Dnevnik, 05. april 2004
Alpinistična odprava, ki jo vodi Andrej Štremfelj, načrtuje vzpon na Daulagiri
Ljubljana – Jutri odhaja na pot zanimivo sestavljena sedemčlanska alpinistična odprava, ki jo vodi vrhunski alpinist Andrej Štremfelj. Njen cilj je 8167 metrov visoki Daulagiri. Z goro, ki je prinesla alpinistu Tomažu Humarju svetovno uveljavitev, ima 47-letni Andrej Štremfelj še nekaj neporavnanih računov. Naša prva dama alpinizma Marija Štremfelj (Andrejeva soproga) se bo spopadla s svojim četrtim osemtisočakom, za himalajskega veterana, 53-letnega Marjana Manfreda pa bo to prvi osemtisočak po osvajanju Everesta leta 1979. Mlada alpinista Miha Habjan in Matija Klanjšček ter 56-letni Jože Šepic se bodo prvič preizkusili na tej višini. Odpravo spremlja v Himalaji preizkušen zdravnik Damijan Meško.
v klubski sobi ProMontane.
Daula, kot je goro ljubkovalno imenoval pokojni Stane Belak-Šrauf (tudi on z njo ni uspel poravnati vseh računov), je vse prej kot prijazna gora, vendar naj bi se je slovenska odprava s prekaljenimi himalajci lotila po severovzhodnem grebenu, ki ga je pred šestimi leti že zmogla slovenska odprava. Štremfelj pravi, da so to pot izbrali tudi zato, ker v bazi ni tolikšne gneče, kot je pod najbolj obleganimi smermi: “Vendar je smer precej bolj izpostavljena vetru in hitrim vremenskim spremembam. Kljub temu večjih zapletov ne pričakujem, saj je smer tehnično dokaj enostavna.”
Andrej Štremfelj, dvakratni osvajalec Everesta ter drugih najvišjih vrhov Himalaje, ima za izbiro Daulagirija dodatni motiv: “Končal bi rad na pol opravljeno delo. V Daulagiriju sem preplezal prvenstveno smer v vzhodni steni, a gora mi ni pustila na vrh. Kakšnih 600 metrov pod vrhom sem moral odnehati.” Hkrati pa bo Štremfelj po ozeblinah, ki jih je utrpel lani v steni Matterhorna, preizkusil svoje sposobnosti pred jesensko odpravo v SV steno Čomolenca. Isti cilj ima različne pomene tudi za ostale člane odprave. Marija Štremfelj bo poskusila osvojenim osemtisočakom Everestu, Broad Peaku in Čo Oju dodati še Daulagiri, Manfreda pa se po desetletjih spet vrača z evropskih gorstev v Himalajo. Kot prvi na svetu je osvojil osemtisočak (Makalu) brez dodatnega kisika, naši odpravi na Everest leta 1979 pa je utrl pot na vrh, ko je preplezal zahodni greben in do 8250 metrov višine opremil smer, pri čemer so mu pomrznili prsti.
Za 27-letnega Matijo Klanjščka in 26-letnega Miho Habjana, ki sta opravila že vrsto zahtevnih vzponov v domačih in tujih gorah, bo to priložnost, da v družbi predstavnikov herojske dobe alpinizma pridobita izkušnje s Himalajo. Z uspešnimi vzponi v Eigerju in Matterhornu se ponaša tudi Šepic.
Do 20. maja na vrh
Odprava naj bi odšla iz Katmanduja v Pokharo 11. aprila ter do 20. aprila prispela v bazni tabor. Čas za vzpon ima med 21. aprilom in 20. majem, 30. maja pa se bo predvidoma vrnila domov. Izkušeni himalajci težav z nepalskimi uporniki ne pričakujejo, saj ti praviloma pustijo odprave in turiste pri miru. Pač pa se jim bodo v Himalaji pridružili nepalski kuhar, pomočnik in šerpa. Predračun odprave znaša 50 tisoč dolarjev, od tega je potrebno odšteti za vrh 10 tisoč dolarjev in približno toliko za agencijske stroške v Nepalu ter za spremljevalce. Udeležbo mladih alpinistov na odpravi sofinancira Planinska zveza. Večji del sredstev so donacije in sponzorska sredstva, opremo pa so prispevali pokrovitelji.
Dragica Manfreda
KOMENTAR:
Simon Slejko, torek, 6. april 2004, ob 13:31
Ne morem si kaj, da ne bi dodal … Šepic se res ponaša z vrhunskima dosežkoma.
Boštjan Virc, torek, 6. april 2004, ob 15:28
Simon, tudi sam se podajaš na pot gorskega vodništva in mislim, da je tu logika jasna. Očitno si je Šepic v življenju ustvaril pogoje, da najame vrhunskega vodnika (Štremflja) tudi za ture, ki so mnogim alpinistom nedosegljive, ob tem pa si je sposoben financirati tudi ostale stroške in pridobiti sponzorje. V tem ne vidim nič slabega. Novinarka Dragica Manfreda pa pač ni alpinistka in krepko dvomim, da so na novinarski konferenci uporabili besede “PONAŠA SE” z Eigerjem in Matterhornom”, ampak se je takšna dikcija njej zapisala. Dokler Šepic ne zajeda fondov PZSja in ne krati dostop do osemtisočakov “pravim alpinistom”, pa me ne moti in mu želim veliko užitka na odpravi. Tudi sam bi se odpravil, če bi imel dovolj denarja in se čutil psihofizično dovolj močnega. Vsak po svoje. Živela demokracija.
Iztok Snoj, torek, 6. april 2004, ob 16:07
Držim pesti
—————-
za Jožeta Šepica – ker brez njega verjetno odprave ne bi bilo
za Marjona, Andreja in Marijo – za srčne ljudi še posebej
za Miha in Matijo – prav tako
za Damijana – čim manj dela in tem več užitkov.
———–
Srečno!
Polona Juričinec, petek, 9. april 2004, ob 11:14
Za Vse povrsti drzim pesti. Pa da bo cimprej konec meseca maja 🙂
