Alpinisti – 5400 metrov visoko
Delo, 19. oktober 1968
Zaradi istega cilja in, kaže, istih možnost vzpona sklenemo sodelovati z avstrijskimi alpinisti, ki se po prvih nezaupnih stikih izkažejo kot imenitni fantje. So študentje dunajske univerze in jih kot nas vzburja sla po čimprejšnjem naskoku. Čudovito vreme, ki nam je naklonjeno že nekaj dni. je odlično bodrilo za obe ekspediciji.
šestindvajseti julij je za ekspedicijo zelo delaven dan. Čimprej je treba postaviti in urediti tabor I, ki naj bi bil nekakšno odskočno bazno taborišče na samem vznožju gore.
Fantastične ledene tvorbe
Aleš modro ukrepa, ko obdrži šest nosačev za prenos večine tovorov do prvega taborišča, ki je nosačem še dostopno brez specialne opreme. Dopoldne urejamo tovore, ki jih potem nosači pod Ekramovim vodstvom odnesejo proti taboru ena. Nenavadno naglo se vrnejo nosači, ki se jim pozna, da so doma skoraj 3000 metrov nad morjem. Vajen, gorskih potov prenašajo 30 kg tovore, oprtane z vrvmi, po negotovem in včasih tudi nevarnem ledeniku — in to za borih 1500 starih dinarjev na dan. Naposled se tudi ekspedicijsko moštvo odpravi proti mestu, kjer naj bi stala baza II ali taborišče I. Zaradi močnega ultravioličnega sevanja so višinski naočniki nujni, zlasti še. ker so oči nenehno uprte v mogočno ledeno bariero, ki se blešči izza črnih morenskih nasipin. Nosači spel na vrat na nos pobegnejo naprej, mi pa pod silnim vtisom visokih gora neumorno fotografiramo. Za nas novi so izredno zagruščeni ledeniki, s fantastičnimi ledenimi tvorbami, ki so značilne za ledišča južnih zemljepisnih širin. V poletnih mesecih, ko je sonce v zenitu izredno močno, se led pod ploščatimi skalami ne stopi, tako da ostanejo skale na ledenih stebričih in so podobne pravim gobam.
V slabih dveh urah dosežemo konec morene v nekakšnem ledeniškem kotlu pod mogočno Lunkovo steno. Na levi se dvigajo strma pobočja Koh i Have (6842 metrov), na desni pa groze viseči ledeniki, več kot 2500 m visoke ledene stene Lunko i Dosore (6902 ml, ki je po najnovejših odločitvah predviden za naš prvi cilj.
Na več kot kilometer in pol oddaljenem mestu pod Lunkovo steno zgradimo v eni uri skalno ploščad za velik bazni šotor. Ko se dvigne sončno rumeno platno šotora med sivimi granitnimi bloki, zadiha okolica domačnost Po utrudljivem postavljanju tabora zagledamo mogočne Lunkove vesine. Oči iščejo prehod med visečim ledom po strmih ledenih pobočjih. Skoro brezupno se nam sprva zdi naše iskanje. Možnost, da bi se vzpeli po strmem severnem razu, ki pada z vrha Lunko i Hava, je komaj sprejemljiva. Tod je poizkušala že češka ekspedicija (leta 19661. pa so že ob samem vznožju odnehali. Druga je varianta, ki naj bi nas po nekakšnem snežnem rebru in preko ledenega odloma pripeljala više zgoraj v manj nevarna pobočja, preko katerih se nadejamo doseči sedlo med dvojnima Lunkovima vrhovoma. Ta varianta se izkaže po temeljitih tehtanjih edino možna. Tako bosta naslednji dan poizkusila Mik in Cic postaviti drugo taborišče nekje na zgornjem delu sneženega raza, ki se strmo kot lestev dviga proti ledenemu odlomu nekako na višini 5400 m.
Sonce se nagiba za nazobčani greben nekaj čez 5900 m visokega neimenovanega vrha. V prvem taborišču ostaja skoro 450 kg tovorov in udoben šotor za deset ljudi, tako da imamo začetek napredovanja na gori za več kot uspešen. Jutri se mora odločiti nadaljevanje dela na gori, saj računamo z vsega skupaj štirimi taborišči. Zadnje taborišče naj bi stalo na sedlu, nekako v višini 6400 m še dolgo v noč razpravljamo in delamo načrte za prihodnjih 30 dni, kolikor jih nameravamo preživeti na gori. Stroj je stekel. S Tonačem sva na vrsti, da nad taboriščem II opremiva ledeno zaporo.
V taborišču II
Prve noči na višini 4000 m minevajo ob nespečnosti in zmanjšanem teku, ki pa se že četrti dan, odkar smo zapustili »civilizacijo« v Khandutu, očitno vrača. Dne 27. julija se vse moštvo preseli v tabor I. Pridni žijo se nam še Avstrijci, ki pa nameravajo doseči ogromno polnomesečno razpoko, ki je kot narisana sredi pobočja po svoji smeri. Ledenik zdihuje in poka. ko se težko otovorjeni bližajo drugemu taborišču. Z gromom se trgajo z Lunkove stene seraki, ki jih spremljajo kumulusi ledenih drobcev, ko drve v globino. Z velikim Aleševim teleskopom odkrijemo vrh ledenega raza, pod samo ledeno zaporo, drobno piko. Komaj verjamemo, da drugo taborišče že stoji. Fantastično! Vsa zadeva gre kot po maslu.
S Tonačem se pripravljava na jutrišnje raziskovanje najboljše možnosti vzpona, ko se z zatonom sonca prikažeta tudi Mik in Cic. Veselo ju trepljamo in ne konca ne kraja ni pozdravov ob doseženih rekordih z višine 5400 m, kjer stoji drugi tabor. Globok sneg, ponekod pa led zaznamujeta pot, ki terja tudi fiksne vrvi. Nad taboriščem bo treba nadelati kakih 40 m visok ledeni odlom, vrh katerega si lahko obetamo odprto pot proti sedlu, ki se neskončno visoko odsvita na večernem nebu.
Velikanski beli oblak
Naslednje jutro zarana prvikrat prestopim višino 5000 m. Ledena pobočja se bleste v jutranjem žaru, ko težko otovorjeni napredujemo na zgornji plato ledenika. Globoko pod nami je že tabor I, ko zagrmi v Lunkovi steni. Prisostvujemo mogočnemu pojavu, ko drvijo 100-tonske ledene mase kot vse uničujoča povodenj v dolino. Komaj verjamemo očem, ko se tudi v dolini plaz ne ustavi, ampak velikanski beli oblak zagrne taborišče I in vso dolino pa se zapodi v nasprotno pobočje Koh i Have. Opomin visoke gore je zgovoren. Kaj je s taborom in onima dvema, ki ta trenutek gotovo še spita spanje pravičnega? Napeto čakamo, da se razkadi megla. Naposled med pobeljenimi skalami v globini opazimo drobno rumeno pego. Umirimo se. Taboru je bilo prizaneseno najhujše.
Višinomeri naglo menjajo višino. Vročina je peklenska in strmina narašča. Onstran ledene plaznice pa vzporedno z nami napreduje avstrijska naveza. Videti je, kot bi drobne mravlje lezle po steklu. Popoldne do dobra utrujeni dosežemo tabor II, ki se kot gnezdo stiska v snežni strmini, nad njim pa kot velikanska ledena giljotina visi ledeni odlom. Poglavitna naloga je sedaj, da zapreko premagamo in se opremimo s fiksnimi vrvmi, da bo možen prehod, ko se bo na gori povečal »promet«. Popoldne sestopijo preko ledenega odloma Avstrijci, ki so srečno splezali do polovice pobočja. Enoglasno je ugotovljeno, da je edino naša smer kolikor toliko varna. Torej bomo skupaj nadaljevali.
Prva noč 5400 m visoko mineva ob nespečnosti, zakaj aklimatizacija se naju komaj loteva, še preden sončni žarki naslednje jutro dosežejo šotor, se že pripravljava, da bova naskočila zeleno odsevajočo ledeno steno nad taborom. Vse dopoldne naju zaposlujeta komaj dva raztežaja, vendar je potem nadaljnja pot odprta. Kljub poznemu času se nama še posreči prenesti dva tovora do višine 5700 m. Globok sneg naju povsem izčrpa, vendar se strinjava, da tu moramo uspeti. V eni sapi potem še isti večer sestopiva v izhodiščno taborišče, kjer naju veselo sprejmejo prijatelji. Gora nama odpira vrata, ali bomo uspeli?!
STANE BELAK
