Na alpinističnem področju praviloma pišemo o prvenstvenih vzponih, novih smereh, prebojih navzgor. Če se na alpinizem gleda širše, vključuje še druge elemente, pa je zgodba obrnjena: prvenstveni spust, ki nosi močan zgodovinski pridih in odpira eno najbolj skritih poglavij Julijcev.
David Ov objavljeno na Amanti della montagna friulana
V začetku avgusta je ekipa v sestavi Georg, Grega, Horst, Thomas in Erik opravila prvo dokumentirano popolno prečenje in spust v Clapadorie, najveličastnejšo in najtemačnejšo sotesko severne stene Montaža. Clapadorie je globoka, navpična brazda, ki se zareže v srce severne stene Jôfa di Montasio – prostor, ki ga večina alpinistov pozna le kot oddaljeno senco pod stenami Vrh strmali.
Ekipa se je v sotesko spustila po divji Dunji, obkrožena z mogočnimi pogledi na Poldašnjo špico in Cresta delle Lance. Že dostop je zgodba zase. Nato je sledil 300‑metrski spust po ozkih debrih, ki se odprejo v osupljivi, temačni prepad Clapadorie.
Na dnu ni življenja. Ni stopinj živali. Ni sledi človeka. Ekipa je zapisala, da verjame, da so prvi ljudje, ki so stopili na dno Clapadorie, odkar je svet začel obstajati. Redkost, ki je v gorah skoraj nepredstavljiva.
Dogodek ima tudi zgodovinski odmev: leta 1929 je Mira Marko Debelakova opravila izjemen spust s Forca dei Disteis proti Clapadorie, a je morala zaradi neprehodnosti obrniti pred spodnjim delom. Današnja ekipa je tako dokončala tisto, kar je Debelakova pred skoraj sto leti začela.
Clapadorie je prostor, ki ga ni mogoče kupiti, organizirati ali varno obiskati. Je surova, neudomačena narava, ki pokaže, kako malo človek v resnici ve o skritih plasteh Julijcev. David je zapisal: »Čast je bila biti tu(kaj).«
Prvenstveni spust v Clapadorie je tako nekaj več kot alpinistični dosežek. Je redka, skoraj arhaična izkušnja odkrivanja prostora, ki je doslej ostal nedotaknjen s strani človeka – in ki nas opominja, da so Julijci še vedno polni skrivnosti, ki jih je mogoče doseči le z veliko znanja, spoštovanja in poguma.
