Na vrhu granitnega stebra
Delo, 26. oktober 1968
Trideseti julij je za naju s Tonačem dan počitka, na gori pa garata Cic in Mik, ki ju ob 11. opazim ob vznožju velike polmesečne razpoke, ko globoko gazita sneg. Med kosilom Tonač modro ugotovi, da ni primerjave med našo pojedino in garanjem onih dveh, ki se po naših presojah že bližata višini 6000 m. Malo zaradi slabe vesti, več pa zaradi strahu si potem vse popoldne dajemo opravka z izpodkopavanjem nekaj deset ton težkega kamnitega bloka, ki grozi, da se bo zvrnil na naš šotor. Uporabimo vse mogoče prijeme, celo z bencinom ga polijemo in zažgemo, a skala trdovratno vztraja. Potem Tonač skonstruira nekakšno napenjalno napravo iz vrvi, na katere potem nalaga težke skale. Proti večeru naposled tudi velikanska skala popusti in se zvrne v jamo za šotor. Nam pa se »odvali kamen od srca«, saj bomo lahko mirno spali. Med tem opazimo, da Mik in Cic že sestopata navzdol proti T II in se srečujeta s tričlansko avstrijsko navezo, ki namerava danes postaviti svoje taborišče v vznožju polmesečne razpoke v višini 5850 m. Naslednji dan pa so na vrsti, da nadelajo zadnjih 300 m še neznane poti do sedla. Popoldne se nagiba k večeru in sence visokih sten vztrajno lezejo čez ledenik. Očitno je, da onadva na gori nameravata še danes sestopiti do nas.
Z nočjo prideta tudi Mik in Cic, ki kritizirata slabo nadelavo ledenega skoka nad T II. Očitno je, da bo treba vedno znova popravljati delo, kajti višinsko sonce čez dan dodobra predela led, ki potem ne drži več ledenih klinov z vrvmi.
Večer v višinah
Pozno dopoldne naslednjega dne šele opazimo tri drobne točke na bleščeči se belih: bližnjih Lunkovih pobočij. Avstrijci odhajo proti sedlu. Okoli 12. dosežejo naše tretje taborišče, potem pa gazijo v celec hude strmine pod sedlom. Silno počasi napredujejo.
Popoldne po drugi uri se odpraviva s Tonačem na goro. Težki tovor: za opremo zadnjega taborišča na sedlu naju predujejo. Popoldne po drugi uri se spet od zadnjih 300 m po strmem snežnem razu proti T II. Z večerom, ko doline že temne v globokih sencah, prispeva do malega šotorčka. Serak nad njim še vedno grozi. Vajeni že takih groženj, se ne zmenimo več zanj. Tonač se spravi h kuhi v šotorček, sam pa mu zunaj asistiram. Vedno hladneje postaja, ko sonce izginja za daljne grebene Hindukuša na zahodu. Nastopa fantastičen večer v visokih gorah, ko ure in ure pojenjuje požar na večernem nebu in se
koničasti vrhovi gora kot zobje velikanske žage odsvitajo na škrlatnem obzorju. Naposled zadrga na šotoru prekine fantastično scenerijo. Jutri morava prodreti do sedla in postaviti zadnje taborišče.
Že okoli štirih zjutraj naslednjega dne priganjam k odhodu. Tonač, pa niti ga ne mika iz tople spalne vreče, godrnjaje predlaga vstajanje »sa razdelom«, kajti zunaj je nekako — 15 stopinj Celzija. Ko šinejo prvi žarki jutranjega sonca izza Koh — i — Miam, se odpraviva tudi midva. Ledeni skok je naglo za nama, potem pa se prične mučenje v snežnih strminah. Deset korakov, tri globoke vdihe in spet deset korakov. Tovori pritiskajo k tlom. Spomnim se alpinistične pesmice »Redek je zrak, rukzak pa težak …«. Tu povsem drži. Kljub vsemu že ob 11 dosežemo 6.000 m, kjer stoji v senci 30 m ledene stene mali francoski šotorček —i naše —
Tretje taborišče
Veter je zadnjo noč skoro povsem zasul globoko gaz, ki je vodila na sedlo. Včasih gaziva sneg čez kolena v hudi strmini, da je pravi čudež, če snežne mase ne zgrme s plazom v dolino. Vse močneje je čutiti višino, sonce pa žge, kot bi bili kje na morju. Navsezadnje okoli 14. doseževa sedlo, med obema Lunkovima vrhovoma, ki sta dva dni plezanja drug od drugega. Globoko pod nama na južni strani le bde oblački, kot kosmi vate, iz katerih se v nedogled na big dvigujejo fantastične ledene konice Hindukuša. Pravljični pogled naju očara, kljub višinski pijanosti, ki naju krepko zdeluje. Višinomeri kažejo 6350 m. Kot v nekakšni omotici kopljeva v led ploščad za četrto taborišče, ki je po mučnih dveh urah postavljeno. Pogled levo in desno po grebenu proti obema vrhovoma pa kaže prave alpske oblike. Ne obeta se nam ravno izprehod do vrha. Tam daleč na jugovzhodu pa miruje oblačna fronta temnega monsunskega oblačja nad dolino Inda, ki napoveduje poslabšanje vremena.
Stena molči
Pozno popoldne zapustiva sedlo in odkolovrativa navzdol. Naglo izgubljava višino in kljub pozni uri še isti večer doseževa T I, kjer prevladuje precejšnja nestrpnost, ker so prišli Poljaki, ki tudi nameravajo na vrh. Z ilegalno prisotnostjo, ko se skrivajo po ledeniku in na pozdrav komaj odzdravijo, vnesejo nelagodno vzdušje. Zlasti avstrijsko moštvo izsiljuje čimprejšnji naskok na vrh, ker imajo tudi večje težave z zdravjem. Od 12 članov so sposobni za plezanje samo trije. Naposled je še isti večer sprejet naslednji načrt. Naskok na 6902 m visoki Lunko i Dosore naj bi se pričel že kar 2. avgusta, tako da bi ob morebitnem nemotenem napredovanju 4. avgusta padel vrh. To je za praznik planincev v Logarski dolini. Tako bosta že jutri odšla Mik in Cic do tabora II. naslednji dan pa na sedlo, kjer naj bi potem počakala avstrijsko navezo, nakar bi skupno poizkušali doseči vrh. Dan za njimi pa bi šla na sedlo midva s Tonačem, kot zaščitnica prvi navezi.
Drugega avgusta popoldne Cic in Mik odideta v T II, drugi iz obeh moštev pa v našem velikem šotoru ob taroku in čaju priredijo družabni večer, ki traja pozno v noč. Naslednjega dne odrine v naskok tudi avstrijska naveza, ki jo spremlja še Aleš kot filmar. Ves 4. avgust s Tonačem preživiva ob poležavanju in kuharskem udejstovanju, da bova naslednji dan pri močeh, ko bova šla kot zaščitnica jurišnim navezani na sedlo. Pozno popoldne z daljnogledom opazujemo napredovanje navez na gori. Avstrijci bodo zvečer dosegli svoj tabor. Cic in Mik pa se kot drobni točki neskončno počasi bližata sedlu. Jutri se bo odločil uspeh ali neuspeh na gori.
Rano zjutraj 4. avgusta se pričneva s Tonačem odpravljati na turo. Povsod tišina, celo Lunkova stena s svojimi plazovi molči. Mraz je uklenil ledeniške potoke v molk, ko se naglo dvigava čez ledeni slap na zgornji plato ledenika Hava, ki je tako raven, da bi bil lahko za letališče. V rekordnem času doseževa T II. Ura je komaj 8 zjutraj. Tonač bo ostal v T II, kajti včerajšnje kuharske umetnosti puščajo posledice. Sam imam pač srečo, da sem odklonil »fantastična« jajca v prahu in mi je črvičenje prizaneseno. Ob 10. se odpravim dalje. Do višine 5700 m. kamor sva zadnjikrat komaj prodrla, kar šinem. Očitno je, da se me prijemlje že aklimatizacija.
Vročina postaja peklenska, ko kolovratim med razbitimi seraki, za zadnje metre do T III. Razočaran sem! Aleša ni! Ne vem, kaj naj storim. Sklenem doseči sedli in tam ukrepati situaciji primerno.
Sonce strahotno žge, ko lezem v strmino pod sedlom. Zdi se mi, da slišim z grebena glasove, a ne morem ničesar odkriti. Dan je čudovit. V takem moramo uspeti! Ob 16. ko dosežem sedlo, najdem Aleša pri postavljanju bivak šotora. Komaj morem verjeti, da je možno v enem dnevu premostiti razdalje in višino iz T I v T IV. Tudi Aleš je odlično razpoložen in že delava načrte, kako bova naslednji dan naskočila drugi vrh Lunko — i — Hava. Seveda če se bodo drugi že danes vrnili z vrha. Toda nič se ne zgodi.
Jasna visokogorska noč. Kot vedno, tudi ta večer scenerija na zahodnem nebu traja ure in ure. Temna oblačna gmota na jugu pa se je že grozeče približala. Kaj je z onimi na vrhu? Očitno je. da je možno dvoje, ali se je zgodila nesreča ali pa so razdalje take. da terjajo bivak. Za edino sprejemljivo imava zadnje, ko se tlačiva v mali višinski šotorček v višini 6350 m.
Na vse zgodaj sva pokonci. Aleša že močno skrbi, kaj je z drugimi. Zora ni več tako prelestno čista, kot nekaj dni nazaj. Močan veter žene čez Lunkove grebene mrežaste oblake. Južno obzorje je le še en sam vrveči ledeni kotel. Kuhava čaj in juho, ko se skozi odprtino šotora zagledava v ostri Lunkov greben. Prihajajo! Drobne točke lezejo izza velikanskih pasti; 1, 2, 3, 4 — vsi se vračajo! Medtem pride tudi avstrijska zaščitnica. Gremo jim naproti. Ob 9. smo skupaj. Vrh je naš! Veselje je nepopisno. Bivakirali so v sedlu med obema vrhovoma 6700 m visoko. Kljub temu ni hudih posledic. Konec dober, vse dobro. Dopoldne vsi sestopijo v dolino, z Alešem pa ostaneva. da bi naslednji dan poizkusila vzpon na Lunko — j — Hava. Oba se imenitno počutiva, kar je treba izkoristiti. Toda vreme ima svoje načrte Vztrajno se z juga pode megle in nazadnje prične še snežiti. Naglo se pobereva v dolino. Pod T III srečava Tonača, ki sam rine proti vrhu. Pokvarjena jajca je uspešno premagal. Toda vreme kaže le navzdol. S tesnobo zapuščamo goro, taborišča ostajajo. Zvečer sta obe moštvi spet v prvem taborišču. Veselje je veliko, nikomur ni do spanja. Ura je že štiri zjutraj, ko še vedno proslavljamo vrh za drug, nič manj pomemben cilj. Zunaj pa rahlo sneži.
Vsi se vračajo!
Jutro 6. avgusta je turobno. Stene so zavite v megle, iz katerih sem ter tja dežuje ali sneži. Ves dan brne kuhalniki in na vse viže se kuharsko udejstvujemo. Aleš si je zategadelj prinesel s seboj knjigo in ves dan prebira Evgenija Onjegina, drugi pa s cepini podiramo ledeniške gobe v okolici tabora. Kdaj pa kdaj se sesuje v Lunkovi steni plaz in ledeni oblak se z bobnenjem pomeša med tenko meglo, ki se obeša nizko nad pobočja.
Tudi 7. avgusta še ni pravega izboljšanja. Monsun se še vedno sili izza Lunkovih grebenov, čeprav večjih padavin ni. Teh si tudi ne želimo, kajti potem bi bilo začeti vse znova. Prvotni cilj Lunko-i-Hava še čaka. Časa imamo na pretek in ubijamo ga z veliko »žehto«. V našem pralnem stroju je dovolj prostora za obe ekspediciji. Perilo, privezano na vrv, vržeš v deroč tok ledeniškega potoka in to se potem nekaj dni pere brez praška in kontrole. Sem in tja se potem zgodi, da manjka kak kos opreme, pa lastnik to komaj opazi.
Po velikem pranju se lotimo velikanske granitne skale, na kateri se zabavamo s plezanjem težkih detajlov. Okoli tabora se veča anarhija. Povsod leže konzerve in odpadki in nikomur več se ne toži po vzornem redu, ki smo ga poskušali uvajati takoj ob prihodu. Shrambo predstavljajo kupi konzerv okoli šotora, kuhinja pa je pod milim nebom. Če si lačen, narediš kratko ekskurzijo okoli šotora, določiš konzervo v primernem kupu in stvar je urejena.
Nič nas ne more zadržati
Tako minevajo dnevi s slabim vremenom. Noči so rezervirane za tarok, da je potem dan krajši, ko nadomeščamo izgubljeni spanec. Potem se vreme nekoliko izboljša. Močan sever potiska monsunsko oblačje nazaj na pakistansko stran. Pojavi se Ekram in se udomači za skalo ob šotoru. Ugibamo, kaj ga je prineslo. Ko se vrnemo iz, 5850 m visokega Koh-i-Mijanja, nam je takoj jasno. Izginile so vse prazne konzerve v okolici in z njimi tudi Ekram. Prodal jih bo po vaseh kot odlično kuhinjsko posodo. Avstrijci so se preselili v bazno taborišče. Vreme pa je slabo. Zdaj zmaguje jug, čez nekaj ur pa ga zopet prevlada sever, ki potisne oblake nazaj čez Lunkove grebene. Tako se čakanje vleče do 10 avgusta, ko kljub slabemu vremenu sklenemo naskoči ti vrh. Enako meni tudi avstrijsko moštvo.
Naslednjega dne se vrh Lunkoja koplje v jutranjem soncu. Nič nas ne more zadržati: 11. avgusta odhajamo na 6879 m visoki Lunko-i-Hava. S Tonačem odideva v T II, kjer nameravava prenočiti, avstrijska naveza pa se je že povzpela do svojega taborišča na začetku velike razpoke. Dvanajstega avgusta je nebo zopet oblačno, vendar je upanje na dokončno izboljšanje. Ta dan se skupno z avstrijsko navezo povzpneva do zadnjega taborišča na sedlu. Vreme se še naprej slabša, vendar ne odstopimo od svoje namere. Jutri, 13. avgusta, bomo šli proti vrhu Vsi se dobro počutimo.
Preplezana sta oba Lunkoja!
Zjutraj 13. avgusta je najslabše vreme doslej. Močan jug nosi razcefrane megle preko sedla. Temperatura se giblje okoli — 20 stopinj C. Šotori in oprema je vsa v ivju. Toda načrta ne opustiva. Ob 6. zjutraj zapustiva taborišče na sedlu in začneva plezati po strmih pobočjih grebena, ki vodi pod sprednji Lunkov vrh. Najprej skale, potem pa dolga ledena prečnica z naklonino 60 stopinj naju zaposlita nekaj ur. Raz, ki vodi na prednji Lunkov vrh, naju vse dopoldne muči. Sneg v hudi strmini sega čez kolena. Nevarnost plazu je velika. Gosta megla daje vzponu prizvok turobnosti. Okoli 12. doseževa prednji vrh (6800 m). Ozek snežni greben s številnimi varuhi vodi v meglo, ki požira oblike in ljudi. Počakava Fritza in Gerbarda iz avstrijske naveze. Spet globok sneg. Nihče več ne ve, koliko je še do vrha. Na grebenu smo le mi, megla in velikanske snežne opati, ki kot velikanovi prst vise nad severno steno. Potem se greben obrne navzdol. Za trenutek se iz megle pojavi silhueta črnega granitnega stolpa — vrh Lunkoja. Spuščamo se v sedlo. Spet sva s Tonačem spredaj. Kdaj pa kdaj do pasu gazim sneg. Vrh pa kot da je utonil v megli. Naposled se greben zopet dvigne, raztežaj za raztežajem se dvigava proti črni senci, ki se čedalje bolj razločno kaže iz megle. Vrh snežnega žleba počakava avstrijsko navezo, da bomo skupaj stopili na vrh. Nekaj raztežajev tretje in četrte stopnje plezanja v skale nas pripelje med tri velike granitne stolpe. Vrh? Nekaj časa še iščemo sem in tja. Navsezadnje se strinjamo: na vrhu smo! Kot za nagrado se razblinijo megle in v neskončnih globinah na jugu se pokažejo pakistanske doline. Vrh granitnega stebra stojita postavi in v vetru plapolajo zastave OZN, Jugoslavije, Avstrije in Afganistana. Preplezana sta oba Lunkova vrha! Ob 17. zapuščamo vrh. Oblačje se razblinja, neskonča so obzorja. ko se vračamo čez zračni greben in čez sprednji Lunkov vrh. Z nočjo smo spet v taboru na sedlu. Petnajst ur vzpona je za nami.
Štirinajstega avgusta zopet sneži. Zarana podereva taborišče in se odpraviva v dolino. Vse je v megli, sledi so zasute. V tretjem taborišču se stiskajo v malem šotorčku Aleš, Cic in Mik. Zapuščamo goro, za katero smo se tolikanj trudili, toda napori so bili poplačani z uspehom Zvečer sta obe moštvi spet v prvem taborišču, vrhovi pa se skrivajo v oblakih.
Beli velikani za črnimi grmadami
V naslednjih dneh je čudovito vreme. Vračamo se v bazno taborišče. Da bo mera polna, nameravamo preplezati še 6842 m visoko Koh-i-Hevo in 5902 m visoki neimenovani vrh. Vreme pa, kot bi želelo prav to. Nikjer oblačka. Lunkoji kot kristali žare v popoldanskem soncu.
Šestnajstega avgusta odideta Aleš in Mik na Koh-i-Hevo. Tura je namenjena predvsem fotografiji in filmanju. Naslednji dan pa se odpraviva s Cicem nad neimenovani vrh. Za smer vzpona si izberemo strmo ledeno pobočje s severa, ki ga prekinjajo ledeni skoki. Noč od 17. na 18. avgust prebivakirava v vznožju stene, 18. avgusta pa preplezava tisoč m ledenega pobočja. Dan je čudovit. Ledene strmine z naklonino od 45 do 60 stopinj terjajo vso ledno tehniko, da ob 14. stojiva na vrhu 5905 m visokega neimenovanega vrha. Ni več mnogo gora na svetu brez imena. Temu vrhu bova midva dala ime. Na sestopu naju ujame noč in do enih ponoči se ob vrveh spuščava preko ledenih skokov in strmin; 19. avgusta smo spet vsi zbran: v baznem taborišču.
Aleš in Mik odideta v Khanud po nosače. Delo na gori je opravljeno. Do prihoda nosačev potem tri dni dopolnjujemo naše geološke in biološke zbirke. Tonač in Cic pa fotogrametrirata dolino. Triindvajsetega avgusta pridejo nosači. Utapljamo se v delu. Bazno taborišče ima videz z bombami porušenega naselja. Naslednji dan zapuščamo gore. Za nami je mesec dni, preživetih med ledeniki in šest tisočaki. Vračamo se z bilanco, na katero smo komaj upali misliti. Trije prvikrat preplezani vrhovi in dva vrhova, na katerih smo stali kot drugi, vendar po novi smeri.
Kolona nosačev in sahibov 24. avgusta zapušča Lunko. Za črnimi grmadami morenskih nasipin tonejo beli velikani, na katerih smo stali kot prvi ljudje. Vračamo se v civilizacijo.
BESEDILO IN SLIKI STANE BELAK
