brez gora, brez zvez in brez izgovorov
Ko danes govorimo na eni strani o uveljavljeni in na drugi o eni najobetavnejših imenih sodobnega alpinizma, je težko spregledati Fay Manners. Britanka je v zadnjih nekaj letih opravila niz odmevnih prvenstvenih vzponov v Alpah, Patagoniji, na Grenlandiji, v Pakistanu in drugod, lani pa se je skupaj z Rogerjem Schäliem podpisala tudi pod novo smer v severni steni Eigerja. Toda njena zgodba je precej drugačna od običajnih alpinističnih življenjepisov. Ni odraščala pod gorami. Niti v plezalski družini. Še manj je bila čudežni otrok, ki bi pri petnajstih letih nizal prvenstvene smeri. Prav nasprotno.
Rodila se je 1. februarja leta 1987 v angleški grofiji Bedfordshire, pokrajini zelenih travnikov in ravnin, kjer gora preprosto ni. Otroštvo je preživela na podeželju, večino časa zunaj, v naravi. Šport jo je sicer spremljal že od mladosti, predvsem hokej na travi, toda z gorami ni imela skoraj nobene zveze. Šele mnogo pozneje je ugotovila, da jo prav telesni napor osrečuje.
Po študiju informacijskih ved in nekajletnem življenju v New Yorku je iskala nov izziv. Hokej je ostal za njo, poskusila je s plezanjem in deskanjem na snegu, nato pa se je zgodilo nekaj, kar je pozneje opisala kot veliko prebujenje. Leta 2015 se je preselila v Chamonix.
»Chamonix je bil popolnoma drug svet. Takrat sem dojela, koliko stvari je v gorah mogoče in kako malo pravzaprav znam,« je povedala v intervjuju za švicarski Alpinizem.
Marsikdo bi ob takšnem spoznanju odnehal. Ona je naredila ravno nasprotno. V nekaj letih je osvojila znanje smučanja v strmih grapah, zimski alpinizem, kombinirano plezanje in odprave v oddaljena gorstva. Danes se zdi njen napredek skoraj neverjeten, še posebej če vemo, da je v visokogorje vstopila šele v poznih dvajsetih letih. Njena pot je dokaz, da vrhunski alpinist ne nastane nujno v mladinskih reprezentancah ali pod mentorstvom slavnih imen.
Čeprav rada poudarja intuicijo in veselje do odkrivanja novega, v njeni zgodbi ni nič samoumevnega. Za hitrim vzponom stojijo leta sistematičnega dela ter sposobnost, da je neprestano investirala vase. Še preden je postala poklicna alpinistka, si je kot podatkovna svetovalka ustvarila uspešno podjetje. To ji je omogočilo finančno samostojnost in več časa za gore.
Ta podatek je zanimiv tudi zato, ker razbija eno od pogostih predstav o sodobnem alpinizmu. Romantična podoba alpinista in še manj alpinistke, ki živi zgolj od strasti in prostega časa, je danes skoraj izginila. Večje odprave, prvenstveni vzponi in dolga obdobja treninga zahtevajo čas, tega pa brez financ ni mogoče kupiti. Tudi najboljši alpinisti sveta potrebujejo pokrovitelje, opremljevalce, medijsko prepoznavnost ali delo, ki jim omogoča fleksibilnost.
Podobno je bilo pri Fay Manners. Šele ko so njeni vzponi postali dovolj odmevni, jo je opazil eden največjih proizvajalcev gorniške opreme, The North Face. Sledili so drugi pokrovitelji in zadnja tri leta lahko živi kot profesionalna alpinistka. Sama nikoli ne skriva, da ji pri tem koristijo tudi znanje s področja podatkovne analitike, družbenih omrežij in sodobnega komuniciranja. V današnjem alpinizmu namreč pogosto ne zadošča več samo dober vzpon. Če ga nihče ne vidi, ga tudi pokrovitelji težko podprejo.
Toda tisto, kar Fay Manners najbolj loči od številnih poklicnih športnikov, ni njena sposobnost promocije, temveč motivacija. Ko sta z Line Van den Berg leta 2022 kot prva ženska naveza preplezali smer Phantom Direct v Grandes Jorasses, za kar sta prejeli tudi nominacijo za zlati cepin, je dogodek pozneje komentirala presenetljivo preprosto: »Nisem imela česa izgubiti ali dokazovati. Imela sem samo čisto veselje do gora.«
Morda prav zato njen alpinizem deluje drugače. Ne govori o tekmovanju. Ne govori o rekordih. Govori o radovednosti. O raziskovanju še nepreplezanih sten, novih linij in lastnih meja. V nekaj letih je nanizala več kot dvajset prvenstvenih smeri v Alpah, Patagoniji, na Grenlandiji, v Pakistanu, Jordaniji in Maroku, med njimi tudi zahtevne večraztežajne smeri do težavnosti 7b+ ter prvenstvene spuste s smučmi, ki jih do danes ni ponovil še nihče.
Ob tem vse glasneje opozarja še na nekaj drugega. Da ženske v alpinizmu še vedno pogosto nimajo dovolj vidnih zgledov. Njen pogosto citirani stavek se glasi: »Težka resnica je, da ne moreš postati nekaj, česar ne vidiš.«
Zato skuša predvsem z zgledom pokazati, da so velike stene, prvenstveni vzponi in alpinistične odprave odprti tudi za ženske. Brez pridiganja in brez gesel.
Morda je prav v tem razlog, da je Fay Manners danes ena najbolj osvežujočih osebnosti sodobnega alpinizma. V športu, ki ga vse bolj oblikujejo profesionalizacija, pokrovitelji, mediji in družbena omrežja, še vedno deluje kot nekdo, ki ga vodi predvsem iskrena želja po raziskovanju neznanega. Veter, ki je pred dobrim desetletjem pripihal iz angleških ravnin v Chamonix, pa očitno še zdaleč ni potihnil.
“Brez gora” zato, ker ni odraščala v alpskem okolju. Prihaja iz Bedfordshira, ki je precej ravninska angleška pokrajina. Za razliko od številnih alpinistov ni imela Julijcev, Alp ali škotskih sten pred domačim pragom.
“Brez zvez” v smislu, da ni prihajala iz alpinistične družine, ni bila otrok znanih plezalcev, ni šla skozi mladinske reprezentance in ni bila del ustaljenih alpinističnih krogov. V Chamonix je prišla kot skoraj popolna začetnica v alpinizmu in si je morala vse ustvariti sama. V smislu …
“Brez izgovorov” pa zato, ker bi lahko za svoj pozni začetek našla veliko razlogov: prepozno sem začela, prihajam iz ravnine, nimam mentorjev, nimam stikov, nimam denarja, nimam izkušenj … Namesto tega je pač šla v Chamonix in začela garati.
