Pomanjkanje smerokazov te večkrat spravi v obup
Primorski dnevnik, 6. avgust 1989
Bruno Križman: Pireneji se dvigajo vse do 3.404 m visokega vrha Pico Aneto, celotna veriga, ki loči Španijo od Francije pa ni za nedeljskega planinca posebno vabljiva.
Za Španijo, ki vsebuje večino pogorja, je v zadnjih letih značilen množičen beg ljudi iz podeželja v mesto. To prebivalstvo se sedaj komaj privaja na sladkobe potrošništva in volja po vračanju k naravi ni prisotna v meri, je značilna za druge dežele. Tudi pred tem pojavom so bili Pireneji le območje drobnega gorskega gospodarstva in še nikoli predmet izletniškega izkoriščanja. Opremljenost v obliki jasno markiranih poti in gorskih koč je zato redkost.
Tato redke črede, največ goveda, predstavljajo edino življenje zelo prostranih območij, ki preko skoraj povsem zapuščenih vasi izražajo nekoliko otožno celotno sliko.
Zametki planinstva so prisotni le na področjih narodnih parkov Aigues Tortes v katalonskih Pirenejih in v Ordesi v Aragonu.
Obiskovalcev je v teh dveh parkih razmeroma veliko, večina pa se po njih ne premika in svoj izlet omeji na domet avtomobila.
Park Aigues Tortes ima svoje glavno izhodišče pri 1.900 metrih nadmorske višine in je izrazito visokogorski, s serijo vrhov, ki tvorijo zunanjo mejo dveh dolin. Glavnina vrhov se dviga med 2.800 in nekaj manj kot 3.000 metri. Posebnost parka so številna jezerca, gladina nekaterih pa je umetno povečana z jezovi, ki združujejo vodo za poletne sušne mesece. Od enega teh jezer se razvijajo tri glavne smeri, žal pa manjka krožna pot, ki bi v celodnevni turi omogočila ogled skoraj celega parka. Izguba časa pri dvosmernem pohodu je velika, iskanje poti v popolni divjini pa je izjemno neprijetno, zamudno in tudi nevarno, ker se v glavno jezero iz vseh koncev stekajo številni potoki in hudourniki, ki nudijo skromne možnosti za prehod.
Iz botaničnega vidika so najbolj značilna pobočja, porasla z rododendroni, med smrekami pa se belijo stebla brez. Zelo močno je zastopan encijan. Opisi parka obetajo tudi številne črede divjih koz, pomanjkanje njihovih odpadkov pa postavlja to trditev vsaj v dvom. Živalski svet večkrat popestri mogočno jadranje orla. Vzponi so vse do 2.600/2.800 metrov lahki in tudi sami vrhovi ne predstavljajo vidnih hudih zaprek, čeprav izhojenih poti nanje ni. Pri osojnih legah se na zaplate snega naleti pri 2.300/2.400 metrih. Negativna lastnost parka je tudi slaba voda, o čistoči katere ne more biti dvomov, ima pa neprijeten priokus.
Kanjon Anisclo in Ordesa
Bistveno različen je park Ordesa, nekaj desetin kilometrov proti zahodu. Razteza se od višine kakih 1.000 metrov do vrha Monte Perdido (3.355 m) njegova glavna točka pa je verjetno kanjon Anisclo, po strugi katerega se s prelepimi slapovi pretaka Rio Vellos. Iz Aniscla in iz drugih izhodišč se (vsaj na papirju) razvija gosta mreža poti, uresničitev celodnevne ture pa je več kot problematična.
Hoja po pobočjih Aniscla je možna preko široke poti, ob iskanju variant za krožno turo pa se rado zatakne.
Cilj podpisanega je bila koča Arenas, dosegljiva (na karti) preko stranskega kanjona ob koncu Aniscla in nato hoja po planoti, iz katere bi se videla veličina kanjona samega.
”Hay piedras?” in ”Hay piedras!”
Na mestu, kjer bi se morala ločiti pot za kočo Arenas preko stranskega kanjona Rio Pardina, je bila kakih 30 metrov više postavljena tabla, v gostem zelenju in z napisom na notranji strani. Skupina španskih planincev, ki je šla mimo, je pokazala izredno mero poguma ob neverjetnem pomanjkanju informacij. Do table si je bilo treba iskati pot preko velikih kamnov in v pravi džungli, rezultat pa je bilo popolno razočaranje, saj je namesto oznak za planinsko pot, na njej stal napis “Reserva nacional de caza” (lovski rezervat). Kamniti možiclji, ki so bili tu pa tam vidni med grmovjem, so obetali pot. Večkrat so tudi manjkali in iskati je bilo treba na več strani. Med vprašanji repa “Hay piedras?” (so kamni, možiclji?) in odgovori vodečih “Hay piedras!” (so!), smo se kaki dve uri trdo vzpenjali, predvsem pa iskali varne prehode na zelo strmem terenu.
Čim više smo lezli, tem bolj je postajalo jasno, da pot ni pravilna. Kanjon Pardine se je namreč obračal na desno in mu ni bilo videti konca. Raziskovanje drugega brega pa je končno razkrilo, da se po zelo izpostavljenem melišču vije pot, ki je bila verjetno prava. Španci so vztrajali, ne da bi sploh vedeli, koliko ur hoje je pred njimi, za nas pa je bil sestop neizbežen, ker je bil čas dokaj odmerjen. Popravek naravnost na drugo stran kanjona zaradi prepadnih sten ni bil mogoč.
Brez vodiča in številnih dni na razpolago so Pireneji, kljub pomanjkanju izrazitih težav, razmeroma težko dostopni. Na sliki: Circo de Salarons v Pirenejih
