Železar, 1. september 1983
Za konec tedna sem se dogovoril s prijateljem iz Idrije, da bova šla v »Šlosarsko« v Steni. Ker pa je zamudil, zadnji avtobus, ga ni bilo. Po naključju sem srečal znanca Francija iz Mojstrane, ki tudi pleza. Ker bi tudi on rad nekam šel, pa ni imel soplezalca, sva se domenila, da bova šla skupaj. Drugi dan sva odšla v Vrata. Prespala sva v Aljaževem domu. Ob petih zjutraj sva pripravila vse potrebno, in odšla pod steno. Ko sva dospela, se je ravno zdanilo. Pod vstopom v Prusnik — Szalayevo smer sva na glavo nataknila le čeladi in odhitela dalje. Do raza je izgledalo še daleč. Bilo je nekaj težavnejših mest vendar nama niso delala preglavic. Nekaj težav sva imela z orientacijo, saj te smeri še nisva plezala! Prišla sva do Amfiteatra, prečila snežno grupo in nadaljevala po široki polici do raza. Tu se ta smer prične. Na udobnem mestu sva se navezala.
Nekaj strmih, a lažjih raztežajev sva preplezala hitro, nato pa je stena postala popolnoma navpična in z malo razčlembami, izpostavljenost je bila vse večja. Na začetku prvega težkega raztežaja je bilo stojišče na majavi luski, hitro sem se pripel v kline; saj ji preveč nisem zaupal, vendar je držala, Ta raztežaj je začel Franci; vrv mi je tekla počasi, kar je pomenilo, da ni prav lahko. Videl ga nisem, le zvenenje stremen in kakšno kletvico sem slišal. Naslednja dva raztežaja sta bila malo lažja, vendar zelo lepa in izpostavljena.
Dospela sva do izstopne zajede, ki jo moram preplezati, da bom na vrhu Plemenic. Hitro sva čeznjo, saj ni več preveč težka, le strma je in že vsa na robu stene. S preplezano smerjo sva bila oba zelo zadovoljna, saj sem še nedolgo od tega o njej le sanjal.
SMER: Raz Mojstranških veveric, plezala Franci Teraž in Benjamin Ravnik. 28. avgusta 1983; ocena: VI, A1, 281 m, ter Prusik-Szalay II-III/IV-, 600 m; čas — sedem ur in pol.
Benjamin Ravnik
