Petdeset-Petdeset (lahko bi bilo tudi preprosto – Sto?) je zapis v gibljivih slikah o dveh ženskah, ki sta dovolj izkušeni, da vesta, kaj želita, in dovolj pogumni, da si to še vedno upata iskati. Je film o navezi, ki presega vrv. O tem, kako se dve poti lahko združita v eno — ne zato, ker bi bili enaki, temveč zato, ker se dopolnjujeta.
Gre za enega od tistih gorniških filmov, ki ne zgolj iščejo spektakla v ekstremnih posnetkih, temveč v odnosu. V odnosu med dvema človekoma, ki sta na koncu vrvi povezana bolj, kot se zdi na prvi pogled. Arc’teryx …
Film, ki ga je lani videla tudi slovenska publika (obiskovalci Festivala gorniškega filma v Domžalah), spremlja dve izjemni alpinistki — Ines Papert in Sarah Hueniken — v obdobju, ko obe prestopata mejo petdesetih let, a se ne nameravata odreči ambicijam, ki ju ženejo že desetletja.
Globoke premisa: naveza ni le tehnična povezava med dvema plezalcema. Je prostor, kjer se srečata dve življenjski zgodbi, dve filozofiji, dve telesi, dve ranljivosti. Papert in Hueniken sta vsaka zase vrhunski alpinistki, a Fifty‑Fifty pokaže, da je prava moč njune odprave v tem, kako se učita druga od druge.
V plezanju po petdesetem se ne srečujeta le z objektivnimi izzivi — regeneracijo, močjo, vzdržljivostjo — temveč tudi s tistimi bolj tihimi: dvomom, pričakovanji, primerjanjem, strahom pred neuspehom. Film to razpre brez patetike, z veliko topline in iskrenosti.
Papert in Hueniken prihajata iz različnih plezalnih tradicij, imata različne sloge in različne načine razmišljanja. A prav v tem je čar filma: pokaže, kako se dve poti lahko srečata v skupnem cilju — ne le v vrhu, temveč v želji po razvoju, po preseganju lastnih meja, po tem, da ostaneš zvest sebi tudi takrat, ko se telo in svet okoli tebe spreminjata. Njuna naveza je prikazana kot prostor pogajanja, poslušanja, prilagajanja. Kot prostor, kjer se učita, da je včasih treba popustiti, drugič vztrajati, tretjič pa preprosto sprejeti, da ima dan svojo voljo.
