Letošnje poletje je marsikje v Alpah in tudi v slovenskih gorah ponovno pokazalo, kako krhka je oskrba z vodo v visokogorju. Izviri so usihali, količine vode so se zmanjševale, številne koče pa so obiskovalce pozivale k varčni porabi (zaklepala stranišča). Ob vse pogostejših sušnih obdobjih postaja jasno, da bo treba razmišljati tudi o drugačnih sanitarnih rešitvah.
Foto: SHS JAMES
Zanimiv zgled prihaja (tudi) z Visokih Tater, kjer so na Chati pod Rysy zaključili drugo sezono delovanja suhih kompostnih stranišč. Gre za eno prvih takšnih rešitev na Slovaškem, pri kateri za razgradnjo odpadkov skrbijo posebni kompostni procesi in deževniki. Projekt je nastal na pobudo organizacije HikeMates, ki je zagotovila idejno zasnovo, financiranje in izvedbo.
Po prvi sezoni sistem ni deloval povsem po pričakovanjih. Upravljavci so skupaj s strokovnjaki prilagodili začetni kompostni material in način vzdrževanja, letošnja sezona pa je prinesla bistveno boljše rezultate. Na skupnem strokovnem pregledu, na katerem so sodelovali predstavniki planinske organizacije KST, uprave narodnega parka TANAP, okoljskih služb, plezalne organizacije JAMES in oskrbnik koče, so ocenili, da je projekt dokazal svojo uporabnost in da stranišča od začetka poletja delujejo skladno s pričakovanji.
Pri tem so poudarili, da gre za rešitev, ki je še posebej primerna za sezonsko odprte koče. Koča pod Rysy obratuje od junija do konca oktobra, glavni razlog za uvedbo takšnega sistema pa je bilo prav kronično pomanjkanje vode. Hkrati so ugotovili, da takšna stranišča zahtevajo precej vsakodnevne pozornosti osebja in višje stroške vzdrževanja, zato niso nujno univerzalna rešitev za vse planinske postojanke.
Toda glavno sporočilo presega tehnične podrobnosti. Če so bila suha stranišča še pred nekaj leti pogosto razumljena kot zanimiva posebnost ali okoljevarstveni eksperiment, postajajo danes vse bolj praktična nuja. Podnebne spremembe namreč ne prinašajo le višjih temperatur, temveč tudi daljša obdobja brez padavin, ki najbolj prizadenejo prav visokogorske objekte. Voda, ki je bila nekoč samoumevna, postaja omejen vir.
Tudi v slovenskih gorah so oskrbniki koč v zadnjih letih večkrat opozarjali na težave z vodnimi zalogami. Nekatere postojanke so bile prisiljene (povsem) omejevati uporabo sanitarij, zmanjševati porabo vode v kuhinji ali obiskovalce pozivati k varčnosti. Če se bodo trendi nadaljevali, bo postalo vprašanje ravnanja z odpadnimi vodami eno ključnih razvojnih vprašanj planinskih koč.
Suha stranišča seveda niso romantična tema. Težko tekmujejo z zgodbami o novih plezalnih smereh, reševalnih akcijah ali osvojenih vrhovih. A prav od takšnih infrastrukturnih rešitev bo v prihodnosti odvisno, kako trajnostno bomo lahko obiskovali gore.
Izkušnja s Chate pod Rysy kaže, da so tudi v zahtevnih visokogorskih razmerah mogoče nove poti. Potrebni so prilagoditve, vztrajnost in vsakodnevna skrb, vendar sistem deluje. In morda je prav letošnje sušno poletje dokončno pokazalo, da prihodnost marsikatere gorske koče ne bo odvisna le od strehe, sončnih celic ali oskrbovalnega helikopterja, temveč tudi od tega, kako bomo brez velikih količin vode reševali povsem vsakdanje potrebe obiskovalcev.
Kajti vode v gorah ne bo nujno vedno dovolj. Obiskovalcev pa bo, vsaj za zdaj, vse več.
