Da je o načinu, delu in življenju Hermanna Geigerja bral pilot helikopterja Miklavž Maurer – Škofič (1962–2015) vemo, da mu je bil nekak zgled, se da razbrati, koliko pa imajo sedanje generacije pilotov helikopterjev, ki se usposabljajo tudi na najmodernejših simulatorjih, poleg profesionalizma, še čistega idealizma, pa ne vemo čisto dobro. Od zdravstvenih delavcev v zadnjem času slišimo, da naj bi bili le še prevozniki. Ker ravno mineva 60 let, ko je Hermann fotografiral alpinista Walterja Bonattija v trenutkih, ko je zmagoslavno utrujen zmagovalec znamenite severne stene Matterhorna stal ob križu na vrhu (na fotografiji posneti 22. februar 1965 – Bonatti je po tem vzponu prenehal z alpinizmom), pa povzemimo (le) nekaj arhivov … Morda pa kdaj le najdete potem tudi kakšne ne (zgolj) profesionalne poglede na helikoptersko reševanje.
Hermann Geiger (27. oktober 1914 – 26. avgust 1966)
Mednarodno poznan pod številnimi vzdevki, kot so »ledeniški pilot«, »sionski orel«, »leteči sveti Bernard«, je Hermann Geiger, ikona švicarskega komercialnega letalstva. Zahvaljujoč njegovim neverjetnim reševalnim posredovanjem v 50. in 60. letih 20. stoletja je njegova priljubljenost presegla švicarske meje. Leta 1957 je poleg licence za jadralno letalo in pilota letala postal tudi pilot helikopterja.
Hermann Geiger se je rodil 27. oktobra 1914 v majhni vasici Savièse blizu Siona v kantonu Valais. Po osnovni šoli je začel avtomehanično vajeništvo. Nato je delal kot mehanik v Valaisu in na letališču v Bernu, kjer je imel priložnost spoznati svet letalstva, ki ga je navduševal že od zgodnjega otroštva. 18. septembra 1939 je pridobil dovoljenje za pilota letala 5. junija 1943 pa dovoljenje za jadralno letalo. Med vojno civilno letenje ni bilo dovoljeno. V istem obdobju se je Geiger odločil za policijsko šolo in postal policist. Nekaj let je delal v Winterthurju, nato pa se je aprila 1947 vrnil v Valais, kjer je bil imenovan za čelnika sionskega letališča. V prostem času je bil aktiven kot pilot in inštruktor.
V tem obdobju je Valaisova sekcija švicarskega aero kluba imela dva Piper Cuba in popolnoma novo, štirisedežno Cessno 170. To letalo je imelo odprtino v tleh, ki jo je lahko pilot ročno odprl med letom. Podoben sistem je bil vgrajen tudi v Piper Cub. S to opremo je Geiger izvedel prve letalske oskrbovalne polete za številna gorska gradbišča in oddaljene planinske koče. V strašni zimi 1950–1951 je opravil na stotine takšnih poletov in odvrgel zaloge iz zraka. Veliko gorskih vasi, kot na primer Zermatt, je bilo zaradi velikega sneženja popolnoma izoliranih.
V nekaj letih je Geiger pridobil veliko izkušenj z gorskimi leti. Nato je razvil idejo o neposrednem pristanku na snegu, kar je povečalo transportne možnosti letala. Za to pa je potreboval robusten in okreten model. Odgovor na njegove potrebe se je uresničil s prihodom novega Piper Super Cuba, ki ga poganja motor s 125 KM. Aprila 1952 je Aero klub Valais prvi v Švici kupil ta model, ki je bil opremljen s kombiniranim podvozjem koles in smuči.
Maja 1952 je Geiger izvedel prvi uspešen pristanek na snegu ledenika Kander. To je bilo prvo v dolgem nizu alpskih pristankov, ki jih je izvedel Geiger. Pustil je službo policista in postal komercialni pilot s polnim delovnim časom.
Nepričakovane težave z zakoni, ki jih uporablja Zvezni urad za civilno letalstvo (FOCA), so sprva zavrle njegovo dejavnost. Na srečo je bila najdena rešitev in aktivnosti so se nadaljevale. Geigerja so najemali za prevoze zalog potnikov in gradbenega materiala do planinskih koč, gradbišč in oddaljenih krajev. Reševal in hitro prepeljal v bolnišnico je poškodovane planince in smučarje. Zaradi tega je bil imenovan za glavnega pilota Švicarskega društva za reševanje življenj (SLSS), ki je leta 1960 uradno postalo Švicarska letalska reševalna garda (SARG), danes znana kot REGA.
Leta 1956 so švicarske zadruge (Coop) zbrale približno pol milijona švicarskih frankov za financiranje nakupa helikopterja, namenjenega SLSS. Geiger je kot glavni pilot sprejel drago darilo med slovesnostjo, organizirano v Muttenzu pri Baslu 28. februarja 1957.
Geiger se je začel usposabljati za pilota helikopterja 23. novembra 1956 za krmilom letala Bell 47G v letalski šoli Fenwick v Issy-les-Moulineauxu (Francija) pri inštruktorju Arnoudu. 14. decembra je opravil svoj prvi samostojni let. 29. januarja 1957 se je po skupaj približno 40 urah letenja (od tega 6 ur, 35′ solo) vrnil v Švico. Med 10. in 21. marcem 1957 je nadaljeval usposabljanje v Kloten-Dällikon pri Seppu Bauerju. 20. marca je opravil svoj prvi let za krmilom Bell 47J Ranger HB-XAU. Med 1. in 4. junijem je izvedel več pristankov v visokogorju, da bi se naučil ustrezne tehnike pristajanja s helikopterjem in pridobil ustrezno kvalifikacijo. 22. marca je Geiger po kratkem postanku v Belpu prepeljal Bell 47J Ranger HB-XAU iz Klotena v Sion. Takoj zatem je začel izvajati svoje prve reševalne akcije. Konec leta je zabeležil 177 ur letenja.
Od takrat naprej je valaisanski letalec začel uporabljati helikopter za svoje reševalne misije in pozneje za komercialni prevoz ljudi in materiala. Kljub omejeni zmogljivosti letala Bell 47J Ranger je Geiger, ki je pokazal veliko strokovnega znanja, izvajal reševanja in prevoze v švicarskih Alpah, včasih tudi do nadmorske višine nad 3000 metrov. Kljub omejeni zmogljivosti Bell 47J Ranger HB-XAU ni bil nikoli poškodovan, kar potrjuje Geigerjeve odlične sposobnosti kot pilota helikopterja.
Leta 1956 so švicarske zadruge (Coop) zbrale približno pol milijona švicarskih frankov za financiranje nakupa helikopterja, namenjenega SLSS. Geiger je kot glavni pilot sprejel drago darilo med slovesnostjo, organizirano v Muttenzu pri Baslu 28. februarja 1957.
Leta 1958 je bil Geiger zvezda švicarskega filma SOS »ledeniški pilot« režiserja Victorja Vicasa, kjer je očitno igral vlogo zračnega reševalca.
Za svoja reševanja je prejel številna priznanja in medalje. 17. aprila 1959 je od papeža Janeza XXIII. prejel insignije Papeškega konjeniškega reda sv. Gregorja Velikega.
Novembra 1962 se je Hermann Geiger udeležil tečaja za inštruktorja letenja, ki ga je organizirala FOCA v Belpu. 29. septembra 1963 je z uporabo Agusta-Bell 47J3B-1 HB-XBR začel usposabljati Bruna Bagnouda, bodočega ustanovitelja in velikega pokrovitelja Air Glaciers.
Avgusta 1965 je Geiger skupaj z Luisom Dallèvesom in Brunom Bagnoudom ustanovil podjetje Air Glaciers. Le nekaj dni kasneje je odšel v Marignane/Francija, da bi prevzel popolnoma nov SE 3160 Alouette 3 HB-XCB. Ta helikopter je bil prvi te vrste, ki je bil uporabljen za civilne operacije.
Naslednje leto je njegovo življenje na letališču v Sionu tragično prekinila letalska nesreča. 26. avgusta 1966, v starosti 52 let, je med izvajanjem rutinskega letenja z inštrukcijami njegov Piper J3C med vzletom zadel jadralno letalo, ki je pristajalo. Po trčenju v zraku sta obe letali strmoglavili, Geiger pa je utrpel tako hude poškodbe, da je med prevozom v bolnišnico umrl. Drugi dve osebi, udeleženi v nesreči, sta bili huje poškodovani, pilot jadralnega letala pa je nekaj dni pozneje umrl.
S tem se je končala kariera enega najbolj priljubljenih švicarskih alpskih pilotov, ki je uvedel tehniko pristajanja in vzletanja na in iz majhnih prostorov visoko v švicarskih gorah. Nekaterih njegovih junaških dejanj se po dolgih letih še vedno spominjajo tisti, ki so ga osebno srečali ali bili rešeni.
V svoji letalski karieri je Geiger opravil več kot 9.000 ur letenja na letalih in 2.600 na helikopterjih. Leta 1954 je napisal knjigo »Geiger pilote des Glaciers,« ki je bila ponatisnjena v številnih izdajah in prevodih. Napisanih je bilo več njemu posvečenih knjig, na primer »In den Alpen mit Geiger« ali »Hermann Geiger, 1914-1966« ter nešteto časopisnih in revijalnih člankov.
