Pogovor z glavnim in odgovornim urednikom najstarejše slovenske revije
Primorski dnevnik, 26. julij 1989
Dušan Jelinčič
Marjan Raztresen: Revija je še danes kljub letom sveža in aktualna
Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, saj izhaja že od daljnega leta 1895 in bo torej kmalu dočakala svojo 100. obletnico. Poleg tega je ena naših najprestižnejših publikacij, taka torej, nad katero smo lahko vsi Slovenci upravičeno ponosni. Doživela je dve svetovni vojni, protislovno medvojno obdobje, povojno obnovo nove Jugoslavije, vendar pa je to opravila pokončno, ponosno, ne da bi se nikoli udinjala trenutni vodilni oblasti ali se prilagajala trenutnim vodilnim ideologijam.
Planinski vestnik se, kot že rečeno, s hitrimi koraki bliža svojo okrogli obletnici enega stoletja, prav zato pa sem se podal v Ljubljano, da bi se daljše pogovoril z njegovim glavnim in odgovornim urednikom Marjanom Raztresenom. S slednjim sem namreč imel zmenek na njegovem delovnem mestu, v krasnem in modernem nebotičniku časopisnega podjetja Delo, kjer je Raztresen urednik popularnega tednika Teleks. Pogovor, ki je potekal v najvišjem nadstropju stolpnice, s katerega je krasen pogled, ki objame vso Ljubljano in njeno okolico, je zaobjel vsa področja naše sodobne zgodovine, planinstva in njegovega pomena skozi čas, alpinizma, pa tudi časopisne in založniške dejavnosti, saj je to bilo prijetno kramljanje med delovnimi kolegi, kramljanje, iz katerega smo nato izluščili sledečo sosledico vprašanj in odgovorov.
Marjan, kdaj se je začela tvoja “tesna skupna pot” s Planinskim vestnikom in zakaj si se odločil, da boš glavni soustvarjatelj te naše odlične planinske revije?
»Konec leta 1986 se je dotedanji direktor te naše edine planinske revije Milan Cilenšek odločil, da do ostavko s tega mesta, tako da so se morali odgovorni pri Planinski zvezi Slovenije odločiti, koga bodo imenovali na njegovo mesto. Bilo je več kandidatov, na koncu pa so menili, da sem sam najbolj primeren za to, saj sem pač star planinski navdušenec, pa tudi, kar je pri urejevanju neke publikacije važno, novinar. Vzel sem si nekaj časa za premislek, nato pa sprejel to častno nalogo.
Vestno sem pregledal stare in najstarejše letnike Planinskega vestnika ter si “preštudiral” slog posameznih glavnih urednikov. Iz te moje raziskave je izhajalo marsikaj zanimivega. Vsak vodilni pri reviji je pač imel svoj slog vodenja, ki je izhajal iz njegovega družbenega okolja, obdobja, v katerem je delal ter ne nazadnje iz njegove službe. Prof. Tine Orel, ki je vodil Vestnik dolgo povojno obdobje, se je npr., ker je pač bil profesor in slavist, mnogo posvečal jeziku in literarnemu ustvarjanju, prav tako so imeli čisto osebne kriterije tudi predvojni direktor Tominšek, pa Brilej, Krišelj in pač vsi ostali. Ko sem zbral dovolj podatkov in sugestij sem si pač rekel: Poskusi. Tudi sam sem si moral izoblikovati svojo pot pri urejanju Vestnika, ki je bila seveda logično in razumljivo drugačna od mojih predhodnikov, saj smo si bili pač kot osebe, ki imajo vsak svojo osebnost in osebni pristop, drugačni.«
Kakšen je bil tvoj pristop oz. čemu si se ti najbolj posvetil in kaj si hotel iz svojega osebnega stališča spremeniti?
»Najprej sem hotel uravnovesiti vse komponente, ki sestavljajo oz. ki bi morali sestavljati neko planinsko revijo, in sicer planinstvo v izletniškem smislu, alpinizem in pa tekočo informacijo o vseh dejavnostih, ki se dogajajo v gorah, pač od zmajarstva do gorskega padalstva ali kolesarjenja po hribovju ipd. Navsezadnje smo edino glasilo slovenskih planincev, ki s8 v okviru slovenske stvarnosti prava velesila, ko pa imamo v najmanjšem kraju planinsko društvo in šteje naša planinska organizacija preko sto tisoč članov. Tako sem recimo opazil, da so se alpinisti zelo poredko oglaševali v Planinskem vestniku, kot da bi ne imeli zaupanja vanj. Zato sem jih povabil k pisanju, nato pa njihove sestavke tudi dosledno objavljal. Ta prijem se je še kako obrestoval, saj sem v nekaj mesecih dobil toliko člankov in proznih sestavkov naših plezalcev, da sem že moral začeli s selekcijo, kot je seveda v neki kvalitetni reviji edino pravilno.«
»Odprl sem vrata konstruktivni kritiki«
Na vsebinski ravni pa si odprl revijo konstruktivni kritiki in toliko obrabljeni frazi, pač t.i. “pluralizmu mnenj”, kar je bilo seveda nujno in v skladu s sedanjimi časi, ki sami kličejo po spremembi…
»Res sem se med drugim posvetil konstruktivni polemiki, torej taki, v kateri lahko tudi navadni ljudje izrazijo svoje mnenje, in ne samo “vrhovi”, ki imajo itak možnost, da to počenjajo na vseh ravneh. Konstruktivna kritika ustvarja kulturo dialoga, ki se nato obrestuje. Mirno pa lahko poudarim, da nisem bil nikoli cenzor, ne politični ne ideološki, obratno, večkrat sem objavil določene novice, nad katerimi so se marsikateri obregnili.«
Recimo?
»Letos sem objavil poročilo o maši na Kredarici, katere se je udeležilo kakih petsto vernikov. Zaradi popolnosti in objektivnosti informacije sem seveda dal vesti primeren poudarek, kot si ga zasluži. Dobil sem očitke, kaj sedaj nekaj propagiram vero in podobno, vendar vem, da sem ravnal pravilno in bom v podobnih primerih še ravnal natanko tako.«
V določenih premerih je iz narodnostnega in družbenopolitičnega stališča Planinski vestnik celo oral ledino. To se je zgodilo npr. lani v primeru Janeza Janše…
»Ko so aretirali mladega slovenskega družbenopolitičnega delavca Janeza Janšo, ki je, tega ne smemo pozabiti, tudi dober alpinist, sem na zelo vidnem mestu objavil solidarnostni poziv za “četverico”, ki je prav takrat čakala na sodbo. To je storil vestnik, poleg njega tudi AO PD Železničar, katerega član je Janša, ni pa tega storila osrednja Planinska zveza Slovenije. Kasneje se je prav PZS pridružila tem stališčem, tako da lahko potrdim, da je bila naša revija pravi predhodnik določenih silnic. Sicer pa se je podobno dogajalo že v preteklosti.
Že takoj ob svojem nastanku se je namreč borila za slovenstvo na planinskem in družbenopolitičnem področju ter se iz svojih tiskanih strani zaganjala proti nadutosti Alpenvereina in Alpine delle Giulie. Večkrat je bila njena pot povsem v nasprotju z istitucionaliziranimi tako planinskimi kot tudi osrednjimi oblastmi, večkrat in v vseh obdobjih je prišlo do hudih sporov na idejnem planinskem in ideolološkem nivoju, naša revija pa je vedno izšla iz teh sporov pokončno in ponosno, ker je bila vselej načelna in premočrtna, pa čeprav se ji to v točno določenem političnem trenutku ni “splačalo”. Enostavno ni Vestnik paktiral z nobenim. Vendar pa se je ta naša dolgoletna doslednost obrestovala, saj imamo pred sabo prestižno in ponosno revijo, ki je na svojem področju nosilka idej in tudi soustvarja javno mnenje.«
Kakšen Vestnik ob stoletnici?
Planinski vestnik bo kmalu slavil prvo… stoletje obstoja. Kakšna je bila, in verjetno še bo, primarna in nosilna značilnost te revije?
»V vseh obdobjih je bila predvsem slovenska in se je primarno posvečala slovenskim goram.«
Vidim, da sediš pred kupi rokopisov, ki so prav gotovo »planinski«. Kakšno pa je konkretno delo direktorja Planinskega vestnika?
»Na, poglej! Tu imam na desetine in desetine rokopisov. To je bodoča številka revije. Skupno za eno številko objavimo kakih 120 tipkanih strani, kar pomeni, da si moram vsakič prebrati kakih petsto strani, saj ni mogoče objaviti čisto vsega, kar ti pride pod roke, poleg tega po moram vse tisto, kar bo objavljeno, vsaj nekajkrat prebrati, pač predno gre v tisk, in potem, ko že imam krtačne odtise. Poleg tega pa moram seveda iskati sodelavce, predvsem tiste, ki mi pišejo o aktualnih zadevah. Stalnih dolgoletnih sodelavcev, ki redno dopisujejo je nekaj, meni pa gre predvsem za aktualizacijo informacije. In njeno vsestranskost. Tako imamo v uredniškem odboru od ekologa (Bizjak), novinarja (Manfredova) tja do urednika založbe (Vogelnik) in še mnogih drugih, ki nam torej krijejo celotno paleto problematik, ki so povezane z informacijo ožje na planinskem in širše na naravnem področju.«
Očitno je, da izhajaš iz novinarstva…
»Svojo novinarsko pot sem začel daljnega leta 1959 pri Ljubljanskem dnevniku, kjer sem ostal šestnajst let, nato pa sem šel v Delovo časopisno podjetje, na Teleks, kjer sem še danes. Seveda ne morem izdati svojega novinarskega “nagona”, saj mi vedno gre za aktualno in svežo novico. Menim, da sem revijo aktualiziral do skrajnosti. Poglej! Grošelj in Česen sta opravila svoja podviga v začetku oz. konec maja. Takoj je bila objavljena novička, v naslednji številki pa sta že sama opisala svoji neverjetni izkušnji. Hitrejše, pač zaradi tiska, res ni mogoče. Ne Alp in ne Mountain nista hitrejša. Poleg tega me zanima, da pišejo tisti, ki so bili točno soudeleženi pri stvari. Recimo Tomazin je pisal o Čo Oju, pa tudi Stanko Klinar v dvojni poletni številki opisuje Aljažev prihod na Dovje pred sto leti, ki se je dogodil 28. avgusta. Nismo torej v zamudi, obratno! Ko smo že pri Aljažu, slednji je bil tudi sodelavec revije, pa tudi Klement Jug, Janko Mlakar, Pavla. Jesikova, Mira Marko Debelakova, Miha Potočnik, Ante Mahkota, Uroš Zupančič, pa še Aleš Kunaver, Franček Knez ter Grošelj in Česen.«
Marjan Raztresen planinski pisatelj
Ti si tudi uspešen planinski pisatelj, saj se še vsi spominjamo tvoje knjige Kruta gora, v kateri opisuješ uspešno jugoslovansko odpravo na Everest leta 1979. V več ozirih je bila ta tvoja knjiga inovativna. Zakaj?
»V časopisnem podjetju Delo so pač mene izbrali, da bi za vse publikacije našega podjetja (Delo, Teleks, Avto magazine, Jana) sledil tej odpravi in o njej poročal. Obenem pa sem se še zmenil s Cankarjevo založbo, da bom takoj po zaključku slednje objavil knjigo. Knjiga… Vsaka knjiga je pisana iz svojega, osebnega, subjektivnega zornega kota. Prav taka je bila moja. Eno zadnjih velikih odprav sem opisal iz stališča novinarja, ki razmišlja in prodorno opazuje stvari, ki se dogajajo okoli njega. Hotel sem torej objektivizirati alpinista, pravzaprav že alpinista-profesionalca, saj so dotlej le sami pisali o sebi. Vendar če novinarji pišemo o kolesarjih, je seveda prav, da pišemo tudi o plezalcih. In, če je treba, da se poglobimo v njihovo dušo in ne gledamo samo zunanjo akcijo in blišč zmage, temveč tudi vse, morda tudi neprijetne stvari, ki so z bliščem in zmago povezane.«
Najin pogovor se počasi zaključuje, zato bi te vprašal, kaj si v zvezi z revijo, ki jo vodiš, še želiš?
»Marsikaj! Da bi se povečala naklada, vendar pa nisem za to, da bi vsi člani planinskih društev v Sloveniji z naročnino dobivali priloženo revijo. Res bi se naklada vrtoglavo dvignila, vendar pa bi večji del teh revij sameval po kotih, ne da bi jo kdo sploh povohal. To pa mi ne gre. Ljubše mi je, da ima Vestnik naklado pet tisoč izvodov, da pa jih vsi pričakujejo, vsi člani družine preberejo, nato pa še shranijo in se nanj navežejo kot na neko družinsko revijo. To je nekakšno aktivno branje in se taka navezanost na revijo obrestuje. Želel bi si še, da bi bil Planinski vestnik stalno aktualen in zanimiv, da pa bi se še bolj razširil na zamejstvo, pa tudi med izseljenci in zdomci, saj je bil ob svoji ustanovitvi, in mora biti tudi danes, revija vseh Slovencev«.
