Pogovor z Binetom Mlačem

Anton Lamovšek: Pogovor, ki je pred vami, je objavljen v čast Bineta in njegove 70-letnice, ki jo pravkarpraznuje.
Ta pogovor pa ni presek njegove vsestranske dejavnosti, temveč je bolj skupek nekaterih njegovih mnenj, pogledov, vrednotenj in razmišljanj. Priložnost, da marsikateri bralec dobi vpogled v neke polpretekle dneve, ki bi drugače utonili v pozabo, in priložnost, da bralec dobi odgovor na vprašanje – zakaj se je Bine popolnoma umaknil iz alpinistične srenje, ki jo na koncu intervjuja s Picassovimi besedami imenuje – »naša velika alpinistična družina«.

Bine Mlač je legenda slovenskega planinstva. Alpinist, gornik, avtor 13 strokovnih knjig in priročnikov s področja zgodovine slovenskega planinstva, (ne)varnosti v gorah, zdrave prehrane … v vsakem primeru pa dober človek.
Več kot 20 let je bil glavni urednik Alpinističnih razgledov in vodja različnih gorniških izobraževalnih komisij. Danes v Ljubljani vodi Družinsko gorniško šolo »Gorska roža«, ki je unikum v slovenskem ter evropskem prostoru, še naprej raziskuje in piše knjige. Zato ni nenavadno, da se v gorniških krogih zanj uporablja izraz – »enciklopedija na dveh nogah«; Bine Mlač je neizčrpen vir znanja, modrosti in številnih gorniških izkušenj.

Bine, kakšni so tvoji spomini na otroštvo in najstništvo?
Naj ti povem, da smo precej velika železničarska družina, ki se je morala stalno seliti z enega konca Jugoslavije na drugi. Iz zgodnjega otroštva oz. najstništva, če se tvoje vprašanje nanaša na moje tedanje dejavnosti, ti bom omenil le take, v katerih sem bil zelo zavzet.
Leta 1952 sem se vpisal med tabornike. Opravil sem vse tri zvezdice, »tri zlatna kroga« in na koncu pridobil tedanji najvišji taborniški naziv, postal sem tabornik partizan. Zadnja dva letnika gimnazije sem bil v hrvaški Puli (sln. Pulj, it. Pola) načelnik taborniškega odreda, ki je štel 584 članov. Istega leta me je stric vpisal v Planinsko zvezo Slovenije. Z njim, ki je bil sila slab pedagog in kot človek »zajeb…«, da se bolj ne da biti, sem se povzpel na Triglav in prehodil skoraj celo planinsko transverzalo, čeprav se marsičesa ne spomnim.
Hkrati sem bil vsa tista leta v fotografskem, radioamaterskem in matematičnem krožku. Veliko sem hodil na regijska in republiška tekmovanja v matematiki ter fiziki. Prvič sem bil v delovni brigadi 1958; na trasi Zagreb – Ljubljana sem v glavnem nosil vodo. En sošolec, ko smo se dobili za 50. obletnico mature, me je pohvalil, češ da sem sošolce nenehno priganjal, da se pridružijo profesorju botanike, ki je res ogromno naredil na pogozdovanju. „To ti ne pravim iz neke kurtoazije, ampak zato, ker se te še danes veliko ljudi spominja po tvojem priganjanju in zagnanosti“.
Kot vidiš nič posebnega.

Kako si skozi »novotarije« na začetku 70. let prejšnjega stoletja nabiral izkušnje?
Postal sem načelnik alpinističnega odseka in sem vsako jesen članom podrobno predstavil načrt alpinističnih šolskih dejavnosti za naslednje leto.
Realizacija (smeh) se je gibala med 60 in 80 odstotki. Recimo, decembra 1972 smo imeli zimsko šolo. Šli smo za nekaj dni na Kredarico. Drugi dan v ledeno mrzlem jutru smo organizirali vzpone na Triglav z več strani: po Mülerjevem kaminuPichllerjevem razu, s Triglavskih vrat po grebenu, ter od Planike po grapi oz. kaminu in čez plate.
Nekaterim navezam pripravnikov in alpinistov je uspelo, nekaterim pa ne. So si pač polomili zobe. Ni šlo. A so kljub temu za nagrado pridobili nič koliko izkušenj. Vedno smo se naučili kaj novega. Ko smo se vračali domov in smo počivali pod Rjavino, je bila tam neka velika ledena sveča. Malo za šalo, malo zares, Drago Bregar in Marjan Debevec sta se je lotila. Bila je visoka ali dolga, kakor hočeš, približno 35 metrov.
Preplezala sta jo v celoti z izklesavanjem stopov in oprimkov. Lep podvig, ki pa ga nismo niti patentirali niti razglašali kot nekaj posebnega. Pač mala šolska inovacija in veliko veselja po vzpončku.

Še isto zimo sem v Tamarju našel tiste zaledene plate in sveče pod Črnimi vodami. In tam smo v naslednjih zimah imeli trikrat šolo lednega plezanja. Takrat še nismo poznali plezanja v zaledenelih slapovih. Naše najtežje naloge so bile, da si v tistih ledenih platah brez varovanja od zgoraj preplezal smer v obliki velike osmice z uporabo dveh cepinov in derez. Kar zahtevne naloge.
Čeprav smo se bolj zabavali, kot kaj drugega, smo spet nabrali veliko izkušenj, pa tudi nekaj več korajže. Vendar nikomur ni padlo na pamet, da bi se lotil česa več.

Za prvomajske praznike sem si omislil ledeniški tečaj pod Presanello v Italiji. Takrat so, na primer, alpinisti in tečajniki v enem dnevu preplezali vse ledne smeri v njeni severni steni. Drago Bregar in Boris Erjavšek sta kot za šalo opravila celo prvo ponovitev neke ekstremno težke ledne smeri.
Sicer pa sem vsako leto po en mesec taboril ob Črnem jezeru pod vzhodnimi pobočji Matterhorna. Nepretrgoma 22 let. S seboj sem vzel kakšnega alpinističnega pripravnika ali mlajšega alpinista. Skratka, takšnega, ki je prvič v življenju od blizu videl visoke snežnike Alp. Veliko smo hodili po tamkajšnjih ledenikih, si marsikaj ogledali od blizu, v živo, in se marsikje preskusili v alpinističnem smislu.

Kar dosti izkušenj in spoznanj sem si nabral. In vse moje varovance sem vedno žive in zdrave pripeljal domov. S tem se moram resnično pohvaliti. Naj pridam, da sta bila neko poletje na taborjenju, ki je obvezno trajalo 30 dni, samo dva sončna dneva. Drugo pa snežni viharji, večdnevne temperature tudi pod minus 10 stopinj Celzija, snega skoraj za en meter … in v tem smislu naprej. Seveda sva ali smo se ves mesec stiskali v majhnem šotoru. Včasih je kakšen mamin sinček vse to komajda prenašal in z njim sem imel nemale težave. Edino enkrat se je nek mladi mož po desetih dneh neurij z obilnim treskanjem bridko razjokal in sem ga pospremil v Zermatt do vlaka. Preostal mi je še eden in ta je pozneje postal uspešen himalajec. Hočem reči: kmalu mu nisem več segal do vezalk.
Si predstavljaš, kako je videti, ko ti veter raztrga šotor, zunaj pa naliva kot iz kabla. Še enkrat nam je močan veter raztrgal šotor nekje pod Monte Roso. Za Aleša Doberleta, Bojana Zupeta in mojo malenkost je bila tista noč pošastna. Snežilo je kot za stavo in zaradi goste megle se ni videlo en meter naprej. Pozneje mi je bilo žal, da nisem s tem še nadaljeval. A sem slišal, da so švicarske oblasti v 90. letih prepovedale postavljanje šotorov.

V knjigi Veliki pionirji navajaš besede legende nekdanjega dolomitizma Tita Piaza, ki omenja Ahila, mislil pa je na svojo ranljivo peto. Kako je s tvojo?
Hm, kdo pa je nima? Včasih si jo lahko še skril, danes pa je to nemogoče. Vsi smo postali, prosto po Orwelu, steklen človek. Danes pač vidijo skozi tebe. Skoraj vsi imajo zbirko podatkov o tebi. Zato ni težko, da hitro najdejo tvojo ahilovo peto. Skratka, vsakdo je nekje ali nekako ranljiv. Ahilovo peto ima vsak homo alpinus – reptans, debeloustna oceanska želva, virus HIV. Vsa živa bitja na modrem planetu Zemlja.

Vključno z Ahilom?
Ah, to antično zgodbo poznajo vsi prvošolci. Odtipkaš v Google sedanje sedmo čudo sveta in imaš na razpolago celotno Iliado, vojno pod Trojo, karkoli si zaželiš. Kmalu se bomo priklapljali na oblake in brezskrbno pogovarjali s sorodniki v onostranstvu.
Ahilova mati, morska nimfa Tetis, svojčas ni imela lahke izbire. Tudi ona je bila žrtev nenehnih zdrah, grdih prepirov, nezdravih odnosov na Olimpu bogov. Človek ne bi verjel, do kam vse je segala naša dolina šentflorjanska. Prastaro vprašanje, ali bo njen sin živel dolgo in ne bo postal slaven ali pa bo živel kratko in se okitil s slavo, ji ni dalo spati. Zato je posegala po baldrijanovih kapljicah. Po vseh mogočih peripetijah in številnih nasvetih malih bogov, ki so še dandanes, pri nas v tuzemstvu najnevarnejši, ga je v zgodnjem otroštvu namočila v globoke vode reke Stiksa. Reke, ki je bila v zakupu temačnih sil podzemlja. Tako mu je nadela nevidni, mitologija pravi neprebojni oklep. Med namakanjem ga je držala za peto, ki je ostala suha in ranljiva. Pod Trojo ga je ta detaljček stal življenje. Zamerljivi in maščevalni „žvižgač“ bog Apolon je namignil Priamovemu sinu Parisu naj puščico usmeri v Ahilo peto.

V svojem alpinističnem dnevniku, ki si ga pisal od oktobra 1966 do aprila 2009, me je pritegnil tvoj zadnji pogovor z ženo. Takrat se je – smem vprašat? – dotaknila tvoje ahilove pete?
Domenila sva se, da bova vprašanja iz dnevnika, ki mi ne bodo ustrezala, ker zadeva moje bližnje, po tihem preskočila. Ti vprašaš, jaz rečem greva naprej.
Zadnje, kar me je vprašala, je bilo vprašanje, zakaj sem tako trmast. Dobro me je poznala in je zadela v eno mojih večjih ahilovih peta. Branil sem se z besedo vztrajnost, a mi je z blagim glasom odgovorila, da točno ve, kaj govori. Kmalu za tem stavkom je odšla za vedno.

Intervju – Anton Lamovšek: V pogovorih si mi dejal, da boš po vsej verjetnosti vse dnevnike ob prvi priložnosti pokuril.

ZakajSpravi jih raje kam na suho, jih zakoplji in napiši potomcem, kdaj naj jih izkopljejo.
Preskočiva vprašanje!

Naj stvar obrnem in iz dnevnika rešim nekaj drobcev tvojih pogovorov z nekdanjimi velikimi alpinisti. Seveda, če ne bova vprašanja „preskočila“. Kdo je zate največji slovenski alpinist vseh časov?
Da si bova na jasnem, vprašal si – slovenski alpinist? Upam, da se ne meniva o velikih plezalcih z virtualnim nazivom alpinist ali novodobnih, nekofeinskih alpinistih. Zame je bil, recimo, stoodstotni alpinist starega kova Stane Belak – Šrauf. Rekel sem zame, kar je za novodobne alpinistične zgodovinarje povsem nepomembno. Novodobni alpinisti pa po zaslugi novodobnih alpinističnih kvazipedagogov sploh ne vedo, kdo je bil Šrauf. V njegov zagovor lahko v šali rečeno napišem doktorsko disertacijo.
Nedvomno je bilo na sončni strani Alp – kako naj rečem? – vsaj dvesto, tristo izjemnih plezalcev, ki so plezali bolje, hitreje, težje kopne, ledne ali mešane smeri, kot Šrauf. A zame nikdar niso bili alpinisti. Vendar me ne jemati preveč resno. Sam namreč nekoliko drugače obravnavam njihov naziv alpinist. Tudi pri dodeljevanju tega naziva sem precej selektiven.
Dobro, to bolj sodi v kakšno razpravo med prijatelji. Da prideš do njega, naziva namreč, bom parafriziral Buhla: Po duši moraš biti najprej gornik in imeti gore rad. Potem ti odpustim, če si tako kot jaz, po svojem početju v strmih stenah plezalski tehnokrat. Šrauf je bil v slovenskem alpinizmu nekakšen poslednji Mohikanec. Bil je najvidnejši predstavnik klasičnega oziroma junaškega obdobja slovenskega alpinizma druge polovice 60. let prejšnjega stoletja. Messner bi dejal, da je bil ustvarjalni alpinist par exelence.
Sicer pa si lahko vsak misli, kar si želi. Danes formalno ni težko postati alpinist. Skupčkaš nekaj plezalnih vzpončkov in opraviš izpit za alpinista. Ki ga seveda moraš plačati.

Kaj pa Boris Krivic, klicali ste ga Boro, mar ne?
Dobro vprašanje. Nekoč davno je bil „kralj“ švicarskih gorskih vodnikov Melchior Anderegg bolj znan kot Napoleon Bonaparte. Ko je postalo združenje GV CH nekakšen stanovski ceh, so njegovemu rojaku Christianu Almerju podobno kot Melchiorju dali vodniško značko z vgravirano številko ena. To je bil nekakšen unicum med poklicnimi gorskimi vodniki in primer na svetu do danes.
Nekoč v 80. letih sem ta nekoliko nenavaden podatek preverjal pri reviji Die Alpen. Odgovorili so mi po pošti. Glede značke z isto številko pa mi niso niti potrdili niti zanikali. Češ, to je zelo daleč in arhivi so propadli. Ej, v Confedertio Hlevetica, ki obstaja že 500 let.
Boro si je zaslužil, tokrat v prispodobi, enako viteško značko kot Šrauf. Boro je bil svojčas prvi in edini idejni vodja Šraufove generacije. Taki, kot je bil Boro, se rodijo bolj poredko.
Naj takoj nekaj pridam, da ne bo kakšnih nesporazumov. Njega dni so imeli veliko dobrih zamisli Klavdij Mlekuž iz Mojstrane in nasploh Mojstranške veverice, pred njimi pa Aleš Kunaver in Ante Mahkota. In še pet, šest drugih slovenskih alpinistov. Nikdar jih ni bilo veliko in možnosti v nekem času in okolju so bile včasih nične.
Recimo po drugi vojni. Nekako so bili razsejani po različnih časovnih obdobjih slovenskega alpinizma. Včasih se vprašam, kam bi se usmeril slovenski alpinizem, če se ne bi Marko Dular – Durus leta 1957 smrtno ponesrečil v Ojstrici. Seveda tudi prvih lastovk iz leta 1968 ne smemo zanemariti. Predvsem gre za vzpona čez Mrtvaški prt in Walkerjev steber v Grandes Jorasses. Toda šele obisk Šraufovega moštva v ENSA v Chamonixu leta 1969 je v temeljih spremenil slovenski alpinizem. In mu nakazal bleščečo prihodnost.
Tedanji dnevi so zame največja prelomna točka v zgodovini slovenskega alpinizma. Dejal bi, da je šlo za odločilni preboj, kajti od takrat naprej ni bilo več psiholoških zapornic. To so pokazala naslednja leta. Šrauf, Boro, Mitja in Marjon so opravili veliko maturo s suma cum laude. Po domače z odliko. Velika vrata so odprli na stežaj in postavili dovolj trden most navdiha. In potomci so se podali širom po svetu na vse bolj ali manj večje nezorane ledine. In uspeli.

Mimogrede, ali ni po tvoje tudi Nejc Zaplotnik alpinist klasičnega kova, ki spada ob bok Šraufa ali Borota (Bora od Boris?)?
Je, o tem ni nobenega dvoma. Le nekoliko mlajši je bil. Nekoč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (ha, ha) sem imel enkratno priložnost – nemara si v mojem dnevniku prebral moje srečanje z njim in mojim, žal tudi pokojnim prijateljem Igorjem Grudnom – Hipijem.
Takrat sta se potepala po Ljubljani in sem nanju naletel čisto po naključju. Bila sta že na tem, da zavijeta v Šestico na pivo. Pri priči sta me bratsko objela in še mene odvlekla na odžejanje. Oba sta imela malo daljše lase in sta bila res nekakšna hipija iz prve polovice 70. let prejšnjega stoletja.
Na začetku letošnjega leta sem v nekem Poletu prebral članek o Yvonu Chouinardu in Douglasu Tomknisu. Vse, kar je novinar dal na papir, domala enako velja za Igorja in Nejca. Ki resda nista postala bogata upokojenca kot lastnika firm Patagonija, Chourinard Equupment Ltd., Black Diamond Equipment. Tudi Hipi in Nejc sta bila nekakšna križanca med plezalci in hipiji. Tudi onadva sta imela romantični odnos do gora in bila sta idealista ter nematerialista.
Toda, kaj vse ju je gnalo v stene, njuni motivi, so in naj ostanejo uganka. Vsak je bil svet zase. Kmalu po tem srečanjem se je vsak od njiju podal na svojo pot. Od tedaj je minilo 40 let. Vem pa, skoraj iz prve roke, da sta bila izjemno načitana mlada človeka, prava erudita. In, sem že rekel, vsak zase vesolje v kapljici vode.
Danes, ko si poskušam priklicati njuna obraza, se spominjal nekih besed Hipija, ki jih je – ne vem kje – pobral. Doma pri meni je kosil travo in mi je nekoč serviral nekaj podobnega aforizmu: Bine, do globoke misli se je treba povzpeti visoko. To je uspelo Nejcu v knjigi Pot, Igor pa žal ni ničesar zapisal. Prezgodaj je umrl v gorah; smrtno se je ponesrečil med neko plezarijo v Velikem Draškem vrhu.

Naj te vprašam, ali si prebral Zgodovino slovenskega alpinizma Urbana Goloba in Petra Mikše, ki je izšla v decembru prejšnjega leta?
Nisem je še kupil. Čakam, da dobim regres pri pokojnini. Šalim se.
Ko sem bil pred nekaj dnevi na obisku pri Franciju Savencu sem jo površno prelistal. Tudi ko jo bom prebral, ne bom ničesar komentiral, ker to ni moja stvar. Pozneje boš izvedel, zakaj. Med prijatelji lahko kaj pripomnim, hvalim ali grajam, a javno moram biti tiho. V Sloveniji je dovolj presojevalcev zgodovine slovenskega alpinizma in oni bodo, seveda če bodo, vse stvari postavili na svoje mesto.
Pravijo, da nič na tem svetu ni enkrat za vselej dokončnega. Zavedati se je treba, da je različnih interpretacij zelo obsežnega sklopa zgodovine slovenskega alpinizma toliko, kolikor je poklicnih ali nepoklicnih zgodovinarjev. Vsak na svoj bolj ali manj izviren način suče svoje pero oz. uporablja svoj iPad. Vsakdo, ki objavi knjigo, je bralcem bolj ali manj všečen oziroma dopadljiv.
Kakopak, nekateri v knjigi pogrešajo sebe. Vsak (ne)poklicni zgodovinar alpinizma ima svoja merila pri opisovanju nosilcev nekih zgodovinskih vlog, ki sta jih pisca uvrstila med stebre. In vsak zgodovinar ima neke (samo)svoje interpretacije nekdanjih dogodkov, ki so prinesli ali porajali prelome, preboje, tektonske premike.

Ko so se naši plezalci pojavili na tujih prizoriščih, skalaš Boris Režek bi dejal toriščih, se je kmalu pri nas doma uveljavil ali uveljavljal neki novi trend v plezanju. Vseeno je, ali so to prinesli iz polabskih peščenjakov, švicarske Jure ali rdečih stolpov Arizone. Tako se je vsakokrat obrnili majhen ali nekoliko večji list v zgodovini našega alpinizma. Tudi kadar je šlo za nek nov način plezanja. Na primer napredovanje s sprotnim nameščanjem. In tako naprej, včasih pa nazaj.

Praviš, da si zgodovino površno prelistal. Ali te je kakšna stvar vseeno vznemirila?

Morda se ne bi povsem strinjal z njuno „statiko“ stebrov, a kot sem rekel, izbira je bila njuna. Za statiko, če ostanem pri prispodobi, moraš imeti merila in izmere ter narediti zelo točne izračune. In za neko veliko zgradbo, lahko je tudi stolpnica, je glede na neizogibne potrese in pretrese daleč bolj varno, če v dobro utemeljenih izračunih ni nobenih napak. V zgradbi pa večjih razpok. Končajva.

Kdo ti je od alpinističnih zgodovinarjev najbolj všeč?
Ne gre za všečnost, ampak bolj konsistentnost besedil, seveda tudi koliko je berljivo in privlačno, koliko so besedila tudi običajnem smrtniku razumljiva. Zame je klasa zase Alessandro Gogna. Njega vedno berem z velikim užitkom. „Alpin Historiker“ Fritz Schmitt je zame številka dve. On se zna vživeti v dušo alpinista. Premore empatijo, čustveno inteligenco. Neverjeten je.
Nekdanje dogodke zna dobro osvetljevati tudi Reinhold Messner. Njegove primerjave in vrednotenje zgodovinskih plezalnih vzponov so „tisto ta pravo“ in vsakokrat temeljijo na večjem številu starih virov. In, dokler so stari klasiki še bili živi, se je z njimi na dolgo in široko pogovarjal. Nekje sem prebral, da je Messner z njimi opravil nekaj več kot tisoč pogovorov. Ni mu bilo žal ne časa ne denarja. V tem pogledu je nedosegljiv. Je eden izmed redkih alpinističnih zgodovinarjev, ki odlično pozna skoraj vsako plezalsko prizorišče v Dolomitih, visokih Alpah ter v Himalaji in Karakorumu. Brez zadržkov lahko tu in tam zapiše, da je bil na mestu samem in da ga pozna malone do zadnjega kotička. Pač zna pokukati pod patino minulih časov. Tudi njegova „faktografija“ je iz prve roke, saj ve, kaj govori ali opisuje. Če njegov junak prime za oprimek iz granita, ne bo trdil, da je iz kalcijevega karbonata. On si lahko privošči, da na primer napiše knjigo Plezanje s (dr.) Paulom Preussom, kakor da bi bila kamerada iz iste generacije. Včasih se združi s kakšnim nadpovprečno pismenim novinarjem in zato v njegovi najnovejši knjigi ne manjka filozofiranja. Ker je občudovalec Domenica Rudatisa, dolomitskega sestograda iz 30. let prejšnjega stoletja, ga včasih zanese pri soljenju pameti novodobnim tehnologom. Šaljivci bi rekli, kaj čemo, tudi starost stori svoje.
Kar zadeva prijatelja Viktorja Grošlja, pa se bom enkrat v bližnji prihodnosti lotit njegove kar obilne knjižne produkcije. Nekaj tega, kar je ustvaril, sem prebral. Kot običajen bralec, lahko rečem, da piše dobro. Dobro pozna gradivo. Vse je v bistvenih črtah dovolj podrobno razčlenjeno in razloženo. Na mojih knjižnih policah je okoli 50 domačih in tujih odpravarskih monografij in lahko rečem, da med njimi, pisci, ki se lotevajo zgodovine himalajskih prvih pristopov in vzponov, ki so jim sledili, ni nobenih večjih razhajanj. Danes je pač lažje priti do male gore podatkov. Sicer pa ima vsak pisec svoj pristop k pisanju in seveda svoj slog pisanja.

Med letoma 2003 in 2009 si tudi sam porabil precej časa za pisanje. Vendar je le ena tvoja publikacija zagledala knjižne police in še okoli nje je bil cirkus. Kaj se je dogajalo?
Nič pretresljivega. Podajva se na začetek tega tisočletja. V besedila, ki sem jih začel »pacati« v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, sem se vsake toliko časa zagnal in delal dva, tri mesece. Včasih dan in noč. Potem sem na neki knjigi dlje časa pavziral, včasih tudi več kot eno leto. Ta zadnji priročnik, Z otroki varno v gore, ki obsega 400 strani, sva s Tino (Vrhunc) klepala osem mesecev. Nato sem ga pustil na miru šest mesecev. Je počival. Zdaj na njem delam kot nor.
Malce čuden način dela. Meni gre od rok. Še zmeraj sem stvar pripeljal do konca. Sam potrebujem pet let, kdo drug pa pet mesecev. Pri vsem tem je bolj pomembno, da imaš čim bolj izvirno zamisel in da tvarino poznaš do obisti. Ko delaš, si pomagaš s strokovno ali zgodovinsko literaturo. Danes je še najlažje knjigo napisati. Vse tisto, kar sledi, pa zahteva dobre živce in nemalo »zajebavanja« z založniki in njihovim nesramnim odnosom do tebe. Dobro, zdaj so takšni časi. Ker je kriza, vsak pisec rabi še kakšne sponzorje, denarne dobrotnike … Vsebina pa naj bi bila taka, ki je nihče še ni obravnaval. In da ne pozabim: nekateri med nami so odlični pisci, vendar jih ni veliko. Drugi smo nekje v bližini povprečja ali celo malce pod njim. Vendar brez dobre ideje ne gre. Če nimaš idej, se slikaj. In razjoči nad seboj. Če je ideja izvirna, si skoraj na konju ali vsaj pod njim. Takih, ki imajo dobre ideje, pa je bore malo tudi med odličnimi avtorji. In tako se včasih tudi oni vrtijo okoli povprečja.

Dobro, kaj pa tvoja druga knjižna bera?
Nič posebnega. Prva knjiga po ženinini smrti – ona je bila moj največji kritik in popravljalec – je bila čisti fijasko. Za tisk sem leta 2004 pripravil priročnik „50 prehranskih košaric za gore“. Popisane papirje sem najprej odnesel Zamanu v Didakto. Ta je precej časa mečkal, nakar jih je dal prebrati Nadi Kozjek – Rotovnik. Ta se je zapičila v neke napake, ki so se nanašale na maso beljakovin, ki naj bi jih človek zaužil v enem dnevu … nakar sem rokopis ponudil založbi PZS. Vendar je njen šef rekel, da je en priročnik več kot dovolj. Menda so se na sestanku odbora sprli in, kolikor vem, je dr. Stanko Klinar navijal zame. Poslali so mi pismo in mi s stisnjenimi zobmi sporočili, naj prinesem disketo, da bodo priročnik tiskali. Takrat pa sem jaz rekel »jeb… se«, in romanca med nami se je končala.
Lep primer za mojo trmo, torej ahilovo peto. Sicer moram reči, da je še kar uporaben priročnik. Približno pet ali šest izvodov sem podaril svojim prijateljem. Ah, kamor gre … naj gre…

Nadaljujem?
Ja, ja, kar daj, saj si mi že dvakrat razložil, da sem potegnil nekaj napačnih potez.

Trmast si kot mula, je rekla tvoja pokojna žena?
Še dobro, da se tikava. Ne maram, da mi kdo bere levite za nazaj. Retroaktivno (ha, ha). Saj jih tudi ti ne maraš. Kakorkoli, po letu 2003 sem bil sem zelo priden, kar ne pomeni, da je kakovostno vse, kar sem dal na papir. Pardon, na disk. Velike pionirje IV sem postrgal iz Alpinističnih razgledov. Malce sem še dopisal, obtesal, našel lepo fotografijo za naslovnico, dobra prijateljica mi je besedilo lektorirala in v dveh mesecih je bila knjiga nared. Takrat sem se vprašal: Bine, kaj misliš, koliko teh pionirjev lahko prodaš in kdo ti bo knjigo sploh tiskal. Odgovor je bil dvakrat negativan. Natiskal sem si 12 izvodov in zunaj prestolnice našel nekaj bibliofilskih manijakov. Enega celo na Hrvaškem, enega v Vidmu in enega v Celovcu. Vsi so mi plačali … ni pomembno, lahko bi me kakšen žvižgač prijavil davčni upravi. In dobil bi informativni izračun. To je delo na črno. Skrbno sem se izognil CIP in NUK, datoteko pa zelo težkega srca zbrisal. Cincal sem skoraj eno leto. Pred tem vsak izvod oštevilčil in se podpisal. In s tem je bila zgodba končana.
V nadaljevanju sem napisal še dve knjigi iz zgodovine našega alpinizma in storil povsem enako. Morda sem pri zadnji bibliofilski knjigi, ki obravnava 14 največjih slovenskih alpinistov, vso stvar »zajeb…«. A zdaj je, kar je. Sicer pa, zakaj ne bi še drugi napisali podobno knjigo. Bomo pač nekega dne imeli dve knjigi na isto temo. Iz dveh zornih kotov. Popravnega izpita ni in ga ne bo. Trma pa kot trma.
Naj ti povem še, da pri bibliofilskih izvodih ne sme goljufati noben pisec. Na internetu bi te spravili na grmado, morda celo na sodišče. Pravila igre so že dolgo časa znana in utečena. Kdaj se bo kakšna knjiga našla v antikvariatu ali v prosti prodaji na tržišču knjig, ni moja stvar. Čim pozneje, tem bolje. Nekaj prijateljev me je kasneje trdo prijelo in mi očitalo nekakšno nerazumljivo letargijo, resignacijo, tudi zagrenjenost. Nič od tega. Vsak je kovač … knjige so njegovi otroci in na področje pisanja, vključno s „hranjenjem“, če karikiram to problematiko, se ne more nobena socialna služba vtikati v „očetovo“ vedenje.
Recimo maltretiranje lastnih otrok. Morda bi naše velike alpiniste z veliko truda prodal v kakšnih 150 izvodih. Vendar ima ta moja knjiga eno večjo napako, nepopravljivo pomanjkljivost. Pri pisanju sem bil bolj romantik, pravljičar. In manj športni faktograf. Več dam na kulturno in ustvarjalno stran alpinizma. Zanima me miselnost posameznih velikih alpinistov iz nekega prelomnega obdobja. – Pojdiva naprej!

Ti je morda vseeno malce žal?
Ne boš verjel, ni. Častna beseda. Če tega ne bi zmogel, bi spal bolj slabo. Kot ti ji znano, sem tretjo knjigo, Od drenovcev do daulagirijvcev, posvetil prof. Marijanu Lipovšku. V njej sem še kar dobro nanizal vse nekdanje vodilne obraze Drenovcev, TK Skala in v KA pri PZS. Na svoj način sem obravnaval vse predsednike, načelnike in še nekatere veljake v našem alpinizmu od leta 1906 do leta 2000. Naj omenim le Toneta Škarjo.
Iz osebnih razlogov, predvsem zaradi moje kredibilnosti, sem izpustil načelnika KA Blaža Stresa in Andreja Štremflja. Zanju bi bolj težko našel kakšno lepo besedo, moj način pisanja pa je, kako naj rečem, v tem pogledu vseskozi pozitivističen. O alpinističnih veljakih velja razglabljati zgolj kot o pozitivnih ljudeh. Navsezadnje so skoraj vsi bili entuziasti in volonterji. Tisto, o pristavljanju svojega lončka, je postranskega pomena. Moja rdeča nit se je nekako opirala na teologa in misleca Janeza Janžekoviča. Tudi pri meni naj bi šlo za „soglasje treh vrlin: dobro čuti, dobro misli, dobro hoče“. Kar se tiče dveh boncev, pa sem zaslutil, da postajam oseben, mestoma sarkastičen. In zato sem ju izpustil. To je vse. Končajva.

Drugo poglavje te iste zgodbe, ki je botrovala zasnovi oz. zamisli za to knjigo, pa se glasi nekako takole: leta 1984 sem prišel s prijateljem Alešem Doberletom na planino Laz, kjer ima v zakupu pastirski stan za 99 let. Takrat je Aleš tekel po profesorja Lipovška, ki se je ravnokar odpravljal nekam na Ograde. In profesor je takoj prišel do – ne spomnim se več dobro, ali je tisto studenček ali betonsko korito s pipo za vodo. Piši in reci, s profesorjem sva se stoje pogovarjala dve debeli uri. Tik pred slovesom sva se zmenila, da se še enkrat dobiva v Ljubljani. In sva se še trikrat. Pozneje sem izračunal, da sva se vse skupaj pogovarjala skoraj 19 ur. Vse ni šlo gladko, ker sem hotel snemati. To mi je uspelo le, ko je šlo za dva veljaka TK Skale. Težje je bilo glede Mire Marko Debelakove in Marije Pauline Jesihove.
Na kratko; veliko nekdanjih zadev, v glavnem nejasnih odnosov med skalaši, mi je, na moje veliko presenečenje, podrobno razložil oziroma razjasnil. Zdaj vem nekoliko več o vzrokih čudnega obnašanja Vinka Modca.

Ja, videl sem, da se doma utapljaš v papirjih, mapah, malem morju papirjev. Kaj boš naredil z njimi?
Po ženini smrti sem za približno dve samokolnici popisanih papirjev odpeljal v velik zabojnik na koncu ulice. Neumno pri tem početju je to, da je človek čustveno navezan na sleherni popisan papirček. Bolj je star, kajpak papir, jaz sem … (ha, ha), bolj ti se zdi dragocen. Vsaj kar zadeva mene, je tako. Ko si nekako dopoveš, da se v preostanki življenja z hribovsko opremo zagotovo ne boš nikdar več ukvarjal, pri čemer imam v mislih knjigo o opremi v gorah, nekoliko lažjega srca odneseš med stare papirje približno dvajset zajetnih map. Odslej ne bom več odpiral map, ločeval popisane papirje in „jokal“ nad njimi, ampak bom do pomladi naredil generalno čistko.

O Planinskem vestniku se bova morda še pogovarjala. Zanima me usoda članka, ki si ga naslovil Pogovori s skalašem prof. Marijanom Lipovškom. Zakaj ga nisi objavil?
Pet, šest let sem odlašal iz meni neznanih razlogov. Res ne vem, zakaj. O tem nisem nikdar razmišljal. Zdi se mi, da sem v morju drugih popisanih papirjev nanj preprosto pozabil. Zdaj je mimo! Ko bom morda zbiral za mapo, ki bo romala v planinski muzej v Mojstrani, ga bom vtaknil vanjo in priložil dve kaseti pogovorov. – Si zadovoljen z odgovorom?!

Obrniva vprašanje? Če bi obstajala še kakšna druga gorniška revija, ali bi ga objavil?
Ne me provocirat! Sicer je bolj povprečen članek, četudi bogat s pojasnili ter nekoliko bolj čustveno obarvanimi razlagami starega skalaša. Bodi realen, koga danes še to zanima?

Greva na drugo področje. V dnevniku si lepo opisal svoje zadnje pogovore s Šraufom, Bojanom Počkarom, Marijo Frantarjevo – Maričko, Pavletom Kozjekom, Tinetom Miheličem in številnimi drugimi slovenskimi alpinisti. Tudi tega gradiva je za debelo knjigo. Boš gledal v dnevnik ali govoril iz glave, saj me nekaj velikih alpinistov iz polpreteklih časov zelo zanima.
Bom poskusil iz glave, saj mi spomin še kar dobro deluje.

Dobro, kdaj si se zadnjič srečal s Šraufom?

Šrauf? Predzadnjič sem se z njim srečal pred kočo na Gozdu jeseni leta 1995. Pripeljal se je z katrco in iz nje sta izstopila z Jasno. Odprl je zadnja vrata, izvlekel neko plastično mizico in dva lovska stolčka s tremi nogami navzkriž. Stopil je do zadnjega sedeža in prinesel srednje veliko bavarsko salamo, dve precej veliki čebuli, hlebec črnega kruha in manjši kuhinjski nož. – Prisedi Bine … kako si in tako naprej.
Ko sem sedel, me je skoraj zvilo; Šrauf je zagrizel v veliko čebulo kakor v jabolko. Pri nasvetih pa je nadaljeval: odreži si salamo … daj odreži malo več kruha, saj ni treba šparat … kaj delaš, kje si bil … in vsake toliko moja »kontra« vprašanja. Ta čas je Jasna sedela na zidu in poslušala.
V glavnem se s Šraufom nisva pogovarjala nič pametnega. Potem sem izpadel »budala«, oba z Jasno pa spravil v zadrego. Za Jasno sem nekaj malega vedel iz PV in iz pogovorov s tistimi, ki so jo poznali. Ker sem mislil, da je ena od njegovih hčera, Špela ali Mojca, sem jo prijazno ogovoril in bolj zase po očetovsko pripomnil: ja, kako otroci hitro rastejo. – Čez pol ure se je začela okrogla miza na temo 50 let prvega vzpona po osrednjem triglavskem stebru. Danes Čopov steber.
Vse pogovore za okroglo mizo imam posnete na petih mini kasetah. Šraufa sem srečal zadnjič konec oktobra 1995 pred ljubljansko pošto nasproti NAME. Ne vem, kaj mi je bilo, a pobaral sem ga, naj se loti knjige o svojem alpinizmu, in mu ponudil pomoč. Nasmehnil se je in zamahnil z roko, saj bo še dovolj časa.
Kaj naj še rečem? Bil je eden tistih velikih alpinistov, ki so bile resnične legende. In legende, če prevedem to besedo, sodijo med čudežne zgodbe. Naj ne zveni kot običajna fraza, če rečem, da ga pogrešam. Včasih v pozni pomladi obiščem njegov grob na Blejski Dobravi in prinesem rožice iz gora. Šrauf je imel v sebi nek žar, priganjalski ogenj čuječega alpinista z dušo in srcem, kar sem v skoraj pol stoletja druženja z alpinisti zaznal samo še pri njegovem prijatelju Borisu Krivicu. Ne znam razložiti.

Z Bojanom Počkarjem sta bila člana istega alpinističnega odseka, AO Železničar. Njega si dobro poznal tako kot Draga Bregarja, Vanjo Furlana in številne druge.
Zadnjič sem se z njim in Žigo Petričem srečal pred PZS. Enkrat sem primerjal datume in ugotovil, da je bilo to tri dni pred odhodom na odpravo. Kot sem rekel, vsi trije smo bili člani AO Železničar in ne glede na razlike v letih smo se velikokrat srečali in se prijateljsko pogovarjali. Bojan je takrat pohvalil članek o Hansu Ertlu in njegovem prvem vzponu po severni steni Ortlerja. Ker me je hkrati vprašal, kje bi se še kaj našlo, sem mu povedal za nekaj prvenstvenih možnosti v Valiških Alpah. Iz mojih tedanjih alpinističnih vodnikov najnovejšega datuma je bilo razvidno, da so v tej ali oni steni še bele lise.
Tisti dan smo Žiga, Bojan in jaz stali v bližini nekega avtomobila in povečini debatirali o Alpinističnih razgledih. Večidel besedovanja sta „posvetila“ nekomu, ki ga nista marala. Po domače, na veliko sta opravljala. Kar dobro sta ga oglodala. A ker možakarja poznam in mi je simpatičen, bom njegovo ime izpustil. Žal je njegova in Žigova obljuba, da bosta dejavno sodelovala pri Razgledih, ostala neuresničena. Drugače, če bi Bojana moral kam uvrstiti, bi zapisal, da je bil vrhunski alpinist, ki je preplezal največ prvenstvenih smeri v visokih Alpah. Z njim se ne more nihče kosat. Nihče ga ni dohitel ali prehitel v iskanju novih smeri v stenah visokih Alp. V Macugnagi, v njeni severovzhodni steni, ki je hkrati edina mešana alpska stena himalajskih razsežnosti, če uporabim besede Luciena Deviesa, ima Bojan Počkar tri skrajnjo težke prvenstvene smeri. In v strminah Macugnage si je skromni Bojan za večno zapisal, bolje vklesal, svoje ime.
Morda se sliši malce solzavo, a svojega mladega prijatelja nekako ne morem in ne morem preboleti. Ne gre mi z jezika, ne vem, težko je najti prave besede, a njega sem imel, tako kot Zvoneta Andrejčiča, rad. Rad se ju spominjam.

Z Marijo Frantar – Maričo si se srečal samo enkrat. Če sem te pravilno prebral in si izpisal, si v dnevnik zapisal „dve veliki alpinistki med obema vojnama in dve veliki po drugi vojni“. Je Mariča ena od tvojih velikih alpinistk po drugi vojni?
Ja, je. Utemeljitev njenega naziva alpinista bova izpustila, ker ne bi rad skakal sam sebi v usta ali se ugriznil v jezik. Nekoč v nekem časopisu in v neki neposrečeni primerjavi ni našla najbolj primernih besed za Miro Marko Debelakovo. To sva razčistila in mislim, da sva našla kompromis. Prvič in zadnjič sva se srečala v Tamarju. Najprej sva se v gneči za šankom nekaj časa opazovala, potem si stisnila roke in se predstavila drug drugemu. Nisem tip, ki bi pritegnil ženske, a je očitno cenila moje sizifovo delo pri Razgledih.
Kmalu sva se zapletla v pogovor in ugotovila, da sva na isti valovni dolžini. In da si imava kaj povedati. Dobro uro sva stala za šankom in ker so naju drugi začeli motiti, sva skozi napol odprta vrata stopila v nekakšno skladišče, ki je (bilo?) takoj levo od šanka. Tam je bila dolga klop, na katero sva se vsak na svojem koncu sedla na okobal. Ne pretiravam, če rečem, da sva se pogovarjala tri debele ure. Nemalo me je presenetila, ko je ob slovesu dejala, da bova nadaljevala, ko se vrne z odprave na Kančendzengo. Naslednji dan mi je pri Meti na PZS pustila veliko kuverto, v kateri je bilo nekaj skic, dva opisa smeri in kratko pisemce: „Bine, uživala sem v pogovoru s tabo! Pozdrav Mariča.“ Ta papirček, tako kot zadnje napisane besede Draga Bregarja, hranim v neki mapi. Za spomin.
Še danes sem jezen nase, da se z največjo slovensko alpinistko vseh časov nisem seznanil nekaj let prej. Ona je, to bi še rad izustil, največja po mojih najstrožjih merilih, ki v uradnih merilih ne štejejo. Uradno je drugače, saj se mi zdi, da je ni niti med stebri. Odpraviva se naprej!

Ne bom te vprašal, ali je Franček Knez zate alpinist, ampak po tvojem so si „veliki mušketirji“ zaslužili častni naziv alpinista. Še državni tajnik in rdeča emineca kardinal Richelieu, tako ti s svojimi šaljivimi besedami, bi jih promoviral v alpinistične mušketirje. Če boš uničeval papirje, bom vsaj nekaj tvojih zaprašenih in bogokletnih razmišljanj oživil.
Hecno, s Frančkom sem se večkrat srečal, a nikdar nisva izmenjala niti ene same besedo. Podobno kot z Brojanom mlajšim. Ja, tudi z Klavdijem Mlekužem bi se rad pogovarjal. Pa Markom Butinarjem. Pred mnogimi leti je zazvonil telefon in „tukaj Franček Knez“ me je začel spraševati o Matterhornu. Rekel sem mu, da so po mojem mnenju še tri možnosti za logične, v celoti samostojne prvenstvene smeri. Svetoval sem mu diretissimo v zahodni steni. Nekaj dni pozneje v poznih večernih urah je spet zazvonil telefon in Franček se je oglasil iz Zermatta: „Bine ni šlo, letele so faperce.“ – Franček je potem preplezal novo smer v južni steni Matterhorna, s strani Cervinie. Ampak, dobro, to ni tema najinega pogovora.
Enkrat pozneje mi je Erik Švab iz Trsta izrazil željo, da bi se rad srečal s Frančkom. Ta projekt bom v neki bližnji prihodnosti poskusil udejaniti. Tudi če sta se medtem že srečala. Le Franček se bo moral strinjati in si vzeti nekaj prostega časa. Če ne drugega, si bomo namakali noge v Rimskih Toplicah. V skrajnji sili tudi v njegov plezalni vrtec.

S Tinetom Miheličem sta tako rekoč srečevala vsak dan. Rad bi bil zraven, a vse kaže, da ne bo nič od tega.
Se strinjam. Tinjo je edini, s katerim sem se srečeval skoraj vsak teden po dvakrat, trikrat. Moja pot v trgovino vodi po Erjavčevi in mimo Cankarjevega doma. Pri majhnem izhodu je običajno stal Tine in kadil svojo priljubljeno cigaretko. Včasih je imel v rokah tudi kozarček … ni pomembno.
Najini kratki pogovori so bili običajno bili bolj šaljivi, včasih sem ga kaj vprašal o kakšni smeri, predvsem v Dolomitih ali „moji“ Karniji. Le-to je znal opisovati z nekim težko razložljivim navdušenjem. Bil je pravi muzikus, umetnik. Alpinist uživač. Alpinist poet. Svojčas so ga mlajši člani AO Želečničar občudovali in posnemali. Vsi so imeli na hlačah namesto usnjenega pasu srednje debelo prusikovo vrvico rdeče barve, sklenjeno z ambulantnim vozlom. Če se prav spomnim, je najin zadnji pogovor tekel okoli male pokojnine, kateri se ne bova mogla izogniti. Tudi takrat sva se šalila. Toda Tinjo je imel zase rešitev: „Napišeš knjigo in najmanj dva meseca imaš za cigarete.“ To je bil zadnji stavek, ki sem ga slišal iz njegovih ust.

Pavle Kozjek, če sem te prav razumel, je eden od štirih mušketirjev. Lepo si ga opisal.
Njega sem še kar dobro poznal. Nekoč se je sprehajal s komaj rojeno hčerko po Tivoliju in midva z ženo Nado sva ga srečala. Sam od sebe se nama je približal in razgovoril. In potem smo se vsi štirje sprehajali ter klepetali še in še. Predzadnjič sem ga srečeval pol leta pred njegovim odhodom na odpravo, s katere se ni več vrnil. Dobivala sva se pri njem v službi na Parmovi. Nekaj je pisal za Kena Wilsona in me je prosil za pomoč. Tako je naneslo, da sva kar precej komunicirala. Čisto zadnjič pa sva se srečala v trgovini pri Boru Štramcarju. V glavnem smo se šalili. Med drugim je šlo za vrhunski anorak, ki bi ga veljalo dodobra preskusiti. Pavle naj bi v višini 10.000 metrov sedel na letalsko krilo in preveril, kako je z kakovostjo materiala na nekoliko močnejšem vetru. In v tem smislu naprej…

V svoji planinski knjižici imaš podpise in kratka posvetila Walterja Bonattija, Riccarda Cassina in Bruna Detassisa. Kako ti je uspelo priti do njih?
Najbrž jih imajo tudi številni drugi. Po neki turi na Gran Paradiso se je hotela žena Nada odpeljati še do Courmayerja, kjer naj bi kupila nekaj sira. Da se ne bi v trgovini sprla, sem se raje odpravil pohajkovati po, hm, ne vem, ali je Courmayer večja vasi ali manjše mesto. Pred neko kavarnico sem opazil človeka v kavbojkah in suknjiču, pod katerim je nosil karirasto modro srajco iz flanele. Zdel se mi je zelo podoben Bonattiju. Korajžno sem pristopil in ga s kančkom strahu ogovoril oziroma vprašal, ste Vi … Pritrdilno mi je odgovoril, da je pravi, jaz pa sem ga zaprosil, če se mi podpiše v planinsko izkaznico. „Stopi za mano …“ me je povabil na kavo.
Sedla sva, prebila led in se pogovarjala skoraj dvajset minut. Name je napravil močan vtis; izjemno skromen in prijazen človek. S svojo me je takoj očaral. Veliki so pač veliki. Pritlikavci pa, bi znal reči Konfucij, so tudi na vrhu majhni. Med drugim sem izvedel, da je bil po prvem letniku študija na ekskurziji po Jugoslaviji. Peljali so se skozi Bled, Ljubljano, Zagreb, Sarajevo, Split. Po nekdanji dalmatinski magistrali so se napotili nazaj domov. Takrat, ko je za pokušino malce študiral, so bili precej nemirni časi. Zaradi Trsta in Istre bi se skoraj stepli z Italijani in njihovi zavezniki. Dobro mu je bila znana Kanalska dolina, mangartske stene in sploh je odlično poznal staro gardo alpinistov iz krajev okoli Trbiža. Kaj prida o slovenskih alpinistih ni vedel.

Kaj pa Ricardo Cassin?
Cassin je druga zgodba. Simpatična. Nekoč sem se zapičil v skupino Brente v Dolomitih. Po njej sem dosti vodil. Neko poletje sem bil tam celo trikrat. V koči Brentai je zelo težko dobiti prostor za spanje, a sem vseeno poskusil. Ko sem tako spraševal, ali bi se le našla kakšna postelja za mojo skupino, ki je prišla od daleč (ha, ha), sta se mi pri neki mizi zdela zelo znana dva možakarja, zatopljena v pogovor. Oprostita … res sta bila Ricardo Cassin in Bruno Detassis, dolgoletni oskrbnik koče Brentai. Pila sta rdeče vino in Cassin je šaljivo vprašal Detassisa: Bruno si za to, da se prijatelju iz Slovenije podpiševa? In sta se. Ker me nista takoj pustila, da odidem, se je razvil sproščen, spontani pogovor. Zanimivo je bilo, da mi je Cassin večkrat omenil Silva Kara, Detassis pa je, takrat še nisem vedel, od kod oz. zakaj, na vse pretege hvalil Pavleta Kozjeka. Ko se še danes v kakem kislem dnevu spomnim tega srečanja, postanem dobre volje. Korak pospešim in morda v mislih poskočim.

Greva na vodništvo oziroma kot ti praviš zase nevodništvo?

… Kaj te najbolj zanima?

Tvoja prva – reci mi, ali naj jo imenujem vodniška ali vodniško nevodniška tura, ki si jo samostojno vodil?
Leta 1962 se je nas trinajst tabornikov, deset fantov in tri dekleta, odpravilo v centralno Bosno, v dolino reke Sutjeske. Tam sem bil eno leto prej v delovni brigadi in sem pred koncem opravil izpit za „vodiča po Sutjeski“. Naša družbica se je skoraj en mesec potepala po brezpotjih Vučeva, se enkrat spustila v pragozd Peručica, pa se potem povzpela na Maglič in nadaljevala v smeri Trnovačkega Durmitorja. Nato smo se spustili v kanjone Pive in Tare. Ko smo zlezli ven iz tistih velikih kanjonov, smo se odpravili na Ščepan polje, ki je že v Črni gori. Nato smo se lotil planin na drugi strani doline, orografsko levo od Vratarja.
Skupaj smo skoraj en mesec spali pod vedrim nebom in ker takrat nihče ni imel ne spalnih vreč ne lahkih šotorov, smo uporabljali stara vojaška šotorska krila. Nekaj srečanj z volkovi; to je bilo vse, kar bi lahko umestil med večje nevarnosti. Ko si mlad, ne razmišljaš o subjektivnih ali objektivnih nevarnostih. Takrat smo si kar precej upali.
Za konec smo šli splavarit po reki Drini do Višegrada oziroma Zvorničkega jezera. Vendar sta splav navigirala dva poklicna splavarja iz Ustikoline. V nasprotnem, moral bi videti tiste besne brzice reke Drine, danes ne bi s teboj delal ta intervju.

Kaj pa najlepša tura?
Celotno prečenje Pirenejev. Prvič se je vse utopilo v dežju že v Andori. Drugič nas je na polovici pregnalo močno sneženje in če nam ne bi pomagali francoski Baski, bi verjetno bili na naslovnih straneh naših časopisov. Tretjič je, v skupini z osmimi bolj prijatelji kot vodenci, šlo gladko, brez najmanjših zapletov.
Vse skupaj ni preveč zahtevno, a moraš imeti veliko sreče z vremenom. Pireneji se nekaj posebnega, so, kako naj rečem, prikupni na svoj način in se ti usedejo v srce. Če bi imel možnost, bi se za to prečenje od morja do morja odločil še enkrat. Turizem, s katerim so me pozneje zbadali, gor ali dol!

Navajam te po naslovu iz tvojega dnevnika: Moja „intelektualno“ najnapornejša nevodniška tura?
A ja! Šala, mala. Prof. Ana Čadež, ki živi v Los Angelesu in ima tam turistično agencijo, me je zaprosila, če bi vodil večjo skupino asistentov in profesorjev z več ameriških univerz. Na kratko sem ji rekel, da nisem gorski vodnik in da tega ne smem početi, ker je kaznivo. Potem me je po e-pošti prepričevala in prepričevala ter vztrajno moledovala skoraj pol leta. Na koncu sem si rekel: se bomo pa potepali po Dolomitih, saj so tudi tam pohlevne planinske poti. Tako je tudi bilo. Vendar nisem računal na to, da se bom spet spremenil v študenta in da bodo sicer prijetni ljudje po cele dneve vame usmerjali vsa mogoča in nemogoča vprašanja. Vse skupaj je mejilo na nadležnost. Še pri večerjah nisem mogel imeti niti minuto zase. Zanimala jih je zgodovina te ali one stene, na vrsto je prišla politika in vnovič politika, pa partizani, komunizem, ne vem, česa vse niso hoteli slišati od mene. Toda nič slabšalnega politiziranja. Resni ljudje. Nek general marincev z doktoratom znanosti, ki je po upokojitvi postal profesor, če nisem preslišal, na Stanfordu, je imel v sebi toliko energije, da sem dvakrat mislil, da me bo zaradi njega pobralo. Ob enajstih zvečer bi me pobaral: Bine, katera koča je tam visoko zgoraj? A ne bi midva skočila do nje? Jaz sem bolj šibke telesne postave, čeprav še kar dovolj žilav. Toda kadar ponoči spim samo dve, tri urice, sem drugo jutro popolnoma neuporaben. Ko sem prišel domov, sem nemudoma napaberkoval več imen naših poklicnih gorskih vodnikov in seznam poslal prof. Čadeževi v Los Angeles. Kaj je bilo naprej, bi preskočil. Američane sem naslednje leto vodil še enkrat. In na seznamu jih je bilo še enkrat več.

Kaj pa ture z otroci?
V lepem spominu mi je ostala tura z desetimi otroci, starimi med 7 in 11 let, in njihovimi tremi zelo zagnanimi starši. Pripravljali smo se poldrugo leto – po feratah smo opravili nekaj lažjih vzponov, nato nekaj zimskih pristopov nad 2000 metrov. Veliko smo plezarili po lažjih balvanih in malo daljših stenah, ki sem jih prej opremil s klini. Bili smo odlično pripravljeni in delovali smo kot odlično uigrano moštvo. Brez večjih težav ali zapletov smo se povzpeli na Škrlatico iz Vrat, na Jalovec, Bavški Gamzovec … na deset malce težjih vrhov.
Zadnjič sem srečal malo Petro, ki je precej zrasla, uh, kaj nisem mlajši, in je zdaj v tretjem letniku farmacije. Zraven sta bili še dve kolegici in vsi smo šli na kavico. Ni in ni mogla pozabiti Škrlatice. To je eden od mojih večjih vodniških biserčkov, na katerega sem še posebej ponosen. Sicer zelo rad vodim otroke v gore.

Kolikokrat si vodil na Mont Blanc?
Trikrat sem bil pomočnik oz. vsakokrat le eden od večjega števila pomočnikov. Pri Pretnarju in drugih pionirjih izletništva v tuje gore. In enkrat sem kot „pravi“ vodnik vodil dve zdravnici iz Maribora. Vodil sem ju na pritisk sorodstva, ker ljudem ne morem dopovedat, da jaz ne smem voditi resne visokogorske ture. Leta 1999 bi se pri vrnitvi z vrha zaradi močnega vetra in sneženja lahko vse skupaj končalo slabo. Na tisto vodenje nisem ponosen.

Znano mi je, da si si pred leti zabil v glavo, da boš po ferati Petdesetica v Pesarinskih Dolomitih vodil petdeset ljudi. Ste jih res toliko spravili čez dolgo, a ne preveč težko ferato?
Ja, z mojimi pomočniki Štefanom, Slavico, Gregom in drugimi, sem na sedmih turah v seštevku vodil 50 ljudi. Kar težko jih je bilo toliko skupčkati. A ko poveš, da je akcija (smeh) …
V eni od skupin je bila tudi Biba Kajzelj. Kljub temu, da je takrat imela že 70 let, smo s ferato opravili v manj kot petih urah. Nisem za rekorde v gorah, a takrat smo bili zares hitri. Bibi pa sem izpolnil veliko željo. Vsaj enkrat na leto se slišiva, sicer se bolj drži Trente.

Naj te nekaj vprašam, a ne mi zamerit. Večkrat si v najinih pogovorih omenil basen o lisici in kislem grozdju. Na kratko, zakaj nisi postal vsaj nepoklicni gorski vodnik?
Res je, to so me že večkrat vprašali tako moji vodenci kot prijatelji. Da tečnih sorodnikov ne omenjam. Stvar je zelo preprosta. Pred desetletji sem si poklicnega gorskega vodnika predstavljal precej drugače, kot si ga danes. V Švici sem se seznanil s tremi gorskimi vodniki iz Briga in Arole ter jih včasih, med drugim, vprašal, kam vse „ta teden“ vodijo? Če od gora sploh kaj dobro poznam, lahko brez kančka dvoma rečem, da dobro poznam Vališke Alpe. Tisto, kar sem od njih slišal, pa se je meni zdelo, da zmorejo samo nadljudje.
Poznam precej dobro tudi zgodovino gorskega vodništva v Švici, skratka, vse „ta stare“ gorske vodnike. Bolj zase sem si razlagal, da so postali alpski gorski vodniki šele tedaj, ko si je mati Narava ogledala njihove gene in brez usmiljenja, prosto po Darwinu, naredila naravno selekcijo. Kdor je mislil, da bo starko izigral, ni imel niti najmanjših možnosti, da bi dočakal starost. Vsi, ki so precenili svoje naravne danosti in posledično zmožnosti, so še rosno mladi končali na britofu v Zermattu ali niže dol v dolini Mattertal.
Enkrat pozneje sem se v koči Rothorn hütte pod Zinalrothornom pogovarjal s 45-letnim oskrbnikom, upokojenim švicarskim gorskim vodnikom. Od svojega 23. leta je zelo veliko vodil. Skoraj vsak dan je bil na kakšni vodniški turi. Po dvajsetih letih intenzivnega vodenja si je povsem obrabil kolenske sklepe in ni več mogel stati na nogah brez bergel. Rekel sem si, tako živalsko vodništvo ni zate, čeprav …. „človek se navadi, žival pa crkne“.

Ne glede na moj odnos do uradnega vodništva, so na sončni stran Alp mnogi moji znanci in prijatelji brez predsodkov ali zadržkov naredili izpit za gorskega vodnika. Koliko in kje vse so zares vodili, je druga zgodba. Ko je končno zaskominalo tudi mene, je imel v rokah domačo izpitno komisijo nek moj znanec, s katerim sem bil nenehno na bojni nogi. Verbalno, da se razumeva. Pri naših južnih sosedih bi rekli, da sva se „nadmudrivala“. V bistvu ni slab človek, le moja domišljija me je slabo vodila, češ, zdaj pa se manjka samo še, da te »zaje…« starosta slovenskih alpinističnih birokratov. Po vsej verjetnosti me na izpitih ne bi »zaje…«. Kljub temu ostaniva pri lisici in kislem grozdju.

Rekel si mi, da je pokojna žena skoraj pet let pritiskala nate, da napraviš izpit za planinskega vodnika. „Ti boš vse opravil tik tak.“ Leto dni pred njeno smrtjo si jo uslišal.
Ne vem, ali bi o tem razglabljal.
Gre za moj precej velik fijasko. Na ženino željo sem odšel na tečaj in ga nekako opravil. Potem pa sem si napačno razlagal pridobivanje kategorij. Da uvodoma ne bi izrekel kaj slabega o ljudeh, ki sodijo v okvir te vodniške (pod)komisije, naj poudarim: do mene so bili vsi korektni, pošteni, skorajda spoštljivi. Le jaz sem si hitro napredovanje predstavljal nekako takole: če na leto vodiš 100 ali 120 vodniških tur, če vodenci potrdijo, da si vodil brezhibno, torej kakovostno, je vse v redu in birokrati ti ne bodo delali težav. „Nihče te ne bo posebej gnjavil“, je zatrdila žena Nada. Vendar se je izkazalo…, ah, pustiva to.
Nisem računal na okostenele birokrate. Za njih si le številka, objekt in ne subjekt. Naj zdaj tukaj med nama tudi to moje nesojeno vodništvo karikiram: če pravilno ne izpolniš okenca v preglednici in če na tem ali onem vrhu manjka drevo, ki prebija okvire birokratovih zacementiranih ograj in ograjic, te iz bizarnih razlogov zavrne. Si oplel.
Meni so v glavnem vse vodniške ture zavrnili s suhoparno birokratsko „utemeljitvijo“, da je mojih pet izbranih tur pretežkih. Nikdar nisem zadel. V devetih letih sem naredil le A, na društvu so mi rekli, da sem dosegel tudi B. Ne zanima me več. Pač moj polom.
Morda, trmast, kot sem, bi verjetno še vztrajal, če me ne bi dve stvari ujezili. Nekaj mojih bolj ali manj dobrih znancev si je po pet tur izmislilo, vse pametno prilagodilo za želeno kategorijo in pravilno izpolnilo vsa okenca. Ti pogumni možje so iz prve roke vedeli, da je poudarek na okencih. Okvirčkih. Tako se dela! Po drugi strani, seveda če se greš poštenjaka, ni tako preprosto dobiti pet podpisov za višjo kategorijo.
Mentorji imajo svoje številne obveznosti, službo, družino. Potem, ko te zavrnejo, moraš svoje izlete še in še usklajevati s tvojimi novimi mentorji. Kaplja čez rob je bila neka mobilna telefonijada s šefom za dodeljevanje oz. priznavanje kategorij. Tudi moj znanec, ki je sicer velik »maher«, si je vse vodene ture izmislil. Ti, grdi, grdi! Za podpise so poskrbeli prijatelji. Zakaj pa imamo prijatelje, mar ne?!
Vendar sem med najino hojo po Ljubljani in njegovim pogovorom s Simono na PZS, takoj izvedel, da v nekem okencu nekaj ne štima. Grozno. Moj znanec je poklical šefa, ga vprašal, kaj se gre, nekaj razčiščeval … in ves poln sebe mi prikimal, da je pravkar pridobil kategorijo D. Potem je prenehal voditi.
Bom kratek: v hipu me je vse minilo.
Medtem so si na UO mojega PD sledili konflikti med mano in nekoliko starejšimi odbornicami. V prvi bojni vrsti se je bojevala mati prednica v našem UO. Gospa je magistrirala na področju birokratskih običajev, navad in šeg iz druge polovice 50. prejšnjega stoletja. Zanjo in trop za njo ni pomembno, če si pred tem vodil skoraj pol stoletja. Nikjer ne, da zato, ker si tako dolgo vodil, nisi pozabil, kaj je to vodenje. Šteje le črno na belem – licenca. Otročjarije. Potem so mi prepovedale vodenje izletov v tujino. Moja zagnanost je splahnila in po približno 35 letih vodenja, morda celo več, sem opustil vodenje na PD in iz njega izstopil.
Druge vzroke pustiva vnemar. Treba je biti pošten. Tudi mati prednica v UO PD je imela svoj prav, jaz pa sem se oklepal svoje trme. Zato naj bo tudi moje nesojeno planinsko vodništvo basen o lisici in kislem grozdju. Če nisi sposoben pridelati ustreznih podatkov, si pač nesposoben. Si funkcionalno nepismen. Messner, ki prav tako sovraži birokrate, je večkrat zaradi njih „znorel“ in enkrat, dvakrat zaradi pretepa na občini končal za rešetkami. Zaradi žaljivk pa pred sodnikom. Vsaj malo sem potolažen. Torej nisem edini.

In zdaj si še vedno „notorni“ vodnik nevodnik?
Počasi … puške pa ne mečem v koruzo, tudi če me s sekiro v roki nasilno razorožijo. Nekaj orožja moraš imeti skritega. Na dveh mestih, v tujini in doma, še kar dobro kaže. Sem nepopravljivi optimist. Morda, kot nekakšen zelo redek primerek pri svojih 70. letih le postanem nepoklicni gorski vodnik. Danes pri nas nekateri postanejo poklicni gorski vodniki z mednarodno licenco tudi pri abrahamu. Časi se, kako se že reče, rapidno spreminjajo. Nerodno je to, da sem za sosede tuji državljan in zato me čaka jezikovni trojček, tridelni izpit iz njihovega jezika (op. uradno državni, planinsko izrazoslovje ter vodenje in poučevanje), kar je vse prej kot lahko. Vsaj zame, ki sem glede tujih jezikov pridni butelj. Vse drugo imam v žepu.
Poskusil bom opraviti tudi izpit za gorniškega vodnika. Poskusil! Vendar ne prehitevajva dogodkov. Tako bom lahko v času, ki mi je še odmerjen, v miru kot prostovoljni vodnik vodil kjerkoli in kogarkoli. Ne bom potreboval licence zaradi licence. Vodil bom za svojo dušo, saj v vodenju ljudi po gorah resnično uživam. Doslej sem iz naslova tega (ne)vodništva v 51. letih nabral za veliko goro vsakršnih tur in vzponov. In vse brez enega samega resnejšega zapleta, nezgode ali nesreče. Na slednje sem še posebej ponosen.

Imam še nekaj vprašanj, ki zadevajo tudi takšno in drugačno vodništvo.
Preskočiva. Že tako preveč nakladam.

Bom s tvojimi besedami vprašal drugače: so poklicni gorski vodniki usposobljeni za pedagoško delo v alpinizmu, …

… pri vzgoji in izobraževanju alpinističnih inštruktorjev in podobnih učnih kadrov?
Verjetno želiš slišati moje mnenje.
Niso. Ampak med njimi se najde tudi kakšen, ki je, preden je postal usposobljen vodnik, vodnik sam po sebi in premore pedagoški eros. Drugo je mitologija. Sicer morajo poklicni gorski vodnik v celoti obvladati tehniko vodenja kjerkoli v gorskem svetu, ne glede na okoliščine, torej posledično tudi na spremenjene razmere. Poleg štrikarije, seveda. Hkrati naj bi odlično obvladali psihologijo vodenja.
Naj bi!? Tukaj je vsak zgodba zase. Nekaj sem o vodenju prebral na internetu, nekaj pa slišal od vodencev. Ni vse zlato … Vse drugo pa je, če parafriziram Pita Schuberta, nekakšna precej zahtevna obrt. Pri tej je odločilnega pomena minulo delo, nekakšna kilometrina iz obdobja, ko je nekdo kot alpinist še veliko hodil in plezal v gorah. Kot rečeno, izrednega pomena so številni vzponi v domačih in visokih Alpah, nabrane izkušnje, spoznanja, vodenje poletnih in zimskih tečajev, gorniških šol, taborov. To sodi v solidno podlago za tovrstno obrtništvo.
Pomembna je tudi njihova podjetnost, znanje podjetništva, nove zamisli, saj naj bi tekmovali na trgu dela, kjer je mednarodna konkurenca. To je njegov poklic in od njega živijo. Bolje rečeno, naj bi živeli. Če povzamem, poklicni gorski vodnik naj bi imel zelo veliko izkušenj in strokovnega znanja. Drugo je, drugo. Lepo bi bilo, če bi gorski vodnik občasno napisal kakšen strokoven članek. Ali da bi sodeloval pri snovanju in pisanju priročnikov in učbenikov, ki obravnavajo gorniško tematiko. Hvale vredno je, če večkrat na leto predava. Prav tako, če je izvedenec na kakšnem področju.
Iz tega naslova lahko sodeluje še na kakšni gorniški šoli kot zunanji sodelavec. Prav pride njegovo izvedensko znanje tudi v kakšni strokovni komisiji. Dela je zanje, kot vidiš, več kot preveč. Rekel sem, da sodelujejo. Toda večidel tistega, kar sem omenil, ni njihova primarna dejavnost. Poklicni gorski vodnik, naj bi bil poklicni gorski vodnik. In pika!
Kaj delajo dvoživke, tako imenovani salonski gorski vodniki z mednarodno licenco, pa jaz ne vem. Tisto malo, kar je meni znano, zadeva večidel naših gorskih vodnikov. Ti med tednom hodijo v službo, čez konec tedna ali med dopustom pa vodijo. Če se jim izteče, zakaj ne, čeprav … Včasih imajo »na štriku tudi kakšno denarno terno«. So pa tudi nevesele skrajnosti. Teh ne bi načenjal.
Raje ti omenim nek nevesel pogovor. Na koči Adler pod Grossglocknerjem sem se pogovarjal z mladim gorskim vodnikom, ki ima v dolini družinsko turistično kmetijo. Čez poletno sezono vodi samo na Grossglockner. Včasih tudi trikrat na dan. Enolično, monotono, na nek način zelo utrudljivo. Drugače ima glede na avstrijske razmere nadpovprečni zaslužek, a mi je zaupal, da to ni to.

Kako pravzaprav postaneš poklicni gorski vodnik?
Ne vem in vem. Nekaj sem ti že omenil.
Kandidati za poklicne gorske vodnike naj bi imeli nadpovprečne alpinistične reference. Nemara tudi bogastvo človeških vrlin, čeprav glede epidemije, ki naj bi razsajala med njimi, nisem povsem prepričan. Spoznal sem nekaj virtualno prijaznih obrazov in se razočaral.
Kot rečeno, v glavnem morajo imeti kakovostne plezalne vzpone. Čim več, tem bolje. Poprej morajo opraviti sprejemni izpit. Ta je kot nekakšen clausus numerus. Ta izločevalni ključ se je skozi zgodovino gorskega vodništva v različnih alpskih državah večkrat spreminjal.
Včasih si moral na primer v CAI (op. Club Alpino Italiano) dlje časa delovati v izredno naporni dvojni vlogi nosača. Redno si nosil brašno v neko izbrano kočo, poleg tega pa še za gospoda vodnika.
V Švici so dolgo časa vodniki zlorabljali oziroma izkoriščali svoje nosače. Nato je združenje gorskih vodnikov leta 1927 spremenilo pravila igre. Sicer nazadnjaške Švicarje so takrat razburile – rekli so deviacije (odkloni?) – neke „svinjarije“ znotraj vodniškega združenja. Pod drobnogled so dali nepotizem, klientalizem in drugo nesnago, ki jih je navzven kazala v zelo slabi luči.
Naj končam. Da bi se danes kdo od (ne)posvečenih sploh lahko šolal po programu IFMGA/ACMG, kratice bom popravil po avtorizaciji, mora imeti osem, devet ali celo 10.000 evrov gotovine. Šolanje poklicnih gorskih vodnikov je postalo zelo drago in je posel. Poudarek je na besedi posel.

Nekaj, sem pozabil in to vsekakor upoštevaj, ko boš besedilo popravljal. Lahko si vrhunski alpinist, lahko se na tvojih seznamih kar bliska od norih plezalskih vzponov. Toda izometrija ni vedno na strani ravnokar izšolanega gorskega vodnika. S stroko, ki se ubada z izometrijo, ni šale. Bolj razumljivo, Ivo Danev je bil vrhunski košarkar, a pod vsako kritiko slab trener. Razumeš, kaj hočem povedat.

Aha, koliko poklicnih gorskih vodnikov z mednarodno licenco potrebuje alpska Slovenija?
Nočem nobenih nevšečnosti. Dobro, nekaj je takih, ki od vodništva živijo, in ti bi se glede na moje laične izračune morda s slednjimi celo strinjali. Težava je v tem, da imam tudi nekaj prijateljev, ki so dvoživke. Karkoli bi rekel, bi bilo z moje strani dvolično. Ne moreš imeti dvojnih meril.
Produkcija gorskih vodnikov v Sloveniji je na zavidljivi ravni. Kaj jaz o tem mislim, je nepomembno. Kot ves čas vztrajno ponavljam, danes gre povsod zgolj in samo za posel. Kako je z tržiščem, ki naj bi posrkalo vse te vrhunske izvedence za vodenje ljudi po gorah, tudi čez stene, pa resnično ne vem. Kako naj te prepričam, da me ne zanima. Ne spoznam se na šolanje vodnikov.
Imam nekaj njihovih papirnatih šolskih programov, ki so po mojem skromnem mnenju še kar zahtevni. Tako vsaj v njih piše.
Če tebe zanima resnična številka poklicnih gorskih vodnikov, poskusi takole: od vseh gorskih vodnikov na uradnih seznamih odštej vse salonske gorske vodnike in boš dobil realno številko GV, ki jih Slovenija potrebuje. Zaznati salonarje ni preveč težko.
Vendar imajo dobljene številke napako, ki se ji reče moji prijatelji. Jaz se z njimi lahko šalim, v intervjuju pa tega ne smem. Ne me spravljat v zadrego, kajti to je tema za kakšno resnejšo razpravo. Zlasti v teh časih, ko mladi težko najdejo službo.

Čeprav si alergičen na birokrate, naj te vseeno vprašam, zakaj je v naši družbi prevladal birokratski slog vodenja? Saj so na razpolago misijonarski, dezerterski, razvijalski … ti praviš, da jih je po pokojnem dr. Kamušiču osemnajst.
To je bolj vprašanje za kakšnega sociologa ali psihiatra. Po mojem zato, ker je mnogo lažje vse predpisovati in drobnjakarsko popredalčkati. Bolj preprosto je ljudi moriti z okenci, kot pa nekaj ustvarjati in spreminjati. Takšen slog vodenja je za ljudi premetene pameti in omejenega duha. Mi, navadni smrtniki smo zanje zgolj in samo številke. Njihove osebne veščine vodenja so dodelane do skrajnosti in se nanašajo na njihove privilegije ter preživetje. Zato toliko iger brez meja.
Vodilo je: povzpeti se gor in tam v višavah, prosto po Prešernu, dodobra se vkopati in obstati do konca svojih dni. Seveda pa pri njih ne sme manjkati uvožene mentalitete, ki izvira iz okolice Calabrije oziroma prelepih otokov, kot sta Sicilija in Korzika. Naša ni avtohtona, čeprav ima pri nas značilen šentflorjanski priokus. Nekje doma sem slišal: Ni važno, kaj znaš, ampak, da si naš.

Si pa piker. Reci mi, kako gospodarska kriza vpliva na odločitev kandidatov in nasploh na obiske gora?
Verjetno precej. Če je nekoč siromak, ki je živel v neki, od boga pozabljeni, alpski dolini, na nek način s pomočjo učitelja ali župnika pokazal, da je nadarjen za gorskega vodnika, je lahko to prej ali slej tudi uresničil. Nekaj družinske tradicije prav tako ni škodovalo. To nima nobene zveze z zaposlovanjem sina onega našega poslanca ter njegovo občino. Za bistre mladeniče, dobro nekaj ga je moralo biti tudi v hlačah, je (po)skrbela deželna oblast, razni alpski ferajni in turistični klubi. Celo na ravni Avstro-Ogrske monarhije so bili zainteresirani za razvoj tega poklica. Menda tudi danes nekaj denarja prispeva država, nekaj EU, večidel si plača kandidat sam.
Morda je slednje vzrok, da se bolj imoviti, če uporabim ta starinski izraz, odločajo za salonskega poklicnega gorskega vodnika z mednarodno licenco. Zdi se mi, da se je marsikaj spridilo, da ne rečem izrodilo. O tem maram razglabljati. Kar se tiče gorništva za navadne plebejce, se pravi za njihovo obiskovanje gora, pa se to, kar je dobro stoletje nekako delovalo, vse bolj in bolj odmika.
Nekateri ne morejo več hoditi v gore. Gorništvo, bolje rečeno planinska rekreacija, je postala »luksuz«. Moj sosed, zdaj upokojen železničar, je nekoč skoraj fanatično hodil na vse izlete. Bil je v Dolomitih, enkrat celo na Mont Blancu. Zdaj se s svojimi 476 evri mesečne pokojnine drži Rožnika. Ko se z njim pogovarjam, se očitno vidi, da je zaradi tega zamorjen.

V dnevniku omenjaš, kako sta se MMD (op. Mira Marko Debelakova) in Edo Držaj nekajkrat po plezalnih vzponih v triglavski steni iz Aljaževega doma v Vratih, podala peš v Ljubljano. Pri sebi nista imela za vlak niti prebite pare. Je bilo pred drugo vojno huje?
Zapleteno vprašanje, ki zahteva nekoliko več časa za obširnejšo kolikor toliko objektivno razlago. Zato se je v najinem pogovoru raje ne bi loteval. Pošteno povedano, moral bi malce preštudirati in premisliti pogovore s prof. Marijanom Lipovškom. Nekaj malega sem ga previdno spraševal tudi o tem.
Njuna situacija, torej od Mire Marko in Eda Držaja, je bila nekoliko drugačna, kot pri mojem sosedu. MMD je vsake toliko kaj napisala in nekako prodala. Tudi onstran meje, v Avstriji in Angliji. Edo pa je kaj narisal ali napisal ter prav tako prodal. Bila sta umetnika, on celo izobražen akademski slikar. Onadva nista sodila med razsipne ekscentrike, ampak se jima vodenje gospodinjstva in gojenje alpinizma nista izšla po denarni plati. Med skalaši, ne glede na njihov socialni položaj, so bili tovariški odnosi in solidarnost na zelo visoki ravni. Rekel bi, da so si na neviden način pomagali. Tako ni bil prizadet nikogaršnji ponos.
Ne vem, kako naj ti to razložim. Mnogi tedanji bolj ali manj zaprti krogi skalašev so na različne načine te tegobe dokaj uspešno uravnavali. Kot sem rekel, dolga in zapletena zgodba. Zanjo nisem najbolje kvalificiran. Tega danes ni več, če nimaš dovolj denarja, pa ostani doma. Tvoja stvar.

Užitek te je poslušati. Reci mi, kako pa je bilo s Pavlo Marijo Jesihovo?
Ona je druga zgodba znotraj velike socialne zgodbe o skalaših. Zelo jo cenim, marsikaj, kar sem slišal, pa jemljem z veliko rezervo.
Tudi ona je imela svoj krog plezalskih tovarišev. Prijatelj in soplezalec, klicali so ga Mustang, je imel celo motor. Zelo drag motor! Lipovec pa ono kočo na rajskih poljanah, nedaleč današnjega Ingota.
Aja, tovariši? Na primer, tovariš kovinar Joža Čop je včasih z njenim konjakom proslavil uspešen vzpon že pri vznožju stene. O njunem drugovanju, socialnih razlikah, dvogovorih in plezarijah pa vem, pač kar vem, in skoraj vse je na trhlih nogah. Zato bom tokrat izjemoma potegnil zavoro. Nisem bil zraven.
S skrajnostmi, ki mi jih je nekoč na dolgo in široko razlagal posmehljivi Uroš Župančič – Žuro, pa si ne morem niti pomagat. Vključno s tistimi mravljicami, ki jih Pavla med potjo za Ak z največjo pazljivostjo preskakovala.
Poznam pa neko basen o pridni mravljici in čričku, ki je čez vso poletje prepeval, na jesen pa je v mercedesu odpotoval na Azurno obalo. Mravljica se je zelo razhudila – ne spomnim se več, ali na Ezopa Krylova ali La Fontaina.

Mi malce razložiš, kako je z licencami pri nekaterih učnih in vodniških kadrih v gorniških organizacijah?
O tem ne smem govoriti, ker nisem »ne t’č ne m’š«. Poučili se me, da je licenca nekakšna panaceja.
Takole med nama, po mojem skromnem vedenju, pa bi dejal, da obstajata dve vrsti licenc. Drugo zvrst si bom izmislil, ker ne obstaja, ampak je moja fikcija. Boš imel več »štofa« za najin intervju.
Prve so podobne kupovanju odpustkov. V Deutsche Alpen Zeitungu jih je nek gorski vodnik imenoval „würtenberški sindrom linije najmanjšega odpora“. Nekakšna zgodovinsko zgrešena asociacija na Martina Luthra, ki je glede kupovanja odpustkov nekega dne »totalno popenil« in s popisanim plakatom oblepil glavna cerkvena vrata. Pa vendar, takšen ali drugačen vodnik z licenco ima pri zavarovalnici krit hrbet, če se mu kaj zalomi. Recimo, da je res tako, čeprav …
Pri zavarovalnicah je vedno kakšen „če“ napisan z drobnimi črkami. Je, kar je. Druga zvrst licenc naj bi bila ah in oh. Nek obrazec ne obstaja, zato ti opišem mojo izmišljeno in neuresničljivo pridobitev licence. Tej so v 20. letih prejšnjega stoletja rekli dovoljenje ali pooblastilo za vodenje turistov. Torej?
Vsakič, ko pretečejo tri koledarska leta, prideš na obnovitev oz. potrditev licence. Pred komisijo izvlečeš listek, na katerem je nekaj teoretičnih vprašanj. In pred njo jih ustno (ob)razložiš. Brez jecljanja ali cincanja. Nato razrešiš nek stvaren zaplet in na hitro narišeš kakšen lažji algoritem. Danes, na pragu 21. stoletja, to ne bi smela biti večja težava za nikogar, ki je končal devetletko. Ali kakšno 3 + 2. Potem greste na teren, kjer se soočiš oziroma ti komisija naloži konkretno vodniško nalogo. Najprej jo pred njimi ustno preigraš, ključno nalogo pa razrešiš skozi enourno vodenje. Temu se menda reče pobožna želja.

Tole mi le zaupaj. Kaj bi tebi namignil stari kitajski modrec Konfucij pri tipizaciji alpinističnih inštruktorjev?
Čeprav mi je stari modrec všeč, vidim, to se ugotovil, še zdaleč nisem konfuči … kako se že izgovori? Če se ne motim, si nekaj o tem prebral v delovni zasnovi mojega še nerojenega priročnika. Za zdaj moje besede na internetu ne moraš preveriti. Ali pa?!
Nekako takole pravi zgodovina: v dinastiji Han na Kitajskem, nekako s sočasnim prihodom budizma, so iznašli tiskarstvo in uvedli javne izpite, s katerimi so izbirali javne uradnike. Namesto besede uradnik vpeljiva besedo alpinistični inštruktor. Zdaj pa malce poslušaj ponarejenega Konfucija:
 • povprečen inštruktor pove,
 • dober inštruktor pove in razloži,
 • odličen inštruktor pove, razloži in demonstrira (nazorno prikaže),
 • izjemen inštruktor navdihuje.

Med poprejšnjim pogovorom si se skliceval na preteklost, alpsko Evropo in učne kadre, ki jih je po regijah dovolj. Se je to nanašalo tudi na centralizirane izpite za alpiniste?
Zadel si bistvo! Nekaj je tej domači abnormalnosti svojčas prispevala kategorizacija.
Danes je dovolj kadrov, ki bi lahko imeli ločene izpite za tiste iz Posočja, recimo na Kaninu. Gorenjci bi imeli v Vratih, Štajerci na Okrešlju itn. Lahko bi vnovič vse prešlo na odseke, tako kot je bilo nekoč in je že celo večnost drugod v Evropi. Le pri Romunih in Albancih je podobno kot pri nas.
Šalim se. Mene so v 60. letih prejšnjega stoletja (ha, ha) promovirali v alpinista kar na matičnem alpinističnem odseku. Vendar zaradi sedanjega cunamija fevdalizacije, kot bi temu sodobnem pojavu rekla pronicljiva antropologinja prof. dr. Vesna Godina, ni pričakovati v naslednjih desetletjih, morda celo stoletjih, niti najmanjših premikov. Oh, ti premiki! Seveda, predvsem v glavah.
Topogledno sem črnogled. To centralizirano vodenje izpitov je lahko po eni strani precej diskutabilno, po drugi pa je zapečateno s sedmimi pečati in zatorej je sploh nima smisla o njem razpravljati. Če imaš kravo molznico … ne vleci me za jezik. Odjahajva, vsak na svojem kljusetu naprej do naslednje pušče.

Ali še bereš Planinski vestnik? Vem, kaj mi boš odgovoril, no, morda si si od tedaj, pred dvema letoma, ko sva se malce pogovarjala, premislil.
Nisem si premislil. Planinski vestnik je privatna posest, po domače fevd, in kot tak je nedotakljiv. Na njem nimam česa iskati, lahko bi me obglavili. To sem si zapisal za uho in podčrtal. In za vsak primer skril pod bele lase.
Vem, kam meriš. Nobenega ozadja ni! Ne, ne, ne! Z nikomer nisem sprt, nihče se mi ni zameril. Vse je bolj vezano na moje domače izdatke. Ne pozabi, da sem skromen, domala asketski upokojenec.
Dobro, vsem tuzemskim radostim se nisem odrekel. Že od začetka 70. let prejšnjega stoletja sem naročen na tri tuje gorniške revije in zdaj, ko gredo položnice v nebo, sem metal evro. In odpovedal PV.
Tista epizodica z urednikom, ki je februarja 2012 ne nekem razširjenjem sestanku norel in rohnel ter pod vsako ceno hotel prepovedati izid mojega vodnika, je drugotnega pomena. Vedeti je treba, in to naj poudarim, urednik glasila slovenskih planincev ima legitimno pravico do kritične presoje obelodanjenega priročnika, učbenika, vodnika, gorniškega bontona, ki obravnava neko področje gorništva, pardon planinstva. Kdo, če ne on!? In seveda njegovi.
Ne oziraje na moj primer, ko je šlo za njegovo vehementno zahtevo, da se prepove izid vodnika, svoje mnenje o strokovnih presojah nisem spremenil niti za milimeter. Pri uredniku njegovega PV gre za nekaj drugega, bolj zaskrbljujočega. Kako naj ti razložim oz. pojasnim?
Glavni urednik nima legitimacije, da razsoja ali naroča zločeste članke pri svojih – ne vem, kaj so mu. Postreščki?! Jaz bi zagotovo v takšnih spornih primerih, kot je na primer moja malenkost s svojo grozljivko, krivoverca pri priči poklical na odprt sestanek in se z njim soočil iz oči v oči. Po potrebi ga položil v prokrustovo posteljo ali mu nataknil španske škornje in jih malce privil. Toda snel bi si varilska očala, da nagnusnih PVC rokavic ne omenjam.
Sicer upam, da se bo zanj tekom časa našlo še kaj pogrošnega »štofa« ali tiskanega blaga. In on ga bo v vlogi velikega inkvizitorja, če uporabim njegovo priljubljeno izrazje, raztrgal, razrezal, prepovedal. Zlasti, če bo prej ugotovil, da se ne boš mogel braniti. Na tovrstno diferenciacijo se zagotovo dobro pozna. Rad bi ga videl, če bi si upal tedaj, ko sem bil urednik Alpinističnih razgledov ali član Komisije za alpinizem.
Zanimiv urednik, rekel bi rariteta, kajti takih ni bilo v kolofonih PV že celo stoletje.
Mimogrede, ko je leta, ne vem, 1501 ali nekoliko pozneje, papež Aleksander VI. izdal bulo o cenzuri, so v 16. stoletju prepovedali ali zažgali na grmadi eno samo knjigo. Vse skupaj so jih v tistem stoletju tiskali 10.000.000. Morda od tod rek, da so nekateri bolj papeški od papeža.

Napraviva majhen predah. Vprašal te bom, a ne smeš biti užaljen, včasih stresaš podatke, letnice, imena, latinske navedke iz rokava tako hitro, da te komaj dohajam. Imaš to v glavi ali si tu in tam, kaj izmisliš? Blefiraš? Vprašanje pri avtorizaciji besedila lahko izvržeš.
Ker v tuzemskem življenju ne bom več dal niti enega samega intervjuja, ti to malce razložim. A pričakuj, da se bo najin pogovor obupno napihnil.
Ko kaj zinem, pazim, da sem točen. Kajti danes te lahko vsakdo takoj preveri, kaj si rekel ali napisal. In prime za jezik. Tebe sta, če se me motim prevzela moja zadnja dva, trije stavka v zgornjem odgovoru. Za ta primer ti razložim, od kod toliko vem, zakaj sem tako „razgledan“?
Ko sem raziskoval starost neke zelo stare casere v Chiauli Alta (op. Karnia), se pravi sirarne, ki se ponaša z letnico 1500, sem postal zvedav in pogledal, kaj vse se je zgodilo tistega leta. Odprl sem knjigo Spomin človeštva Jara Dolarja. Takrat se ni nič zgodilo, a leto 1501 je precej bogato, kar se tiče tiskanja knjig.
V računalnik sem pogledal, kaj je to papeška bula. Radovednost me je gnal naprej in sem pokukal v zelo redko knjigo Augusta Franzena KLEINE KIRCHEN GESCHICHTE (Op. Pregled zgodovine cerkve). Zanimal me je papež Aleksander VI in sem o njem izvedel vse, kar me je zanimalo. Niti enega lepega stavka; sodil je med grešne, zelo sporne papeže. Tako piše zelo znan nemški cerkveni zgodovinar.
Novembra 2013, ko sem pisal nek vodnik po Karniji, sem nekaj drugih zgodovinskih podatkov iz leta 1500 prilepil na omenjeno sirarno. Lepše se bere, več je mesa. Drugo, ne vse, sem obdržal v glavi. In nekaj sem „prodal“ tebi.

In kaj je blef? Ti me poslušaš in iz prve roke slišiš, kar sem povedal. To snemava. Nekdo, ki bere ta intervju, pa ne misli tako. Zato jaz v svojo navidezno škodo „nisem prepričan“, da so podatki, ki jih stoodstotno točno poznam, „čisto točni“. Ampak zaradi – Ante Mahkota bi rekel parabole – malce »zablefiram«: … ko je leta, ne vem, 1501 ali nekoliko pozneje, papež Aleksander VI. izdal bulo o … Jaz zelo točno vem pravo letnico, a »zablefiram« z nepotrebno razvlečenim podatkom, „ne vem, leta 1501 ali nekoliko pozneje“. Bralec se poistoveti z menoj in si misli: tako, tudi ta človek ne ve vsega. Ne grem mu »na živce« s hvalisanjem. Tisto »bolj papeški od papeža« pa je domislek, ki se porodi v milisekundi in je v skladu s sporočilom mojega odgovora. Včasih možganske vijuge delajo z hitrostjo svetlobe. Si zadovoljen?
A jaz sem vajenec na tem področju. Častna, ne »blefiram«! Ko nekdo pravi, da »blefira« in pri tem govori resnico, »blefira«. »Kapiraš?«

Dobro, pa kakšno nevtralno vprašanje. Na ogled si mi dal cel kup Planinskih vestnikov, nek novejši uvodnik pa sem prebral v knjigarni Mladinske knjige. Razloži mi, kako je z dekleti v alpinizmu, koliko je res tisto o možačah, lovačah, »šlepanju« čez steno?
Uh, od kot ti to? Bom zelo kratek in brez trohice sarkazma. Kaj je že sarkazem?
To o dekletih sem pred leti slišal v Litiji od nekega nadebudnega alpinista. Kar razvnel se je. Zadnjič pa v koči na Vogarju za neko mizo ob jubilejnem srečanju alpinistov AO Železničar, ki so praznovali 60. obletnico obstoja. Takrat se je nek mačo neverjetno razpetelinil in nihče si ni upal zaustaviti njegovega kikirikanja. Naj takoj pripomnim, da v skoraj pol stoletja druženja z alpinisti in alpinistkami nisem srečal nobene možače. Ne vem, ali je petelinček mislil na Gilovo ženo z rokami Popaja ali kakšno drugo Kunigundo z ramenskim trikotnikom? V mojih časih je bilo na ferajnu veliko prikupnih in pametnih deklet. Seveda, bilo je tudi nekaj bolj romantičnih duš, ki so si prišle ogledati „nadljudi“. Nikdar se ne ve. Da bi prav očitno lovile na trnek ali celo na parangal, nisem imel občutka. Dobro, kakšna iskrica je preskočila. Z mislimi sem bil v stenah.
Upam, da so dovolj hitro oz. še pravi čas ubrale druga pota. Tista o lovačah pa je pri evolucijsko ali genetsko zgrešenih lovcih, alfa samcih, maminih sinčkih in žrebcih, ki jim manjka en kromosomček, na glavo obrnjena teza. Morda res kakšen deklič od zunaj ali znotraj AO zmotno misli, da je srečal viteza na belem konju. Potem pa se na koncu izkaže, da je vse skupaj, kajpada, če ni obojestranske iskrenosti in zaupanja, tako bedno, da ne more biti bolj bedno.
Nekateri alpinisti se, hvala bogu, niso nikdar poročili. Je pa nekaj častnih izjem, ko sta oba zakonca ali partnerja, torej alpinista, delala na istem projektu. Po domače, bila sta naveza, ki skupaj diha. Takrat zakon ali partnerstvo v glavnem funkcionira. V glavnem! Večina drugih alpinističnih zakonov pa je bilo, kolikor je meni znano, polomijada na tretjo potenco. Nisem slep ali gluh.
Ali je bilo teh pojavov več kot med drugimi, navadnimi dolinci, pa se ne morem sklicevati na nobeno tovrstno statistiko. Za mnoge „dolinke“ je zakon ali partnerstvo z alpinistom zagotovo še dodatno bolj zapleten, naporen in težaven. Da o nenehnih stresih ne govorim.
Kako pa je s »šlepanjem«, vlačenjem čez stene? Diskutabilno. Vendar, ali ne gre pri tem „popusti – potegni“ za obojestransko strinjanje z jasno izstavljenim računom. Ali poštenim dogovorom, ko velja marsikaj drugega vzeti v kratkoročni zakup. Vsaka, ki je hotela doseči kaj več, na primer plezati kot prva v navezi ali tako imenovani raztežaj, je to udejanjila. Vsaka.
Morda bomo nekega dne govorili o feminizaciji tudi v alpinizmu. Skratka, v digitalni dobi bodo imeli mačoti še velike težave, če se ne bodo kultivirali. Malo omike ne škodi. Ne glede na njihov lastni portal, na katerem se plezalski šminkerji venomer nekaj lišpajo.

Drugo in zadnje nevtralno vprašanje, ki se dotika PV. Tvoj članek Kamniti možici od Keltov do engadinskega gorskega vodnika Christiana Kluckerja ter Tirolski granitni kamenčki za alpinistični mozaik Mathiasa Rebitscha, bi z užitkom prebirali tudi neposvečeni. Zakaj ju ne objaviš v tujini, v skrajšani obliki bi ju morda objavili tudi v Delu?
Spet culpa mea! Nekako sem to zamudil in zdaj članka spadata med stare papirje. A ti nisem dejal, da stare papirje s samokolnico odvažam v zabojnik na koncu ceste? Do njiju nimam več takšnega čustvenega odnosa, kot sem ga imel med pisanjem pred nekaj leti. Zdaj so na pohodu drugi časi, drugi ljudje in povsem drugačen način pisanja zgodovinskih člankov. Drugi časi, drugi ljudje. »Kapiraš?«

Dalje jutri > 

Si na koga jezen, se ti je kdo zelo zameril?

Naj še enkrat izrecno poudarim, da nisem na nikogar jezen. Kako naj te prepričam?
Res je, da se včasih razjezim, a se tudi po nekem času ohladim, zberem, razmislim in pošteno presodim, kdo je krivec in kaj vse je šlo narobe pri meni. Znam se posipati s pepelom, ne da bi pri tem početju umazal še tistega, ki ga ne „ljubim“. In naj prav tako izrecno poudarim, da nisem ne zamerljiv ne maščevalen.
Moram pa pridati, kakopak v prenesenem smislu, da sem zadnjih nekaj let zelo ojačal ali utrdil svoj imunski sistem. Toliko človeških gnid zlepa ne. Rekel sem si „Bine, dovolj star si, da tudi v tem smislu nekaj takoj ukreneš!“ Težko bi spregledal kakšnega svetohlinca, potuhnjenca ali zahrbtneža. »Ni šans.«
Razvil sem tudi tipalke za Brutusa, dobrega Cezarjeva prijatelja, ki ga je Cezar imel kakor za svojega sina. In ta sin mu je zabodel nož v hrbet do ročaja.

Vidim, da si se malo razhudil. Dajva še nekaj stvari postaviti na svoje mesto. Zanima me tvoje mnenje o Alpinističnih razgledih, saj si bil v uredništvu vseh 21 let.
Mislim, da so v obdobju 80. in 90. let prejšnjega stoletja opravili svoje poslanstvo. Nemara so bili malo prepozni, a bolje pozneje kot nikdar. Vsebinsko, oblikovno, marsikaj … bi lahko bilo mnogo boljše. To se za nazaj ne da popravit. Ko si zraven, »potunkan« v dogajanja, je precej drugače.
Zadnjič, približno po trinajstih letih, sem vzel v roke nekaj številk in jih začel kritično pregledovati. Kako že pravijo, s časovne distance? Kmalu je prevladala nostalgija in z mojim „slabim“ namenom ni bilo nič.
Vsak čas, če uporabim te velike besede, ima svoje čeri in težave, svoje ljudi in njihove svojske ali samosvoje težave. Zato je popolnoma brez pomena, da na tedanji čas gledam z današnjimi očmi.
Na primer: žena je imela urejevalski program, ki je sodil v kameno dobo. Kljub temu, da je bila računalniški genij in je kamenodobni program obvladala do zadnje potankosti. Takrat je morala za želen premik nekega stavka vpisati deset in več ukazov. Da o mukotrpnem markiranju ne govorim. Takrat je šla cela noč za nekaj strani, danes bi žena Nada za ista besedila in perorisbe potrebovala le nekaj minut ali še manj. Ona je take stvari obvladala.
Nekoč je Rubikovo kocko razrešila v 16. minutah. Jaz sam sem jo z njeno izdatno pomočjo šele po enem letu mečkanja. Kocke, da se razumeva. Kaj potemtakem primerjati?
Danes lahko brez večjih težav analiziram, primerjam ali ovrednotim nekatere zgodovinske plezalne vzpone iz obdobja pred ali po prvi svetovni vojni. Brez utrudljivega kukanja v stare knjige ali hitrega iskanja instant podatkov po omrežju. Pred 30. leti mi je bilo glede na vrzeli v mojem znanju težje in takrat se ne bi vedno upal „stepsti“ za svoje trditve ali razlage.
Da končam. Mrežo sodelavcev bi organiziral bolj smelo, nekaj sponzorskega denarja za skromne honorarje, ki mi jih je obljubil podnajemnik moje svakinje dr. Jörg Aufhammer, direktor Simensa za vzhodno Evropo, pa je bilo tik pred realizacijo. Toda? Toda! Naprej, kaj te zanima še?

Jaz sprašujem, če se nekoliko pošalim! Prebral sem zbornik, ki ste ga izdali ob 60 letnici AOŽ ter nek intervju Toma Česna v Planinskem vestniku, ki si mi ga dal prebrati. Vidva s Česnom se razhajata glede letnice prvih izpitov za alpinistične inštruktorje.
Dogovoriva se, ali bi raje prepisal moje videvanje tistih dogajanj iz zbornika ali naj ti ponovno razložim s svojimi besedami.

Potrudi se in poskusi to drugo!
V časih, ko so v slovenskem alpinizmu še vladali razsvetljeni načelniki … lepo se sliši, mar ne? … je eden izmed njih leta 1974 navrgel možnost oživljanja oziroma uvajanje naziva alpinističnega inštruktorja. Bil sem zraven, vneto poslušal in se takoj navdušil. Potem je zamisel malce zamrla, pa spet zaživela, dokler me KA ni pooblastila, da opravim prve izpite za alpinistične inštruktorje v Sloveniji.
Vse, kar je bilo vmes, zlasti moja uradna „inavguracija“ za prvega izpraševalca, je bila nekoliko bolj zapleteno. Toda France Malešič je znal presekati vsak gordijski vozel.
Skratka, prve izpite sem imel leta 1976. Tista debela knjiga, v katero je Jani Bele vpisoval novopečene alpinistične inštruktorje, pa bi lahko kakega kronista zavedla. Dobro vem, kaj piše v zapisnikih tedanjih KA. Ohranil sem jih za spomin. Dobro se spomnim, kaj sem si zabeležil v alpinistični dnevnik. To omenjam zato, ker zatrdno vem, da se bodo nekega dne oglasili kakšni zapozneli pionirji, ki bodo zatrjevali, da so bili prisotni, ko so se izobraževali prvi uradni alpinistični inštruktorji v Sloveniji. Kakorkoli bodo stvari obračali, v drugi polovici 70. let ni bilo na obzorju nobenega Česna, Štremflja ali Šerkezija. Takrat bi bili takšni vrhunski alpinisti, kot so oni, v podkomisiji več kot samo dobrodošli. Dela je bilo čez glavo. Takrat nisem mogel dobiti nikogar, četudi sem nenehno spraševal in moledoval, ali bi se me kdo le usmili in prišel zraven ter vsaj malo pomagal. Naj sklenem te razlage in neskromno pripomnim, da je na moji znački alpinističnega inštruktorja vgravirana številka 001. Vendar po dogodkih, katere morda še obdelava, sem aprila 2009 prenehal biti alpinistični inštruktor. Štremfelj me je skupaj z Janijem Beletom zradiral, jaz pa sem svojo vlogo AI v hipu ukinil.

Lepo je v dnevniku brati tvoje vodenje republiških ledeniških tečajev. Opisal si svoje veselje po vsakem uspešnem tečaju, ko ste vsi prišli domov živi in zdravi. Zapovrstjo si jih vodil dolgih 28 let in na njih se je zvrstilo nekaj več kot 1000 tečajnikov iz vseh koncev Slovenije. Koliko te je bilo strah, da na tečaju ne gre kaj po zlu in se zgodi nesreča? Bržčas je delo na ledeniku s številnimi ledeniškimi razpokami zelo stresno?
Drži. Prva tri leta vodenja sem dober teden pred tečajem bolj slabo spal in bilo me je kar malo strah. Vedno ni vse šlo kot po maslu, a nobenega mrtvega v skoraj treh desetletjih nismo pripeljali domov. Imel sem sanjske inštruktorje, v pedagoškem smislu izjemno sposobne alpiniste. Levec, Pograjc, Slejko, Čopi, Škof … šest v prvi ligi in dvaindvajset pripravnikov, ki si bili motivirani in sposobni. Seveda na nekatere stvari ne moreš vplivat. Ponekod pa moraš imeti nekaj sreče. Spomnim se, ko smo na nekem ledeniku v Zilertalu, potem, ko so vsi tečajniki bili že globoko v razpokah, imeli močan podzemni udar. Pojav, ki rudarjem požene srh v kosti. Nekoč drugič smo se srečali z Matildo na nekem ledeniškem skoku, nekakšnem robu zgornjega toka ledenika. Nedaleč njega smo se pričkali, kje bomo postavili sidrišča in katere naveze se bodo namestile na njemu. In takrat se je rob pred našimi očmi, vse skupaj nekaj vagonov ledu, utrgal in sesul v globino. Če bi bili na njem, bi šli rakom žvižgat. Zmeraj je bilo nekaj skritega, nepredvidljivega. Denimo napeli smo vrv, na katero se je moral vsakdo, ki je šel lulat, pripet s samovarovalnim kompletom. Nek tečajnik je strogi ukaz vodje tečaja, torej mene, ignoriral in končal na dnu 30 metrov globoke prekrite razpoke. Še dobro, da je bila polna mehkega snega, ki je občutno ublažil odbijanje od sten V-razpoke. Na enem od zadnjih tečajev sem imel na vrvi tri tečajnike. Greben, po katerem smo polagoma napredovali, je bil zgledno ovešen s snežnimi opastmi. Delala se je tema. Dva sta imela ročne svetilke, dva pa sva imela vonderice, nekakšne kilave ročno-čelne svetilke, pri katerih nikdar nisi vedel, kdaj bodo mrknile. Na nekem mestu sem predrl snežno opast in zdrsnil dober meter navzdol. Poprej se zaradi vetra nismo dobro razumeli, kaj morajo storiti, če jaz padem. In namesto, da bi me malce potegnili navzgor, so vrv popustili. Odneslo me je navzdol po navpičnem ledu za dobrih 5 metrov. Prvi do mene je imel opečene dlani. Nevarnih vložkov nikdar ni manjkalo. In sreče tudi.

Lahko odkrijem tvojo željo, da si hotel voditi okroglo 30 tečajev, a ti je, kot ti praviš, to veselje pokvaril , kako že ti rečeš, starosta slovenskih alpinističnih birokratov.
Kot rečeno, z birokrati nikdar nisem imel kakšne večje sreče. Kot zakleto. V prvi vrsti s pravilno izpolnjenimi papirji. To me nenehno tepe v tuzemskem življenju. Saj ne, da … Če v neki krovni organizaciji vodiš 30 ledeniških tečajev, lahko gre tudi za kaj drugega, zagotovo zelo, zelo veliko tvegaš. V tako dolgem časovnem obdobju, preprosto povedano, ti je verjetnostni račun vse manj in manj naklonjen. Ne oziraje na temeljite priprave, ki so, če se spet pošalim, domala na ravni NASE. A kljub temu sem si srčno želel izpeljati 30 republiških ledeniških tečajev. Pri 29. mi ni uspelo, nekaj je k temu prispeval omenjeni birokrat, nekaj pa moja nepopisna trmoglavost. V slovarju dr. Glonarja iz začetka prejšnjega stoletja piše, da je birokracija samovoljna (straho)vlada uradništva. Tako me je rajnki dr. Glonar vsaj malo potolažil.

Trideset ledeniških tečajev v tridesetih letih je kar velik podvig. Kako to, da ti ni uspelo?
Za ledeniški tečaj leta 1999 je bilo 39 prijav. Meta Vukič mi je naredila fotokopijo vseh tedanjih prijav. Časi so se spremenili, kajti papirje si prej še lahko potlačil v drugi plan, „bomo že“, zdaj pa so se zrinili v ospredje. Če ne boš, boš … picajzlar je zahteval, da se tri dni pred začetkom tečaja objavi razpis za vodjo tečaja. Vse po »regelcih«, do pičice natančno. Od okenca do okenca. Zajetnega romana o ledeniških tečajih je bilo tako po moji „zaslugi“ konec. Saj kratko in malo takšne »zaje…« nisem prenesel. Druge implikacije izpustiva, kajti odjava tečaja ni bila sprejeta z odobravanjem. Ne vem, morda bi se le moral prijaviti na razpis, a tudi jaz sem po svoje »zaje…«. Nisem se prijavil. In v prejšnjem tisočletju (ha, ha), ni bilo več ledeniških tečajev.

Nekje v dnevniku si navajal Charlia Chaplina. Ta pravi, da so nekatere stvari v življenju, če jih gledamo od blizu, malone tragedija. Ko jih gledamo od daleč, pa so komedija. Navedel si za ducat primerov, a zbor načelnikov v decembru 2000 me je pritegnil in nasmejal. Je bil tragedija ali komedija?
Dolga zgodba, ki z današnjega zornega kota bržčas meji na komedijo. Morda je le uvodni del tragikomedija, drugo pa, kot sem rekel, komedija. Ki sem jo razumel šele takrat, ko sem si jo večkrat ogledal iz parterja. Iz lože se ne vidi dobro. Da jo boš bolje doumel, moraš poznati začetek iger brez meja. Takole je bilo: konec devetdesetih let je potekala menjava načelnikov KA že s takim tempom, da je zmanjkalo kandidatov oziroma nihče več ni hotel biti načelnik. Tisti megleni decembrski dan smo se odpravili na zbor načelnikov, edini kandidat za načelnika, če malce karikiram, pa je bil vratar zgradbe, v kateri smo zborovali.

In kako ste razrešili ta nerešljivi gordijski vozel?
Klikarska kuhinja je začela takoj delovati. Glavni kuhar, nek himalajski gigant, in nekaj običajnih alpinističnih korifej so pregovorili oz. prepričali Blaža Stresa, da bi se žrtvoval in prevzel na pladnju ponujeno načelništvo. V tem ni bilo nič slabega, če se na zboru ne bi zgodile stvari, ki sodijo v komedijo. Pazi, najprej je na prezenčni listi prisotnih nekaj prijateljev odsotnih načelnikov potvorilo njihove podpise. Namučil sem se, da sem preveril, ali so bili namestniki načelnikov resnični namestniki. Dobro, takšno falsificiranje podpisov kvazi „mrtvih duš“ je bila že od prej nekakšna tradicija, se pravi neizogibni uvodni del zborovske folklore. Iz leta v leto, desetletje in več. To se da razumeti in prebaviti. Seveda, pozneje sem dojel, kam pes taco moli. In razvozlal, zakaj se je Andrej Štremfelj še najbolj potrudil za inaguracijo tolminskega Blaža. Komedijanti, nekoč so jim rekli glumači, ki se pretvarjajo in ne kažejo pravega obraza, so se izkazali in s ploskanjem ustoličili novega načelnika. Do sem me komedija ni zadevala.

Je to bil konec komedije?
Ah, kje pa?! Prisluhni! Do takrat so za člane KA, vključno s kandidatom za načelnika, lahko kandidirali vsi alpinistični odseki iz Slovenije. Imeli smo nekakšen delegatski sistem, ki je med alpinisti „anarhisti“ deloval razmeroma dobro. Običajno ni bilo nekega navdušenja, kljub temu se je komisija številčno vsakokrat nekako popolnila. Zdaj pa bodi pozoren! Na tistem zboru so bili, med drugim, kandidati za KA Filip Bence, kandidat dotedanje KA in AO Tržič, Roman Robas, kandidat dotedanje KA, Bine Mlač, kandidat KA in AO Železničar, Andrej Štremfelj, kandidat KA in kar tako iz neba še Blaž Stres. Božja mana. Zadnji, pomenljivo, ni bil kandidat ne KA ne AO Tolmin. Rekli smo, bolje lepo razviti mladec, kot anonimni vratar zgradbe. Tako o tem ohranjeni papirji. In Blaž je postal načelnik. Koliko sem pozneje dešifriral, mu je Štremfelj dal nekakšno koncesijo, ki je tedanji alpinistični pravilnik niti v sanjah ni dopuščal. Zanimivo bi bilo izvedeti, od kod Štremflju takšna vprašljiva pooblastila. Od koga? Od Boga? Pozneje sem pridobil dve pravni mnenji. Naj skrajšam: Blaž se je hipu spremenil v mandatarja, ki je iz KA nogiral Robasa, Mlača in Benceta. Mandatar? Kako, prosim? Dobesedno tako! Nemara s tihim privoljenjem ali celo blagoslovom Andreja Štremflja. Slednji je po čistki kajpada ostal trdo zasidran v komisiji KA. Tu nastopi drobceno etično vprašanje. Če bi moral novopečeni načelnik koga nogirati, bi brez kančka dvoma moral biti to Andrej Štremfelj. Nogirani so bili v tistih letih precej dejavni na vseh koncih in krajih naše male očetnjave. Njihovo agilnost se še danes podrobno da preveriti. Nesporno dejstvo je, da je gospod Štremfelj na sejah stare in prastare KA v glavnem ždel in vegetiral. To je dejstvo, preverljivo v starih zapisnikih KA. Tudi v AO Kranj ni bil neka perla, enkrat je, tako mi je sam povedal, po denarni plati nategnil celo svoj AO: „Oni so mi, jaz …“ pa pustiva to. Dejstvo je, da se je na sejah KA Štremfelj oglasil le takrat, ko je šlo za kakšno njegovo (ne)posredno korist. Kot rečeno, stari zapisniki povedo več kot tisoč mojih stavkov. Imam vse zapisnike in ti jih lahko posodim. Čudna so pota Gospodova, mar ne?

Se je laterarna arabeska iz Petrovega načela, kot si ti imenoval novega načelnika, izkazala?
Prva zadeva, ki se je je takoj z vso vnemo lotil, je bilo nekoliko nenavadno dopisovanje med njim in tedanjim tajnikom PZS. Tudi do tistih papirjev sem prišel. Gre za nekakšen mizeren papirnati ping pong, v katerem si podajata vročo žerjavico, kdo od njiju bo uradno dotolkel in po 21. letih izhajanja ukinil ali ugasnil Alpinistične razglede. Neka njegova uvodna poteza, kot novega načelnika KA, je označila njegov triumvirat. Milo povedano, gre za elementarno pomanjkanje bontona. Če namreč ukineš kakšno glasilo, se spodobi, da pokličeš glavnega in odgovornega urednika ter mu streseš naravnost v obraz, da od tega trenutka naprej ne obstaja niti glasilo niti ti kot urednik. Seveda pajaci v KA so mu bili za kritje in so to njegovo potezo potrdili. Velja pa pošteno reči, da sta že nekaj let prej Savenc in Bele namignila, češ Razgledi so se izpeli. V kratki zgodovini Alpinističnih razgledov sem še jaz nanizal nekaj mojih pogledov glede njunega mnenja.

Takole naj te vprašam: zakaj pri nogiranju iz KA niste protestirali, na primer šli na predsedstvo PZS ali častno razsodišče?
Kot prvo takrat, ni bilo povsem jasno, kaj se dogaja. Kljub temu, če te kdo nogira, to (za)boli. Stvari so se takrat odvijale zelo hitro. Leta 1848 si nekateri prekucniki sploh še niso ovedli, niso vedeli, za kaj gre, in že so jim glavo položilo pod giljotino. Malo močni izrazi, toda zgodovina se vedno ponavlja, četudi v obliki farse. Nekaj let pozneje sem se malce šel „forenzika“ in v zrežirani komediji razčlenil vse, kar se ni poklapalo ter polagoma za svojo zabavo osvetlil vse glavne glumače. Med njihovo komedijo mi je umirala hudo bolna žena in imel sem druge skrbi. Ni mi bilo do tega, da bi se »zaje…« z Blažem Stresom in njegovim svetohlinskim nasmeškom. Sploh pa so tedaj pognale prve korenine klikarstva, kar sem nakazal že v zborniku. Upam da, ko je Marko Prezelj govoril o vračanju h koreninam, ni mislil klikarskih korenin. Če se ne motim, ta francoska beseda v prevodu govori o družbi, ki živi in dela samo zase. Kar me je po tistem zboru prizadelo, je brezobzirnost nekega Korošca, ki do mene ni pokazal nobene pietete. Ko smo po zboru v garderobi iskali svoje plašče, je v nevezanem pogovoru z znancem navrgel: „Slišal sem, da mu žena crkava …“. Ni me sram povedati, da so se mi orosile oči.

Ja, kaj pa prihod in uveljavljanje novih, mladih kadrov?
Ja, saj to je glavna tema, za katero lahko skriješ svoje nečedno početje. To vprašanje mladih vodilnih kadrov je zelo kočljivo, delikatno. Še zlasti, ko jih njihovi preračunljivi prijatelji(?) porinejo na oder. Takrat velja biti skrajno previden. Pravzaprav dovolj gibčne pameti, če sodiš med starejše. Slednji so praviloma ovira za prihod mladih kadrov in njihova oznanila novih obzorij. Mimogrede ti lahko pritrdijo nalepko nazadnjaka, človeka, ki kar vztraja in vztraja, čeprav ga je čas povozil. Na žalost njih še čas vozi. Mladi kadri naj bi bili vizionarji, inovatorji, ljudje, ki bodo vse živo prevetrili. Skratka, naredili red, in pod njimi bo odslej vse, čisto vse, drugače. Morda na kakšnem inštitutu ali razvojnem oddelku Krke oz. Kolektorja da, a pri alpinistih, lepo te prosim. Drugo je na prekucniški način kadrovsko prenovljena KOTG. Po letu 1952 tudi v vodstvu GRS. Glej, na to se zdaj vsaj nekoliko spoznam. V dobrem stoletju je delovalo za pol stotnije tako predvojnih predsednikov kot povojnih načelnikov KA. Jaz bi od mladih v ospredje postavil le Vinka Mlinarja in Matjaža Wiegeleja. Razsvetljenci, bilo jih pet, in nobenega več, so neka druga, za slovenski alpinizem zelo osvežujoča zgodba. Sicer govoriva o mladih, obetavnih kadrih. Blaž naj bi bil tudi mlad kader. Obenem pa obetaven, podjeten in prodoren načelnik KA. Zdaj bom en stavek izpustil. A idila pod njim je trajala približno osem mesecev. Kmalu se je utrudil in se umaknil s kadrovskega peskovnika. Še en stavek bom izpustil. Potrdil pa je Petrovo načelo, vključno z njegovo hipoteko vodje plezalne šole v Tolminu. Na njegovo mesto je vskočil Andrej Štremfelj, ki je vladal v KA skoraj deset let. Tudi on se je žrtvoval za dobrobit slovenskega alpinizma. Sprašujem se, čemu neki so si potomci Galov, recimo Obelisk in drugi, izmislili besedo utilitarec.

In zadnje dejanje komedije?

Urednik Planinskega vestnika je povabil Blaža, da mu za uvodnik napiše članek o alpinistični etiki. Kajpak, z nekaj truda ga je skonstruiral. Lepo se bere. Čudna so pota Gospodova, sprta z vsako logiko, bi rekel Leopold Trepper, vodja medvojnega „rdečega orkestra“ v osrčju nacistične Nemčije. Zakaj pod nekaterimi mladimi kadri niti etika ni več tisto, kar piše v šolskih učbenikih?

Kakšna je pravzaprav vloga načelnika Komisije za alpinizem? Kaj usklajuje, organizira, nasploh dela?
Kakor kdo, kakor kdaj in kakor kje. Predvsem bi moral biti načelnik KA, načelnik vseh slovenskih alpinistov. To je črka A. Brez izjem, brez najmanjšega favoriziranja tega ali onega alpinista, nasploh pa kogarkoli, ki je po novem znotraj plank njegovega fevda. Temu se prav tako reče higiena. Obenem naj bi bil, vsaj za prvo silo, poštenjak in pravičnik.

Ko je Štremfelj prevzel vajeti načelnika KA, je, tako menim, od prvega dne skrbel za svoj ego in svojo korist. Dasi tako delajo skoraj vsi veljaki v dolini šentflorajnski. Gre za endemični pojav in o tem nima smisla izgubljati besed. Kako je bilo potlej z njegovo transparentnostjo, udarnim geslom, ki ga danes srečamo za vsakim vogalom, koliko je on gojil ali »forsiral« vsestransko zaupanje in strokovnost, pa bo verjetno razložil v kakšnem obširnem intervjuju. Ali ob kakšnem okroglem jubileju, ki se bliža. Vsi se staramo. Takrat bo dobil kakšno častno listino ali kipec štirih srčnih mož. Morda bo iz prve roke razložil svojo priročno filozofijo. Kajti v mikrokozmosu novodobne informatike je vse mogoče. Pravijo, da v njej ni nobenih etičnih in moralnih standardov. Še preden se pojavijo, jih iz virtualnih oblakov izbrišejo. »Štekaš?«

Leta 2009 si v alpinističnem antibarbarusu navajal Pabla Picassa. Tvoje besede se nanašajo na slovenski alpinizem in nekatere barabije, ki so te razjezile. Gre za dve povsem različni stvari, a Picassove besede vsebujejo neko splošno veljavno resnico: „Pridružil sem se družini in kot vse družine je tudi ta polna dreka.“ Zakaj je šlo v tvojem primeru?
Ni samo moj primer. A najprej naj ti na hitro razložim, zaradi česa se je Picasso razburil. Rodil se je v revni delavski družini in se je že kot mladenič včlanil v KPŠ. Postal in ostal je komunist vse do svoje smrti. Do zadnjega dne je plačeval članarino. Njegov šef v komunistični internacionali je bil Josif Visarjonovič, brkati Gruzijec, znan pod imenom tavaršč Stalin. In slednji je, to preseneča, dobro poznal stare ruske slikarje, velike mojstre čopiča, kot so bili Rublev, Šubin, Kozlovski, Kazakov. Menda je občudoval Rjepina in njegove Burlake z Volge. Nekega dne mu je nekdo iz sovjeta ljudskih komisarjev prinesel neko Picassovo sliko. Moreš si misliti, kako je se je odzval tavarišč Stalin, ko je videl sliko rasne Andaluzijke, ki je imela svoje senzualne ustnice namalane na kolenu, na mestu glave pa eliptični oblak v mavričnih barvah. Narobe svet. Takoj je iz tega naredil politično vprašanje. Na pomolu je bil prepir med ruskimi boljševiki in španskimi komunisti. Vendar so ga v kali zatrli.

Zdaj pa se podajva v naše zimzelene alpinistične loge. Potarnajva nad nekaterimi člani naše velike družine in se lotimo delčka velike sage.
V tej sagi moja malenkost ni osrednji objekt, ampak moj prijatelj Jani Bele. Jaz sem kolaterarna, torej postranska škoda. Do Štremfljevega radiranja, o katerem bo tekla beseda, sem bil navaden član podkomisije za vzgojo in izobraževanje. Bolj navaden se že ne da biti. Matjaž Šerkezi, biblično Andrejček, pa je bil tisti komsomolec oziroma komolčar iz naše velike družine alpinistov, ki je nekega belega dne in po potrebi asistiral Andreju. Gre za grotesko, ki jo je Andrej Štremfelj uprizoril pet minut pred svojim labodjim spevom. Naključje? Ja, morda za njegovo staro mamo. Pa preidimo k stvari. Načelnika Štremflja v desetih letih vladanja KA ni niti najmanj skrbelo ali zanimalo porazno stanje v vzgoji in izobraževanju alpinistov in alpinističnih inštruktorjev. Logično sklepajmo: če ga deset let ni ničesar motilo ali skrbelo, je to pomenilo, da je bilo vse v redu. V resnici ga je zaskrbelo nekaj povsem drugega in to je bil njegov sokrajan, ki je, kakšno naključje, ravnokar postal poklicni gorski vodnik. Slednjemu je bilo treba poiskati nišo, kjer bo unovčil svoj pravkar pridobljen poklic. To je bil za Štremflja mačji kašelj – nemudoma je zradiral podkomisijo za vzgojo in izobraževanje pri KA. In z dekretom ustoličil svojega prijatelja. Ej, gospod Andrej! Kar nekaj časa sem potreboval, da sem povezal vse niti glumačev Andreja in Andrejčka.

Kaj pa še pravi saga?
Nekako od decembra leta 2012 do aprila 2013 – vsaj na velikem papirju v hodniku PZS – ni bilo zabeleženo nobenega sestanka KA. Zdi se, kakor da bi se načelniku KA Štremflju že tedaj »fučkalo« za delo najpomembnejše komisije v veliki družini slovenskih alpinistov. Nepopisno pa ga je zaskrbelo delo podkomisije za vzgojo in izobraževanje? Zanimivo. Nemara ga je med labodjim spevom priklical dobrodejni duh Nicolle Machiavellija. In kajpada je z argumenti moči, namesto z močjo argumentov, za novega načelnika podkomisije postavil svojega prijatelja Toma Česna. Ej, ej, Andrej! To ni bilo lepo! Njegov najboljši prijatelj je na nek način postal tudi kolateralna škoda. Zaradi moje uvidevnosti še precejšnja motnja v mojih razlagah. Čeprav gliha … ima omenjena kolaterana škoda negativen predznak. Morda se sliši protislovno, vendar mi gospod Česen ni nikdar naredil nič žalega. Zaradi njega sem omilil svoj besednjak v najinem pogovoru. Sicer sva si midva z gospodom Česnom narazen za nekaj svetlobnih let. Tokrat me je spravil v veliko zadrego. On je bil vedno, ko sem ga svojčas za kaj pobaral, zelo hiter oz. ekspeditiven. Pa naj je šlo kaj za Alpinistične razglede ali terminološki slovar, ki smo ga delali na ZRC SAZU. Zdi mi se, da se je zame potegnil celo pri Fundaciji za šport, ki mi je odobrila nekaj evrov za nek moj priročnik … Tu presekajva, da se spet kam ne zaletim.

Marsikaj mi ni jasno, ne razumem v celoti. Kako se je začelo, kajti ti govoriš o nekakšni dvotirnosti poteka poprejšnjih robnih pogojev.
Packarije ali barabije v bistvenih črtah izgledajo takole. Naj povem, da je od zunaj zelo težko zganjati kakršnokoli forenziko, saj klika, prosto po Picassu, torej manjši del moje nekdanje velike družine, vedno deluje in snuje v svojem zaprtem krogu. Ali je to unija ali presek, ne vem. Kakorkoli že, takrat je Matjaž Šerkezi dobil službo na PZS in postal strokovni sodelavec KA. Morda še česa. Zdaj pa odpri ušesa! Prenehal je biti prostovoljni načelnik podkomisje za vzgojo in izobraževanje, ki jo je, roko na srce… ne bom natolceval. Vendar beseda slabo bolj pritiče njemu kot Beletu. Njegovo tedanje internetsko pametovanje v vlogi načelnika podkomisije si verjetno prebral. No, Matjaža nikdar ni zanimala podkomisija. Preprosto povedano, ni bil s srcem pri njej, ampak je ves čas pikiral na višji stolček. Želel si je položaj, s katerega bi lahko, Picasso bi rekel kujoniral, podanike. Navadno rajo. Predvsem mu je zrasel apetit do izpitne komisije za alpinistične inštruktorje, ki jo je vodil Jani Bele. Da bi bolje razumel, kaj hočem povedati, stopiva v najino sago skozi stranska vrata. Smo pač velika družina in na velikih vratih je vedno velika gneča. Saga pravi, da se je vse skupaj začelo leto dni prej, takrat ko je bil Jani na neki odpravi. V dobri veri, da bo vse tako, kot mora biti, je Jani Bele pooblastil svojega nadšefa Matjaža Šerkezija, da vodi izpite za alpinistične inštruktorje. Jaz pa, ne bodi len, sem ga pri vlogi šefa izpitne komisije opazoval in zelo pazljivo poslušal. Če tole skrajšam, vsaj meni se je zdelo, da je užival v moči, ki jo je kar naenkrat imel v svojih rokah. Saj veš, daj ljudem oblast in boš videl, kakšni so. Všeč mu je bilo, da se ga kandidati za alpinistične inštruktorje bojijo, da ne rečem se tresejo pred njim. Nekatere, ki niso obvladali »štrikarije«, je pa milostno usmeril k meni, češ, pri Binetu boste imeli jesenske popravne izpite. Tistega leta še ni vpeljal informativnih dni. Kako bi bilo šele, če bi mi naprtil še „njegove“ vaditelje alpinizma. Povedano po resnici, sploh ne vem, za kakšne nebeške kadre gre. Si misliš, kakšna čast zame, za neukega človeka! Kaj vse se je tedaj motalo po njegovi preračunljivi glavi, ne vem, poleg tega pa ne bi rad, kot sem že dejal, ugibal ali natolceval. Pomembneje je, da se je Andreju in Andrejčku vse do zadnje smrekove vejice neverjetno lepo prekrivalo. Dotedanji načelnik KA Štremfelj je bil v odhajanju, Šerkezi in Česen pa v prihajanju. Kot štafeta. In kadrovska pomlad je okoli sebe potrebovala veliko izpraznjenega prostora in maksimalno svobodo pri odločanja. Kdo ne bi imel rad Andreja, ki je zanju postal dedek Mraz. Morda Božiček.

Je to vse?
Ne, še zdaleč ne. Če nisi v kalnem toku dogodkov, ki ga kreirajo veliki kombinatorji, je zelo težko poloviti in pravilno sestaviti vse kravje kupčije in delitve interesnih sfer. Eno je gotovo: Štremfelj je pač pet minut pred dvanajsto „strokovno“ ugotovil, da Jani Bele dela slabo in je svoje radiranje razpotegnil na celo podkomisijo. Prebrisano, ni kaj. A tukaj se pojavi nekaj, kar je sprto z utrujeno staro logiko. Ni ga zgodovinarja, ki ne bi takoj ugotovil, da je podkomisijo vodil njegov prijatelj Matjaž Šerkezi. In ta, dobro pazi, je po Štremfljevi razsodbi delala pod vsako kritiko. Ne vem, ne vem. Pravzaprav, kaj je imel Jani Bele z slabim delom Matjaža? Še enkrat: Matjaž Šerkezi je bil tisti, ki je slabo delal. Menda riba smrdi pri glavi? No, tako je vsaj v teoriji. Zakaj je Andrej, ki se mu je tako zelo mudilo, začel čistit pri repu? Zgodovina teče naprej. Matjaž Šerkezi postane še ena laterarna arabeska (Petrovo načelo) in se povzpne na mesto strokovnega sodelavca PZS. Slabo delaš kot amater in te za tvoje slabo delo nagradijo. Pristaneš višje. Dobro, to poznamo že pri onem Kramarju iz NLB, ki je dobil nobelovo nagrado za slabe kredite. Eh moja rodna dolina šenflorajnska in moja velika družina! Da se je Andrejček kmalu prisesal na podkomisijo za vzgojo in izobraževanje pa je bilo tako ali tako pričakovati. Za to ni potrebno imeti Fakultete za šport. Nekoč je imel Šrauf podoben primer z neko strokovno sodelavko, a se mu je »utrgalo« in smo ga komaj pomirili. A Andrejček je kot polustvarjalec še naprej neutrudno ustvarjal. Njegovi domisleki so postali skorajda epohalni. Na veliko žalost drugih članov velike družine, še zlasti alpinistčnih novorojenčkov, so inovatorji uvedli evrske položnice za licence ter izpite za alpinistične inštruktorje. Minili so časi, ko so se nekateri bedniki ali bedački razdajali svoje znanje na vse štiri strani sveta. Prostovoljno in brezplačno! In znanje, poglej vraga, so kar naenkrat začeli prodajati poklicni gorski vodniki z mednarodno licenco. Unicum v evropskem alpinizmu.

Torej vprašanja brez odgovorov?
Bravo! Čemu torej sploh dolga desetletja pedagoškega dela z alpinisti, ki sta ga povsem zgrešeno zganjala nek Jani in manj znani Bine. Dovolj je, da se izšolaš za poklicnega gorskega vodnika, pedagoške izkušnje so nesmiselne in znanje pa v instant obliki. Pa pustimo ob strani tisti vozniški izpit Klemena Gričarja. Tudi na avtošolah, če spremljamo TV novele, ni bilo vse v redu. Četudi se z Beletom ne moreva primerjati s sedanjimi vrhunskimi učnimi kadri v slovenskem alpinizmu, zlasti s poklicnimi gorskimi vodniki, ki so okupirali podkomisijo, sva se trudila po svojih najboljših močeh. Jamčim, da še zdaleč nisva bila najslabša v veliki družini slovenskih alpinistov. Upal bi si reči, da se nič manj hitro ne učiva, kot Andrejček ali številne druge pedagoške korifeje. Najino znanje se da temeljito preveriti v kakšni učilnici pred šolsko tablo in v kakšnem plezalnem vrtcu. Izpitno komisijo ne bi bilo težko zbobnati. Le za honorarje bi se morali poprej zmeniti. Podala bi se tudi na teren, ki ga imajo naši, vnaprej znani zmagovalci, v malem prstu. Žal je mali prst daleč od možganov. Ob tem mi se samo od sebe poraja še eno vprašanje za Andreja in Andrejčka, dasiravno vonja po moralziranju. Kot Andrej dobro ve, je prekaljeni računovodja Andrejček v svoji prtljagi prinesel tudi za ščepec finančnih izkušenj iz AO Kamnik. Zakaj jih je spregledal? Pipica je namreč postala vodnjak.

Bi še kaj dodal?
Ni mi do tega, da bi tega ali onega od osebkov zavijal v strokovno nevtralno leporečje, temveč jim velja na čelo pritisniti sočno in zgovorno oznako. To so besede Dr. Roberta Suttona, profesorja na Stanfordu. V svoji knjigi Človek človeku prasec oziroma Ni prostora za prasce, nam polaga na srce, da je treba storiti vse, da se prasci odkrijejo, prevzgojijo, onemogočijo ali izločijo – tudi če se ta PRASEC občasno skriva v nas samih. Krepke besede. Zaradi njih sem nekoliko razorožen in ne bom poudarjal sprevrženo početje gospoda Matjaža Šerkezija.
Da pa misliti. Kmalu po radiranju Janija Beleta, je slednjemu Matjaž Šerkezi poslal e-pisemce, ki ga je na hitro spesnil. V kratkem besedilu se je Beletu zahvalil za njegovo minulo delo, za vse, kar je dobrega naredil za slovenski alpinizem. Predvsem, kajpada, za vzgojo in izobraževanje alpinističnih inštruktorjev. Nisem mogel verjeti svojim očem. Še več. V evforiji velikega zmagovalca je naredil še eno protokolarno napako. Bilo je videti, kakor da mu je njegova nova funkcija stopila v glavo in je pomešal pristojnosti. Zahvalo, če se malce naslonim na cinizem, bi po uradni dolžnosti moral napisati novi načelnik KA Miha Habjan. Poleg tega, logično, se »podnu ali podnu od podna« ni kaj zahvaljevati. Ko mi je Bele to povedal, sem vedel, da se glede Šerkezija prav v ničemer ne motim in sem se oddahnil.

Se ti zdi, da je Štremfelj mislil, da vidva z Beletom ne znata šteti do tri?
Ne vem, kaj je mislil, če je sploh kaj mislil. Morda pa je mislil, da se nihče od nas navadnih smrtnikov ne bo upal dotakniti njegove ahilove pete. Menda ve, da jih imajo tudi legende. Res pa je, da mu je tedaj nebeško razmerje zvezd ter na novo prižgani soj žarometov šel na roke. Neslavno vodenje poklicnega gorskega vodnika z mednarodno licenco se je nanašalo na vodenca Jožo Šepiča iz Materije pri Kozini. Na vodniški turi ga je izgubil. Si predstavljaš, da se to zgodi enem od najpomembnejših učiteljev sedanjih rodov poklicnih gorskih vodnikov. Vendar je ta dogodek brez epiloga utonil v pozabi. Pač prednost digitalne dobe. Nadaljujva! Tiste dni leta 2009 so ga ves čas vabili na različne jubileje. Viki Grošelj ga je imel za sogovornika v himalajskih dokumentarcih. Ponovo je zasijal kot supernova. Vendar, da ne bo kakšnih nesporazumov, vse to me niti najmanj ne moti. Tudi druge manj znane družine se hvalijo s svojimi velikimi sinovi in so nanje ponosne. Mislim smrtno resno. Ne vem, zakaj naj bi jaz pljuval v pocinkano skledo naše velike družine. Še Pablo Picasso ni. Kot sem dejal, ostal je komunist do svoje smrti. Ampak ko gre za moje štetje do tri, pa stvar ni tako enoznačna. Ko sem prišel študirat v Ljubljano, sem se preživljal z inštrukcijami iz matematike in fizike za srednje šole ter prva dva letnika tehničnih fakultet. Za otroke prijateljev to počenjam še danes, a brezplačno. In ni se še zgodilo, da popravnega izpita ali obveznega izpita na fakulteti kateri od mojih varovancev ne bi opravil. Kot si zdaj slišal, čisti idiot tudi nisem. Tudi Jani Bele ni idiot. Ima diplomo inženirja, je uspešen poslovni mož, kolikor mu pač medokriteti dopuščajo, da sploh lahko (za)diha in ustvarja. Da ne zna predavati ali spraševati kandidate za AI pa je popolnoma deplasirano. Od kod toliko bolnih umov? Če je kdo kdaj napravil kakšno napako, sem jo storil jaz. Ker sem bolj blage narave in ker sem pri svojem glavnem predmetu temu ali onemu kandidatu za AI malce spregledal skozi prste ali mu celo za Beletovim hrbtom pomagal. To se mi res lahko očita. V kakšni drugi šoli bi me ravnatelj postavil na cesto. Tako sem na primer Blažu Stresu in Matjažu Šerkeziju njunih kilavih 38 točk iz organizacije, vodenja, logistike … nategnil na 51. Tako slabih rezultatov si že takrat ne bi smela privoščiti univerzitetno izobražena mlada moža ter bodoča poklicna gorska vodnika. Toda to je le drobec iz tistih njunih (ne)slavnih šolskih dni.

Napisal si, da ti je Jani telefoniral in očitno prizadet vprašal, kako more nekdo biti tako podel?
Ja to je bilo po Šerkezijevem e-pisemcu. Bilo mi je hudo, saj tudi mene nikdar v življenju ni nihče zradiral. To je bolj vprašanje za Štremflja ali Šerkezija.

V svojem dnevniku Štremflju postavljaš dolgo vrsto vprašanj. Bi kakšno razložil, podal v skrajšani obliki?
Ja, prav imaš, veliko tega se je nabralo. Kot si prebral, se nenehno sprašujem. Marsikaj lahko le ugibam, saj ozadja vseh njegovih motivov ne poznam. Predvsem pa ne razumem Štremfljevo prevzetost oziroma oblastnost. Denimo, zakaj je po smrti Tomaža Humarja v besedilu znotraj črnega okvirčka na zadnji strani Dela izjavil, da se z Tomažem ni razumel in da ne bo dajal nobenih izjav. Ali memento mori (lat. spomni se smrti, misli na smrt) ne velja tudi za njega. Če ne, pa bi moral vsaj po uradni dolžnosti podati ali pokazati nekaj spoštovanja do umrlega tovariša. Dobro, on tega ne zmore. Sprašujem se, zakaj ni Janija Beleta, lahko bi tudi mene, čeprav ne štejem nič, poklical na zagovor ali razgovor o najinem delovanju v izpitni komisiji. Če ponovim, dobro vem, da je bila prav ta izpitna komisija glavna tarča za plenilce. Denar ne smrdi, mar ne? Toda zakaj je moral poseči po skrajnjem sredstvu in naju tako brezobzirno zradirati? To bi resnično rad izvedel. Sploh pa si Štremfelj kot diplomant VŠTK, torej poklicni pedagog, nikakor ne bi smel privoščiti takšnega primitivizma, ki meji na fašistoidnost. Lahko bi se o Beletovem vodenju izpitne komisije z njim pogovoril, torej razčistili. Lahko bi se podala ali podali na strokovne ekspertize h kakšnem nevtralnem profesorju, ki se spozna na organizacijo izpitov in osebne veščine vodenja. Recimo do dr. Burnika, dr. Leskovška ali dr. Bucika. Lahko bi šli tudi na častno razsodišče PZS ali k predsedniku in tajniku PZS. Rad bi slišal od Andreja ali on, ki ima vedno polna usta etike, res nima nobenih težav s tovrstno higieno. Tudi takrat, ko si kot Pilat umije roke? Sam na primer, ne vem, a me resnično zanima, ali sta njegova družica Marija in prijatelj Tomo Česen delala izpit za poklicnega gorskega vodnika tudi pri njem. Ne oziraje na prisotnost drugih članov izpitne komisije, ki jamčijo za higieno, naj si v tem primeru vsekakor priskrbi mnenje Gorana Klemenčiča iz tiste znane komisije v odhajanju. Glede na rabo besede slabo, pa me zanima, če se je kdaj med njegovim vodenjem KA spomnil na 50. obletnico smrti Marka Dularja ali 60. obletnico smrti Mire Marko Debelakove ali recimo 10. obletnice tragične smrti Staneta Belaka – Šraufa.

Ponavadi, ko se lotevaš velikanov, moraš računati na implikacije s strani bližnjih, prijateljev. Videl sem, da omenjaš norveškega nobelovega nagrajenca za književnost Knuta Hamsuna in nemškega nobelovca za kemijo Otta Hahna.
Dobro si prebral. Pred najinim pogovorom sem prebral vse hvalospeve Štremflju, ki so objavljeni na internetu. Zaradi tega bom zate in morebitne bralce naredil širši uvod, da bodo videli, da pri nekaterih legendah včasih obstaja tudi druga stran medalje. Malo manj sijajna. Kot si me slišal, nisem rekel osebek ali kaj podobnega. Ta trenutek imam v mislih dva predvojna nobelovca. Prvi je dobil nobelovo nagrado leta 1943, drugi, če se ne motim leta 1944. Njuni nobelovi nagradi nista bili za nikogar na tem svetu sporni. Saj gre za dva velikana človeške civilizacije. A to je bleščeča, občudovanja vredna stran njunega odličja. Dejansko in v metafori. Druga stran pod lupo časa pa priča o njunem navdušenju nad nacizmom in Hitlerjem. Imen Hahnovih asistentk se ne spomnim, zdi se mi, da je prvi fizičarki bilo ime dr. Lise Meitner, za drugo, kot zakleto, se ne spomnim. Obe sta prispevali levji delež pri Hahnovih raziskavah in posledično nobelovi nagradi za kemijo. Obe sta bili Judinji. Prva je leta 1938 zbežala, drugo pa so »strpali« v koncentracijsko taborišče in krematorij. Veliki nobelovec zanjo pri svojem občudovalcu Hitlerju ni mignil niti s prstom. Kot vidiš, tudi to se dogaja pri velikanih. To sicer povzroča nelagodje med pristaši, privrženci, prijatelji, občudovalci… Vendar ti nenehno lajnajo in lajnajo svoje. Nikjer še nisem prebral, da bi kdo rekel, da zato, ker sta bila nobelova nagrajenca, lahko vse drugo, kar jima ne služi na čast, odmislimo ali zanemarimo. Zakaj, čemu? Razumeš, zakaj hočem postaviti vzporednico, čeprav ni najbolj posrečena. Lotiva se še Knuta. V norveških zgodovinskih knjigah so vse te stvari razčiščene in postavljene na pravo mesto. Vendar še danes vsake toliko pride do burnih razprav, češ, Knut je naš nedosegljivi norveški pisatelj. Ne pozabite, on je enkraten, neponovljiv. Spričo tega je vse drugo malenkostno, irelevantno oziroma nebistveno.

Zakaj o tem tako na široko nakladam? Zato, ker mi celo moji dobri znanci vedno servirajo velikega, nedotakljivega himalajca. Njegove zasluge za očetnjavo? Sprašujem se, sva morda midva z Janijem smeti, prah, ki ga odpihneš? Zakaj delaš teater, so mi rekli? Škodoval boš sebi, imel boš … Poslušaj me dobro, vajine minorne zadeve ni treba dramatizirati ali histerizirati. Od tega je že pet let. Počasi, počasi! Nur langsam. Če še enkrat ponovim: Štremfljeva hitropotezna kadrovska eksekucija, bržčas grdobija, mu po mojem mnenju, prav tako kot pri Hamsunu ali Hahnu, ne gre v čast. Gre samo za to in nič drugega. On je, kar je. »Fučka« se mi. Njega in njegove športne podvige sta ovrednotila dr. Peter Mikša ter mag. Urban Golob in jaz nimam nobenih, niti najmanjših pripomb. Niti kot najstrožji alpinistični kvazizgodovinar. Enako velja za Toma Česna. Toda jaz, in to bi rad poudaril, ne bom nikdar pristal, se pomiril, potolažil, pozabil, stoično prenesel ali odmahnil z roko, ko gre za fašistoidne prijeme nad mojo malenkostjo ali prijateljem Janijem Beletom. Nikdar. Naj takoj v isti sapi poudarim, da nisem človek, ki bi do kogarkoli gojil dosmrtne zamere, ki bi hlepel po maščevanju ali zganjal sovraštvo. Tega ni v meni. Tega ne zmorem. Nisem takšen. Ampak, če zavpijem, nad menoj ne bo nihče zganjal nobenih brezprizivnih kadrovskih čistk. Sicer sem se, tako kot Jani, strpno umaknil daleč stran od njihovih komisij, podkomisij, njihovih fevdov. Zdaj sem, spet prosto po Pablu Picassu, za našo veliko družino odpadnik. V kadrovskem smislu pa sem, enako kot Jani Bele, klinično mrtev. Vzgoja in izobraževanje sta zdaj de facto njihova. In ker je v dveh kranjskih družinah narojenih 5 poklicnih gorskih vodnikov, morda kakšna velika parcela postane njihova še de iure. Ne bi dvakrat ugibal. Oni so za zdaj veliki »maherji«, prihodnost naše velike družine. Kako bo z neizogibno napako v njihovi tako imenovani „črni skrinjici“, bo pokazal čas. Kako se bodo odrezali v bitkah z neizogibno entropijo, zlasti ker gre pri njih za zaprte organizacijske sisteme, pa se bo dovolj razvidno pokazalo šele čez nekaj let. Upam, da vedo, kaj govorim. Če ne, pa naj vprašajo, lucidnega Debevca, ki se po mojem mnenju spozna na čeri zaprtih organizacijskih sistemov. Na zatohli prostor, stoječo mlakužo, ki se ne napaja iz hudourniških potokov. Za nezahteven strokoven odgovor ni treba imeti bolonjskega doktorata.

Si prebolel dejstvo, da si dvojni priročnik Vodenje, organiziranje, logistika … za AI in druge učne kadre, odrinil v pozabo?
O njemu se nisem kanil pogovarjat. Bilo bi videti, kakor da pomilujem samega sebe. Prebolel sem ga, čeprav sem potreboval kar precej časa. Po tistem aprilu leta 2009 me je občasno prijel nek bes, jeza, a to prav nič ne pomaga, kvečjemu škoduje jetrom. Že od davnega leta 1502, to sem ti že povedal, so mračnjaki tako ali drugače uničili nič koliko knjig. Znani so požigi knjig v kristalni noči. Na tisoče ton so jih pokurili. Pri meni ni bilo tako hudo, saj je znanje neuničljivo. Dobro, naj ti bo. Ko sem tisto aprilsko jutro leta 2009 na PZS obiskal Šerkezija, sem med najinim pogovorom z nekim otroškim veseljem posegel v nahrbtnik, da mu pokažem izvod prve knjige Vodenje, organiziranje, logistika … za AI in druge učne kadre. 23 let sem zbiral vprašanja, vseh skupaj sem jih iz neke trme nabral 1000. Nekaj sem mu o tem že prej namignil in mi je rekel, da me bo podprl. Hotel sem ga prijetno presenetiti. Naj nadaljujem, na številna vprašanja sem dve desetletji polagoma in premišljeno odgovarjal, se posvetoval, nenehno spraševal strokovnjake, risal algoritme … In ko mi je Šerkezi rekel, da nas je Štremfelj zradiral, res je, ni izrekel prav te besede. Bilo mu je nerodno in se je, značilno za njegovo upogljivost, sprenevedal. Tistih nekaj sekund sem se počutil, kot da bi mi kdo porinil nož v trebuh. Ostane pa moralno vprašanje, lahko je tudi etično, za Štremfljeve zagovornike ali odvetnike: zdaj, ko je moj dolgoletni trud šel v maloro, verjetno ne pričakujejo, da bom hodil k Česnu ali načelniku KA Mihi Habjanu ter ju prosil, da se me usmilijo. Nemara bi eden ali drugi morda celo odobril uradno uporabo priročnika, kajti z njima nisem v vojni. Toda to mi ne dovoljuje moj ponos, enako, kot ga njima ne bi njun. Ljudje smo pač tako zgrajeni. Tu nam ni pomoči. Dejstvo pa je, da ne vem, ali po novem programu kandidati za AI samo »štrikajo« ali delajo še kaj drugega, kar poklicnim gorskim vodnikom ni povsem pisano na kožo. V tem primeru je moj priročnik neuporaben. Naj končam. Vsi Štremfljevi odvetniki, seveda če premorejo količkaj poguma in razuma, naj mi enkrat v neki daljni prihodnosti odgovorijo na eno samo vprašanje: ali bi oni svoj dolgoletni trud preprosto zavrgli oziroma se mu nonšalantno odpovedali? »Jebi ga«, pa kaj. Se zgodi. Rad bi na tem planetu srečal enega samega razumnega človeka, ki bi izustil: Jaz bi vse skupaj pozabil in svojo knjigo vrgel med star papir. Morda bom to naredil, a bo šlo za mojo intimno odločitev in je ne bom obešal na veliki zvon. Sem razočaran? Sem. Hosana bomo peli kranjski legendi.

Kako si predstavljaš epilog, konec sage?
Saga je vseobjemna, danes jaz, jutri ti, pojutrišnjem kdo tretji ali petstoti. Smo pač številke z Orwelove svinjske farme. Nisem za obsodbe za nazaj. Kar je bilo, je bilo. Absolutno pa nisem za kakršnekoli konsekvence. Prisežem, da me niti najmanj ne zanima njihov „sezam, odpri se“. Dobro vem, da ima tudi njihova Aladinova svetilka omejen rok trajanja. Tudi najboljši litijski baterijski vložki ne zdržijo v nedogled. Slabo pa ne bi bilo, če bi si možje na drugi strani prepadne globeli prebrali zadnje besede Mire Marko Debelakovo, preden je zapustila našo veliko družino. Meni je dovolj, če bodo člani naše velike družine slišali tudi njihove odpadnike. Saj vem: Psi lajajo, karavana gre naprej. Haug, rekel sem.

Človek lahko objokuje svojo usodo ali takoj nekaj ukrene. Ti si ubral to drugo pot. Kako ti gre?
Po pogovoru s Šerkezijem sem se dve uri pozneje včlanil v CAI (op. Club Alpino Italiano). V sekciji CAI, onstran meje, kjer poznam Daria in imam od prej njegovo številko, sem mu povedal, kaj se je zgodilo. Hkrati sem povedal, kaj vse znam in zmorem ter ponudil brezplačno strokovno pomoč. Težava so dolge vožnje. Zaprosil sem tudi za članstvo v neki asociaciji med obmejnimi Karnijci in Avstrijci, zadeva pa poti in ostaline iz I. svetovne vojne. Med njimi se počutim zelo dobro in sproščeno, saj takega sodelovalnega vzdušja zlepa ne najdeš v dolini šentflorjanski. Tudi v naši veliki družini ne. Pri tebi, ki me zdaj sprašuješ, v klubu Gorska roža … sem prevzel vodenje staršev in otrok v gore, malo šolo gorništva oziroma družinsko akademijo. Nekaj dni nazaj sem se včlanil v gorniški klub. Res pa je, da svoj odhod iz naše velike družine nisem tako načrtoval. Ko postaneš malo starejši, moraš dobro razmisliti, kako boš sodeloval z mlajšimi, kje vse si lahko še ustvarjalen. In ti mlajši se morajo izjasniti, ali te sprejemajo medse. Sicer z mladimi, še iz časov, ko sem bil tabornik, nikdar nisem imel niti najmanjših težav. Tudi danes jih nimam.

Dajva še nekaj besed, če se strinjaš, nameniti tvojim karnijskim goram. Vem, da zadnja tri leta v tamkajšnjih gorah preživiš dve tretjini koledarskega leta. Kako ti to, časovno, telesno in denarno znese?
Nič posebnega. Ko pri nekih določenih letih rečeš, da ne moreš več, da se ti več ne da, da je … je po mojem mnenju, s teboj konec. Všeč mi je tisti stavek, ki ga je Gregor Šket v Poletu uporabil za Yvona Chourinarda in Douglasa Tompknisa: Čeprav sta že globoko v osmem desetletju življenja, sta še vedno raje alpinista, deskarja, ribiča, okoljevarstvenika … predvsem pa mladeniča z žarečimi očmi. Čeprav imam dober spomin, nisem prepričan, da sem novinarja točno navedel. Kakorkoli že, takšne ljudi globoko občudujem in spoštujem. V dolini še dodatno veliko pišem za svojo dušo, vodim in poučujem male gornike, nabijam ure in ure žogo z vnuki in sinovi moje nečakinje ter se imam dobro. In obdajam se z knjigami: „Pojdi naprej, inu beri skerbnú, druge dobre bukve, da ti postaneš vučén, modèr, inu brúmen… bug tebi dodely duha te modrosti, pejdi živi, inu jimy se dobru.“

Hotel sem te vprašati, kako v Karniji shajaš po denarni plati?
S sopotnikom ali sopotnico, lahko jima rečeš tudi soplezalec ali soplezalka, lahko tudi sotrpin ali sotrpinka, si denar za prevoz deliva in ne delava nobenih odvečnih ali zgrešenih kilometrov. Kdorkoli hodi z mano, enako kot jaz živi do konca špartansko. Pa naj gre za spanje pod smreko, v avtu ali bivaku oz. zavetišču brez pitne vode. Glede tega sem neusmiljen do sebe in svojih tovarišev. Neka prijateljica mi pravi gonič sužnjev, a se je tudi ona, pred leti „fina“ mestna gospa, polagoma sprijaznila s svojo gorniško usodo. Sploh pa v Karnijo najraje hodim z ženskami. V njihovi družbi bolj sproščeno »nakladam«, izustim kakšen situacijski dovtip ali razdrem šalo na svoj račun. Naj skrajšam. V Karniji ne glede na mojo mikro pokojnino skušam porabiti še manj evrov kot doma. Toda, to ne gre na rovaš kakovostne prehrane. Premorem pa tudi za veliko malho nutricionističnega znanja. Nabiral sem ga skoraj pol stoletja, poleg tega znam čarati pri kuhanju. Zelo rad kuham. In niti slučajno ne kupujem pobarvanih rdečih paradižnikov ali s svincem in kadmijem obteženega rdečega fižola iz bližine Neaplja, se pravi iz Campanie.

Če te prav razumem, nekako nisi pristaš trditve, da življenje hitro mineva. Malodane ni ponarodele pesmi, ki se ne bi začela z O mladosti moja, kje si, kam si šla.
Vse je relativno, bi dejal šegavi Albert Einstein. Čas je, po njegovem, snov, iz katerega je sestavljeno naše življenje. Menda so dandanes tudi z njim težave: tu v našem vesolju je čas ukrivljen, nekje v neskončnosti, ki je menda ni, pa ne obstaja, pojasnjuje neka mlada astrofizičarka. Zato mi je ljubša tuzemska misel, ko Albert navaja nekega svojega sodobnika: „Nekatere muči staranje, to, kar dela čas z njimi. Mučiti bi jih moralo to, kaj oni delajo z časom.“ Po mojem tisti rimski summa sumarum naredimo šele takrat, ko nimamo več nobene ustvarjalne zamisli. Za zdaj se mi še ne mudi.

V zajetnem priročniku Z otroki varno v gore, ki si ga pravkar končal, imaš eno poglavje, ki obravnava otroke in novodobno tehnologijo v gorah. Po tvojem dvobitna logika ne dopušča tretje možnosti.
Ni tako hudo. To je vprašanje, o katerim večkrat premišljujem in presega okvir našega pogovora. Postavil sem neke standarde, a se bom posvetoval vsaj s stotimi starši in vsaj še desetimi gorniškimi pedagogi.“Seveda je pomembno vedeti, koliko je ura, vendar ura mora teči.“ »Kapiraš keč te misli?«

Za konec mi zaupaj, kaj pravita tvoj vnuk ali vnukinja?
Ko me zvečer petletnik Jaka sreča na stopnišču, me najprej vpraša, ali sem bil v hribih. Nekaj sekund pozneje pa si sam zase odgovori: »… ah nono, kaj te sprašujem, saj vem, da si bil v hribih.« Sedemletna vnukinja Kaja je, kadar na poti v šolo zbijava šale, bolj neposredna: »Nono, tata je rekel, da si ti edini, ki sme govoriti neumnosti.«

Z Binetom Mlačem se je pogovarjal Anton Lamovšek  

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja