Ciril Praček: Dolgi pramen ročne svetilke je tipal skozi snežni metež po shojeni gazi. Zdelo se mi je, da bi morali biti že davno pri karavli. Končno sem le zaznal pasji lajež. Trije smo bili z Jesenic, Maki, Burnik in jaz. Daleč za nami so zaostali reševalci iz Kranja. Lajež je bil vse močnejši. Čakal sem, kdaj nas bo ustavil stražar. Nihče ni ustavljal, nihče klical, kaj je res vse izumrlo? Toda skozi snežinke se je pokazala svetloba, počasi tudi obris karavle in razsvetljeno okno. Pes je lajal zaman. Prišli smo v karavlo, ne da bi nas kdo ustavljal, ponoči, z lučjo v roki.
Čudno v vsaki drugi okoliščini, toda danes ne. Nihče ni mogel drugam kakor do karavle. Kdorkoli bi samoten zagazil izven gazi v globok sneg, bi utonil v njem. Meter in dvajset novega in meter starega snega, oboje suh sneg.
Vojska je imela v gosteh belo smrt. Ob pol dveh popoldan so nas dvignili na Jesenicah. Kako so zmogli tako hitro po nesreči, pri potrganih telefonskih žicah, to si ne vem razložiti. Snežilo je tako močno, da je sproti zamedlo cesto. Komandant jeseniške milice je klel za volanom »marice« ter plesal twist z avtom po zasneženi, mokri cesti.
»Poglej ga«, se je pridušal, »natančno po sredi ceste hodi, kam naj grem z avtom, ki že itak pleše po vsej cesti.« Seveda tudi pešec je klel marico, ki ga je obrizgala z lužo od nog do glave. Kako naj gazi po hodniku, ko ni izorano? Tako smo priplavali do komande v Mostah.
»Pot s te strani ni izgažena«, so nam povedali. »Na Zelenici se je nesreča pripetila na ljubeljski strani, reševalci so že na delu in še vedno iščejo zadnjo žrtev, ki je pod snegom. Rabijo nujno lavinske pse. Vodniki s psi naj bi šli iz Tržiča navzgor, kjer je pot že izgažena, drugi reševalci pa naj bi šli z Most na Zelenico.«
Pomislil sem: S seboj moramo vleči čoln akkia, smuči, sonde, cepine in še vso mogočo in nemogočo reševalno opremo in to v dva metra globokem snegu, oziroma vsaj meter in pol globokem snegu. »Ne«, sem dejal, »nikoli ne bomo prišli sami trije na Zelenico v tem snegu. Gremo v Tržič in na Ljubelj in od tam po gazi do karavle na Zelenici.« Naložili smo se zopet v marico in odplavali naprej. Na križišču v Lescah je čakal Koblar z jeepom. Prebasali smo se z marice na jeep, ta se ni menil dosti za sneg. Koblar je peljal do Lesc tri lavinske pse z vodniki, tam so Hrovat, Cencelj in Jakelj presedli na kranjski jeep in odbrzeli naprej. Pod Posavcem bi se naše reševanje skoraj končalo. Dva težka avtomobila sta bila pred nami na desni strani ceste. Negibno sta zapirala pot, po levi strani nam je peljal nasproti težak avtobus. Pribrzeli smo v ta problem okoli ovinka s polno hitrostjo. Koblar je pritisnil na zavoro in že smo peljali po luži kakor na saneh naravnost proti avtomobiloma pred nami. Ni bilo kaj izbirati, ali razbit avto ali v jarek in na travnik. Jarek in travnik je bilo manjše zlo in Koblar je hitro obrnil na desno, ko je začutil, da je ena stran s kolesi že v jarku. Ustavili smo se na travniku. »Ja, ja, se boste že naučili drveti, prav vam je,« se nam je škodoželjno smejal nekdo s fiča, ki smo ga ravno dobro prehiteli. »Boš tiho«, je zavpil Maki in pobral kamen, nakar je glava hitro izginila nazaj v fičo. »Pusti ga, saj ne ve, da smo v akciji, da se nam mudi,« je rekel Burnik. Pogledali smo, kako bi prišli iz sadovnjaka nazaj na cesto, našli smo izhod in odbrzeli naprej proti Kranju in Tržiču.
Iz Tržiča naprej je vozil lahko samo še jeep. Srečali smo vojsko, ki je morala ustaviti težki kamion zaradi okvare. Ujeli smo tudi jeep z lavinskimi psi. Činč in Črt sta divje renčala drug na drugega, vsak v svojem kotu. Taro pa je modro molčal. Izkopati smo si morali pot okoli pluga, ki je tudi obstal v globokem snegu. Snežilo je brez prestanka v gostih debelih kosmih, ljudje so se mučili zaman okoli jeklenih konj, ki so se vse globlje pogrezali v sneg. Le jeep se ni dal premagati, grizel in kopal in oral je globoki sneg in nas pritresel do hotela.
Vzdušje v hotelu pri predoru je bilo prav reševalsko. Tu so bili zbrani reševalci iz Kranja, Tržiča, Ljubljane in Jesenic. V kotu je nekdo neprestano klical zvezo s Kranjem in oddajal poročila.
Zvedeli smo, da so potegnili izpod snega že vse in da nas ne rabijo več. To so nam povedali že večkrat danes, že celo spotoma, toda stari reševalci nismo zato, da bi takoj verjeli, kar nam »važiči« obesijo na ušesa. »Koliko čolnov je gor?« sem vprašal Salbergerja.
»Dva sta pri tistih dveh, ki sta najbrž že mrtva, v karavli, pri ponesrečenem pa je navaden lesen čoln«, je odvrnil Salberger in še dodal, da bo šel del Tržičanov od mesta, kjer se je zgodila nesreča, naprej do karavle. Torej dva mrtva bodo pripeljali z dvema čolnoma, ki sta zelo pripravna za prevoz, ponesrečenca pa z navadnim čolnom, ki se zelo Takoj sem vedel, kaj je naša dolžnost. Nismo se zadržali v hotelu niti deset minut, vzeli smo čoln akkia in svetilke ter odšli v noč. V avtu smo pustili oprtnike s hrano, kar mi je bilo takoj žal. Le pest sladkorja in jabolka sem vzel s seboj. Burnik in Makovec sta si zadela vsak en del čolna na rame, jaz sem se ogrnil z reševalno vrečo in odšli smo v noč.
Vojak nam je pokazal smer in ko smo bili na stezi, nismo mogli več zgrešiti. Tik za nami se je podala na nevarno pot še skupina kranjskih reševalcev. Komaj smo dobro izgubili hotel iz oči, sem že spoznal, koliko so danes tvegali ti možje, ki so danes opoldne pregazili to ozko in globoko stezo. Redek bukov gozd in huda strmina. Neprestano se je sneg usipal v majhnih plazovih navzdol, neprestano je močno naletaval in neprestano je pošastno bobnelo v Begunjščici. Vsakokrat, kadar je v Begunjščici zabobnelo, smo se nehote, ustavili. S skrbjo sem čakal, kdaj bo valovanje zračnih mas sprožilo na nas svoj blagoslov. Jasno in čisto sem videl, da je ta dan neslo preko trideset gorskih reševalcev svoje glave na tombolo. Če bi se kaj zgodilo, bi vsi zavpili, zakaj ste šli, če je bilo brezupno. Da, zakaj smo šli. Odgovor je samo eden. Dolžnost, čut dolžnosti, prainstinkt boja za ohranitev človeške vrste; če bi nas vzelo, bi takoj stopilo na naše mesto tri sto novih moči, ki bi šle v boj s prirodo brez pomisleka, kakor so šli moji tržiški tovariši pred menoj in mi za njimi. Hodili smo po strmini, ki je blizu meje, ne pa po sami zeleniški kotlini. V kotlini bi nas zasulo, to bi bil samomor. Medtem ko je tam neprestano grmelo, je obstajala tu samo potencialna nevarnost. Na posebno izpostavljenih mestih smo šli v primerni razdalji in v hitrem koraku posamič.
Komaj četrt ure nad hotelom smo srečali močno skupino reševalcev, ki je imela enega ponesrečenca pod streho iz ponjave; pod vodstvom ljubljanskega zdravnika so mu dajali umetno dihanje na najmodernejši način z gumijastim mehom. Šest ur so možje garali v skrajno slabih okoliščinah, šest ur neprestano, toda zaman. Tam daleč nekje na jugu bo zajokalo drobno dete, ker se bo vznemirilo, ko bo začutilo, da joče njegova mamica. Možje so dali iz sebe vse, da bi rešili otroku očeta. Še hitreje, vse hitreje smo šli naprej. Zopet so se pojavile luči v metežu.
»Ah, ti si,« je dejal Kersnik. »Greste na karavlo?«
»Da«, sem odvrnil kratko. »Zadnjega peljemo navzdol v čolnu akkia,« je dejal.
»Dobili smo ga tik pred temo. Na skrajnem robu plazu je ležal in z zadnjim vbodom sonde, ravno ko smo vrsto obračali za vbadanje v nasprotno smer, ga je reševalec odkril. Ležal je z glavo navpik in nogama navzgor. Dva metra globoko.«
Pomislil sem na čudovite pse, na Činča, Taro in Črta. Ti bi takoj našli. Toda vse telefonske zveze so bile potrgane, nesreča se je zgodila okoli desete ure. Jesenice so bile alarmirane šele ob 13,30, ob 14,30 smo se odpeljali, ob 17 uri smo bili na Ljubelju. Do takrat so opravili glavno delo že sami tržiški reševalci. Čakal nas je še edino prevoz ponesrečencev s karavle.
Marjan Salberger nam je povedal, kje naj hodimo, ko bomo prišli na plaz, ki je zasul štirinajst mož, kajti v temni, megleni noči, v snežnem metežu, je bila orientacija res obupna. Držali smo se vseh navodil za hojo v plažo vitem področju, prečkali dva sveža plazova, ki sta zasula stezo tik za reševalci, ki so peljali mrtvega vojaka v dolino in hiteli naprej. Ko smo prišli na plaz, sem se držal najbolj uho j ene smeri navzdol in prišli smo na ravnino iznad velikega plazu v Zelenici, tik pod miličniško kočo na Zelenici. Burnik in Makovec sta oddala čoln izmeni, potegnil sem naprej, kar mi je duša dala. Burnik in Makovec ter ostali me niso razumeli. Plašiti pa jih nisem upal. Ta del poti do miličniške koče, dolg morda še 200—300 m, je bil direktno odprt plazovom iz pobočij Begunjščice. Iz ravnine, na katero smo sestopili okoli 50 m navzdol, drži pot zopet strmo navzgor. V hipu sem bil najmanj 100 m pred vsemi. Še malo in iz nevarnosti bomo. Toda luči so mežikale tako daleč za menoj. Potegnil sem še preostalo dolžino izpostavljenega sveta in počakal tovariše na sedlu. Zdi se mi, da se nam je vsem oddahnilo. Od tu naprej ni več nobene nevarnosti. V karavli sem poiskal dr. Robiča. Oskrbel je ravno poškodovanega vojaka, ki je imel težjo rano na glavi. Vojak je ležal na postelji, okoli postelje so stali oficirji in zdravnik.
»Kako je, Andrej?«
»Ne bo hudega, toda sam ne bo šel nikamor več. Do karavle se je vrnil sam, brez vsake pomoči, tu pa mu je zmanjkalo vsega. Trpi še posebno, ker se spominja, da se ga je držal eden od obeh preminulih, med vožnjo v plazu za pas in ga je potem odtrgalo od njega. Če bi se ga držal, bi dobil oba. Ves čas mu gre to po glavi.«
Javil se je še en vojak. »Boli me oko in noga.«
Andrej ga je pregledal. Za oko res ni bilo treba dosti ugotavljati, imel je tako krvavordeče, da se je takoj lahko ugotovil močan udarec. Tudi koleno je bilo močno zateklo.
»Zdi se mi, da bom šel lahko sam.«
»Nikamor ne boš šel sam, peljali te bodo«, mu je mirno dejal zdravnik.
Ti fantje, vojaki, ki so bili pred nekaj urami pod plazom, so se držali tako junaško, kot da takle plaz zanje ne pomeni mnogo. Sam bi šel naprej v dolino, toda komaj je stal na nogah, kar zanašalo ga je. Silna morala v teh vojakih, pravi ljudje na pravem mestu. Zanimalo me je, kaj in kje so pogrešili, da je pobralo prav vse, vseh štirinajst. Polkovnik je pripovedoval: »Vojak mi je rekel, naj pogledam gamsa, ki je prečil nad nami. Bil sem spredaj, ko smo se sešli oni z Ljubelja in iz karavle. Pogledal sem navzgor, za gamsom. Toda namesto gamsa sem videl tik nad seboj najmanj dva metra visoko belo steno. Vrglo me je v ribo, stegnil sem roke naprej in že je šlo mehko in hitro kakor ekspres. Včasih sem se znašel na vrhu vala in videl roke in noge drugih pod seboj, potem sem bil v trenutku ves pod snegom, globoko pri tleh. Prehitel sem vse, ki so bili za menoj in naenkrat negibno obležal. Na vso srečo sem imel polna pljuča zraka. Moral sem ravno vdihniti nekje na površju, preden me je zasulo. Dušilo me je. Izbruhnil sem ves zrak z vso silo iz sebe, ko ga nisem mogel več zadržati. To me je rešilo. Prebil sem tanko steno dvajset do trideset cm snega iznad sebe in zadihal, tudi klical sem. Sam se nisem mogel premakniti, bil sem zakopan v sneg. Čutil sem, da me nekdo odkopava. Bil je vojak, ki je edini ostal iznad snega. Ko je začutil, da ga plaz odnaša, se je zvil v klopčič in ostal zunaj. Skupno sva potem odkopala vse tiste, ki jim je molela roka ali noga iz snega. Toda dveh ni bilo, ko smo se prešteli. Poročnik je tekel takoj na Ljubelj in alarmiral reševalce. Sam pa je takoj pripeljal s seboj psa, čigar vodnik je bil pod snegom. Pes ni iskal niti trenutek, šel je takoj na mesto, kjer je bil pod snegom njegov vodnik, žalostno zacvilil in pričel kopati. Nismo ga mogli odtrgati vstran, dokler nismo izgrebli vojaka. Dali smo mu umetno dihanje, najmanj eno uro, toda zaman. V tem so prišli reševalci iz Tržiča. Mobilizacija reševalcev je stekla brezhibno. Prevzeli so skrb nad že našlim preminulim in iskali naprej še drugega — zadnjega pod snegom. Tega drugega pes ni znal poiskati, ker enostavno ni razumel, kaj naj še išče, ni izurjen v ta namen. Vedel sem, zakaj je vse pobralo, niso držali predpisane razdalje v nevarnih okoliščinah. Tržičani so dali najdenega posebni ekipi v oskrbo, ki je nadaljevala še šest ur z umetnim dihanjem. Toda zaman.
Drugega so našli s sondiranjem čez pet ur. Našli so ga na skrajnem robu. Pri tem sem se spomnil na nauke, ki so nam jih dajali Švicarji na tečaju v Davosu, da plaz pogosto potisne ponesrečenca popolnoma na konec ali na desni, oziroma levi rob. Naj podčrtam, da so se tržiški reševalci izkazali v tem primeru izredno, tako pri vzponu kakor pri delu in sestopanju so bili ves čas odvisni od sreče, ali jih bo zasulo ali ne. Tako popolno združenje vseh faktorjev, ki omogočajo proženje plazov, kakor je bilo tisto popoldne in tisto noč, in tako ugoden teren za plazove, kakor je zeleniški, se ne najde vsak dan.
Zanimivo je bilo tudi tisto, kar je povedal poročnik: »Prvo, kar sem storil, ko so me odgrebli, je bilo, da sem se prijel za pas, če imam še pištolo. Neki vojak pa je ves nesrečen iskal svoje pokrivalo. Tako zmede človeka prvi hip pri takem dogodku, da počenja povsem brezpomembne stvari.« Bal sem se, da bodo Tržičani hiteli s karavle nazaj na Ljubelj, čez plazove navzdol. Toda odveč je bil ta moj strah. Soglasno so bili vsi za to, da gremo v smeri na Žirovnico, na Moste. Ta pot je trikrat daljša, toda ni nevarna zaradi plazov.
Ura je bila 21, ko smo pričeli pripravljati odhod. Polkovnik nam je dal vse na razpolago, kar smo še rabili: odeje, stražarsko bundo, plahto. Enega smo namestili v akkia, z drugim pa so se trudili Tržičani, da ga namestijo v polomljeni, na pol trhli čoln. Uporabiti so morali vso iznajdljivost, da jim je uspelo pripraviti transport. V karavli nas je bilo okoli štirinajst reševalcev. Zaradi globokega snega premalo za transport dveh ljudi.
Zmenili smo se, da gremo z akkia naprej, da bomo naredili gaz za one s čolnom. Mlad poročnik, ki je bil pred nekaj urami v plazu, je zagazil naprej v celi sneg. V akkia smo se vpregli spredaj štirje, Makovec, Burnik, Roman Herlec in jaz, zadaj je potiskal Žvokelj. Herlec se šteje med »stare« in vedno poudarja, »mi stari moramo držati skupaj«. No, to noč je vlekel, kot bi imel šele dvajset let.
Bilo nas je premalo. Kar smo izgazili z nogami, je bilo za akkia preozko, kot snežni plug se je zaril v gaz in jo širil, zato pa smo morali vleči kakor vprežni konji. Povedali so nam, da prihaja vojska nasproti, da nam naredi gaz. Res smo kmalu zagledali v daljavi luči, tudi sneg ni več naletaval s tako silo. Kmalu smo prišli na gaz. Komandir nam je dal pomoč k vsakemu čolnu po tri može. Sedaj je šlo laže.
Baklja je dogorevala in metala fantastične sence po snegu. Vojaki in reševalci in ves obširni aparat, ki je brezhibno deloval to noč, so se trudili zagrizeno, da rešijo, kar se rešiti da.
Ob eni uri je vstala upravnica gostilne pod Stolom.
»Veste, fantje, v tak namen rada vstanem, nekaj drugega je, če me kličejo pijanci«. Prijazno in hitro je postregla. Bili smo trudni, lačni, žejni in premočeni, toda izpolnili smo svojo dolžnost. Zopet je stopila »marica« v akcijo. Divji Činč mi je položil glavo na koleno in mirno spal. Ob tretji uri zjutraj se je končalo naše »ponočnjaštvo«.
