Človek, ki se mu (res zelo) mudi – Hitri Gonzales Alp
Ko se v gorah omenja hitrost, se ime Uelija Stecka skoraj samodejno pojavi kot sinonim za »švicarski stroj«. A v zadnjem desetletju se je ob vznožju Mont Blanca oblikovala nova figura, ki želi preseči Stecka in hkrati vnesti nekaj svojega v svet »hitrega alpinizma«. To je Filip Babicz – Poljak, ki je iz tekmovalnega športnega plezanja prešel v gorski svet in ga preoblikoval s svojo vizijo.
Babicz, rojen 28. septembra 1982 in meter ter triinsedemdeset cm visok plezalec je v gorah odraščal skoraj po osmozi – njegov oče je bil gorski vodnik v Tatrah, zato je že kot otrok spoznaval vertikalni svet. Sprva ga je privlačila tekmovalnost v različnih športih, od namiznega tenisa do nogometa, a pri štirinajstih letih je odkril športno plezanje. V nekaj mesecih je vedel, da bo to njegova življenjska pot.
Osemnajst let je posvetil tekmovalnemu plezanju, najprej v poljski, nato v italijanski reprezentanci. Preselil se je v Courmayeur, kjer je treniral predvsem v telovadnici, manj v gorah. A poškodba prsta leta 2015 je nenadoma končala njegovo tekmovalno kariero – in hkrati odprla vrata v novo poglavje.
Ko se je vrnil v dolino Aoste, je spoznal, da je kljub poškodbi v odlični formi. Namesto da bi obupal, je začel iskati »načrt B« v gorah. Tam je znova odkril strast – tokrat do hitrosti. Navdih mu je dal Kilian Jornet, ki ga je spodbudil k prvemu hitremu vzponu na Matterhorn.
Od takrat se je niz rekordov vrstilo:
– Grand Capucin v 49 minutah,
– Aiguille Noire de Peuterey v uri in pol,
– severni greben Piz Badile v 42 minutah,
– povezava štirih grebenov Matterhorna v manj kot osmih urah.
Ti dosežki so mu prinesli vzdevek »alpski Speedy Gonzales«.
Babicz se ne sramuje, da se vidi kot športnik pred alpinistom. A poudarja, da njegova žeja po hitrosti ni v nasprotju z etiko. Rekord ga zanima le, če je dosežen na zgleden način. Zato pleza tudi nove smeri z naravnimi oprimki – kot v »Podzemnem templju« v La Thuileu, kjer je ustvaril ene najtežjih drytooling smeri na svetu.
Njegov pristop je kombinacija discipline, estetike in inovacije. Ne išče trofej, temveč način, kako premikati meje.
Čeprav Filip prihaja iz države, ki je dala velike himalajske alpiniste, ga osemtisočaki ne privlačijo. Sodeloval je v programu Poljska zimska Himalaja, a se je po spremembah načrtov, ki so se zgodili v tem programu, hitro usmeril nazaj v Alpe, kjer vidi »laboratorij« za preizkušanje svojih meja.
Njegove gore sanj pa ležijo v Patagoniji. Cerro Torre in Fitz Roy ga navdihujeta kot najlepša vrhova sveta. Tam želi preživeti celotno sezono, ne le loviti kratka vremenska okna.
Filip Babicz je na nek način simbol novega poglavja v alpinizmu – športnik, ki v gore prinaša hitrost, a hkrati etiko in estetiko. Njegova pot od poškodbe prsta do rekordov v Alpah kaže, da konec ene kariere lahko pomeni začetek druge, še bolj drzno začrtane. Če je Ueli Steck postavil standarde, jih tudi Babicz želi preseči – ne le v številkah, temveč v načinu, kako se piše zgodovina hitrostnega alpinizma.
