Pionir sodobnega slovenskega alpinizma, ki se je rodil na današnji dan 21. januarja 1908
Vinko Modec je bil ena tistih tihih, a odločilnih osebnosti, ki so slovenski alpinizem iz predvojnega obdobja popeljale v novo dobo. Njegovo ime je neločljivo povezano s Kamniško-Savinjskimi Alpami, kjer je skupaj z Borisom Režkom ustvaril jedro sodobnega plezanja v Grintovcih. V obdobju, ko so v naših stenah še prevladovale klasične, manj strme smeri, sta Modec in Režek vpeljala popolnoma nov slog: navpičnost, tehnično drznost in moderno plezalno tehniko, ki je bila za tisti čas revolucionarna.
Modec je začel plezati zelo mlad. Že leta 1926, pri komaj osemnajstih letih, je sam preplezal severni steber Skute po vzhodnem boku, kar je bil eden prvih resnih posegov slovenskih alpinistov v severne stene Grintovcev. To je bil začetek obdobja, v katerem sta z Režkom sistematično raziskovala najtežje stene nad Kamniško Bistrico in Logarsko dolino.
V naslednjih letih sta preplezala več kot dvajset prvenstvenih smeri, med njimi: severni raz Skute, severozahodno steno Kalškega grebena, jugozahodni steber Planjave, vzhodno steno Turške gore, vzhodni steber Brane, severno steno Turske gore med Glavo in glavnim vrhom, severozahodno steno Ojstrice, severno steno Škarij, vzhodno steno Male Rinke, severovzhodni raz Kalške gore, severno steno Štajerske Rinke (takrat najtežja smer v Grintovcih), jugozahodni steber Skute, severovzhodno steno Križa, severno steno Rzenika, ter pozneje še Smer pod Stolpom v Skuti, ki še danes velja za eno najlepših smeri v skupini.
Njune smeri so bile izrazito navpične, tehnično zahtevne in so pomenile prelom s tradicijo. Navdih sta črpala pri münchenskih plezalcih in njihovih smereh v Wilder Kaiserju, a sta tehniko prilagodila slovenskemu terenu in razmeram.
Modec ni bil le plezalec, temveč tudi tehnik. V Planinskem vestniku je objavljal članke o: uporabi vrvi in klinov, izboljšavah pri navezovanju, reševalni tehniki, ter o svojem izumu dvojnega škripčevega potega, ki je omogočal učinkovitejše premagovanje previsov.
Njegov slog je bil stvaren, natančen, usmerjen v varnost in ekonomičnost gibanja. Bil je tudi gorski vodnik z diplomo za vse smeri v Grintovcih, kar je bila takrat najvišja stopnja strokovne usposobljenosti.
Modec je vodil plezalne in reševalne tečaje akademske sekcije SPD na Kamniškem sedlu, kjer je sooblikoval prve organizirane programe tehničnega plezanja in reševanja v stenah. Bil je vzornik generaciji, ki je po vojni postavila temelje povojnega ljubljanskega alpinizma — med njimi Vlastu Kopaču, Marjanu Keršiču – Belaču in številnim drugim.
Kočevarjev spomin na plezanje z Modcem v Čopovem stebru lepo razkrije njegovo plezalno osebnost: eleganten slog, mirnost in spoštovanje do smeri. Ob izstopu iz znamenite prečnice je dejal: »Ta smer je mojstrovina.« To je bil glas človeka, ki je razumel arhitekturo stene in estetiko gibanja.
(1908 – 2003)
Vinko Modec je bil eden tistih, ki so slovenski alpinizem usmerili v sodobnost. Njegove smeri, njegova tehnika in njegova predanost so oblikovali teren, na katerem so poznejše generacije zrasle v svetovni vrh. Stane Belak – Šrauf je nekoč dejal: »Nas Slovencev ni niti za predmestje kakega velemesta, toda o nas govorijo po vsem svetu.« Vinko Modec je eden tistih, zaradi katerih je to mogoče. Njegovo ime ostaja zapisano v stenah, ki jih je odprl, v znanju, ki ga je predal, in v generacijah, ki so mu sledile.
Ostal bo nepozaben. Manjka pa nam še marsikaj o njem, da bi lahko izpisali in opisali bolj življenjski profil z vsemi zgodami in nezgodami tedanjega časa, njegov preplet s tremi kamniškimi strujami, življenje po prenehanju alpinistične kariere in tudi nekateri datumi, … Ostaja nevidna sled med Grintovci.
