Ugledni Bertoglio analizira vse kitajske, angleške in indijske podatke, o katerih smo že poročali, vse, kar sta pisala Dyhrenfurth in Marmet v »Les Alpes«, in zaključuje, da so Kitajci prinesli z Everesta premalo dokazov: niti fotografij niti filma od tam, kjer bi bil za svetovno javnost najdragocenejši, luknje pa so tudi v kronologiji vzpona in sestopa in v opisu samem. »Ne more se dokazati, da niso bili na Everestu, niso pa tudi dovolj dokazali, da so bili, in to po zelo utrjenih navadah dosedanjih alpinističnih generacij.« Ali je Bertogliova beseda zadnja? Vsi, ki Kitajcem ne verjamejo ali ne privoščijo, čakajo, kaj bo odkrila ekspedicija, ki bo zdaj prva stopila na vrh Everesta. Če pa gora ne bo hotela, utegnejo še čakati.
CAI ima v Fanfanijevi vladi ministra. Predsednik CAI Bertinelli je od februarja 1962 prevzel ministrstvo za delo in socialno skrbstvo. CAI v državi mnogo predstavlja in ima najtesnejše zveze z vsemi vplivnimi in reprezentančnimi krogi, posebej tudi z vojsko, z alpini. Za 100 letnico CAI bodo izdali posebno publikacijo in je že določenih 5 milijonov lir za to. 1 milijon lir je določenih za dodatek pod naslovom »Italijanski alpinizem v svetu«. 2 milijona lir so določili za povabila inozemskih CA in organizacijo alpinističnih tednov. Izšla bo posebna serija znamk. 8 milijonov jim je za proslavo 100 letnice CAI določilo ministrstvo za turizem. Izšel bo nov statut CAI, visoki predstavniki v parlamentu in senatu pa bodo govorili o potrebah CAI in o njegovem pomenu za napredek turizma, ki v italijanski plačilni bilanci gotovo mnogo pomeni. Senator Spagnoli je izjavil, da je CAI mnogo pripomogel k dobremu imenu Italije v Evropi in po vsem svetu.
GUIDO MONZINO vztrajno nadaljuje s svojim ekspedicijskim delom in posega po izvirnih potezah. Tako je za novo leto odletel proti Ruvenzoriju. 22. dec. 1961 je bil še v Milanu, 1. januarja 1962 pa je s svojimi vodniki (Carrel, Pession, Bich, Fantin) v slabem vremenu stal na vrhu Punte Margherite (5119 m). Tudi Novo leto 1960 in 1961 je praznoval na najvišjih afriških vršacih, na Kili-mandžaru in Keniji. Ce bo šel po tej poti, se ga utegne prijeti isti epiteton ornans kot pokojnega Ghiglioneja: »Intramontabile«.
OBLEKA je v gorah sicer stvar posameznika, vendar se po 100 letih planinstva kažejo neke splošno veljavne zahteve za planinsko in alpinistično obleko. Ni podvržena modi, dobro pa je, da se ravna po moči in zdravju, po izurjenosti in načinu življenja tistih, ki se podajajo na oddih ali po športna doživetja v gore in stene. Obleka mora biti predvsem solidna in odporna zoper vsako vreme. Klobuk naj ščiti glavo pred dežjem in pred soncem, lahek naj bo in nepremočljiv, ne sme pa se tiščati glave kakor obroč, kajti pod navadnim klobukom se utegne zračna blazina segreti do 50°. Navaden klobuk torej ne ščiti pred sončarico. Najboljši bi bil dežnik, ki bi služil obenem kot sončnik, toda v gorah morajo biti roke proste, zato pride v pošte v le klobuk s specialnimi lastnostmi. Nepremočljiva obleka spet ni kaj prida. Čim v njej naporno hodiš, si od znoja moker bolj kot od dežja. Verjetno to protislovje v okviru konvencionalne obleke sploh ni rešljivo. Morebiti je še najboljši izhod v »semipermeablu«, v napol premočljivi obleki. Takih tekstilov še ni naprodaj, zato se je treba sprijazniti s soncem in z dežjem. Razmišljajo o specialni obleki, nad običajno, med obema pa bi cirkuliral zrak in predstavljal toplotno izolacijo. Nahrbtnik naj bi imel čim več zunanjih žepov (za umazano perilo, za toaletne potrebščine itd.), oprtnega ogrodja pa ni treba, ker je nahrbtnik že brez tega dovolj težak. Čevlji naj bodo po meri, ne konfekcijski, ne pretežki, ne prelahki. Glede tega smo v zadnjih letih res močno napredovali. Čemu bi natvezili nogi težak čevelj za hojo po sredogorskem svetu, če gre lažje z lažjimi! Odprtih problemov je tudi v planinski obleki dovolj.
KONFERENCO PREDSEDNIKOV SEKCIJ SAC je maja 1962 v Oltenu sklical predsednik SA dr. Ed. Wyss-Dunant, zveneče ime v zgodovini planinstva in himalaizma. Problemi, ki so jih predsedniki obravnavali: L. 1963 bodo praznovali 100 letnico SAC v Bernu. Prebrali bodo ustanovitveno pismo dr. Simlerja z dne 20. okt. 1862, ustanovitveni zapisnik z dne 19. aprila 1863. Maja 1963 bo v ustanovitvenem mestu Oltenu memorial, vršilo se bo več mladinskih taborov in pohodov, septembra bo jubilejna skupščina v Interlakenu. SAC se bo udeležil državne razstave v Lausanne l. 1964. Direktor planinskega muzeja v Bernu dr. Grosjean je povedal kako: Ideja alpinizma bodi glavno, ne tehnika, gora kot vir miru in vzvišenosti, v kateri človek spet najde samega sebe. Expo-Lausanne bo torej prikazala veličino in širjavo Alp, znanstveno raziskovanje Alp, duhovne vrednote alpinizma, SAC in SFAC. Že zdaj so določili sredstva za to razstavo in se bodo nanjo takoj začeli pripravljati. Izdelali bodo film SAC in se bodo odslej skušali afirmirati tudi na filmskem festivalu v Trentu. Predsedniki so zavzeli dokaj ostro stališče zoper merkantilno turistično aviacijo, ki se krije z gorsko reševalno in celo obrambno službo, v resnici pa da največ gre za smučarski snobizem. Obsodili so akcijo polkovnika Tissieresa, ki je hotel zmagati Haute Route od Arolle do Zermatta s »snežnim tankom«. Predsedniki so bili soglasno za to, da se švicarska gorska priroda zaščiti še s posebnim členom v ustavi o zaščiti prirode in domovine. (Za ta člen se je izjavilo 442 623 Švicarjev, 116 818 pa je glasovalo proti). Pravijo, da je konferenca predsednikov potekla v najlepšem soglasju in pokazala osvežujočo voljo po sodelovanju vseh sekcij. Dokaj močna je bila tudi idejno politična intonacija, običajna na zahodu in posebej v Švici. K temu denimo še to, da je Tissieresovo početje že bilo blizu uresničenja. Pri prvem poizkusu je moral obrniti na Pigne d’Arolla, pri drugem pa je pri vozil preko Col de Chermontane na ledenik Arolla. Gosenice so odpovedale nato v strmini Plan de Bertol. Pri drugem poizkusu si je polkovnik Tissieres res krčil pot celo z dinamitom.
HOLANDSKA HIMALAJSKA EKSPEDICIJA je lani odšla v Nepal. Vodil jo je Egeler, univerzitetni profesor geologije v Amsterdamu. Alpinistični cilj je bil Nilgiri (7032 m in 6837, severni in južni vrh), zahodno od Annapurne. Sicer pa imajo Holandci v mislih predvsem geološke in medicinske naloge. Švicarji so bili lani na Spitzbergih, vodi jih H. P. Jenni. Njihov cilj je Ny-Alesund, kjer je še precej neosvojenih vrhov. Švicarji baje niso imeli sredstev niti za pasjo vprego, zato so v tem polarnem področju potovali s smučmi, polarne sani pa so vlekli samotež. Jenni je imel s seboj sedem izurjenih mož.
JANNU je »francoska« gora, posebno od 16.. 17. aprila 1962, ko je po privatnih sporočilih in sporočilu nepalske vlade Terrayu uspel vzpon na ta 7710 m visoki vrh. Dyhrenfurth imenuje Jannu najbolj divji rob masiva Kangčendzenge. Imenujejo ga tudi Matterhorn Vzhodne Himalaje. Od alpinista zahteva največje tehnično znanje in fizični napor. Vršna partija s 400 m višine je terjala tri dni plezanja. Na vrh je stopilo osem francoskih plezalcev in dve šerpi. Tabor VI so Francozi imeli v višini 7300 m. Boj za to goro je trajal pet let. Že l. 1957 so si ogledovali jugovzhodno, jugozahodno in severno stran gore. Izbrali so si za ledenik Yamatari in jugozahodno stran. L. 1959 je Jean Franco prišel do višine 7400 m. Z njim je bil tedaj tudi Lionel Terray.
NANGA PARBAT (8222 m) je »nemška« ali bolje »monakovska« gora. Dr. Pauel Bauer je tu prišel na misel, da ustanovi »Deutsche Himalaja — Stiftung«, ki naj bi vedno znova postavljala na noge nemške himalajske ekspedicije. Tu so Nemci izgubili svoje najboljše alpiniste. Tu so padli l. 1934 Drexel, Wieland, Welzenbach, Merkl (s šestimi nosači v taboru IV), l. 1937 7 Monakovčanov in 9 šerp (v taboru IV). Nemci so na Nanga Parbat organizirali ekspedicije l. 1932, 1934, 1937, 1938 in l. 1939, Angleži pa l. 1895 (Mummery) in l. 1950 (Thornley in Crace). L. 1953 prideta dr. Herrligkoffel in dr. Frauenberger, z njima Herman Buhl in njegov edinstveni vzpon v zgodovini himalaizma. L. 1961 pride spet dr. Herrligkoffel. Ekspedi-cija doseže višino 7150 m, pa mora zaradi neurja obrniti. Letošnja ekspedicija spet pod vodstvom dr. Herrligkofferja ima 200 nosačev in bi morala sredi julija — ko to pišemo — doseči vrh, to veličastno piramido iz gnajsa, ki tvori severovzhodni tečaj Himalaje. Vrh je dosegla.
BIAFO je velikanski ledenik v Karakorumski Himalaji med prelazom Hispar in Snow Lake v višini 6000 m in sega prav v dolino Baltoro do višine 3000 m, dolg pa je 55 km. Ta ledenik letos proučuje 13 znanstvenikov, vodi jih Kenneth Hewith: meteorologi, glaciologi, hidrologi, geologi in geodeti. Bazo imajo pri vhodu v dolino Biafo, na ledeniku več taborov, na Snow Lake pa višinsko bazo. Na bazi je meteorološka postaja, stalno povezana s centralo pakistanske meteorološke službe. Pakistanska vlada je v ekspedicijo poslala hidrologa Ibrahima, ker je na raziskovanjih zelo interesirana. Ledenik je za vode Inda zelo važen, pri Skarduju se stekajo vode Baitora in Biafa v Ind. Karakorum ima najmočnejše ledenike na svetu, takoj za arktičnim področjem. Vzhodna Himalaja ima 10 % ledeniške površine, Karakorum pa 30 do 50 %, kakor trdi Visser, ki je sem vodil že štiri glaciološke ekspedicije. Ledeniki Hispar, Biafo, Baltoro in Siachen spadajo med največje ledenike na svetu.
Londonska glaciološka ekspedicija pod Hevithovim vodstvom je mednarodnega značaja. Najbližje selišče je vas Askole (3050 m), blizu ledeniškega jezika, do Skarduja je od tu 120 km, tri dni marša. Vsekakor zanimiva ekspedicija!
HOLANDSKA PLANINSKA ORGANIZACIJA je obhajala letos 60-letnico obstoja. Prvi predsednik je bil univ. prof. dr. Müller, od l. 1946 ji predseduje C. J. A. de Ranitz. Do l. 1952 se je imenovala Nederlandsche Alpen-Vereeniging«, poslej pa je prevzela še dinastični atribut »koninklijke« (kraljeva), najbrž ne samo iz gole kurtoazije do holand-skega dvora. Revija »De Berggids« je izdala obširnejšo jubilejno številko, ki je po opremi povsem posnela francosko »La Montagne et Alpinisme«. Revija izhaja 30 let.
ŠPORTNA ENCIKLOPEDIJA je naslov knjigi s 582 stranmi, izšla je v Parizu (Larousse). »Vse o športu«, bi lahko rekli. Pod geslom »Alpinisme« piše Gaston Rebuffat (predgovor je napisal Sir John Hunt), pod »Athlétisme« Meyer (predgovor Paavo Nurmi, kdo se ga ne spominja!). Rebuffat je poleg kratke zgodovine alpinizma v članku zapisal tudi nekaj misli, ki jih velja zabeležiti: »Obstoji sreča v tem, da plezaš in odkrivaš, pa tudi v tem, da jo kot vodnik posreduješ drugim. Vodniški poklic je med
najlepšimi, ker ga opravljaš v deviško čisti prirodi. Danes ni več noči, ni mraza, ni vetra, ni zvezd, vse je nevtralizirano. Kje je litem življenja! Vse teče hitro in povzroča hrušč. Prezaposleni človek ne vidi več rože ob cesti, njene barve, vonja, ne vidi, kako jo boža veter.« Povratek k naravi je za modernega človeka biološka potreba. In še: »Alpinizem ni igra med življenjem in smrtjo. Ne gre za »živi nevarno«. Važno je, da poznaš samega sebe, da zmoreš presojati objektivno, brez strahu in brez zaletelosti.«
KUNAVERJEV POIZKUS v Point Walker (Grandes Jorasses) je zabeležen v alpinistični kroniki vodilne francoske revije. Pozimi l. 1962 so tri naveze poizkusile premagati Pointe Walker. 22. in 23. februarja Francozi Paraz, Puiseux in Vivet, 19. marca Bastien, Berardini, Gicquel, Magnone in Troksiar, nekaj dni nato pa mednarodna naveza Harlin in Hemming, Amerikanca, Nemec Kirch in naš Kunaver. Vse tri naveze so morale obrniti na začetku večjih težav. Vse tri naveze so ugotovile, da ima zimski Walker izjemno težavnost.
MT. BLANC DU TACUL ima od 25. februarja 1962 vpisan prvi zimski vzpon po severovzhodnem ozebniku. Zmogli so ga Italijani, med njimi Perego, Cassinov tovariš na Mt. Mac Kinleyu. Vzpon je trajal 13 ur, toda morali so na sestopu bivakirati, ker jih je zajel snežni vihar. Ker ni pojenjal, so naslednji dan sestopali dalje, pri čemer so trije zdrsnili in se močno poškodovali. Še isti dan so jih prevzeli reševalci, zgled hitre in učinkovite akcije. Pravijo, da je Italijanom prav prišel material, ki sta ga v ozebniku nekaj dni prej pustila Jean Fanton in Yves Mollier, med drugimi mnogo klinov, vponk in celo fiksno vrv. Bo že držalo, če so si upali zapisati in tiskati!
Jean Fanton je 19. do 23. marca s tremi chamoniškimi vodniki skušal priti na Grands Charmoz. Držal se je v začetku smeri Merkl-Welzenbach, nato pa krenil bolj desno. Po štirih bivakih so se možje petega ustrašili in se pred ključnim mestom v redu umaknili. Fanton je bil poleti 1961 oskrbnik zavetišča Chiggiato v Dolomitih.
ZIMSKI VZPONI po najtežjih smereh so sploh značilni za zimsko sezono 1961/62. Poleg Cime Su Alto je bil na vrsti Sassolungo s severno steno. Preplezala sta jo 28. do 30. januarja 1962 Bernardi in Moroder iz Val Gardene. Stena je visoka 1000 m, vzpon je bil naporen, trije bivaki pri —30° C. Maestrijevo smer v jugozahodni steni Roda di Vael so zmogli Nemci Bittner, Kauschke, Siegert, Italijana Nusdeo in Vaseo, nekaj dni nato Franzina in Scalet.
MT. MAC KINLEY, je gora, kamor si je zapisal za zmerom svoje ime Ricardo Cassin, gotovo eden najuspešnejših in najsposobnejših alpinistov vseh časov. Ker spada vzpon na to goro med njegove največje uspehe, na-vedimo nekaj podatkov iz Cassinovega opisa, ki ga prevajajo po vsem svetu. Bazo so imeli v višini 3000 m še v območju ledenika Kahiltna. Težave so imeli že v spodnjem delu, premagovati so morali mesta V in VI, pritrditi 300 m vrvi, preganjal jih je sneg in mraz, vzpon in sestop je trajal 19 dni. Premagali so 2400 m višinske razlike na jugovzhodni, najtežji strani Mt. Mac Kinley. Washburn, specialist za Alasko, je dejal: »To zmore le najsolidnejša, homogena, do kraja utrjena ekipa«. Cassin je zbral pet rojakov iz Lecca in dal ekspediciji naslov »Citta di Lecco Alaska 1961«. V njej so bili poleg njega Airoldi, Alippi, Canali, Perego, Zucchi in šef Cassin sam. En mesec so rabili iz New Yorka do Alaske, do vznožja gore. Letalo jih ni poneslo tja, kamor je bilo rečeno, zaradi novih snegov, ki jim tudi letalo, opremljeno s smučmi za pristanek, ni bilo kos. Zato so kondicijo pridobivali z nošnjo materiala na bazo. Prve štiri dni niso naredili nič, čakali so na vreme, peti dan so pritrdili nekaj fiksnih vrvi, šele šesti dan je bil lep in začeli so zares. Cassin piše v obliki dnevnika, kaj vse so morali prestati od 6. do 24. julija. Imeli so res težko delo, predvsem zaradi stalnih snežnih padavin in hudega vetra, 75 ur je snežilo v teh dneh, bilo je toliko novega sipkega snega, da so bolj plavali v njem kot hodili. Canaliju je grozila amputacija nog, samo Alippi in Zucchi nista ozebla, vsi drugi so bili potrebni zdravniške pomoči.
RESEARCH SCHEME NEPAL HIMALAYA (RSNH) stalno pošilja raziskovalne ekipe v Nepal, na vrsto pridejo predvsem avstrijski in nemški znanstveniki. Tretja grupa (dr. Hellmich, ing. E. Schneider, ing. P. Breuer, ing. Kerner, K. Rainer, E. Senn in Schriebl) je odpotovala iz Zuricha jeseni l. 1961 in je fotogrametrično snemala doline Solu, Khumbu, Hongu in Inukhu. Južno od Makaluja ni prišla zaradi tehničnih težav, zato doline Barun, Isva, Coyang in Sangkua niso posnete. Iz Khumbuja v Barun je treba iti preko 6000 m visokega prelaza, ki je bil to zimo izredno snežen. Zato tudi ni prišla na vrsto dolina Rolwaling južno od Gauri Šankara, dalje ledenik Tolam – Bau in druge manjše doline. Baza za znanstveno ekipo je bil švicarski poljedelski obrat Jiri. V območju Solu in Khumbu je bilo izvršeno delo, ki ga je že 1. 1955 začel ing. Schneider in je izšlo v Schneiderjevi karti iz l. 1957 v merilu 1:25 000. Delali so v višini 4000—6000 m ter se povzpeli na koto 6200 m. Porabili so 700 plošč 13 X 18 cm in posneli 1600 km2 površine. Pri delu jih je oviralo slabo vreme, novembra je zapadel sneg do 3000 m, decembra pa celo do 1700 m višine. Na prehod preko prelaza Taši Lapča ni bilo več misliti, pa tudi delati se ni več moglo, temperatura je ponoči padla na —20 °C, viharji so trgali šotore.
Geodeti so imeli na razpolago 25 šerp iz Khumjunga. Sirdar Urkier sodi, da je delo v višini 6000 m enako vzponu v višini 8000 m, če se delo vrši v zimskih mesecih. Februarja 1962 je prišla v Nepal četrta skupina RSNH, ornitolog Diesselhorst in njegov preparator iz Münchena, marca pa še entomologa Ebert in Falkner ter zdravnik dr. Altmayer iz Garmisch-Partenkirschena, poleti pa še botanik dr. Poelt. Ta biološki team dela med verigo Mahabharatta in Sivelikom.
Kdo vse to finansira, se vprašamo, ko gledamo na edino našo himalajsko ekspedicijo. Vse to je prevzela ustanova Fritz-Thyssen, finančno in organizatorično pomoč dajeta DAV in ÖAV, evo, spet planinski anšlus v daljni Himalaji. Opremo daje znana münchenska firma Schuster, medikamente razne firme, med njimi Bayer, oskrba gre po zraku, toda samo dodatna, osnovna pa iz dežele same, juhe je prevzela znana Maggi družba, Švicar dr. Toni Hägen, strokovnjak SHAG, švicarske pomoči za nerazvite dežele, gre vsem grupam na roke. Dr. Hellmich iz Münchena pravi, da bodo sledile vedno nove in nove grupe nemških znanstvenikov in da vse to delajo za to, da bi služilo Nepalu. In seveda — vsem ekspedicijam, ki kanijo še priti v Nepal kljub 24 členom najnovejšega dekreta nepalskega zunanjega ministrstva o delovanju ekspedicij na nepalskem ozemlju.
HIMALAYAN JOURNAL XXII. str. 70—74 poroča o prvi jugoslovanski ekspediciji. O njej po isti literaturi kratko poroča tudi G. O. Dyhrenfurth v »Himalajski kroniki« 1959—61, ki je izšla v »Die Alpen« 1962 (2. zvezek, str. 119) in pripominja podobno kakor v kroniki, ki jo je napisal za »Bergsteiger« 1961: »Prva jugoslovanska himalajska ekspedicija javlja, da je stopila na dva doslej neosvojena vrhova Trisul (6693 m) in Trisul III (6008 m) junija 1960. Gre pri tem le za dva stranska vrhova v južnem grebenu ne težkega Trisula (7120 m), prvi sedemtisočak, ki sta nanj l. 1907 pristopila T. G. Longstaff z A. in H. Brocherelom in ki je bil kasneje še večkrat obiskan.« Ta opomba meče na naš skromni dosežek v Himalaji nepotrebno senco, ker ne pove, odkod je Trisul lahek in s katere strani je stopil nanj T. G. Longstaff. V himalajski kroniki je bilo ob koncu l. 1961 zabeleženo, da je osvojenih 13 osemtisočakov in 63 sedemtisočakov. Dela je torej še dovolj, treba še denarja in navdušenja.
RAKOVA ŠPICA je prišla ponovno v tujo alpinistično literaturo, medtem ko v domačem glasilu še nismo brali meritornega opisa novejših smeri v tej lepi in markantni gori. Švicar Emil Weisshaupt iz Züricha trdi v »Die Alpen« (1962/2), da ima v Rakovi špici prvenstveni vzpon, direktno smer v severozahodni steni. Opis ne vsebuje nič takega, kar bi žalilo gostoljubje ljubljanskega prijatelja, le nekaj pretiravanja je v njem in nekaj napak v imenih. Weishaupta je o Julijskih Alpah informiral Solenthaler, ki mu je dal tudi plezalsko literaturo o njih. Weishaupt omenja med drugim Arihovo smer, svojo pa imenuje prvenstveno. Imela sta s seboj dve 40 m nylonskih vrvi, 60 m pomožne, 5 lestvic oz. stremen, 50 klinov različnih kalibrov. Weishaupt govori o ekstremnih težavah. Dolžnost naših plezalcev pred našo javnostjo je, da o tem poreko svojo jasno besedo.
ETIOPSKE GORE v besedi in sliki popisuje M. M. Blumental v letošnjem 2. zvezku »Die Alpen«. O Etiopiji (ime Abesinija v tem cesarstvu ni dobrodošlo, čeprav je pri nas še vedno močno v rabi) pri nas malo vemo, čeprav imamo že nekaj let z njo dobre zveze, dve leti pa je tam delal znani slovenski alpinist ing. Lev Pipan, sotrudnik našega glasila. Blumenthal popisuje pogorje Semien v severni Etiopiji.
Geološko so etiopske gore zelo stare, starejše od Alp, potekajo iz mezozoika — terciara in niso prav nič podobne Alpam, čeprav so tu masivi visoki 3000 do 4000 m in več. Addis Abeba sama, glavno mesto Etiopije, leži v višini 2300 do 2400 m. Ustanovljena je bila l. 1893, ima 400 000 prebivalcev, a dela vtis živahne vasi. Blumenthal se tu ni zadrževal, odletel je z letalom v Gondar, mesto, ki je bilo že zapisano izumiranju, ki pa se zdaj živahno razvija. Oblasti so mu šle na roko, pa tudi Healt Service UNO. Pogorje Semien se mu zdi od vseh najzanimivejše, posebno najvišji del Ras Degien (4560 m). Izhodišče je v Debareku, pot drži po pokrajini, ki je podobna savani, vse do 3500 m mimo vasi in njiv, vendar redkih. Bivališče ljudi se imenuje tukul, revno, primitivno, tako da Evropejcu ne pride na misel stopiti vanj in si tam omisliti prenočišče. Oprema za bivak je torej nujna. V višini 3600 m so naleteli še na vas s cerkvijo, ki ima prav tak okrogel tloris kakor tukul. Pavijane, ki so se drli nanje, pa so našli na vrhu Ras Degien. Pravijo, da so b”li oavijani gotovo prvi turisti, ki so se povzpeli na ta etiopski vršac. Napačna pa bi bila predstava, da je v Etiopiji vsa gorska pokrajina oblih, milih oblik. Tudi tu so prepadne stene, globoki kanjoni potokov, prepadi, skoki in strmine: Giče (3500 m), Mesarera (4360 m), Ambara (4000 m), Buahit (4460 m). Abba Degien (4450 m), kjer se zadržuje sneg celo izven deževne dobe. Zanimive so strme tvorbe v dolini Ansia, Emiet Gogo (39″0 m). Med reko v dolini Ansia in Emiet Gogo je 1200 m višinske razlike. Topografsko to etiopsko gorovje še ni obdelano. čeprav je poteklo že več kot 100 let, odkar se je s tem ukvarjal Francoz A d’Ar-badie. Zadnja večja avtoriteta na tem področju je Švicar Werdecker. Prvi Evropejec na Ras Degienu je bil Galinier, francoski geodet. Njegov pomočnik je bil Ferret.
CHARLES HOUSTON, zdravnik, ki ga poznamo iz ameriških ekspedicij, poroča o posebni pljučnici, za katero je baje umrlo že nekaj himalajcev, šerp, nosačev in alpinistov: Dušenje, kašelj, slabost so simptomi. Klinična preiskava nekaterih lažjih primerov je ugotovila cianozo in ortopnojo, normalno srce, povišano temperaturo, normalen pritisk, rentgenska slika pa obojestransko kongestijo pljuč, tipično za srčno dekompenzacijo. Diagnoze kardiologov so se glasile: Cor pulmonale, lahka myocarditis, srčni infarkt. Houston pravi, da gre v mnogih primerih le za akutno srčno dekompenzacijo zaradi prevelikih naporov v velikih višinah. Od tistih 15—20 primerov, ki so umrli v Andih ali v Himalaji, seveda nimamo rentgenskih slik in elektrokardiogramov, vendar po Houstonovem mnenju niso vsi umrli za pljučnico (pnevmonijo). Če bi bila pri roki prava terapija (kisik, mir, diuretika), bi jih morda rešili. Verjetno spada ta pojav prej v fiziološki mehanizem adaptacije kakor pa med bolezni. Spričo vedno večjega prometa v velikih višinah ima medicina tu specialne naloge in probleme.
SEVERNA STENA DENT D’HERENS je ena od vidnejših v zahodnih Alpah in še vedno reprezentativna za vsakega količkaj ambicioznega plezalca. Prva sta l. 1925 prišla čez Allwein in Welzenbach, do prve ponovitve je prišlo šele čez 5 let. Nato so jo dve leti plezali Nemci in Avstrijci, šele sedma ponovitev je pripadla švicarski navezi l. 1933. Po šestih letih najdemo v steni spet Avstrijce: P. Aschenbrenner, W. Mariner, K. Rainer. Po drugi svetovni vojni sta prva vpisala 10. ponovitev Poljaka dr. Hajdukiewicz in Maciej Mischke l. 1945. L. 1952 se pojavi prvi samohodec Karl Lugmayer. L. 1953 vpiše 14. ponovitev belgijska naveza Mouillot in Pecheux. Pecheux se je pri sestopu smrtno ponesrečil. V zadnjih letih so steno plezali Diemberger, Stefan, Eiselin, Couzy, Bignami, Poljaki Mostowski in Sidwa, Bvsick in Wysmovski, Cousin, W. Noyce. Do konca l. 1961 se je v 37 letih s to steno poskusilo komaj 28 navez, največ Nemci in Avstrijci, za njimi pridejo Poljaki in Francozi.
CAH je član UIAA, FIS in UJCN, prihodnje leto bo organiziral kongres FIS v Delfih. Močno podpira planinsko fotografijo in vključuje svoje delo v turizem, ki za Grčijo mnogo pomeni. Ker je tu mitični Olimp, ni čudno, če število tujih planincev v Grčiji iz leta v leto narašča. L. 1959 je stopilo na vrh Zevsove gore 503 planincev, od tega 275 tujcev, največ Nemcev (147) in Avstrijcev (49), sledi 43 Jugoslovanov, 26 Angležev, 9 Amerikancev, 7 Holandcev itd.
ERIC SHIPTON se je zadnja leta vrgel na Patagonijo. Lani je prečil patagonski Hielo continental, se povzpel na Cerro Don Bosco (2800 m), medtem ko mu je slabo vreme preprečilo vzpon na 3000 m visoki Cerro Murallon. Z njim je bilo več Angležev, Čilenca Čedomir Marangunič in Eduardo Garcia. Shipton je bil v Patagoniji tudi l. 1958/59 in 1959/60.
