SOČAsnik, št. 4/2015
Vojaštvo je dolino Soče spremenilo v bojni poligon. Za svoje potrebe je rabilo široke in lahko prehodne poti, po katerih je na fronto pripeljalo orožje, material in živež. Vojska je zato pospešeno obnavljala in širila stare ceste ter gradila nove. Med vojno so tako nastale številne ceste, mostovi in prelazi, ki so v uporabi še danes. Eden izmed teh dosežkov je tudi prelaz Vršič.
Razvodje med Jadranskim in Črnim morjem je dolga stoletja predstavljalo naravno mejo med Goriško in Kranjsko deželo. Predvsem na območju med Mangartom in Črno prstjo se vzpenjajo visoke gore, ki onemogočajo lahek prehod med Posočjem in Gorenjsko. Naravne danosti niso povzročale preglavic samo italijanski vojski, ki je bila odločena, da se bo na vsak način prebila v notranjost habsburške monarhije; enake težave je imela tudi avstro-ogrska vojska, ki je morala preko razvodja oskrbovati svojo vojsko. Edini omembe vredni povezavi Posočja proti severu sta bili Predelska cesta in Bohinjska proga. Prva je bila v funkciji že dolga stoletja in je predstavljala najpomembnejšo povezavo s Koroško, druga pa je bila dokončana leta 1906.
Do začetka 20. stoletja so preko Vršiča vodile samo stezice, le na gorenjski strani je bila v uporabi gozdna pot, ki je vodila do Klina. Domačini na primorski strani so prehodu na Gorenjsko rekli Kranjski vrh, Gorenjci pa Jezerca (do prve svetovne vojne je bilo tam manjše jezero). Glavni pričevalec o zgodovini vršiške ceste je Franc Uran, ki je leta 1909 vodil širjenje obstoječih steza za namen izkoriščanja gozda. Takrat je podjetnik in župan Gornje Šiške Ivan Zakotnik kupil obsežen gozd Velika planina v Trenti in investiral denar za gozdne poti.

pod Rimlovo kočo (danes je na tem
mestu Koča na Gozdu). Foto: arhiv
Avstrijske narodne knjižnice, Dunaj.
Cesto gradili ruski ujetniki
Z bližajočo vojno vihro se je pokazala potreba po oskrbi predvidene fronte v bovški kotlini, saj bi bila predelska cesta za normalno obratovanje preveč izpostavljena. Že maja 1915 so se začela gradbena dela na novi prometnici, ki so bila ob vojni napovedi Kraljevine Italije (23. maja 1915) v polnem razmahu. Lastne delovne sile je vojski primanjkovalo, zato je s pridom uporabila vojne ujetnike z drugih front. Po uradnih podatkih je bilo na vzhodni fronti zajetih 1.268.000 ruskih in romunskih vojakov. Ti so bili prepeljani v taborišča po vsej monarhiji, po potrebi pa so jih izkoriščali za gradbene posege. V Kranjski Gori je bilo tako že julija več kot 5.000 ruskih ujetnikov, kasneje pa najmanj enkrat več.
Traso so razdelili na 12 do 13 odsekov, vsakega pa je prevzel en inženir s 25 delavci. Na območjih, kjer so pričakovali večje zamete in plazove, so postavili protilavinske strehe iz debelih tramov. Poleg ceste je bila proti Vršiču zgrajena tovorna žičnica (v petih odsekih), ki je imela dnevno zmogljivost do 250 ton.
Plaz pokopal graditelje
Delo je potekalo brez predaha in v vsakršnem vremenu, delavci pa so bili pomanjkljivo oblečeni ter slabo hranjeni. Po podatkih Urana je bila cesta prevozna že oktobra 1915; takrat naj bi se po njej pripeljal nadvojvoda Karel (po smrti Franca Jožefa I. je postal avstrijski cesar), ki je bil namenjen v Sočo na vojaški sprejem. Decembra pa je na obisk prispel nadvojvoda Evgen. V takratnem času so cesto poimenovali Erzherzog EugenStraße, prelaz pa Mojstrovka-Pass.
Prvi zimski meseci so minili brez nevšečnosti, saj ni bilo snežnih padavin. Snežiti je začelo šele konec februarja 1916. Okrog enih popoldan se je 8. marca z Mojstrovke utrgal plaz, ki je povzročil veliko razdejanje. Zasul je prelaz, podrl žičnico in uničil ogrodje spomenika nadvojvodi Evgenu, ki je bil komaj v gradnji. Plaz se je ustavil šele pri Slovenski koči (danes Tičarjev dom), pa še to je nagnil za 15 stopinj. Štiri dni kasneje, 12. marca, se je plaz sprožil še na gorenjski strani. O številu umrlih se še danes bolj kot ne ugiba, največkrat pa se omenja število 200 oseb, od tega večina ruskih ujetnikov in manjši delež avstro-ogrskih vojakov.
Naravne nesreče pa niso ustavile gradnje strateške prometnice. Dela so se kljub težavam nadaljevala, le na najnevarnejših odsekih so traso ceste spremenili. Plazovi pa so se vrstili tudi v naslednji zimi. Že leta 1916 so ruski ujetniki v spomin umrlim sotrpinom postavili leseno kapelico, ki je bila dokončana novembra 1916 in posvečena sv. Vladimirju.
Danes postaja Ruska kapelica vez med slovenskim in ruskim narodom, čeprav sta bila med prvo svetovno vojno na nasprotnih straneh. Že vrsto let se na dan sv. Vladimirja, zavetnika Rusije, pri njej odvija spominska slovesnost z vidnimi predstavniki ruskih in slovenskih oblasti. Vlada Republike Slovenije je vršiško cesto 21. junija 2006 v spomin na njene graditelje preimenovala v Rusko cesto.
Mihael Uršič, Ustanova “Fundacija Poti miru v Posočju”
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/socasnik-4-2015.pdf








